Jedro

Odstotek zmanjšanja splošne življenjske in delovne aktivnosti, ki ga ugotavlja izvedenka, je resda razmeroma visok, vendar pa je pri tem treba poudariti, da so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oziroma konkretno zmanjšanje življenjske aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sam odstotek zmanjšanja, ugotovljen po določenih merilih - ta podatek tako pomeni le orientacijsko merilo, ne pa podatek o dejanskem zmanjšanju aktivnosti oškodovanca. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin namreč zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, za katere sodišče v konkretnem primeru ugotovi, da jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Vse te omejitve pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obravnavalo in tudi ustrezno upoštevalo pri ugotovitvi obsega obravnavane oblike nepremoženjske škode. Drugi pogoj iz 1. odst. 191. čl. ZOR je, da je odgovorna oseba "šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje." Nima prav pritožba tožene stranke, ki se zavzema za tolikšno znižanje, da odgovorne osebe ne bo spravila v pomanjkanje. Možnost znižanja odškodnine po 1. odst. 191. čl. ZOR namreč ne pomeni, da mora sodišče določiti odškodnino (po pritožbi toženke lahko tudi zgolj simbolično), ki jo odgovorna oseba zmore plačati brez težav. Namen odškodnine - pri nepremoženjski škodi je to zadoščenje, satisfakcija - mora biti namreč izpolnjen tudi ob upoštevanju navedene, socialno naravnane zakonske določbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.400.000,00 SIT SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 140.982,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožjuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je tožniku glede na posledice prometne nezgode odmerilo daleč prenizko odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Tako mu je za zmanjšanje življenjske aktivnosti prisodilo le 800.000,00 SIT kljub zelo težkim poškodbam in temu sorazmerno hudim posledicam na zdravju in aktivnosti, zaradi česar je izvedenka po tabelah Zavarovalnice Triglav stopnjo trajne izgube splošne delovne sposobnosti tožnika ocenila na kar 33,85%. To zmanjšanje sodišče podcenjuje, češ, da se kaže "le" v manjši sposobnosti za opravljanje določenih del, zaradi bolj naporne vožnje z osebnim avtom in slabšim vidom na levo oko. Pomanjkanje globinskega vida vpliva na težjo zaposljivost tožnika (ob siceršnjih težavah, ki po mnenju izvedenke niso povezane z nezgodo), kar soprispeva k duševnim bolečinam, ki jih trpi. V zvezi s tem je tožnik izpovedal, da ga je privatnik po tednu dela poslal domov, ko je zvedel, da na eno oko (praktično) ne vidi. Nadalje je izpovedal, da se je hotel izšolati za poklic avtomehanik - voznik, kar zaradi posledic poškodbe levega očesa ni bilo več mogoče. Sodišče je štelo, da dejstvo, da tožnik ni opravil kovinarske šole, ni v zvezi s poškodbo, pri čemer ni upoštevalo, da je po daljši prekinitvi šolanja s šolanjem težko ponovno začeti, zlasti upoštevaje že pred poškodbo obstoječo težjo učljivost tožnika. Tudi če vso krivdo za prenehanje šolanja naprtimo njemu samemu, pa bi moralo sodišče pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati vsaj predhodno lastno ugotovitev, t.j. enoletno nesposobnost za delo v šoli. Zaradi slabšega vida tožnik težje in s povečanimi napori opravlja dela na domači kmetiji. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zaradi posledic poškodbe opustil jahanje in tudi zaradi tega trpi duševne bolečine. Nepravilno je uporabljen institut zmanjšanja odškodnine po 191. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). S tem v zvezi se najprej postavlja vprašnje, ali toženi stranki v zvezi s škodnim dejanjem res ni mogoče očitati hude malomarnosti. Vsekakor se je tožena stranka dobro zavedala možnosti, da lahko njen oskrbovanec z mopedom povzroči škodo tretji osebi, saj sicer ne bi pred njim skrivala ključa motorja. Ne glede na to pa sodišče prve stopnje ni dovolj pretehtalo gmotnega položaja toženke na eni strani, tožnika na drugi strani in njunega medsebojnega razmerja. Takšno tehtanje pokaže, da je tožnik v dosti slabšem gmotnem stanju od toženke in je zato zmanjševanje odškodnine nepravično. Toženka je na podlagi izročilne pogodbe solastnica 1/2 nepremičnin, vpisanih pri k.o. M., pri čemer ni bistveno, da so te nepremičnine obremenjene s služnostjo v korist izročevalcev. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka sama pustila zaposlitev, medtem ko očita tožniku, da si ne išče dela, vsaj ne dovolj intenzivno. Na drugi strani pa tožnik nima premoženja, le star avto in parcelo, od katere ni mogoče pridobivati dohodka. Ne prejma nikakršnih dohodkov. S tem v zvezi sodišče neutemeljeno meri na to, da bi si tožnik morda lahko priskrbel kakšne minimalne prihodke iz naslova invalidnosti, saj je pogoj za take prejemke zaposlitev oziroma zavarovanje ob nastanku invalidnosti in/ali določena delovna oziroma zavarovalna doba pred njenim nastankom, kar pri tožniku že glede na njegovo starost ob nezgodi ni moglo biti podano. Tudi je krivično tožniku očitati, da si ne išče zaposlitve, pri čemer je vprašljivo, ali je ta okoliščina sploh pomembna. Jasno je, koliko izgledov ima oseba brez šolske izobrazbe z znatno prizadetim zdravjem, dejansko invalid, najti si zaposlitev, ko pa je tožnik zaposlitev le dobil, je bilo z njo hitro konec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni v celoti upoštevalo določila 191. čl. ZOR, ki za zmanjšanje odškodnine kumulativno postavlja dva pogoja: da je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Druge okoliščine namreč ni upoštevalo v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem. Res je popolno odškodnino zmanjšalo, vendar ne tako, da stranko tudi plačilo zmanjšane odškodnine ne bi spravilo v pomanjkanje. Popolna odškodnina bi morala biti zmanjšana za toliko, to pa je tudi smisel te določbe, da tudi z določeno zmanjšano odškodnino ne bi zašla v pomanjkanje. Znižana odškodnina v višini 1.400.000,00 SIT ni sorazmerna šibkemu premoženjskemu stanju pritožnice, ki je brez lastnih dohodkov, brez premoženja, odvisna od minimalnih prejemkov moža in treh prizadetih varovancev in že sedaj živi v nemogočih gmotnih razmerah. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje s premalo zmanjšano odškodnino napačno uporabilo 191. čl. ZOR. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo prisoditi minimalno, takorekoč simbolično odškodnino, ki pritožnici ne bi povzročila pomanjkanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni in ustrezno temu spremeni tudi izrek o stroških. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista odgovorili. Pritožbi nista utemeljeni. Pravdni stranki sodbe prve stopnje ne izpodbijata iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo tistih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo: Tožeča stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v svojih pritožbenih navedbah pa dejansko stanje graja le glede ugotovljenega obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi obsega te oblike nepremoženjske škode upoštevalo vse okoliščine, na katere opozarja pritožba. Tako je upoštevalo tudi izvedenkino oceno o višini zmanjšanja slošne življenjske in delovne sposobnosti po tabeli Zavarovalnice Triglav. Odstotek, ki ga ugotavlja izvedenka, je resda razmeroma visok, vendar pa je pri tem treba poudariti, da so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oziroma konkretno zmanjšanje življenjske aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sam odstotek zmanjšanja, ugotovljen po določenih merilih - ta podatek tako pomeni le orientacijsko merilo, ne pa podatek o dejanskem zmanjšanju aktivnosti oškodovanca. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin namreč zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, za katere sodišče v konkretnem primeru ugotovi, da jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Vse te omejitve - tudi opustitev jahanja in povečane napore pri delu na kmetiji, o čemer je izpovedoval tožnik - pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obravnavalo in tudi ustrezno upoštevalo pri ugotovitvi obsega obravnavane oblike nepremoženjske škode. Izvedenka je v mnenju navedla, da lahko tožnik vse običajne aktivnosti opravlja tako dobro kot pred nesrečo, zato nikakor ne more biti podcenjujoč zaključek sodišča, da se zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je v vzročni zvezi s posledicami poškodbe tožnika (izvedenka je namreč ugotovila, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane tudi iz drugih vzrokov), kaže le v manjši sposobnosti tožnika za opravljanje določenih del, zaradi bolj naporne vožnje z osebnim avtomobilom in slabšim vidom na levo oko. Tudi izvedenka je v svojem mnenju zapisala, da se zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika izkazuje predvsem zaradi okvare vida levega očesa in zato ne more opravljati del, pri katerih je nujno potrben fin globinski vid. Sicer pa je sodišče prve stopnje sledeč podanemu mnenju izvedenke natančno ugotovilo, v čem se kaže slabši vid tožnika na levo oko: v znanjšanem vidnem polju in izgubi finega globinskega vida. Ob tožnikovem poudarjanju te posledice poškodbe pa ne gre spregledati nadaljnje ugotovitve izvedenke, da kompenzacijski mehanizmi po poškodbi vidnega živca, kot jo je utrpel tožnik, trajajo največ do enega leta, po tem času pa se je tožnik adaptiral. Res je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da ga je privatnik po kakšnem tednu dela poslal domov, ko je izvedel, da na eno oko ne vidi, vendar pa je na drugi strani izpovedal tudi, da je delal pri družbi Inštalacije Grosuplje, pri čemer ni navedel, da bi dela ne zmogel opravljati zaradi težav z vidom ali da bi bil zaradi tega prisiljen prenehati z delom. Prav tako v postopku ni dokazoval, da išče službo, pa je zaradi posledic nesreče ne dobi, kar vse kaže, da zaradi tega tudi ne more trpeti upoštevnih duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nadaljnje nešolanje tožnika ni v vzročni zvezi s posledicami poškodbe tožnika v nezgodi ter da je bil zaradi posledic poškodbe tožnik neposoben za delo v šoli največ eno leto in ne dalj. Kolikor se tožnik sklicuje na daljšo prekinitev šolanja in s tem povezan težak začetek ponovnega šolanja, pa ga je vendarle treba opozoriti, da tudi sam priznava določene težave pri šolanju že pred nesrečo (popravni izpit v 8. razredu osnovne šole, nemožnost vpisa za želen poklic mehanika - voznika zaradi neizpolnjevanja pogojev ob vpisu oiroma zamude vpisa), po njej pa se je, kot je izpovedal, iz šole izpisal očitno brez večjih prizadevanj, da bi šolanje vendarle zaključil. Ob tem velja dodati, da maksimalno enoletna prekinitev šolanja ni tako dolgo obdobje, zaradi katerega bi tožnik ob ustrezni motivaciji ne mogel nadaljevati prekinjenega šolanja. Kolikor pa tožnik želi, da bi se enoletna nesposobnost za delo v šoli upoštevala kot začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katere je trpel duševne bolečine, mu je treba pojasniti, da se prekinjeno šolanje res lahko upošteva kot podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar le, če je ta prekinitev v vzročni zvezi z nesrečo. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to ni (in pritožbeno sodišče se s tako ugotovitvijo v celoti strinja, pritožba pa je niti ne izpodbija), tudi ne more biti podlaga za prisojo odškodnine. Glede na navedeno in ob bistveni ugotovitvi sodišča prve stopnje, povzeti po izvedenkinem mnenju, da lahko tožnik vendarle vse običajne aktivnosti opravlja tako dobro kot pred nesrečo, pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja žovljenjskih aktivnosti priznalo tožniku pravično denarno odškodnino. Ugotovljenega obsega preostalih dveh oblik nepremoženjske škode tožnik ne graja, temveč v zvezi z njima uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava - 200. čl. ZOR, saj naj bi sodišče tožniku priznalo prenizko odškodnino. Upoštevajoč na prvi stopnji ugotovljen obseg (trajanje in intenziteto) telesnih bolečin vključno z nevšečnostmi med zdravljenjem ter strahu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kriterije iz 200. čl. ZOR in pravilno določilo tudi višino pravične denarne odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako pomeni individualizirano zadoščenje obenem pa se umešča v širše družbene okvire, ki se odražajo v sodni praksi že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami. O zmanjšanju odškodnine: Po določilu 1. odst. 191. čl. ZOR lahko sodišče, ki upošteva gmotno stanje oškodovanca, obsodi odgovorno osebo, da izplača temu manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Pogoja za uporabo navedenega določila sta torej dva: 1. da škoda ni povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti in 2. da je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja tako, da bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. 1. Glede oblike krivde ZOR ne določa vsebine oblik lažje in hude malomarnosti, pač pa jo določajo pravni standardi: huda (težka) malomarnost predstavlja zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od povprečnega (normalno skrbnega) človeka, navadna (lahka) malomarnost pa je zanemarjanje tiste pazljivosti, ki se pričakuje od posebno skrbnega človeka. Pritožbeno sodišče se kljub pomislekom tožnika strinja s presojo sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti. Čeprav je vedela, da se je njen oskrbovanec že pred tem vozil z motorjem in čeprav je vedela, da mu mora to preprečiti, je bilo njeno ravnanje (skritje ključa motorja) ravnanje povprečno skrbnega človeka, torej ji ni mogoče očitati, da je ravnala hudo malomarno. To pa pomeni, da je prvi od pogojev za uporabo določila 1. odst. 191. čl. ZOR izpolnjen. 2. Glede premoženjskega stanja odgovorne osebe Drugi pogoj iz 1. odst. 191. čl. ZOR je, da je odgovorna oseba "šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje." Nima prav pritožba tožene stranke, ki se zavzema za tolikšno znižanje, da odgovorne osebe ne bo spravila v pomanjkanje. Možnost znižanja odškodnine po 1. odst. 191. čl. ZOR nomreč ne pomeni, da mora sodišče določiti odškodnino (po pritožbi toženke lahko tudi zgolj simbolično), ki jo odgovorna oseba zmore plačati brez težav. Namen odškodnine - pri nepremoženjski škodi je to zadoščenje, satisfakcija - mora biti namreč izpolnjen tudi ob upoštevanju navedene, socialno naravnane zakonske določbe. Pravilno poudarja pritožba tožeče stranke, da se pri odločanju o zmanjšanju odškodnine po 191. čl. ZOR poleg premoženjskega stanja odgovorne osebe upošteva tudi premoženjsko stanje oškodovanca. Sodišče prve stopnje je vse te razmere ugotovilo in jih medsebojno primerjalo. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu je sodišče očitalo, da si ne išče službo in da bi si lahko zagotovil dohodke iz naslova invalidnosti, saj sodišče s tem le ugotavlja gmotne razmere na njegovi strani, namreč da ni zaposlen in je delovno sposoben in da ne prejema nikakršnih dohodkov. Ob ugotovitvi slabih gmotnih razmer na obeh straneh, pa se tudi pritožbeno sodišče strinja z zmanjšanjem odškodnine za 50% - meni namreč, da to ustreza ugotvljenemu dejanskemu stanju, s tolikšnim zmanjšanjem pa bo na drugi strani vendarle še dosežen namen odškodnine. Ker je torej sodišče prve stopnje tudi popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Glede na to, da s pritožbama nista uspeli, pa pravdni stranki tudi sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP).