Jedro

Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.

Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.338,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) ugotovilo, da je tožnica lastnica dela nepremičnine ID znak 0000-73/100-0, parcelna št. 73/100 k. o. 0000 - X, in sicer ene polovice stanovanjske hiše - dvojčka z naslovom P. ulica 2, L., ki stoji na zemljiški parceli ID znak 0000-73/100-0, in 178 m2 funkcionalnega zemljišča na isti zemljiški parceli, ki je v elaboratu sodne izvedenke A. A., ki je priloga te sodbe, označen kot parc. št. 73/141 k. o. 0000 - X, (II) zavrnilo višji tožbeni zahtevek, ter (III in IV) odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvemu tožencu in tretji toženki njune pravdne stroške v višini 4.726,87 EUR, drugemu tožencu pa v višini 3.970,75 EUR, vsem v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencem pa naloži v plačilo tožničine pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zaključilo, da je tožencem uspelo izpodbiti domnevo dobrovernosti, ker je v prodajni pogodbi z dne 18. 11. 1992 (pravilno: 18. 11. 1991) v 2. alineji 1. točke navedeno, da znaša površina funkcionalnega zemljišča 178 m2. Sodišče je navedeno listino napačno ocenilo, saj je površina funkcionalnega zemljišča navedena v 1. členu, ki vsebuje ugotovitve, in ne v 2. členu, v katerem je naveden pogodbeni predmet. Iz 2., 3. in 4. člena pogodbe izhaja, da je predmet pogodbe polovica stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem v stanju, kakršno je. Stanje in obseg funkcionalnega zemljišča pa nista sporna. Tudi sodišče je ugotovilo, da sta imela tožnica in pred njo njen pravni prednik v posesti celo parcelo. To pomeni, da je tožnica na podlagi prodajne pogodbe pridobila lastninsko pravico na celotni parceli. Stališče sodišča, da tožnica ni zatrjevala pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, je napačno. Glede na pojasnjeno in ker je bil točen obseg funkcionalnega zemljišča določen s parcelacijo in s Pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na P. ulici v L. z dne 29. 11. 1994, s sklicevanjem na zapis v pogodbi, da funkcionalno zemljišče meri 178 m2, dobra vera tožnice ni bila izpodbita. Tožnica in njen mož sta izpovedala, da sta na podlagi prodajne pogodbe pridobila celo sporno parcelo in da sta jo v celotnem obsegu tudi nemoteno uporabljala. Ker se je sodišče oprlo samo na eno alinejo 1. člena prodajne pogodbe, ne pa tudi na člene, ki opredeljujejo pogodbeni predmet, je podana procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje ni mogoče izpodbiti dobrovernosti, se je sodišče tudi neutemeljeno sklicevalo na tožničine neuspešne poskuse vknjižbe v zemljiško knjigo. Sodišče je tudi napačno razlagalo pogodbo z dne 29. 11. 1994. Ponovno se je oprlo zgolj na njen 7. člen, vse ostale člene pa je prezrlo. S tem je zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Parcialno ocenjevanje obeh listin predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Stališče, da v pogodbi z dne 29. 11. 1994 ni zavezovalnega pravnega posla, je v nasprotju z vsebino listine. Pogodbi iz let 1991 in 1994 predstavljata podlago za dobrovernost tožnice, ki je bila prepričana, da je uredila vse, kar je lahko uredila za pridobitev lastninske pravice in njeno vknjižbo. Tožnica je sicer pridobitev lastninske pravice primarno uveljavljala na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Navedla je, da je bila parcela št. 73/17 k. o. Y na podlagi odločbe OBLO L. z dne 12. 6. 1959 nacionalizirana in da je prešla v družbeno lastnino. Prvotna lastnica F. S. na nepremičnini ni obdržala pravice uporabe, saj je bila ta dodeljena na podlagi odločbe z dne 3. 11. 1959 Stanovanjski zadrugi P. za gradnjo stanovanjskih zgradb. Z odločbo z dne 6. 4. 1960 je bila nepremičnina izročena v posest za zadružno gradnjo stanovanjskih dvojčkov Stanovanjski zadrugi P., ki je postala imetnica pravice uporabe. Gradnja je bila zaključena leta 1963. Istega leta se je pravni prednik tožnice, ki je bil eden izmed članov zadruge, z družino vselil v hišo. Zato F. S. po nacionalizaciji ni ostala imetnica pravice uporabe na parceli št. 73/17 niti je nikoli ni imela v posesti. Vknjižba lastninske pravice nanjo na podlagi ZLNDL je bila zato napačna. Ker sodišče ni ugotavljalo, na kateri podlagi je postala F. S. imetnica pravice uporabe nepremičnine in nato še njena lastnica, do navedb tožnice, da je pravico uporabe izgubila, pa se ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je tudi odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 2677/2008, ki se nanaša na zemljišča v istem kompleksu. Iz te odločbe izhaja, da F. S. ni imela pravice uporabe, saj ji je bila odvzeta z odločbo z dne 6. 4. 1960. Ker sodišče ni upoštevalo navedene odločbe pa tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, napačno je uporabilo materialno pravo ter kršilo tožničine ustavne pravice do sodnega varstva, do enakega varstva pravic in do zasebne lastnine. Stališče sodišča, da ne šteje za dokazano, da je Stanovanjska zadruga P. postala imetnica pravice uporabe na sporni nepremičnini, je v nasprotju s predpisi in sodno prakso (II Ips 490/93, II Ips 18/2015 in II Ips 553/2002). Tožnica je dokazala, da je izkazana identiteta nepremičnine in da ni izkazano, da bi Stanovanjska zadruga P. kadarkoli izgubila pravico uporabe. Iz odločbe z dne 3. 11. 1959 namreč izhaja, da mora naselje vsebovati zelene površine, ribnike, okolica stavb mora biti obdana s parki. Stališče sodišča, da je zadruga dobila zemljišče samo za gradnjo hiš, je zato v nasprotju z vsebino listine, na katero se sklicuje. Tožnica je predložila tudi izseke iz prostorskih aktov, ki te trditve potrjujejo, vendar se sodišče do njih ni opredelilo. Tožnica se je sklicevala na enako zadevo I Cp 2095/2018, kar je sodišče zavrnilo z arbitrarno navedbo, da gre za drugačno dejansko podlago. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki je Vrhovno sodišče glede vprašanj, pomembnih za to zadevo, ni dopustilo, kar pomeni, da je potrdilo pravilnost sodbe I Cp 2095/2018 v navedenih delih. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da je treba upoštevati določila Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini parc. št. 73/100, k. o. X (ID znak 0000-73/100-0), ki je bila pred parcelacijo del nepremičnine parc. št. 73/17, k. o. Y. Tožbeni zahtevek utemeljuje na dveh pravnih podlagah - na priposestvovanju lastninske pravice ter pridobitvi lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

6. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo le delno - ugotovilo je, da je tožnica lastnica dela nepremičnine parc. št. 73/100, k. o. X, in sicer ene polovice stanovanjske hiše - dvojčka z naslovom P. ulica 2, L., in 178 m2 funkcionalnega zemljišča, ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sodne izvedenke A. A. označen kot parc. št. 73/141, k. o. X. Tako je odločilo, ker ji vsi toženci priznavajo lastništvo tega dela nepremičnine.

7. Glede preostalega dela nepremičnine parc. št. 73/100, k. o. X, ki presega s strani tožencev priznani del in je v omenjenem elaboratu, označen kot parc. št. 73/142, k. o. X (v nadaljevanju obrazložitve poimenovan „preostali del nepremičnine“), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da po nobeni od uveljavljanjih pravnih podlag ni utemeljen. Pri tem je najprej presojalo, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi pravil o priposestvovanju, čeprav bi bilo treba ob ugotovitvi, da je bila obravnavana nepremičnina v družbeni lastnini, dokler je bila nepremičnina v družbeni lastnini, pa na njej ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), najprej ugotavljati, ali je bila tožnica imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče najprej presojalo vprašanje, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na preostalem delu nepremičnine na podlagi ZLNDL, kar sicer tudi tožnica v pritožbi navaja kot primarno pravno podlago zahtevka. Sodišče prve stopnje je na navedeno vprašanje odgovorilo negativno, ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tako tožnica kot že predhodno Stanovanjska zadruga P. nista bili imetnici pravice uporabe na preostalem delu nepremičnine. Pri tem se je oprlo na odločbo OBLO L. z dne 3. 11. 1959 in odločbo OBLO L. z dne 6. 4. 1960, ki po oceni sodišča prve stopnje ne dokazujeta, da je Stanovanjska zadruga P., ki ji je bila nepremičnina parc. št. 73/17, k. o. Y, dodeljena za gradnjo hiš (s pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči), postala imetnica pravice uporabe preostalega dela nepremičnine, ki v naravi predstavlja sadovnjak1. Posledično na preostalem delu nepremičnine po oceni sodišča prve stopnje pravice uporabe ni imela niti tožnica. Ta zaključek sodišča prve stopnje je sicer, kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi, glede Stanovanjske zadruge P. napačen, kljub temu pa je pravilen glede tožnice.

9. Obravnavana nepremičnina (tedaj del parc. št. 73/17, k. o. Y) je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), ki je začel veljati 26. 12. 1958. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZNNZ so se namreč kot gradbena zemljišča nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Temu je sledila odločba OBLO L. z dne 12. 6. 1959, št. ..., na podlagi katere se je (med drugim) pri nepremičnini parc. št. 73/17, k. o. Y, katere lastnica je bila pred nacionalizacijo F. S. (pravna prednica tožencev), vknjižila družbena lastnina pod upravo Občine L.2. Z odločbo OBLO L. z dne 3. 11. 1959, št. ..., je bila Stanovanjski zadrugi P. dovoljena uporaba predmetne nepremičnine za gradnjo stanovanjskih zgradb. Z odločbo OBLO L. z dne 6. 4. 1960, št. ..., ki je bila izdana na podlagi 38. člena ZNNZ, je bila nato Stanovanjski zadrugi P. predmetna nepremičnina izročena v posest za zadružno gradnjo stanovanjskih dvojčkov. Eden izmed članov zadruge je bil tudi F. B., oče tožnice, ki je iz zadruge kmalu (v letu 1962) izstopil, namesto njega in nekaterih drugih odstopivših članov pa je kot član zadruge vstopila Uprava zgradb uradov in zavodov LRS, ki je prevzela stanovanjske objekte teh članov, kar izhaja iz pogodbe, ki jo je sklenila navedena uprava LRS s Stanovanjsko zadrugo P. dne 13. 6. 1962. Dne 18. 11. 1991 je Republika Slovenija s tožnico sklenila prodajno pogodbo (v nadaljevanju Prodajna pogodba 18-11-91), v kateri je uvodoma (1. člen) ugotovljeno, da je Republika Slovenija na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ)3 lastnik polovice stanovanjske hiše - dvojčka s funkcionalnim zemljiščem, P. pot 2, ki stoji na delu parc. št. 73/17, k. o. Y4, da je površina stanovanjske hiše 166,25 m2, njenega funkcionalnega zemljišča z dvoriščem pa 178 m2, da je F. B. na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 15. 1. 1980 imetnik stanovanjske pravice na navedeni hiši ter da je privolil, da lahko stanovanjsko hišo po privatizacijskih določbah SZ odkupi hči - tožnica. V 2. členu prodajne pogodbe je določeno, da prodajalec proda, kupec pa kupi polovico stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem, navedeno v prvi točki (oziroma členu5) te pogodbe, v 5. členu pa, da prodajalec dovoljuje, da se pri polovici stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem iz prve točke te pogodbe vknjiži etažna lastninska pravica na ime tožnice ter da se vknjiži pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču stanovanjske hiše. Dne 29. 11. 1994 je Stanovanjska zadruga P. s tožnico sklenila Pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na P. ulici v Ljubljani (v nadaljevanju Pogodba 29-11-94), v kateri je ugotovljeno, da vknjižba lastništva/pravice uporabe med drugim nepremičnine parc. št. 73/17, k. o. Y, na Stanovanjsko zadrugo P. po odločbi z dne 3. 11. 1959 ni bila izvedena ter da je bila parcelacija nepremičnin, ki so bile dodeljene zadrugi (tudi parc. št. 73/17, k. o. Y), izvedena v letu 1993 oziroma 1994 (1. člen). V 3. členu je določeno, da je Stanovanjska zadruga P. tožnici izrecno priznala lastništvo enodružinske stanovanjske hiše - polovice dvojčka z naslovom P. ulica 2 v L., stoječi na parc. št. 73/100 - travnik v izmeri 852 m2 in stavbišče s stavbo 87 m2 k. o. X. V 5. členu pa je dovolila, da se pri navedeni parceli vknjiži lastninska pravica/pravica uporabe na tožnico. V 7. členu sta pogodbeni stranki sporazumno ugotovili, da se s to pogodbo ni ustvaril noben promet ter da gre le za sklepanje pogodbe zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Dne 14. 7. 1998 sta Republika Slovenija in tožnica sklenili Aneks k Prodajni pogodbi 18-11-91 (priloga A7, v nadaljevanju Aneks 14-7-98), s katerim sta razveljavili 1. alinejo 1. člena prodajne pogodbe ter ugotovili, da je Republika Slovenija na podlagi 111. člena SZ lastnica stanovanjske hiše v L., P. pot 2, ki stoji na parc. št. 73/100, travnik v izmeri 852 m2, stavbišče s stanovanjsko stavbo 87 m2 k. o. X (2. člen). Razveljavljen je bil tudi 2. člen prodajne pogodbe in bilo določeno, da prodajalec proda, kupec pa kupi stanovanjsko hišo v L., P. pot 2, v izmeri 166,25 m2 s pripadajočimi 178 m2 funkcionalnega zemljišča (3. člen).

10. Navedene ugotovitve, ki se nanašajo na Stanovanjsko zadrugo P., po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da je bila omenjena zadruga v času gradnje stanovanjskih dvojčkov imetnica pravice uporabe na celotni nepremičnini parc. št. 73/17, k. o. Y, saj ji je bilo najprej z ustrezno odločbo dovoljeno, da celotno navedeno nepremičnino, ki je tedaj predstavljala nezazidano gradbeno zemljišče, uporabi za gradnjo stanovanjskih dvojčkov, nato pa ji je bila tudi v celoti izročena v posest. Pravice uporabe tako F. S., kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi, ni obdržala niti na preostalem delu nepremičnine, saj jo je z izročitvijo celotne nepremičnine v posest Stanovanjski zadrugi P. izgubila (38. člen ZNNZ), pa čeprav nepremičnina ni bila v celoti pozidana, kar sicer niti ni bilo načrtovano. V odločbi z dne 3. 11. 1959, na katero pravilno opozarja tožnica, je bilo namreč določeno, da naj v novem naselju prevladuje zelenje. Stališče sodišča prve stopnje, da na Stanovanjsko zadrugo P. ni bila prenesena pravica uporabe na preostalem delu nepremičnine, ker na njem ni bila zgrajena hiša s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, in da jo je posledično obdržala F. S., je zato napačno.

11. Vendar pa to še ne pomeni, da je bila tožnica imetnica pravice uporabe preostalega dela nepremičnine ob uveljavitvi ZLNDL, kot zmotno meni tožnica. Treba je namreč upoštevati, da je Stanovanjska zadruga P. prenesla pravico uporabe na delu tedanje parc. št. 73/17, k. o. Y, ki po parcelaciji ustreza nepremičnini parc. št. 73/100, k. o. X, na člana zadruge, ki mu je bila dodeljena polovica stanovanjskega dvojčka z naslovom P. ulica 2, L., kar je bila Republika Slovenija, saj je pravni prednik tožnice, kateremu je bila prvotno namenjena ta stavba, iz zadruge izstopil.6 Da je prišlo do prenosa pravice uporabe na R Slovenijo na celotni parceli št. 73/100, k. o. X, dokazujeta okoliščina, da je pravni prednik tožnice, ki mu je bila dodeljena stanovanjska pravica na obravnavani stavbi, z družino uporabljal tudi preostali del nepremičnine, kar izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, in ne morebiti Stanovanjska zadruga P. ali pa drugi člani zadruge, pa tudi Aneks 14-7-98, iz katerega izhaja, da je Republika Slovenija lastnica celotne parc. št. 73/100, k. o. X. Ob tem velja še dodati, da tožnica ni podala trditev v smeri, da je Stanovanjska zadruga P. ob prenosu obravnavane stavbe na Republiko Slovenijo obdržala pravico uporabe na preostalem delu nepremičnine.

