Jedro

Ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če sodišče posamezna dejstva sicre ugotovi napačno, a se izkaže, da so le-ta za sodno pravo irelevantna

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila dne 5.1.1987 med tožnikom in tožencema sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero sta toženca prodala tožniku vsak svojih 31/128 pravice uporabe na nepremičnini parc.št. 429, vrt v izmeri 834 m2, ki je pripisana k vl.št. 390 k.o.. Po zavrnjenem tožbenem zahtevku naj bi se nadalje ugotovilo, da je tožnik lastnik te nepremičnine do višine idealnega deleža 31/128, ki je zemljiškoknjižno vpisan na toženca V.S. ter do 31/128, ki je zemljiškoknjižno vpisan na toženko E.S. ter da sta toženca dolžna izstaviti tožniku za zemljiškoknjižni prenos primerno listino, na podlagi katere bi se tožnik lahko vknjižil kot lastnik 31/64 sporne nepremičnine. Prvo sodišče je tožniku obenem še naložilo, naj povrne pravdne stroške toženi stranki v znesku 236.760,00 SIT in stranski intervenientki M.V. v znesku 173.839,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1999 dalje do plačila. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik meni, da sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusIti, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev postopka. Sodišče naj bi se tudi ne izjasnilo o dokaznih predlogih tožnika. Ob tem izpostavlja dokaz z vpogledom v Delove male oglase, do katerega sodišče ni zavzelo stališča in sodbi očita pomanjkanje "tako imenovane dokazne ocene". Meni, da je sodišče napačno uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o razlagi pogodb, saj je sodišče izhajalo iz predpostavke, da je pisni zapis jasen, kar pa ne drži. O nejasnosti naj bi pričalo tudi dejstvo, da je zapisano, da so predmet kupoprodajne pogodbe točno določeni prostori v celoti, čeravno to ne drži, saj naj bi bila tako dejansko kot pravno solastnica teh prostorov B.M.H. do 1/64. Sodišče bi ob ogledu, če bi ga opravilo, ter ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke lahko zanesljivo ugotovilo, da sta parceli 429 in 428 v naravi razdeljeni tako, da se meje ne ujemajo s tistimi iz katastra. Stanje, kakršno je (predelba z ograjo), pa narekuje vtis, da je na eni strani ena, na drugi strani pa druga parcela. Ob podpisu pogodbe je bil tako tožnik prepričan, da pismeni zapis vsebuje vse tisto, kar sta mu prodajalca pokazala. Ob vsem navedenem pritožnik izpostavlja tudi kupčevo starost, pravno laičnost ter slabo znanje slovenščine. Pritožnik se sklicuje še na novoto - predpogodbo, v kateri je bila dogovorjena kupnina 8 milijonov in dodaja, da bi bilo prav zanimivo slišati, kaj bo na razliko med zneskoma dejal odvetnik L.. Opozarja še na nesoglasje med zneski, ki jih sodišče podaja v razlogih. V dokaz, da je plačal 10.300.000,00 dinarjev kupnine prilaga izjavo A.M. ter predlaga njegovo zaslišanje. Slednji namreč lahko pove, da je bil znesek 4.600.000,00 SIT plačan s strani tožnika za kupnino, ki jo je toženka dolgovala M.. Nesmiselno bi bilo zapisati v fiktivno priznanico znesek 4.600.000,00 SIT, če pa je bila pogodbena kupnina med tožnico in tretjim 5.616.000,00 SIT in je toženka davčno oprostitev terjala od tega zneska. Ob pravilni dokazni presoji, zaključuje pritožnik, bi sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki sodbi prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvo sodišče je v sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo, vse razloge o odločilnih dejstvih ter podalo dokazno oceno. Če se na dokaze, ki k pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja niso nič doprinesli, ni posebej opiralo, to seveda ne predstavlja bistvene kršitve postopka, pač pa bi lahko kazalo le na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi izostanek posebnega sklepa o zavrnitvi predlaganih dokazov ne pomeni upoštevne kršitve določb postopka, saj to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe (1. odst. 339. čl. ZPP), zaključek dokaznega postopka, v katerem ti dokazi niso bili izvedeni, pa jasno kaže, da jih je sodišče ocenilo za nepotrebne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odločilna dejstva v obravnavani zadevi ugotovljena pravilno in te ugotovitve v celoti sprejema. Prvo sodišče je tako pravilno ugotovilo, da se pogodba, ki so jo sklenile pravdne stranke, ne nanaša tudi na prodajo sporne nepremičnine ter da tudi ni bil sklenjen noben dodatek k pogodbi, ki bi se nanašal na prodajo le-te. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne uspe omajati. Pritožnikove navedbe o napačni uporabi materialnopravnih določil ZOR, ki se nanašajo na razlago pogodb, so neutemeljene. Temeljno izhodišče pri razlagi pogodb je namreč njihova jezikovna razlaga (1. odst. 99. čl. ZOR), ostala pravila in metode razlage pa pridejo v poštev, kadar so zapisana določila nejasna, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Na takšno presojo ne vpliva dejstvo, da solastnica, ki jo omenja pritožba, ni bila pogodbena stranka in je še vedno solastnica nepremičnine, saj je tožnik s kupoprodajno pogodbo kupil le solastniški delež tožencev (I. tč. prodajne pogodbe). Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pogodbena določila skrbno presodilo tudi z drugih vidikov ter tudi na tak način prišlo do zaključka, da stranke niso bile zedinjene o tem, da je predmet prodaje solasniški delež parcele št. 429 k.o..Že zato ni mogoče šteti, da je bila sklenjena v tožbi zatrjevana pogodba (26. člen ZOR). Poleg tega je sodišče prve stopnje v razlogih podalo tudi ugotovitev, da si tožnikove trditve prihajajo v kolizijo, zaradi česar ni mogoče šteti niti tega, da bi imel tožnik sam v mislih kot predmet prodaje tudi sporno nepremičnino. Sicer pa morebitna tožnikova zmota o predmetu prodaje (zaradi starosti, nerazumevanja jezika, nepoznavanja zemljiškoknjižnih zadev oziroma drugih razlogov, ki jih navaja v pritožbi) ne more imeti za posledico, da je sklenjena prodaja tudi za sedaj še sporni solasniški del parcele 429 k.o.. Ob vsem povedanem so pritožbeni očitki o napačni razlagi volje pogodbenikov neutemeljeni. Neizvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje (ogled, izvedenec geodet) oziroma dokazi, ki jih sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ne omenja, ker nanje ni oprlo svoje odločbe (mali oglasi), pa ne bi mogli pripeljati do drugačnih dejanskih zaključkov glede pogodbene volje oziroma predmeta prodajne pogodbe. Pritožnik sicer uspešno omaje resničnost dejstev, ki se nanašajo na višino kupnine ter način plačila le-te, vendar pa je to ob ugotovitvi, da solastniški del parcele 429 k.o. ni bil predmet prodajne pogodbe med pravdnima strankama, za obravnavano zadevo nepomembno. To dejstvo - višina kupnine - namreč za obravnavano zadevo ni pravno relevantno. V obravnavani zadevi namreč tožnik zatrjuje obstoj konkretnega pravnega akta (pogodbe), v kateri naj bi se prodajalca (toženca) kupcu (tožniku) zavezala izročiti v last solastniški del sporne nepremičnine. S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (454. čl. ZOR). Iz navedenega določila sledi, da ima kupec pravico zahtevati izpolnitev, če se je prodajalec k takšni izpolnitvi zavezal. V obravnavani zadevi to pomeni, da tožnik s svojim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice in zahtevo za izstavitev listine, na podlagi katere se bo kupec lahko vpisal v zemljiško knjigo, lahko uspe le, če je bila sklenjena pogodba o prodaji solastninskega deleža na sporni nepremičnini. To pa je tudi odločilno dejansko vprašanje v tej zadevi, ne pa tudi, kolikšna je bila kupnina ali koliko in na kakšen način je tožnik plačal tožencema. Višina kupnine in način njenega plačila je stvar dogovora strank. Iz tega razloga so sicer prepričljive pritožbene navedbe o višini kupnine in načinu plačila ter novo predlagani dokazi v tej smeri nepomembni, enako kot tudi napadane dejanske ugotovitve prvega sodišča. Morebitna zmotno ugotovljena dejstva, ki ne sodijo v sklop relevantnega dejanskega stanja, namreč nimajo za posledico, da bi bilo dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je torej prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter zahtevek tožnika zavrnilo. Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno v skladu z določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi).