Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kupna pogodba o prodaji solastniškega deleža na hiši in souporabi parcele ni zajemala tudi v tej pravdni zadevi sporne druge parcele, je zavrnilo tožbeni zahtevek. Za prehod pravice souporabe na drugi materialnopravni podlagi, na podlagi samega zakona, pa vložnik v postopku na prvi in drugi stopnji ni uveljavljal ustrezne trditvene podlage. Na revizijski stopnji te podlage ne more več uveljavljati z novimi trditvami in dokazi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta toženca tožniku s kupno pogodbo z dne 05.01.1987 prodala tudi vsak 31/128 pravice uporabe na parcelni št. 429, vrt 834 m2, vpisani v vložni št. 390 k.o..., ker je ugotovilo, da je v pogodbi jasno zapisano, da je predmet prodaje le enak solastninski delež na hiši v Ljubljani vpisani kot z.k. telo II v vložni št. 246 iste k.o. in enak delež pravice uporabe na parcelni št. 428, stavbišče in dvorišče, vpisani kot z.k. telo I v isti vložni številki. Tudi takratni pooblaščenec obeh pravdnih strank je tožniku s predložitvijo dveh zemljiškoknjižnih izpiskov jasno predočil, kaj je predmet prodaje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo še nadaljnji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik solastnik do ustreznih deležev sporne parcelne št. 429, k.o..., in za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine. Navedlo je, da se glede na vsebino tožbenega zahtevka ni spuščalo v presojo tožnikove trditve, da del sporne parcele predstavlja funkcionalno zemljišče. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik zatrjuje, da je uveljavljal dva pravna temelja: ustno sklenjeno in realizirano kupno pogodbo in pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona. V reviziji se osredotoči samo na drugo zatrjevano pravno podlago. Okoliščina, da je sporna parcela funkcionalno zemljišče, je zelo pomembna, saj je z nakupom hiše že na podlagi zakona pridobil tudi takrat še pravico souporabe oziroma sedaj solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču. To izhaja iz drugega odstavka 7. člena takrat veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami, drugega odstavka 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 15. člena takratnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo), pa tudi iz določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Vse te predpise sta sodišči spregledali. Po dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane je sporna parcela št. 429, k.o..., opredeljena kot funkcionalno zemljišče hiše. S prenosom lastninske pravice na hiši je zato na tožnika že na podlagi samega zakona prešla tudi pravice uporabe na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Zato je tožnik upravičeno zahteval ugotovitev njegove lastninske pravice na sporni parceli. Toženca sta zlorabila dejstvo, da sta bila vpisana kot imetnika pravice uporabe na parceli in jo po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini kot solastnika prodala stranski intervenientki. Ta pogodba je nična, zato sodišče ne bi smelo dopustiti stranske intervencije. Ker pa je iz pogodbe razvidno, da je sporna parcela zazidano stavbno zemljišče, obstaja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre za nezazidano stavbno zemljišče, in navedeno pogodbo za očitno nasprotje.

