Jedro

Glede na obseg vlaganj tožnice in prvotoženca v hišo v lasti toženih strank v trajanju njune življenjske skupnosti, tožnici na hiši ne pripada solastninska pravica, ker z vlaganji ni bila ustvarjena nova stvar. Tožnica tudi ni dokazala, da bi obstajal dogovor, da bo tožnica na podlagi skupne gradnje s prvotožencem pridobila solastninsko pravico na hiši. Tožnica je upravičena le do plačila terjatev do prvotoženca iz naslova skupnega premoženja, do drugotoženca pa na podlagi neupravičene obogatitve.

Dela sorodnikov prvotoženca pri adaptaciji podstrešja, ki predstavlja njegovo posebno premoženje, ni moč šteti kot delo, s katerim se je povečevala vrednost skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta tožnika in prvotoženec v času trajanja izvenzakonske in zakonske zveze s skupnimi sredstvi in delom pridobila 80 % nepremičnine parc. št. 216.S stavbišče, 741 m2, k.o. X., z na njej stoječo stanovanjsko hišo, ter da znašata solastninska deleža obeh na tem premoženju za vsakega do ½, da sta prvo in drugo toženca dolžna v 15 dneh izstaviti tožnici zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri navedeni nepremičnini in na njej stoječi stanovanjski hiši vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do 4/10, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba (točka I). Prvo sodišče je deloma ugodilo podrejeno tožbenemu zahtevku in prvotožencu in drugotožencu naložilo, da sta dolžna plačati tožnici vsak po 806,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/1) ter tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 3.743,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka, do plačila (točka III).