12. Vendar pa Republika Slovenija nato na tožnico ni prenesla pravice uporabe oziroma lastninske pravice na celotni nepremičnini parc. št. 73/100, k. o. X, kot zmotno meni tožnica. Iz Prodajne pogodbe 18-11-91, in sicer iz predhodno povzetega 2. člena v povezavi s 1. členom, ki opredeljujeta pogodbeni predmet, namreč jasno izhaja, da je nanjo prenesla lastninsko pravico (le) na polovici stanovanjske hiše - dvojčka s funkcionalnim zemljiščem v izmeri 178 m2, P. pot 2, L., ki stoji na delu parc. št. 73/17, k. o. Y, kar je Republika Slovenija pridobila v last na podlagi 111. člena SZ, in ne torej tudi na preostalem delu nepremičnine7. Iz Aneksa 14-7-98, ki je bil sklenjen po parcelaciji nepremičnine parc. št. 73/17, prav tako jasno izhaja, da je Republika Slovenija na tožnico prenesla lastninsko pravico le na stanovanjski hiši v L., P. pot 2, v izmeri 166 m2 s pripadajočimi 178 m2 funkcionalnega zemljišča. Navedeni Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k obravnavani stavbi - 178 m2 (to je zemljišča, potrebnega za njeno redno rabo), ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine8 funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege (na podlagi ZLNDL) pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila Aneksa 14-7-98, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila. Ob tem velja še dodati, da je sodišče prve stopnje sicer navedlo, da se tožnica in njen mož nista spuščala v podrobnosti, ko sta pregledala in podpisala pogodbo, tako tudi nista preverjala, v kakšni izmeri je navedena nepremičnina kupljena, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je tožnica Prodajno pogodbo in Aneks, v katerih je pogodbena volja obeh strank glede predmeta pogodbe jasno in nedvoumno izražena, sklenila. Nobene teže tudi ne more imeti dejstvo, da je Stanovanjska zadruga P. v Pogodbi 29-11-94 tožnici izrecno priznala lastništvo polovice dvojčka z naslovom P. po 2 v L., stoječi na parc. št. 73/100, k. o. X, ter da je dovolila, da se pri navedeni celotni parceli vknjiži lastninska pravica/pravica uporabe na tožnico, ob dejstvu, da omenjena zadruga ob sklepanju navedene pogodbe ni bila (več) imetnica pravice uporabe niti lastnica nepremičnine parc. št. 73/100, k. o. X. 13. Ker preostali del nepremičnine upoštevaje vsebino Prodajne pogodbe 18-11-91 in Aneksa k njej ne predstavlja funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča k tožničini stavbi, je napačno pritožbeno stališče, da bi bilo treba v tej zadevi upoštevati ZVEtL-1, ki določa merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča. 14. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 2677/2008, ki se prav tako nanaša na zemljišča, ki jih je prejela Stanovanjska zadruga P. za gradnjo stanovanjskih zgradb. Iz navedene odločbe izhaja, da je za ugotovitev lastništva nepremičnine, ki je bila v družbeni lastnini, bistveno, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL, in ne, kdo je bil vknjižen v zemljiški knjigi kot njen imetnik. Navedenemu stališču je sodišče prve stopnje sledilo, vendar je napačno štelo, kot že pojasnjeno, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe na preostalem delu nepremičnine F. S. oziroma njeni pravni nasledniki. Tožnica torej pravilno opozarja, da F. S. ni obdržala pravice uporabe na preostalem delu nepremičnine, vendar ob dejstvu, da je bila imetnica pravice uporabe ob njegovem lastninjenju Republika Slovenija in ne tožnica, s pritožbenimi navedbami, s katerimi sodišču prve stopnje očita vrsto kršitev (tudi ustavnih pravic), ki naj bi jih zagrešilo s tem, ko je štelo, da je bila imetnica pravice uporabe F. S., ne more uspeti.

15. Tožnica prav tako ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem na odločbo VSL I Cp 2095/2017 z dne 21. 3. 2018, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni uporabljiva v tem primeru. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da sta druga tožnica in pravni prednik prve tožnice sklenila z Republiko Slovenijo leta 1985 kupoprodajno pogodbo, v kateri je bila kot predmet prodaje navedena stavba s pripadajočim zemljiščem, pri čemer površina tega zemljišča ni bila opredeljena (glej zlasti točko 20. obrazložitve). Prav zato, ker površina prenesenega pripadajočega zemljišča v kupoprodajni pogodbi ni bila navedena, je bilo treba v tisti zadevi šele ugotoviti, katero zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, kar pa ne velja za obravnavano zadevo, kjer je bila površina funkcionalnega zemljišča, ki ga je kupila tožnica, določena.

16. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek glede preostalega dela nepremičnine ni utemeljen na podlagi določb ZLNDL, je torej ob ugotovitvi, da tožnica ni bila imetnica pravica uporabe tega dela nepremičnine in zato z uveljavitvijo zakona ni postala njegova lastnica (2. člen ZLNDL), pravilen, čeprav iz (deloma) drugačnih razlogov.

17. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb o priposestvovanju. Tako v ZTLR9, ki je veljal v času sklenitve Prodajne pogodbe 18-11-91, kot v sedaj veljavnem Stvarnopravnem zakoniku (SPZ)10 je kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja določen obstoj dobre vere posestnika. Za obstoj posestnikove dobre vere pa ni dovolj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da posestnik ne ve, da ni lastnik. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, če torej ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik in da stvar pripada drugemu. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva. Svojo zmoto mora torej opreti na okoliščino, ki povprečno skrbnemu posestniku zadošča za sklep o tem, da je lastnik stvari.11 Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dobroverna lastniška posestnica preostalega dela nepremičnine.12 Upoštevajoč, da je prebrala in podpisala Prodajno pogodbo 18-11-91, Pogodbo 29-11-94 in Aneks 14-7-98, bi morala vedeti, da je kupila le del nepremičnine ID znak 0000-73/100-0, in sicer del, na katerem stoji stanovanjska stavba v izmeri 166,25 m2 s funkcionalnim zemljiščem v izmeri 178 m2, in da zato ni lastnica preostalega dela nepremičnine. Če bi ravnala z zahtevano skrbnostjo, ji po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne bi moglo ostati neznano, da se kupljena površina očitno razlikuje od površine celotne zemljiške parcele ID znak 0000-73/100-0, ki meri, kot izhaja iz Pogodbe 29-11-94 in Aneksa 14-7-98, 939 m2. Tožnica sicer v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo Prodajno pogodbo 18-11-91 glede tega, kaj je bil pogodbeni predmet, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predmet Prodajne pogodbe 18-11-91 ni bila celotna parcela št. 73/100, k. o. X, temveč le del te nepremičnine, na katerem stoji stanovanjska stavba v izmeri 166,25 m2 s funkcionalnim zemljiščem v izmeri 178 m2. Pri tem se ni oprlo le na 1. člen pogodbe, kot neutemeljeno navaja tožnica, temveč tudi na 2. člen, ki se glede tega, kaj konkretno je predmet prodaje, sklicuje na 1. točko oziroma člen pogodbe, v katerem je jasno določeno, da je površina funkcionalnega zemljišča 178 m2. Enako je določeno z Aneksom 14-7-98, v katerem pa je bila upoštevana parcelacija nepremičnine parc. št. 73/17, k. o. Y. Pritožbena navedba, da iz Prodajne pogodbe 18-11-91 izhaja, da je predmet prodaje polovica stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem v stanju in obsegu, kot ga je imela tožnica v posesti, torej celotna nepremičnina parc. št. 73/100, k. o. X, zato ne drži. Ob tem velja še dodati, da 4. člen Prodajne pogodbe 18-11-91, v skladu s katerim kupec kupuje stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem in dvoriščem v stanju, kakršno je, na katerega opozarja tožnica, ne opredeljuje predmeta prodaje, temveč določa kvalitativno stanje stvari (predmeta prodaje), ki jo mora prodajalec izročiti kupcu.

18. Ker je bil predmet prodaje v Prodajni pogodbi 18-11-91 in Aneksu 14-7-98 jasno določen in preostalega dela nepremičnine ni zajemal, podlage za dobrovernost tožnice ne predstavlja Pogodba 29-11-94, ki jo je sklenila s Stanovanjsko zadrugo P., ki tedaj ni bila imetnica pravice uporabe niti lastnica nepremičnine parc. št. 73/100, k. o. X, kar bi tožnica morala vedeti ob dejstvu, da je Prodajno pogodbo 18-11-91 sklenila z Republiko Slovenijo in ne z zadrugo, prav tako je iz Aneksa 14-7-98 izhajalo, da je bila Republika Slovenija lastnica celotne nepremičnine parc. št. 73/100, k. o. X. Poleg tega je bilo v Pogodbi 29-11-94 tudi izrecno navedeno, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, da se z njo ni ustvaril noben promet. Sodišče prve stopnje je Pogodbo 29-11-94 pravilno razlagalo, prav tako ni prezrlo nobene njene določbe, ki je pomembna za odločitev v tem sporu, niti ji ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo dejansko ima. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Posledično so neutemeljeni tudi na njem temelječi pritožbeni očitki o kršitvi določb ZPP in ustavnih pravic. Enako velja tudi glede Prodajne pogodbe 18-11-91. 19. Glede na vsebino Prodajne pogodbe 18-11-91, Pogodbe 29-11-94 in Aneksa 14-7-98 tudi ne drži pritožbena navedba, da je tožnica razpolagala s celotno verigo pravnih poslov, ki so dokazovali njeno lastninsko pravico na preostalem delu nepremičnine. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na preostalem delu nepremičnine. Tožnica se je namreč na navedene pogodbe sklicevala zaradi utemeljevanja pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona.

20. Ker torej že vsebina navedenih pogodb utemeljuje zaključek o nedobrovernosti tožnice, zaradi česar tožbeni zahtevek na podlagi določb o priposestvovanju ni utemeljen, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica napada dodaten argument, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo nedobrovernost tožnice, in sicer da je tožnica trikrat neuspešno poskusila vpisati lastninsko pravico na svoje ime (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Glede na vse navedeno je bilo treba kljub delno napačnim razlogom izpodbijane sodbe pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP, saj ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe niso bile ugotovljene uradoma upoštevne kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), tožbeni zahtevek pa je glede preostalega dela nepremičnine ob pravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

22. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencem povrniti njihove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencem v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo: 1.500 točk za odgovor na pritožbo, 20 % povišanje za zastopanje več strank in 28 točk za materialne stroške (2% + 1% - 11. člen OT), vse povišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 1.338,10 EUR. Priznane stroške jim mora plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ) 1 Kot izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sledilo drugemu tožencu, ki je opozoril, da preostali del nepremičnine predstavlja sadovnjak. 2 Navedeno izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 628, k. o. Y, v katerem je bila vpisana tudi nepremičnina parc. št. 73/17, k. o. Y (priloga A2). 3 Gre za določbo o lastninjenju stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele Republika Slovenija in občine pravico uporabe. 4 Pomotoma je bila navedena parc. št. 73/11, kar niti ni bilo sporno, izhaja pa tudi iz aneksa k tej pogodbi. 5 V Prodajni pogodbi 18-11-91 se za oštevilčene določbe pogodbe uporablja izraz točka, v Aneksu k tej pogodbi pa se uporablja termin člen. 6 Da je prišlo do prenosa pravice uporabe na R Slovenijo, izkazuje tudi omenjena prodajna pogodba 18-11-91, iz katere izhaja, da je R Slovenija kot nekdanja uporabnica in po 111. členu SZ lastnica polovice stanovanjske hiše to prodala tožnici in prenesla pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču. 7 SZ je funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše opredelil v 9. členu, in sicer, da je to tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati. 8 Tožnica ga v svojih dejanskih trditvah opisuje kot sadovnjak, vrt, trato. 9 Primerjaj drugi in četrti odstavek 28. člena ZTLR. 10 Glej 43. člen SPZ. 11 Primerjaj tudi VSRS sodbo II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016. 12 To izhaja že iz razlogov te sodbe v točkah 9 do 16 obrazložitve.