Revizija je bila vročena tožencema in stranski intervenientki, ki niso vložili revizijskega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (1977), ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabljati še naprej glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila trditvena podlaga tožbe v tej pravdni zadevi taka, da se je sodišče prve stopnje lahko ukvarjalo le s trditvijo, kaj je bil predmet kupne pogodbe z dne 01.05.1987. Ugotovilo je, da pogodba ni zajemala tudi sedaj sporne parcelne št. 429, k.o... Ta ugotovitev je dejanske narave in je tožnik v reviziji ne izpodbija več. Osredotoča se na drugo zatrjevano materialnopravno podlago - pridobitev pravice souporabe na podlagi samega zakona. Glede te materialnopravne podlage pa tožnik niti v postopku na prvi, niti na pritožbeni stopnji, ni uveljavljal ustreznih trditev. V tožbi je omenjal samo, da ima del sporne parcele že 10 let v posesti. Glede te trditve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posest pridobil na podlagi posebnega dovoljenja tožencev za uporabo do nadaljnjega, torej do preklica. V vlogi z dne 07.05.1999 je tožnik še navedel, da del sporne parcele ne glede na stanje v zemljiški knjigi in v katastru predstavlja funkcionalno zemljišče zato, ker je meja med parcelno št. 428 in parcelno št. 429 postavljena tako, da delno poteka po temeljih hiše, zaradi česar kap strehe te hiše sega nad parcelno št. 429. Take trditve niso utemeljevale tožbenega zahtevka, da mu gre tudi ustrezen delež na celi parcelni št. 429 kot funkcionalnem zemljišču stavbe. Zato je sodišče prve stopnje navedlo, da se glede na vsebino tožbenega zahtevka ni spuščalo v presojo, ali del sporne parcele predstavlja funkcionalno zemljišče. Seganje kapi strehe nad drugo parcelo nima za posledico spremembe narave te parcele. Funkcionalno zemljišče se odmerja in ureja po posebnih predpisih in v posebnem postopku, za katerega pa tožnik ni trdil, da bi ga sprožil. Prav navedeni stavek sodišča prve stopnje pa tožnik v reviziji izpodbija in pri tem zatrjuje, da je sporna parcela v dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane opredeljena kot funkcionalno zemljišče stavbe ... v Ljubljani. Glede na tretji odstavek 385. člena ZPP (1977) gre pri tej trditvi za nedovoljeno uveljavljanje revizijske novote, ki je revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Sodišče prve stopnje je lahko odločalo na podlagi tistih trditev in dokazov, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki. Po zemljiškoknjižnih podatkih je sporna parcelna št. 429 samostojna in kot taka tudi vpisana v posebno vložno št. 390, k.o..., medtem ko sta parcelna št. 428, stavbišče in dvorišče, ter hiša, vpisani v vložni št. 246 iste k.o. kot zemljiškoknjižni telesi I in II. Tudi ti izvedeni dokazi niso nakazovali na morebitno drugo materialnopravno podlago oziroma na funkcionalni namen sporne parcele.

Po vsem obrazloženem tožnikova trditvena podlaga ni bila zadostna, da bi bilo iz nje mogoče sklepati, da je sporna parcela poleg kupljene tudi funkcionalno zemljišče k hiši. Ker iz pogodbe jasno izhaja, da je tožnik kupil solastninski delež na hiši, ki pa je v naravi določen, in ustrezen delež pravice uporabe na parcelni št. 428, ni nobenega razloga, zakaj bi mu na podlagi te iste pogodbe šel tudi ustrezen delež na sporni parceli št. 429. Dodatnega dogovora tožnik ni dokazal. Med postopkom pred nižjima sodiščema zatrjevana pogodbena podlaga ni utemeljevala njegovega tožbenega zahtevka. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi, torej pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona, v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo niti zadostne trditvene podlage, niti ustreznih dokazov. Šele v revizijskem postopku pa tožnik svoje trditvene podlage ne more razširjati in tudi ne uveljavljati novih dokazov.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta glede na dejansko ugotovitev o predmetu prodaje obe sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbe pravilno uporabili tako prvi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, kot tudi 454. člen istega zakona. Uporaba zakonskih določb, na katere se sklicuje tožnik v reviziji, zaradi trditvene podlage tožbenega zahtevka ni prišla v poštev.

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Revizijsko uveljavljana procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni utemeljena. Kasnejša pogodba med tožencema in stransko intervenientko ni bila predmet tega postopka. Čeprav je v njej res zapisno, da naj bi bila sporna parcela zazidano stavbno zemljišče, pa tega ne potrjujejo niti zemljiškoknjižni podatki, niti tega ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Zato ne gre za zatrjevano nasprotje med listino v spisu in razlogi sodbe, zlasti ne razlogi sodbe o vsebini teh listin, saj sodišče prve stopnje v razlogih v prvem odstavku na 7. strani sodbe govori le o izpovedi priče o takratni prepovedi prenosa pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, ne pa o vsebini pogodbe med tožencema in stransko intervenientko. Revizija končno ne more izpodbijati tudi odločitve o dopustitvi stranske intervencije, ker ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek končan v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP (1977).

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrnilo tožnikovo revizijo.