Jedro

Odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), s katero je toženka pritožnici kot sodni tolmački odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Procesnemu aktu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu aktu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na katerem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 705-382/2013-2030-16 z dne 19. 10. 2023, s katero je Ministrstvo za pravosodje tožnici kot sodni tolmački odredilo opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik 11. 1. 2024 (pisni del) ter dne 18. 1. 2024 (ustni del) pred 6- člansko komisijo in odločilo, da je tožnica dolžna posebni preizkus strokovnosti opraviti najkasneje do 31. 12. 2024 ter na podlagi izstavljenega računa poravnati stroške opravljanja posameznega posebnega preizkusa strokovnosti v višini 438,00 EUR. Ker tožnica ni izkazala procesnih predpostavk za tožbo v tem upravnem sporu je sodišče prve stopnje posledično zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

2. V obrazložitvi je navedlo, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS- 1, saj s tem aktom ni bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, pač pa gre za vmesni akt v postopku odločanja o morebitnem izbrisu tožnice iz javnega dela imenika sodnih tolmačev, s katerim bo šele omogočeno ugotavljanje tožničinega (ne)izpolnjevanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti. Uveljavljanje ugovorov glede upravičenosti odreditve preizkusa je tako pridržano do morebitne odločitve o njenem izbrisu iz javnega dela imenika sodnih tolmačev oziroma o njeni razrešitvi.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb upravnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da izpodbijana odločba toženke predstavlja upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj je bilo z njo odločeno o njeni obveznosti, da mora opravljati preizkus. Poleg tega ima sporna odločba vse obvezne sestavine, ki jih določa tretji odstavek 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zoper njo pa tudi ni mogoče vložiti rednih in izrednih pravnih sredstev, zato se skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZUS-1 šteje za dokončen upravni akt. Navaja, da ji v postopku pred izdajo odločbe ni bila omogočena pravica do izjave, čeprav je tolmačem v vseh ostalih primerih, ki predstavljajo pogoj za njihovo razrešitev, že pred izdajo odločbe o razrešitvi zagotovljeno procesno varstvo njihovih pravic ter odločitev o razrešitvi predstavlja zgolj še formalnost. Prav tako ji ni dana pravica do pravnega sredstva. Tako postopanje pa po njenem mnenju krši načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kakor tudi 8. točko prvega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. in 25. členom Ustave. Poudarja, da obstajajo tudi drugi načini preverjanja znanja, zato je skladno s pravico do izjave in pravnega sredstva edino smiselno, da ima možnost ugovora že sedaj in ne šele po tem, ko bi "prisilno" pristopila na opravljanje preizkusa, saj bo po njeni (ne)opravi popolnoma nerelevantno, ali je bil način preverjanja ustrezen. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu predlogu in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi; podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi, odločbo toženke odpravi ter zadevo vrne toženki v novo odločanje; podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Nosilni pritožbeni razlog je, da predstavlja izpodbijana odločba toženke, s katero je bilo pritožnici kot sodni tolmački odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, upravni akt po 2. členu ZUS-1. 7. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitostih drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izpodbijana odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), s katero je toženka pritožnici kot sodni tolmački odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Taka odločba, ne glede na to, da je bila izdana v obliki upravne odločbe, namreč v ničemer ne spreminja pravnega položaja pritožnice. Pritožnica ima, kljub odrejenemu opravljanju posebnega preizkusa strokovnosti, še vedno status sodne tolmačke. Tega statusa ne bo izgubila, tudi če poskusa ne bo uspešno opravila, saj bo v tem primeru zgolj umaknjena iz javnega dela imenika sodnih tolmačev, še vedno pa bo ostala vpisana v imenik sodnih tolmačev (drugi odstavek 26. člena ZSICT). Šele v primeru, če preizkusa trikrat ne bo uspešno opravila, bo uveden postopek za njeno razrešitev po 42. členu ZSICT, v okviru katerega ji status sodne tolmačke lahko preneha. V tem postopku pa bodo pritožnici tudi zagotovljena vsa procesna jamstva, torej tudi pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva.

9. Zgolj odreditev opravljanja posebnega preizkusa znanja tako ne predstavlja materialno pravne odločitve, ki bi spreminjala pravni položaj stranke, ampak je po svoji vsebini le procesni poziv k opravi dejanja oziroma dejanje procesnega vodenja, ki bo omogočilo ugotovitev ključnega pravno relevantnega dejstva, to je, ali pritožnica še izpolnjuje pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje dela sodne tolmačke in posledično vsebinsko odločitev o predmetu zadeve.

10. V pravni položaj posameznika lahko sicer posegajo tudi sklepi, izdani v upravnem postopku oziroma drugem postopku izdaje upravnega akta, čeprav so sicer po vsebini samo procesne odločitve in nimajo značilnosti upravnega akta. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča odločba o odreditvi opravljanja posebnega preizkusa strokovnosti ne izpolnjuje niti pogojev za izpodbijanje v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi bil postopek o preverjanja strokovnosti sodne tolmačke, ki je predmet presoje v obravnavani zadevi končan. Da bi bil ta postopek obnovljen ali ustavljen, pa pritožnica niti ne trdi.

11. Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da procesnemu aktu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu aktu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na katerem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.1 Na drugačno odločitev ne vpliva niti pritožbeno sklicevanje na pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tudi ta mora biti zagotovljena zoper oblastvene odločbe, s katerimi je odločeno o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ne pa zoper akte, ki takih značilnosti nimajo.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 niso podane procesne predpostavke za obravnavo predmetne tožbe, tudi ni imelo podlage za odločanje o predlagani začasni odredbi, zato jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1 pravilno zavrglo.

13. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 183/2023 z dne 27. 9. 2023 in I Up 253/2023 z dne 20. 11. 2023.