Jedro

V prvem odstavku 191. člena ZOR je predvideno plačilo manjše odškodnine, kot znaša škoda, (1.) ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca, (2.) če je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje, in (3.) če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Doslej je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločalo o predlogih za znižanje odškodnine in je tehtalo sorazmernost ekonomskega bremena, ki bi ga imela odškodnina za odgovorno osebo, in zadoščenja oškodovanca. V obravnavanem primeru ugotovljene premoženjske okoliščine na strani obeh pravdnih strank ustrezajo tistemu dejanskemu stanju, ki ga je predvidel zakonodajalec, ko je pooblastil sodišče za ustrezno zmanjšanje odškodnine. Toda zakonodajalec je sodišču naložil tudi to, da mora upoštevati stopnjo odgovornosti, ki ne sme preseči lahke malomarnosti.

Izhodišče za ugotavljanje odgovornosti oziroma krivde povzročitelja je v 158. členu ZOR, ki določa, da je oškodovalec kriv, kadar povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki polno odškodnino v znesku 2.800.000 SIT (z besedo: dva milijona osemsto tisoč tolarjev) z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 4.6.2001 do plačila.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki poleg doslej prisojenih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, še 46.825 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 4.6.2001 do plačila; ter 17.500 SIT pritožbenih stroškov. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 45.000 SIT stroškov revizije, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi najprej odločilo z vmesno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek proti F. M., za toženo O. M. pa je ugotovilo, da je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 28.2.1992 v V. G. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, a je bila njena pritožba zavrnjena in potrjena izpodbijana sodba, ki je postala pravnomočna. Tožena stranka je vložila tudi revizijo, ki je bila zavrnjena.

V nadaljnjem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo še o odškodnini. Na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) je ugotovilo obseg tožnikove škode in mu prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.700.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 800.000 tolarjev in za strah 300.000 tolarjev, skupaj torej 2.800.000 tolarjev. Toda ker je tožena stranka ugovarjala, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati njeno slabo premoženjsko stanje, je sodišče na podlagi 191. člena ZOR ugotovilo, da je tožeča stranka res šibkega premoženjskega stanja in da škoda ni bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti. Zato je odškodnino znižalo za 50 odstotkov in tožniku prisodilo 1.400.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 4.6.2001 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Izpodbija jo v delu, v katerem je sodišče razsodilo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, in v delu, v katerem je odločilo glede zmanjšanja odškodnine. Uveljavlja revizijska razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in prisodi tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti višji znesek, celotno odškodnino pa naj prisodi brez zmanjšanja. V utemeljitvi revizija navaja, da je odškodnina v znesku 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na izkazane posledice prenizka celo v primeru, če se ta kaže "le v manjši sposobnosti za opravljanja določenih del, bolj naporni vožnji z osebnim avtomobilom in slabšim vidom na eno oko", kakor ugotavlja sodišče prve stopnje. V zvezi z znižanjem vse prisojene odškodnine po 191. členu ZOR pa navaja, da se je varovanec tožene stranke pred nesrečo že večkrat vozil z motorjem in da je tožena stranka tako ravnanje dopuščala, ker ni uporabila ustreznih možnosti, da bi mu ga preprečila; poleg tega pa se je glede na zmožnosti in reakcije varovanca, ki ga pozna, dobro zavedala možnosti, da z motorjem povzroči nezgodo. Pri takem stanju se revizija ne more strinjati z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, češ da "ni mogoče sklepati, da se je tožena stranka zavedala možnosti, da bo njen oskrbovanec z odvzetim motorjem vozil na tak način, da bo povzročil škodo tretji osebi", saj je bila prav zaradi takšne možnosti opozorjena na varovanje motorja s strani centra za socialno delo. Revizija se ne strinja s trditvijo sodišča druge stopnje, da je bilo skrivanje ključa motorja ravnanje povprečno skrbnega človeka, ker pozablja, da se je toženka že prej lahko prepričala, da to varovancu ne preprečuje, da bi prišel do motorja. Tudi povprečno skrben človek bi ob takih izkušnjah ustrezno prilagodil svoje ravnanje. Ne glede na to revizija meni, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili tistega dela 191. člena ZOR, v katerem je treba upoštevati gmotni položaj oškodovanca in premoženjsko stanje odgovorne osebe. Po mnenju revizije ga je treba razumeti tako, da je mogoče zmanjšati odškodnino samo v primeru, kot to dopušča gmotno stanje oškodovanca. Ker je to v konkretnem primeru zelo šibko, ni pogojev za zmanjšanje odškodnine, ali vsaj ne v 50 odstotnem deležu. Po logiki sodišča bi bilo torej treba v primeru dobrega premoženjskega stanja oškodovanca, odgovorno osebo v celoti oprostiti plačila odškodnine. V zvezi s premoženjskim stanjem tožene stranke pa se revizija sprašuje, če bi jo plačilo 2.800.000 SIT res spravilo v pomanjkanje, glede na to, da je solastnica nepremičnin, pa čeprav so obremenjene s služnostjo (na kar drugostopenjsko sodišče pritožbi ni odgovorilo).

