Jedro

Pravilno je stališče sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 nezakonita, ker je ni podana upravičena oseba, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z dnem 10. 3. 2011, temveč je trajalo do 31. 5. 2011, ko bi se tožniku iztekel mandat člana uprave toženke.

Nadzorni svet je tožnikov odpoklic s funkcije člana uprave dne 9. 2. 2011 v zapisniku utemeljil le s sklicevanjem na drugi odstavek 268. člena ZGD-1 (zaradi hujših kršitev obveznosti). Gre za splošen prepis zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic, zaradi česar se šteje, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavka 268. člena ZGD-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 2.940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v četrtem ponovljenem postopku ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011; ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 10. 3. 2011, temveč 31. 5. 2011 ter da je toženka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo za čas od 10. 3. 2011 do 31. 5. 2011. Hkrati je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo odpravnine v znesku 155.000,00 EUR bruto ter ugodilo podrednemu zahtevku za obračun in izplačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave toženke v višini 155.000,00 EUR bruto. Presodilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je ni podala oseba, ki je bila ob odpovedi upravičena zastopati toženko v razmerju do tožnika. Trditve, da je tožniku odpoved podala oseba, ki je bila upravičena za zastopanje, je toženka navedla prepozno, zato jih sodišče ni upoštevalo. Zaradi nezakonitosti odpovedi tožniku delovno razmerje ni prenehalo 10. 3. 2011, temveč je trajalo do 31. 5. 2011, ko bi se mu po redni poti iztekel mandat člana uprave. Sodišče je prav tako ugotovilo, da v sklepu nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011 o odpoklicu tožnika s funkcije člana uprave ni bil naveden vsebinski razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican, zaradi česar se šteje, da je bil odpoklican brez utemeljenega razloga oziroma da odpoklic ni bil utemeljen. Tožnik je zato upravičen do odškodnine po 13. členu pogodbe o zaposlitvi, ki je določala, da mu odškodnina pripada v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica. Ker toženka višine odškodnine ni prerekala, je tožniku dosodilo celoten znesek s podrejenim zahtevkom zahtevane odškodnine v višini 155.000,00 EUR bruto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči v zvezi z ugotovljeno prekluzijo nista upoštevali in se nista opredelili do njenih navedb, da je ravnala nekrivdno. Te je pojasnila že v predhodnem postopku, med drugim v odgovoru na tožnikovo revizijo 8. 7. 2016. Glede na potek postopka in ob upoštevanju tožbenih navedb upravičeno ni menila, da bo procesno nujno utemeljevati, da sta bila v relevantnem času imenovana začasna člana uprave, ki sta tudi sama podala pooblastilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nižji sodišči argumentacije o nekrivdi nista presojali niti obrazložili, zato sta napravili napačen zaključek o prekluziji. Poleg tega v skladu z načelom enakopravnosti sodišči ne bi smeli upoštevati tudi več drugih navedb in dokazov, ki sta jih stranki podali po prvem naroku, npr. o tem, da sta bila kot začasna člana uprave imenovana dotedanja člana nadzornega sveta. Zgolj delno upoštevanje naknadnih navedb ji je škodilo in predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je zmoten tudi materialnopravni zaključek, da predsednik nadzornega sveta ni bil upravičen za podajo odpovedi. Tožnik je bil odpoklican s strani nadzornega sveta, zato je logično, da lahko predsednik nadzornega sveta sprejme tudi voljo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je predsednik nazornega sveta sklenil pogodbo o zaposlitvi s tožnikom. Pogodba o zaposlitvi ni predvidevala, da bi se delovno razmerje po odpoklicu nadaljevalo na nekem drugem delovnem mestu. Če bi se tožnikov položaj avtomatično spremenil z odpoklicem in bi z odpoklicem postal navaden delavec, je možen zgolj zaključek, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpoklica 9. 2. 2011. Tožnik je imel v skladu s pogodbo o zaposlitvi delovno razmerje sklenjeno za čas imenovanja. Ker je mandat tožnika prenehal z odpoklicem, se je s tem dnem tudi izteklo delovno razmerje. Navaja, da je nepravilno tudi stališče sodišča glede prisojene odškodnine. To temelji na napačnih materialnopravnih razlogih glede neutemeljenosti odpoklica. Sodna praksa glede odpoklica, na katero se sklicujeta sodišči, varuje odpoklicanega člana uprave pred pretežkim dokaznim bremenom, ki bi ga imel ob izpodbijanju sklepa o odpoklicu. V primeru odpravnine tožnik takega dokaznega bremena nima, saj je trditveno in dokazno breme na delodajalcu. Sodišči bi zato morali presojati, ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev pri poslovanju z družbami U. ter P. in ugotoviti, da je bil sklep o odpoklicu utemeljen. Dalje nasprotuje stališču sodišč, da je za presojo zahtevka za plačilo odškodnine stvarno pristojno delovno sodišče. Pravico do odškodnine sproži predčasen odpoklic pred iztekom mandata, ki nima nobene zveze z delovnim razmerjem. O odškodninskem zahtevku bi moralo odločati sodišče splošne pristojnosti, torej sodišče druge vrste, zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V vsakem primeru pa je tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine neutemeljen. Tožnik ni zatrjeval relevantnih predpostavk za prisojo odškodnine, predvsem, da bi mu nastala kakršna koli škoda. Sodišči ji neutemeljeno očitata, da tožnikovega zahtevka ni prerekala po višini. Tega niti ni mogla storiti, saj tožnik ni navedel, da mu je pravno priznana škoda nastala in kakšna je ta bila.

4. V odgovoru na revizijo tožnik predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti.

8. Neutemeljen je tudi ugovor toženke glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s pravili o prekluziji. Stranka mora po prvem odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjemoma lahko v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP stranke tudi na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. V primeru ponovljenega postopka smejo stranke po drugem odstavku 362. člena ZPP na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti.

9. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da nadzorni svet ni bil pristojen za podajo odpovedi glede na določbo 18. člena ZDR in 266. ter 281. člena ZGD-1. Toženka je temu ugovarjala in trdila, da je odpoved utemeljeno podal predsednik nadzornega sveta oziroma po njegovem pooblastilu odvetnik A.A., čemur sta v prvotnem postopku sledili tudi sodišči prve in druge stopnje. Vrhovno sodišče je nato v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 162/2013 z dne 10. 12. 2013 opozorilo na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tem, kdo je bila upravičena oseba za podajo odpovedi tožniku in sodišču naložilo, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali je odpoved podala upravičena oseba. V ponovljenem postopku je toženka pričela zatrjevati, da je imel odvetnik A. pooblastilo za podajo odpovedi tudi s strani začasnih članov uprave (ne zgolj predsednika nadzornega sveta), ki sta bila v skladu z 18. členom ZDR pristojna za podajo odpovedi tožniku (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), pri čemer se je v zvezi s pogojem nekrivde toženka sklicevala na drugačno stališče revizijskega sodišča v sklepu VIII Ips 162/2013. 10. Sodišče pravilno kot prepoznih ni upoštevalo trditev toženke, da je imel odvetnik A.A. za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pooblastilo začasnih članov uprave toženke, in listinskega dokaza, ki te navedbe potrjuje. Vrhovno sodišče z razveljavitvenim sklepom VIII Ips 162/2013 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi toženka dobila možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v smislu drugega odstavka 362. člena ZPP. Toženka bi glede na tožbene trditve lahko dejstva in dokaze, ki jih je navedla in predložila šele po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča, navajala in predložila pravočasno, torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Stališče Vrhovnega sodišča glede osebe, ki je pooblaščena v imenu delodajalca podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni novo in ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala navajanje dejstev in predložitev dokaza po preteku rokov iz 286. člena ZPP. Stranka ne more predlaganja nekaterih dokazov, za katere je vedela že prej, zadržati za primer, če pravočasno predlagani dokazi ne bi zadoščali za dokazovanje njenih trditev oziroma če bi se izkazalo, da njena pravna naziranja (v konkretnem primeru, da je za odpoved pristojen nadzorni svet) niso pravilna. Dejstva v zvezi z osebo, ki je pristojna podati odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma vprašanje, ali je to za tožnika, po tem, ko ni bil več član uprave, nadzorni svet, so bila pomembna že v prvotnem postopku, ves čas od vložitve tožbe dalje in takšna niso postala šele po tem, ko se je o pravni podlagi izreklo Vrhovno sodišče (prim. sklep VIII Ips 201/2016 z dne 22. 11. 2016). Ker je toženka za ta dejstva ves čas vedela oziroma razpolagala z dokazi, ni mogoče šteti, da jih brez svoje krivde (v smislu 286. in 362. člena ZPP) ni mogla navesti že na prvem naroku in zanje predložiti dokazov.

11. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče določene navedbe toženke, ki jih je podala po prvem naroku, upoštevalo (npr. da je toženka imela začasno upravo) ter jo s tem oškodovalo, ker je zaključilo, da bi morala odpoved podati začasna uprava. Tožnik je pravočasno zatrjeval, da predsednik nadzornega sveta ni bil oseba, ki bi bila upravičena za podajo odpovedi. Dokazno breme, da je odpoved podala upravičena oseba, je bilo na toženki. Tudi če sodišče teh navedb toženke ne bi upoštevalo, bi bil rezultat spora isti, saj toženka ni dokazala, da je bil predsednik nadzornega sveta tisti, ki bi bil upravičen podati odpoved tožniku.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008, v kateri je bilo navedeno, da je bil s sklepom nadzornega sveta imenovan za člana toženkine uprave za čas od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011, ko mu preneha tudi delovno razmerje. S sklepom nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011 je bil predčasno odpoklican s funkcije člana uprave zaradi „hujših kršitev obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1, s takojšnjim učinkom“. Toženka je naknadno, dne 10. 3. 2011, tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je podpisal odvetnik A.A. po pooblastilu predsednika nadzornega sveta.

14. Nepravilno je stališče toženke, da je tožniku delovno razmerje prenehalo avtomatično na podlagi sklepa nadzornega sveta o odpoklicu s funkcije člana uprave dne 9. 2. 2011 (kar bi pomenilo, da zato odpoved niti ni bila potrebna). Delodajalec se na podlagi 72. člena ZDR s poslovodno osebo lahko dogovori za hkratno prenehanje korporacijskega in delovnopravnega razmerja z družbo, torej da delovno razmerje poslovodni osebi preneha že s samim odpoklicem s funkcije poslovodne osebe. Vendar se stranki, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, v konkretnem primeru za to nista dogovorili. S pogodbo o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima družba v primeru, če bi prišlo do odpoklica tožnika iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD (pravilno 268. členu ZGD-1), pravico, da mu ob upoštevanju odpovednih razlogov v skladu z 88. členom ZDR, nemudoma odpove delovno razmerje. Gre torej za pravico toženke, ki jo lahko izkoristi (ali pa tudi ne), pri čemer svojo voljo izrazi z aktom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določil tožnikove pogodbe o zaposlitvi zato ni mogoče interpretirati na način, da tožniku zaradi predčasnega odpoklica (in s tem prenehanjem imenovanja oziroma mandata) pogodba o zaposlitvi preneha avtomatično.

15. Pravilno je tudi stališče sodišč glede osebe, pristojne za podajo odpovedi tožniku. V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca v primeru, če je delodajalec pravna oseba, njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Toženka je delniška družba, ki jo v skladu s prvim odstavkom 266. člena ZGD-1 zastopa uprava. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je oseba, ki je bila pooblaščena odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožniku, začasna uprava toženke. Iz dejanskih zaključkov ne izhaja, da bi v trenutku, ko je bila tožniku podana odpoved, obstajale kakršnekoli ovire, zaradi katerih oseba, ki na podlagi 18. člena ZDR in 266. člena ZGD-1 nastopa v imenu delodajalca, tožniku ne bi mogla podati odpovedi. Tožniku je bila namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena mesec dni potem, ko mu je funkcija člana uprave prenehala, zato v času podaje odpovedi ni imel več (korporacijskega) statusa poslovodne osebe. Poleg tega je bila nemudoma (z istim dnem, ko je bil tožnik odpoklican s funkcije) imenovana nova, začasna uprava, ki je z imenovanjem prevzela polna zastopniška pooblastila, kar vključuje tudi zastopanje družbe v razmerju do zaposlenih (in s tem tudi podajo odpovedi pogodb o zaposlitvi).

16. Neutemeljeno je stališče toženke, da je bil v dani situaciji upravičena oseba za podajo odpovedi predsednik nadzornega sveta, ker je slednji sklenil pogodbo o zaposlitvi s tožnikom, in ker je imel tudi po odpoklicu tožnik veljavno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave, ne pa za „navadnega“ delavca. ZDR v 18. členu loči med sklepanjem pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo (v tretjem in četrtem odstavku) ter siceršnjim zastopanjem delodajalca (v prvem odstavku), kar pomeni, da v primeru poslovodne osebe ni nujno, da delodajalca pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi zastopa isti organ. Sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo je namreč zaradi konflikta interesov pridržano nadzornemu svetu oziroma lastniku. V nasprotnem primeru bi bila poslovodna oseba (ki je praviloma najprej imenovana na določeno funkcijo, s čimer prevzame tudi zastopniška pooblastila) pristojna za sklepanje pogodbe o zaposlitvi sama s seboj. Drugače je pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, saj prenehanje korporacijske funkcije ne pomeni nujno tudi prenehanja delovnega razmerja z družbo oziroma je slednje odvisno od določil pogodbe o zaposlitvi. Če poslovodni osebi z odpoklicem preneha funkcija (in s tem tudi zastopniška pooblastila), do zgoraj opisanega konflikta interesov v zvezi s podajo odpovedi (v smislu, da bi morala poslovodna oseba sama sebi podati odpoved) ne more priti, saj takšna oseba ni več zakoniti zastopnik družbe. Položaj poslovodne osebe (ki ni več na tej funkciji oziroma je to funkcijo prevzela druga oseba) je zato po odpoklicu dejansko enak položaju ostalih zaposlenih, tudi v zvezi z vprašanjem, kdo nastopa v imenu delodajalca, ko gre za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. sklep VS RS VIII Ips 162/2012 z dne 10. 12. 2013). Za presojo, kdo je upravičena oseba za podajo odpovedi tožniku zato ni bistveno (kar sicer poudarja revizija), da je imel tožnik po odpoklicu še vedno veljavno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave, temveč, da ni imel več korporacijskih (zastopniških) pooblastil, ki iz te funkcije izhajajo.

17. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 nezakonita, ker je ni podala upravičena oseba, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z dnem 10. 3. 2011, temveč je trajalo do 31. 5. 2011, ko bi se tožniku iztekel mandat člana uprave toženke.

18. V zvezi z odpravnino oziroma odškodnino je tožnikova pogodba o zaposlitvi v 13. členu določala: „V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata, torej z 31. 5. 2011 ali zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata ima delavec pravico do odpravnine v višini letne bruto plače iz 1. točke 6. člena in 50 % iz 2. točke 6. člena pogodbe (prvi odstavek). V primeru predčasnega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata sta pogodbeni stranki sporazumni, da tudi v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica delavcu pripada odškodnina zaradi neutemeljenega odpoklica, vendar največ v višini letne bruto plače iz 1. točke 6. člena in 50 % iz 2. točke 6. člena pogodbe, kar velja kot dogovor o maksimalni odškodnini (drugi odstavek). Pravica do odpravnine ne obstaja, če je delavec odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta (tretji odstavek).“

19. Odškodnina zaradi neutemeljenega odpoklica, ki jo je tožniku prisodilo sodišče, ima podlago v zgoraj navedenem drugem odstavku 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za pravico, ki bi izhajala iz ZGD-1 (kot npr. odpravnina v primeru predčasne prekinitve pogodbe iz 294. člena ZGD-1), temveč za posebno pravico tožnika, ki niti ni zakonsko predvidena, temveč je bila med strankama posebej dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zato pravilno presodilo, da gre v konkretnem primeru za spor o pravici, ki izhaja iz delovnega razmerja, za katero je na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04, ZDSS-1) pristojno delovno sodišče. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka o stvarni pristojnosti zato ni utemeljen.

20. V zvezi z obrazložitvijo sklepa nadzornega sveta o odpoklicu s funkcije člana uprave je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da mora biti sklep o odpoklicu utemeljen že ob njegovi izdaji, kar pomeni, da morajo biti v njem dovolj določno navedene očitane kršitve, ki so bile razlog za odpoklic. Če razlogi za odpoklic v sklepu niso navedeni oziroma če je v sklepu navedena zgolj pravna podlaga, brez navedbe vsebinskih razlogov za odpoklic, se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov (prim. sodba VS RS VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016). Nadzorni svet je tožnikov odpoklic s funkcije člana uprave dne 9. 2. 2011 v zapisniku utemeljil le s sklicevanjem na drugi odstavek 268. člena ZGD-1 (zaradi hujših kršitev obveznosti). Gre za splošen prepis zakonske določbe 1. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve tako opredeljenega razloga za odpoklic, zaradi česar se šteje, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. 21. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi moralo sodišče vprašanje utemeljenosti odpoklica v tem primeru presojati drugače, ker predmet spora ni odpoklic, temveč pravica tožnika do odpravnine oziroma do odškodnine in naj bi bilo zato dokazno breme razporejeno drugače. Odpoklic oziroma njegova (ne)utemeljenost je v tem sporu predhodno vprašanje. Presoja (ne)utemeljenosti odpoklica je oziroma mora biti enaka ne glede na to, ali se rešuje v okviru predhodnega vprašanja ali kot glavni predmet spora. Tudi sicer je nepravilno stališče toženke glede drugačnega dokaznega bremena, saj je tožnik v skladu z drugim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi do odškodnine upravičen v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica. Da je šlo za neutemeljen odpoklic, mora torej zatrjevati in dokazati tožnik. Sodišči sta zato ravnali pravilno, ko sta utemeljenost odpoklica presojali v okviru razlogov, navedenih v samem sklepu o odpoklicu oziroma priloženem zapisniku, brez upoštevanja očitkov, ki jih je toženka pričela zatrjevati šele tekom sodnega postopka.

22. Pravilno je tudi stališče sodišč, da je za presojo pogodbeno določene odškodnine bistveno, kako je ta dogovorjena v pogodbi. V skladu s pogodbo o zaposlitvi tožniku pripada odškodnina v primeru naknadne ugotovitve neutemeljenega odpoklica. Neutemeljen je ugovor toženke, da tožnik ni zatrjeval, da mu je nastala škoda in zato tudi sama ni bila dolžna nasprotovati vtoževani višini odškodnine. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik zatrjeval, da mu je zaradi neutemeljenega odpoklica pripada odškodnina v višini odpravnine, ki bi jo prejel v primeru rednega izteka mandata 31. 5. 2011. S tem je dovolj določno pojasnil višino škode oziroma odškodnine, ki jo je v tem sporu vtoževal, medtem ko toženka višini postavljenega zahtevka ni nasprotovala. Zaradi procesne neaktivnosti je zato sodišče pravilno odločilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati celotno vtoževano odškodnino.

23. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 24. Ker toženka z revizijo ni uspela, je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, ki znašajo 2.940,00 EUR (2.390,00 EUR za odgovor po tar.št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % iz naslova DDV).