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da prvo sodišče ni pridobilo spremljajočih listin k kreditnima pogodbama iz leta 1991 in 1992, ki bi tožnica lahko dokazala, da je bil kredit porabljen za gradnjo hiše v P.. Ker je šlo za namenski kredit, obstaja v družbi K. d.d. še druga dokumentacija, ki se nanaša na odobritev kredita in listine, iz katerih bi bil razviden namen kredita. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice, da se pridobi navedena dodatna dokumentacija. Prvo sodišče ni pojasnilo razloga, zakaj so bila vlaganja tožnice glede na vrednost celotne stanovanjske hiše premajhna, da bi pridobila stvarnopravni delež in zakaj tožnica ni dokazala dogovora o skupni gradnji. Toženca sta priznala, da je obstajal načrt, da se tožnica in prvotoženec preselita v podstrešno stanovanje, zato je prvotoženec tožnici izdal pisno dovoljenje o vlaganju, ki ga je tožnica potrebovala za pridobitev kredita v družbi K. d.d. leta 1999 za adaptacijo podstrešja. Listinska dokumentacija in izpovedba Š. P. potrjuje, da se starša prvotoženca nista vselila v hišo na P. leta 1990. Iz izročilne pogodbe z dne 18. 4. 1990, s katero je drugotoženec izročil ½ nepremičnine prvotožencu, izhaja, da gre za hišo v gradnji, saj je bila ena od obveznosti prevzemnika, da zagotovi izročevalcu in njegovi ženi dosmrtno brezplačno stanovanje bodisi v stari ali novi hiši. Če bi nova hiša že stala, te določbe v izročilni pogodbi ne bi bilo. Pravdne stranke so sklenile dogovor, da bosta tožnica in prvotoženec skupaj dogradila hišo in se preselila v podstrešno stanovanje, starša prvotoženca pa se bosta preselila v pritličje nove hiše. Tožnica ni financirala le materiala za predelne stene in okna v podstrešni etaži, skupaj s prvotožencem sta hišo, ki je bila zgrajena le „podstreho“, dogradila na način, da so bili narejeni ometi, tlaki, napeljana elektrika, vodovod, centralno ogrevanje, izolacija strehe, zamenjani so bili strešniki, preurejeno podstrešje (prezidi, ometi, tlaki, inštalacije, kopalnica, frčada), narejena je bila krušna peč, položene ploščice v kuhinji in hodniku ter zunanjih stopnicah. Na podlagi takšne gradnje je nastala nova stvar, zato tožnici pripada solastninska pravica. Iz kreditnih pogodb iz leta 1991 in 1992 izhaja, da je bilo posojilo dano namensko za gradnjo stanovanjske hiše v P.. Če bi bila hiša zgrajena, se ne bi kupoval različen gradbeni material, kar izhaja iz predračuna Stanovanjske zadruge Š., ki je bil podlaga za odobritev prvega kredita. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da gre v konkretnem primeru za splošno naročilnico, saj gre za predračun. Nabavljen je bil gradbeno inštalaterski material, med drugim elektro omarica, kar dokazuje, da hiša na naslovu P. leta 1992 še ni bila vseljena, saj še ni imela elektrike. Kredita sta bila porabljena in odplačana v času trajanja življenjske skupnosti. Izvedenec je vlaganje ocenil v znesku 15.954,12 EUR, sodišče pa je tožnici priznalo le 1.612,64 EUR. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da niti vsa sredstva od namenskega kredita, ki ga je tožnica dobila od K. d. d. niso bila porabljena za vlaganja v hišo v P.. Tožnici bi bilo treba priznati tudi ½ dela, ki ga je opravil prvotoženec s sorodniki, ki so pomagali obema. Toženca nabave kritine ne priznavata, lastnega financiranja pa tudi nista dokazala. Tožnica je s kreditnimi pogodbami, ki se časovno ujemajo z adaptacijo mansarde dokazala vlaganja. S kreditom B. so bili nabavljeni strešniki, katerih vrednost se, kot to izhaja iz cenitvenega poročila, skoraj v celoti ujema z višino kredita v znesku 1.000.000,00 SIT. Prvo sodišče zato zmotno ugotavlja, da se je s kreditom financiral nakup avtomobila. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, da mora podrobno dokazno oceniti financiranja strešne kritine in podstrešnega dela stanovanja.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je opravilo dodatne poizvedbe in pridobilo od N. d.d. in K. d.d. dokumentacijo, s katero banka in družba razpolagata, zato pritožba neutemeljeno očita prvemu sodišču, da ni pridobilo celotne dokumentacije, saj iz dopisov družbe in banke izhaja, da sta sodišču predložili vso razpoložljivo dokumentacijo. Odločilno dejstvo, zaradi katerega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica ni dokazala, da sta bila kredita iz leta 1991 in 1992 porabljena za gradnjo stanovanjske hiše v P., pa je izpovedba tožnice, ki je na naroku dne 13. 9. 2012 izpovedala, da sta bila kredita porabljena za adaptacijo stanovanja v D.. Tudi izpovedba prvotoženca je bila v tem delu nejasna, ob tem, da so se na podlagi trditev in izpovedb strank navedena kredita uporabljala tudi za nakup drugih predmetov osebnega standarda, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, kar velja tudi za posamezne kredite, ki so bili pridobljeni kasneje v trajanju življenjske skupnosti tožnice in prvotoženca. Tožnica in prvotoženec sta v trajanju življenjske skupnosti vseskozi živela v hiši tožničine matere v D., tudi po rojstvu otroka, v hiši v D. so se opravljala adaptacijska vlaganja, kar dodatno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi bila kredita, ki jih je dobil prvotoženec v letih 1991 in 1992 porabljena za gradnjo hiše v P.. Pritožba izpostavlja izpovedbo matere tožnice Š. P., ki pa ni vedela povedati ničesar o kreditih iz leta 1991 in 1992, tudi ne ali sta bila kredita porabljen za gradnjo hiše v P.. Priča je vedela le za kredit, ki ga je dobila tožnica, katerega znesek (ki ga ni navedla) naj bi tožnica izročila prvotožencu, vendar ni vedela povedati, v kakšen namen je bil kredit porabljen, priča pa tudi ni vedela, kdaj se je gradila nova hiša in kdo je financiral gradnjo nove hiše v P., čeprav sta tožnica in prvotoženec z njo več kot petnajst let živela v skupnem gospodinjstvu. Priča je le izpovedala, da je bila prvič leta 1991 oziroma 1992 v P., in da takrat starša prvotoženca še nista živela v novi hiši, ker nova hiša ni bila primerna za bivanje, ni pa znala povedati, v kašnem stanju oziroma do katere gradbene faze je bila hiša zgrajena. Sodišče prve stopnje je zato pravilno dokazno ocenilo, da sta starša prvotoženca pred začetkom trajanja življenjske skupnosti že živela v novi hiši, kar so potrdile številne priče. Glede na tako ugotovljene dejanske okoliščine prvega sodišča, predloženi predračun o nabavi materiala, med drugim tudi elektro omarice, zapis v izročilni pogodbi iz leta 1990, da bo prvotoženec zagotovil bivanje roditeljema v stari ali novi hiši, ne more spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala vlaganj v novo hišo, razen v obsegu, kot ji je priznalo prvo sodišče. 6. Vlaganja v novo hišo sta opravila roditelja prvotoženca, kar so potrdile številne priče, kot sodelavci, znanci ali sorodniki tožene stranke, kakor tudi obrtniki (A. R.). Tožnica zatrjuje, da je tožnik porabljal denar za motorje in da je denarna sredstva (ki sta jih pridobila tudi s krediti) v glavnem vlagal v hišo njegovega brata, zato je prvo sodišče pravilno dokazno ocenilo, da kredit, ki ga je tožnica dobila v K. d.d. v višini 2.556,00 EUR ni bil v celoti namenjen za gradnjo hiše v P., in da tožnica in prvo toženec nista plačala stroškov strešne kritine, pri čemer je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je les zagotovil drugotoženec. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil del kredita porabljen za nakup drugega gradbenega materiala in oken in v tem obsegu, glede na izvedeniško mnenje, je prvo sodišče tožnici priznalo denarno terjatev v višini 1.612,64 EUR, ki jo morata plačati toženi stranki vsaka v polovičnem znesku. Ostali krediti, ki jih navaja tožnica so bili porabljeni za adaptacijo hiše v D., s kreditom B. pa je tožnica kupila osebno vozilo, prvo sodišče pa pravilno ugotavlja, da tožnica ni dokazala, da bi bil avto kupljen s kreditom U.. Glede na trditveno podlago in izpovedbe strank, ki so bila pogosto nejasna in nedosledna (npr, tožnica je zatrjevala, da se je obnavljala v letu 1998 streha hiše v D. vasi), je pravilna dokazna ocena prvega sodišča o obsegu denarnih sredstev, ki so bili vloženi v (posebno) premoženje prvotoženca in drugotoženca.

7. Dela sorodnikov prvotoženca pri adaptaciji podstrešja, ki predstavlja njegovo posebno premoženje, ni moč šteti, kot delo, s katerim se je povečevala vrednost skupnega premoženja. Tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage glede vrednosti opravljenih del prvotoženca ali njenih sorodnikov, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tudi če se upošteva le vrednost del prvotožeca, kot jih je ugotovil izvedenec in jih priznava tožena stranka (2), znaša vrednost del skupaj z vrednostjo oken in materiala 2.927,54 EUR, in tako tožnici pripada iz naslova skupnega premoženja polovični znesek 1.463,77 EUR, tako da je terjatev tožnice do posameznega toženca utemeljena do višine 731,88 EUR. Sodišče prve stopnje namreč pri priznanju terjatve tožnici materialnopravno zmotno ni upoštevalo, da je bil ugotovljeni vložek v hišo skupno premoženje tožnice in prvotoženca.

8. Glede na obseg vlaganj tožnice in prvotoženca v hišo lasti toženih strank v trajanju njune življenjske skupnosti, tožnici na hiši ne pripada solastninska pravica, ker z vlaganji ni bila ustvarjena nova stvar, kar je bila predpostavka za pridobitev solastninske pravice v primeru vlaganj v tujo nepremičnino v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnica tudi ni dokazala, da bi obstajal dogovor, da bo tožnica na podlagi skupne gradnje s prvotožencem pridobila solastninsko pravico na hiši. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da je bila izjava o skupni gradnji pridobljena le za potrebe, da je tožnica pri delodajalcu lahko dobila kredit. Tožnica je upravičena le do plačila terjatev do prvotoženca iz naslova skupnega premoženja po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, do drugotoženca pa na podlagi neupravičene obogatitve po določbah 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in določbe 190. člena Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka in ker pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej pripombe na cenitveno poročilo stran 89.