Jedro

Dogovor, da bo tožnica na podlagi skupne gradnje s prvotožencem pridobila solastninsko pravico na sporni hiši ni obstajal in glede na to, da so dokazana tožničina vlaganja le v vrednosti 1.612,64 EUR, je pravilen zaključek, da sorazmerno majhna vrednost obsega tožničinih vlaganj v hišo tožencev v trajanju življenjske skupnosti tožnice in prvega toženca tožnice ne opravičuje do stvarnopravnega (lastninskega) zahtevka, ampak ima tožnica zgolj denarno terjatev do tožencev (22. člen ZTLR).

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa povrniti tožencema njune stroške revizijskega postopka v znesku 1.946,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnica in prvi toženec v času trajanja izvenzakonske in zakonske zveze s skupnimi sredstvi in delom pridobila 80% nepremičnine, parc. št. 216.S stavbišče, 741 m2, vl. št. ..., k.o. ..., z na njej obstoječo stanovanjsko hišo, in da znašata solastniška deleža obeh na tem premoženju za vsakega do 1/2; ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo pri sporni nepremičnini in na njej stoječi stanovanjski hiši vknjižila lastninska pravica v tožničino korist do 4/10, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Je pa delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in prvemu tožencu ter drugemu tožencu naložilo, da sta dolžna plačati tožnici vsak po 806,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti tožencema njune odmerjene pravdne stroške. Presodilo je, da tožnica ni dokazala dogovora o skupni gradnji stanovanjske hiše v P., edina dokazana tožničina vlaganja v vrednosti 1.612,64 EUR so le nabava gradbenega materiala za izdelavo predelnih sten mansardnega dela in nakup plastičnih oken za zapiranje nadstreška - plačanega s kreditom, ki je bil odobren s strani Tovarne ... v letu 1999. Tožničina vlaganja so glede na vrednost celotne stanovanjske hiše v P. tako majhna, da v stvarnopravni delež v smislu tretjega odstavka 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ne morejo rezultirati. Ker pa je tožnica s svojimi sredstvi vlagala v nepremičnino, ki je v solasti tožencev, sta slednja v obsegu ugotovljenih vlaganj neupravičeno obogatena. Zato sta ji toženca dolžna povrniti vrednost njenih vlaganj (190. člen Obligacijskega zakonika oziroma 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Potrdilo je dokazno oceno sodišča prve stopnje in dodalo, da dela sorodnikov prvega toženca pri adaptaciji podstrešja, ki predstavlja njegovo posebno premoženje, ni moč šteti kot delo, s katerim se je povečevala vrednost skupnega premoženja. Tožnica sicer niti ni podala ustrezne trditvene podlage glede vrednosti opravljenih del prvotoženca ali sorodnikov. Tudi če bi sodišče upoštevalo vrednost del prvega toženca, kot jih je ugotovil izvedenec in sta jih priznala toženca v pripombah na cenitveno poročilo (list. št. 89-90), bi bila tožničina terjatev do posameznega toženca utemeljena le do višine 731,88 EUR, saj znaša vrednost del skupaj z vrednostjo oken in materiala 2.927,54 EUR, pri čemer je treba upoštevati, da bi tožnici pripadal iz naslova skupnega premoženja polovični znesek 1.463,77 EUR.

3. Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče pri družbi Tovarna ..., d. d., ni pridobilo vse dokumentacije v zvezi s krediti, odobrenimi prvemu tožencu, sodbi pa o zavrnitvi teh dokaznih predlogov sploh nimata nobenih razlogov in se ju ne da preizkusiti. Navaja, da hiša na P. leta 1990 še ni bila vseljena, kredita iz leta 1991 in 1992, ki ju je najel prvi toženec, ko je že obstajala izvenzakonska skupnost, pa sta bila porabljena za gradnjo hiše v P. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede izpovedi priče A. A. (sicer tožničine matere), da leta 1992 ali leta 1993 starša prvega toženca v hiši na P. še nista živela. Tudi iz izročilne pogodbe z dne 18. 4. 1990 in vsebine kreditnih pogodb je razvidno, da hiša v P. v letu 1990 še ni bila vseljena, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta sodišči protispisno drugače interpretirali vsebino kreditnih pogodb z dne 29. 7. 1991 in 6. 10. 1992, kot se dejansko glasita, in sta napačno zaključili, da tožnica namena prvega kredita ni dokazala, drugi pa je bil vložen v obnovo in adaptacijo stanovanjske hiše v D. in ne v P. Predračun Stanovanjske zadruge ..., d. o. o., pa nedvomno izkazuje konkretno porabo prvega kredita, in sicer nabavo gradbenega materiala za stanovanjsko hišo v P., ki niti v letu 1992 še ni bila vseljena. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče pa te pomanjkljivosti ne more odpraviti. Ponovno navaja, da je na podlagi dograditve hiše v P. nastala nova stvar, katere identiteta se je zaradi investicij bistveno spremenila (22. člen ZTLR). Tožnica je poleg ugotovljenega namreč naredila omete, tlake, napeljala elektriko, vodovod, centralno ogrevanje, izolacijo strehe, zamenjavo strešnikov, preureditev podstrešja, krušno peč, ploščice v kuhinji in hodniku ter zunanje stopnice. Tudi pomoč v delu je bila dana obema, zato bi sodišče moralo celotna vlaganja v mansardni del hiše (ocenjena na 15.954,12 EUR) šteti za skupna vlaganja. Ni res, da je bil kredit, pridobljen pri Bank Austria, porabljen za nakup avtomobila, ampak za nabavo strešne kritine. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je sodišče tožencema neutemeljeno priznalo nadaljnje stroške ponovljenega postopka, sodbe pritožbenega sodišča pa se v tem delu ne da preizkusiti.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki. Toženca v odgovoru na revizijo primarno predlagata njeno zavrženje zaradi neopredelitve vrednosti spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek posebej, sicer pa njeno zavrnitev. Pritrjujeta zaključkom obeh sodišč in dodajata, da je družba Tovarna ..., d. d., sodišču predložila vso dokumentacijo, kot je razvidno iz dopisov. Tožnica je tudi sama na dodatnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 13. 9. 2012 izpovedala, da sta bila kredita iz leta 1991 in 1992 porabljena za adaptacijo stanovanja v D. Ni res, da sta pravdni stranki na zadnji glavni obravnavi kredite pomešali.

5. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnica izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bila neobrazložena in se je naj ne bi dalo preizkusiti. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP).

Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep o končanju postopka, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Tožnica in prvi toženec sta v času trajanja življenjske skupnosti vseskozi živela v hiši tožničine matere v D. (tudi po rojstvu njunega otroka), kjer so se opravljala tudi adaptacijska vlaganja.

- Tožnica ni dokazala dogovora o skupni gradnji stanovanjske hiše v P., kot pravnega temelja za pridobitev solastninskega deleža na sporni nepremičnini. Vlaganja v sporno nepremičnino sta opravila starša prvega toženca, ki sta v tej novi (še ne povsem zgrajeni) hiši živela že pred začetkom trajanja življenjske skupnosti.

- O tožničinih vlaganjih je mogoče govoriti šele po razmišljanju bivših zakoncev, da bi se preselila v P., to je od leta 1999 dalje, ko se je začel nabavljati gradbeni material in je v naslednjih letih prišlo od delne renovacije mansardnega dela hiše v P. Tožnica je v zvezi s tem pri Tovarni ..., d. d., pridobila kredit v višini 2.556,00 EUR, ki je bil delno namenjen za gradnjo hiše v P., in sicer je bil s temi sredstvi kupljen gradbeni material za izdelavo predelnih sten mansarde in PVC okna za zapiranje nadstreška. Tožnica in prvi toženec nista plačala stroškov strešne kritine, les je zagotovil drugi toženec. Dela so ostala nedokončana, saj je po letu 2004 začel zakon med tožnico in prvim tožencem razpadati in tožnica v stanovanjski objekt v P. ni hotela več vlagati.

- Tožnica ni dokazala, da sta bila kredita iz leta 1991 (v višini 60.000,00 DIN) in 1992 (v višini 10.000,00 DEM), ki jih je prvi toženec pridobil od svojega delodajalca, porabljena za osnovno gradnjo stanovanjske hiše v P., kar naj bi smiselno potrjevalo, da se je hiša v P. do vselitve financirala z njenimi kasnejšimi krediti. Kredita sta bila porabljena za adaptacijo stanovanja v D., kjer sta tožnica in prvi toženec prebivala, prav tako pa sta bila kredita porabljena za nakup drugih predmetov osebnega standarda. To velja tudi za posamezne kredite, ki so bili pridobljeni kasneje. Ostali krediti so bili porabljeni za adaptacijo hiše v D., s kreditom Bank Austria pa je tožnica kupila osebno vozilo. Tožnica ni dokazala, da bi bil avto kupljen s kreditom Unicredita.

8. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Glede na navedene ugotovitve, predvsem glede na to, da ni obstajal dogovor, da bo tožnica na podlagi skupne gradnje s prvotožencem pridobila solastninsko pravico na sporni hiši(1) in glede na to, da so dokazana tožničina vlaganja le v vrednosti 1.612,64 EUR (nabava gradbenega materiala za izdelavo predelnih sten in nakup plastičnih oken), je, kot je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, pravilen zaključek, da sorazmerno majhna vrednost obsega tožničinih vlaganj v hišo tožencev v trajanju življenjske skupnosti tožnice in prvega toženca tožnice ne opravičuje do stvarnopravnega (lastninskega) zahtevka, ampak ima tožnica zgolj denarno terjatev do tožencev (22. člen ZTLR). Zato sta sodišči prve in druge stopnje odločili pravilno, ko sta tožničin primarni zahtevek zavrnili.

9. V zvezi s ponovnimi revizijskimi navedbami, da je bila pomoč v delu dana obema in bi sodišče moralo celotna vlaganja v mansardni del hiše (ocenjena na 15.954,12 EUR) šteti za skupna vlaganja, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede vrednosti opravljenih del prvotoženca ali njenih sorodnikov, tožnica pa tega v reviziji ni izpodbijala.

10. Uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (neobrazloženost) ni podana. Ob tem Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Citirane prepovedi ni mogoče obiti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi. Tudi sicer je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Ker so razlogi sodbe sodišča druge stopnje jasni in razumljivi, prav tako pa se je pritožbeno sodišče opredelilo do bistvenega, in sicer do dokazne ocene sodišča prve stopnje (predvsem glede obsega ugotovljenih tožničinih vlaganj v sporno nepremičnino, torej glede porabe kreditov, ki jih je pridobil prvi toženec v letu 1991 in 1992; glede porabe kreditov, ki jih je pridobila tožnica; glede financiranja nove strešne kritine in podstrešnega dela stanovanja in glede vlaganj staršev prvega toženca in zaključka, da sta se v sporno nepremičnino vselila že pred začetkom trajanja življenjske skupnosti tožnice in prvega toženca), očitana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče je tožnici v zvezi z njenimi očitki, da sodišče pri družbi Tovarna ..., d. d., ni pridobilo vse dokumentacije v zvezi s krediti, odobrenimi prvemu tožencu, tudi pojasnilo, da je iz dopisov banke NLB, d. d., in družbe Tovarna ..., d. d., ki jih je po dodatnih poizvedbah pridobilo sodišče prve stopnje, razvidno, da sta družbi sodišči predložili vso razpoložljivo dokumentacijo.

11. Tudi ne drži uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), v zvezi s katero tožnica navaja, da sta sodišči drugače interpretirali vsebino kreditnih pogodb z dne 29. 7. 1991 in 6. 10. 1992, kot se dejansko glasita, in sta napačno zaključili, da tožnica namena prvega kredita ni dokazala, drugi pa je bil vložen v obnovo in adaptacijo stanovanjske hiše v D. in ne v P. Ne gre namreč za protispisnost, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja in ko gre za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, ampak le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. Tega pa tožnica v reviziji niti ni zatrjevala, saj ni zatrjevala, da bi bilo med dokazom glede vsebine kreditnih pogodb in reprodukcijo tega dokaza v razlogih sodbe, nasprotje. Njene navedbe tako predstavljajo prikrito kritiko dokazne ocene, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Tožnica s preostalimi revizijskimi očitki (ponovne navedbe, da starša prvega toženca v letu 1992 ali 1993 v sporni nepremičnini še nista živela ter da je tožnica dokazala porabo obeh kreditov, ki jih je najel toženec v letu 1991 in 1992, za hišo v P.; navedbe o opravljenih delih na hiši v P. in porabi kredita, pridobljenega pri Bank Austria) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo (v delu, kolikor je ni zavrglo) zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

14. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožencema (na isti pravni podlagi), ki sta odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.946,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.574,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov (tiskanje in fotokopiranje desetih strani) v znesku 1,5 EUR (tar. št. 6000), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 351,01 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišči sta zaključili, da iz izpovedbe tožnica izhaja, da je bila izjava o skupni gradnji pridobljena le za potrebe, da je tožnica pri delodajalcu lahko dobila kredit.