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP in ZPP-A, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Bistvene kršitve, ki jo revizija očita sodišču druge stopnje, ni. Sodišče druge stopnje je na drugi strani utemeljitve sodbe povzelo pritožbeno trditev, češ da toženkino gmotno stanje ni slabo, saj je na podlagi izročilne pogodbe solastnica polovice nepremičnin, vpisanih pri k.o..., pri čemer ni bistveno, če so te nepremičnine obremenjene s služnostjo v korist izročevalcev. Toda sodišče druge stopnje je sprejelo in upoštevalo celotno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in po skupni presoji je na šesti strani utemeljitve sodbe odgovorilo, da je upoštevalo slabe gmotne razmere na strani tožeče in tožene stranke.

Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z določeno pravično odškodnino ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejanski obseg nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v nesreči, in na podlagi 201. in 203. člena ZOR odmerilo ustrezno zadoščenje. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo, češ da je prvo sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Revizijsko sodišče je izhajalo iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, saj revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dovoljena. Zato je upoštevalo predvsem tisto zmanjšanje tožnikovih sposobnosti za opravljanje določenih del, ki je posledica okvare vida levega očesa in samo v zelo majhni meri tudi brazgotinjenja in postkomocionalnega sindroma. Ker sta sodišči ugotovili, da tožnik zaradi posledic nesreče nima finega globinskega vida, kar se odraža v bolj naporni vožnji z osebnim avtomobilom in v slabšem vidu na levo oko, je odškodnina v znesku 800.000 tolarjev pravična. Tožnikov tožbeni zahtevek v znesku 5.000.000 tolarjev je bil pretiran, ker je izhajal iz mnogih drugih posledic, za katere se je sodišče prepričalo, da ne izvirajo iz obravnavanega nedopustnega škodnega dogodka. Koliko bi po tožnikovem mnenju znašala pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za sodno ugotovljene posledice, tožnik v reviziji ni navedel, zato bi moralo revizijsko sodišče tako revizijo zavreči, če ne bi šlo tudi za presojo pravilne uporabe znižanja pravične odškodnine po prvem odstavku 191. člena ZOR.

V tem delu je revizija utemeljena. V prvem odstavku 191. člena ZOR je predvideno plačilo manjše odškodnine, kot znaša škoda, (1.) ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca, (2.) če je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje, in (3.) če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Doslej je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločalo o predlogih za znižanje odškodnine in je tehtalo sorazmernost ekonomskega bremena, ki bi ga imela odškodnina za odgovorno osebo, in zadoščenja oškodovanca. V obravnavanem primeru ugotovljene premoženjske okoliščine na strani obeh pravdnih strank ustrezajo tistemu dejanskemu stanju, ki ga je predvidel zakonodajalec, ko je pooblastil sodišče za ustrezno zmanjšanje odškodnine. Toda zakonodajalec je sodišču naložil tudi to, da mora upoštevati stopnjo odgovornosti, ki ne sme preseči lahke malomarnosti.

Izhodišče za ugotavljanje odgovornosti oziroma krivde povzročitelja je v 158. členu ZOR, ki določa, da je oškodovalec kriv, kadar povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Pravna teorija uči, da gre za namen ali naklep tedaj, ko je povzročitelj škode vedel za posledico, ki bo nastala iz njegovega ravnanja ali opustitve, in jo je hotel (direktni naklep); ali pa se je zavedal oziroma bi se moral zavedati, da lahko nastane določena posledica, pa je vanjo privolil (eventualni naklep). Malomarnost je manjša stopnja krivde. Ločiti je treba hudo in lahko malomarnost. Huda malomarnost je večja nepazljivost. V povezavi s temeljnim načelom, ki je zapisano v 18. členu ZOR, jo je v vsakdanjem življenju mogoče očitati tedaj, ko odgovorna oseba ne ravna s skrbnostjo, ki se pričakuje od vsakega dobrega gospodarja. Če gre za izvrševanje poklicne dejavnosti, se od odgovorne osebe zahteva večja skrbnost, toda v primeru tožene stranke je sodišče presojalo običajno skrbnost povprečnega človeka oziroma gospodarja.

Med primeri v katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije doslej že nekajkrat ugotavljalo vsebino pravnega standarda hude malomarnosti, so primeri v zvezi z ravnanjem v prometu in primeri odgovornosti za drugega. Tako je v podobnem primeru (II Ips 766/93), ko sta starša dopuščala 16-letnemu sinu, ki ni imel preizkusa znanja cestnoprometnih predpisov, da je po cesti upravljal kolo z motorjem, štelo njuno ravnanje za hudo malomarno, čeprav sta sina opozarjala, da mora biti previden. V obravnavanem primeru temelji odgovornost tožene stranke na 164. členu ZOR in ne na 165. členu ZOR, toda problem nadzorstva in krivde je enak. Po prvem odstavku 164. člena ZOR odgovarja za škodo, ki jo povzroči umobolna ali slaboumna oseba tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa dolžan nadzorovati. Po drugem odstavku tega člena pa se oprosti odgovornosti, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

V danem primeru je bilo z vmesno sodbo ugotovljeno, da je toženkin varovanec slaboumna oseba in da je toženka na podlagi odločbe skrbstvenega organa njegova skrbnica. Ugotovljeno je bilo tudi, da je odgovorna za to, da se je njen varovanec vozil z motorjem, čeprav se ne bi smel. Gre torej samo za vprašanje, kolikšno stopnjo krivde je mogoče očitati toženi stranki. Ob ugotovitvi, da se je njen varovanec pred škodnim dogodkom že večkrat vozil z motorjem, da mu je pred nedopustnim škodnim ravnanjem skrila ključ motorja v predal s perilom, a ga je varovanec spet našel in povzročil škodo, se je revizijsko sodišče prepričalo, da bi ga morala skrbneje nadzorovati in da je bilo njeno ravnanje hudo malomarno. Že zaradi varovanca samega bi morala bolje skrbeti, da se ne bi nenadzorovano oddaljeval od hiše, zlasti ne z motorjem, ki se v sodni praksi šteje za nevarno stvar. To bi lahko dosegla z neposrednim nadzorom varovanca ali z onesposobitvijo motorja za vožnjo ali vsaj s skrbnejšo hrambo ključev. Tožena stranka je namreč vedela, da s skrivanjem ključev v hiši, varovancu ne more preprečiti, da bi jih našel in se vozil z motorjem. Šlo je torej za zavestno malomarnost, ki ob hkratnem poznavanju varovančevega ravnanja privede do hude malomarnosti skrbnice oziroma tožene stranke. Zato revizija utemeljeno navaja, da se je tožena stranka zavedala ali bi se morala zavedati, da varovanec z motorjem lahko povzroči nesrečo, in da ni bila dovolj skrbna, ker je samo skrivala ključ in svojega ravnanja ni prilagodila izkušnjam.

Tako se izkaže, da tožena stranka ni ravnala tako, kot bi morala, in da njeno ravnanje ni le malomarno, temveč hudo malomarno. Zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR, tako da je tožnik kot oškodovanec upravičen do polne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo in tožniku prisodilo vseh 2.800.000 tolarjev s pripadki. Revizijsko sodišče pritrjuje reviziji tudi v delu, v katerem opozarja, da je 50 odstotno zmanjšanje odškodnine po 191. členu ZOR previsoko, saj je bila doslej v primerih II Ips 643/2001, II Ips 143/2002 in II Ips 381/95 znižana odškodnina le za 25 odstotkov oziroma za 38 odstotkov, toda to dejstvo ne more vplivati na sodbo.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožeče stranke v reviziji je vplival oziroma bi moral vplivati tudi na uspeh pred sodiščem prve stopnje. Ker se je uspeh v zvezi z odgovornostjo tožene stranke po temelju zvišal za 17,5 odstotka, je mogoče skupni uspeh v pravdi oceniti na 70 odstotkov in ne na cca. 60 odstotkov kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Zato je revizijsko sodišče iz naslova stroškov pred sodiščem prve stopnje tožeči stranki prisodilo še povračilo 10 odstotkov njenih sodno odmerjenih stroškov, to je 46.824 SIT s pripadki, kakor jih je zahteval. Tudi pred sodiščem druge stopnje bi moral delni uspeh tožeče stranke vplivati na odmero stroškov, toda ker se je pritoževala glede prisojene odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode in ker je trdila, da premoženjske razmere pravdnih strank in krivda odgovorne osebe ne omogočajo znižanja odškodnine, ji za približno 20 odstotni uspeh pripada 20 odstotkov od 87.500 tolarjev pritožbenih stroškov, kar znese 17.500 tolarjev. V revizijskem postopku pa je tožeča stranka dosegla polovični uspeh (samo glede oblike krivde), zato ji pripada 50 odstotkov od 90.000 tolarjev, to je 45.000 tolarjev.