Jedro

Pravdni stranki sta se v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima tožena stranka pravico, da tožniku v primeru odpoklica ob upoštevanju odpovednih razlogov iz ZDR oziroma, ob upoštevanju razlogov iz 250. člena ZGD, nemudoma odpove delovno razmerje. Glede na tako dogovorjeno določilo v pogodbi o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožniku z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje.

Ne glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo) je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s funkcije člana uprave že odpoklican, zato bi mu kot vsakemu drugemu neposlovodnemu delavcu upravičeno lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu tožene stranke kot delodajalca. To pa je bila v konkretnem primeru začasna uprava tožene stranke (prvi odstavek 266. člena ZGD-1).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki to pravico (in tudi pravico do odpravnine) uredili v pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da gre za pravico iz delovnega razmerja in ne za pravico, ki bi izhajala iz določb ZGD-1. Sodišče prve stopnje je pravilno kot predhodno vprašanje v tem delovnem sporu ugotavljalo, ali je bil tožnik odpoklican iz neutemeljenih razlogov. V zvezi s tem je ugotovilo, da v sklepu nadzornega sveta o odpoklicu ni naveden vsebinski razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave, ampak je navedeno le, da je bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. Zavzelo je pravilno stališče, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Zato je pravilno ugodilo zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost in razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 (I/1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 10. 3. 2011, ampak je trajalo do 31. 5. 2011 (I/2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni obračuna sorazmerni del mesečne plače oziroma mesečno plačo za marec 2011 (za čas od 10. 3. 2011 do 31. 3. 2011) v bruto znesku 7.769,43 EUR, za april in maj 2011 pa v bruto zneskih 11.537,54 EUR, od teh zneskov odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011, 6. 5. 2011 oziroma 6. 6. 2011 dalje do plačila (I/3. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za obračun in plačilo odpravnine v znesku 155.000,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni obračuna odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke v bruto znesku 155.000,00 EUR, od tega zneska za tožnika odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 dalje do plačila (II/2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku v roku 15 dni plača 5.485,13 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del v I. in II/1. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala neupravičena oseba. Ne drži, da je tožnik po odpoklicu pridobil položaj navadnega delavca, saj je njegova pogodba o zaposlitvi tudi po odpoklicu še vedno veljala in je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo. Organ, ki je bil upravičen s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi, jo je upravičen tudi odpovedati. Sodišče prve stopnje se do navedenih stališč tožene stranke, podanih v več vlogah, ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014 navedla in predložila dokaze, da sta pooblastilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tudi člana začasne uprave. Povzema svoje navedbe iz osme pripravljalne vloge, s katerimi je argumentirala pogoj nekrivde. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih naj bi bile prepozne navedbe tožene stranke in dokazni predlogi v zvezi s pooblastilom začasnih članov uprave, zato sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti, da sta bila A.A. in B.B. začasna člana uprave, saj tožnik tega ni trdil, tožena stranka pa je to trdila po prvem naroku za glavno obravnavo. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati tožnikove pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2017, ki je bila vložena po pooblaščencu, tega pravdnega dejanja pa tožnik naknadno ni odobril. Nadalje navaja, da tožnik ni upravičen niti do odpravnine niti do odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica. Napačna je interpretacija sodišča prve stopnje, da tožnik do odpravnine ni upravičen, ker odpoklic ni utemeljen iz razloga, ker v sklepu o odpoklicu niso navedeni vsebinski razlogi. Sodišče prve stopnje neupravičeno enači formalno utemeljenost sklepa o odpoklicu z vsebinsko utemeljenostjo odpoklica. Pri tem se nepravilno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 204/2014 in opr. št. VIII Ips 159/2016, spregleda pa, da je bila prva sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-647/15 z dne 19. 5. 2016. Sodba opr. št. VIII Ips 159/2016 ni primerljiva, ker je tožnik tam zahteval odškodnino kot svoj primarni zahtevek, sicer pa je tudi tam stališče v zvezi z odškodnino napačno. Temelji namreč na odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 103/2004 in opr. št. III Ips 195/2008, ki sta bili izdani na podlagi prej veljavne določbe 250. člena ZGD. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 181/2014, v kateri je to sodišče zavzelo stališče, da ni bistveno, ali so bile kršitve podrobno opisane v zapisniku seje oziroma v sklepu o odpoklicu. Tožnik ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih odškodninskega prava. Poleg tega sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa, saj ta pravica ni vezana na prenehanje delovnega razmerja, ampak zgolj na odpoklic. V 13. členu pogodbe o zaposlitvi je določena zgolj zgornja meja odškodnine, zato bi moral tožnik navesti dejanski obseg škode. Sodišče prve stopnje je posledično storilo tudi kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo le še o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 10. 3. 2011, o utemeljenosti reparacijskega zahtevka in o utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo odpravnine, podredno pa odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo že četrtič, vmes je o zadevi dvakrat odločalo tudi Vrhovno sodišče RS (glej sklepa opr. št. VIII Ips 162/2013 z dne 10. 12. 2013 in opr. št. VIII Ips 201/2016 z dne 22. 11. 2016). Sprva je bil predmet tega spora še nadomestilo za neizrabljen letni dopust in dodatek za delovno dobo, vendar so odločitve o teh denarnih terjatvah že pravnomočne (s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1094/2012 z dne 22. 2. 2013).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 (A2) in da iz nje izhaja, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta imenovan za člana uprave tožene stranke za čas od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011, ko mu preneha tudi delovno razmerje; - da ima tožena stranka v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi pravico tožniku nemudoma odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če bi prišlo do odpoklica tožnika iz razlogov po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD; Ur. l. RS, št. 30/93 in nasl.)1, ki se štejejo kot dodatni odpovedni razlogi poleg tistih, določenih v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.); - da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011 (B2) odpoklican s funkcije člana uprave zaradi hujših kršitev obveznosti s takojšnjim učinkom ter - da je tožena stranka tožniku zaradi odpoklica 10. 3. 2011 podala in vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi (A5, B4), ki jo je na strani tožene stranke za predsednika nadzornega sveta podpisal z njegove strani pooblaščen odvetnik C.C. (A6, B3).

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku morala, če je želela doseči prenehanje delovnega razmerja, podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki bi se v skladu z 72. členom ZDR lahko dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. da pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha z odpoklicem tožnika s statusnopravne funkcije člana uprave tožene stranke. Vendar se nista. Pravdni stranki sta se v šestem odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima tožena stranka pravico, da tožniku v primeru odpoklica ob upoštevanju odpovednih razlogov iz ZDR oziroma ob upoštevanju razlogov iz 250. člena ZGD nemudoma odpove delovno razmerje. Glede na tako dogovorjeno določilo v pogodbi o zaposlitvi je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožniku z odpoklicem prenehalo tudi delovno razmerje. Ker se je sodišče prve stopnje do tega argumenta tožene stranke opredelilo, ni podana niti uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejelo na podlagi ugotovitve, da ta ni bila podana s strani upravičene osebe. Takšnemu zaključku tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Glede na to, da je bil tožnik s funkcije člana uprave tožene stranke odpoklican že 9. 2. 2011, v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi 10. 3. 2011 ni bil več poslovodna oseba, ampak je bil njegov položaj enak položaju vseh drugih zaposlenih, vključno z vprašanjem, kdo nastopa v imenu delodajalca, ko gre za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je v tem sporu že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, in sicer v sklepu opr. št. VIII Ips 162/2013 z dne 10. 12. 20132. To pa pomeni, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, da tožniku 10. 3. 2011, ko je bil že odpoklican s funkcije člana uprave, v imenu tožene stranke pogodbe o zaposlitvi ni mogel odpovedati predsednik nadzornega sveta (oziroma v njegovem imenu pooblaščenec C.C.), ki bi bil sicer upravičen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 268. člena ZGD-13. Ne glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je urejala delovno razmerje s poslovodno osebo) je bil tožnik v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s funkcije člana uprave že odpoklican, zato bi mu kot vsakemu drugemu neposlovodnemu delavcu upravičeno lahko podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tisti, ki v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu tožene stranke kot delodajalca. To pa je bila v konkretnem primeru začasna uprava tožene stranke (prvi odstavek 266. člena ZGD-1). Navedena stališča so skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na katero se sodišče prve stopnje tudi sklicuje, in obrazloženo izhajajo iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato nista podani niti uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje pravilno kot prepoznih ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je odvetnik C.C. za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku imel pooblastilo tudi s strani začasnih članov uprave tožene stranke, in listinskega dokaza, ki te navedbe potrjuje (B42). Te navedbe oziroma dokazne predloge je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014, tj. po prvem naroku za glavno obravnavo dne 31. 5. 2012. Glede na to, da je tožnik že v tožbi trdil, da nadzorni svet ni bil pristojen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, bi tožena stranka lahko navedena dejstva in dokaze navajala in predložila pravočasno, torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo, kot to določa prvi odstavek 286. člena ZPP. Zato niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Takšno stališče je v tem sporu zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 201/2016 z dne 22. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zaradi katerih ni upoštevalo navedb tožene stranke oziroma predloženih dokazov, zato nista podani uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana kršitev 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Enako varstvo pravic obeh strank v pravdnem postopku je zagotovljeno v okviru prvega odstavka 5. člena ZPP, ki ureja načelo kontradiktornosti in določa, da mora dati sodišče prve stopnje vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ker je sodišče prve stopnje pravilno kot prepoznih ni upoštevalo zgoraj navedenih navedb tožene stranke in dokaznih predlogov je postopalo skladno s 5. členom ZPP in 286. členom ZPP ter tako ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

11. Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje nepravilno kot pravočasno upoštevalo navedbo tožene stranke, da sta bila A.A. in B.B. začasna člana uprave, čeprav je bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker gre za postopanje sodišča prve stopnje, ki je v korist toženi stranki, pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe in v zvezi s tem uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve 22. člena Ustave RS ni upoštevalo.

12. Ni se mogoče opredeliti do pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 2. 2017 iz razloga, ker tožnik tega pravdnega dejanja njegovega pooblaščenca ni naknadno odobril. V pritožbi tožena stranka namreč ne navede, katere navedbe tožnika iz te pripravljalne vloge je upoštevalo in katere z njegove strani predlagane dokaze je izvajalo (da bi to storilo ni razvidno niti iz izpodbijane sodbe), prav tako ne navede, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo tudi o primarnem zahtevku za obračun in plačilo odpravnine, ki ga je zavrnilo, in o podrednem zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica, ki mu je ugodilo. Zoper slednjo tožena stranka vlaga pritožbo. Obe denarni terjatvi tožnik uveljavlja na podlagi 13. člena njegove pogodbe o zaposlitvi (A2).

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki to pravico (in tudi pravico do odpravnine) uredili v pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da gre za pravico iz delovnega razmerja in ne za pravico, ki bi izhajala iz določb ZGD-1. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS4. Glede na navedeno ni podana smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Drugi odstavek 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi določa, da sta pogodbeni stranki v primeru predčasnega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata sporazumni, da tudi v primeru naknadno ugotovljenega neutemeljenega odpoklica delavcu pripada odškodnina zaradi neutemeljenega odpoklica. Sodišče prve stopnje je pravilno kot predhodno vprašanje v tem delovnem sporu ugotavljalo, ali je bil tožnik odpoklican iz neutemeljenih razlogov. V zvezi s tem je ugotovilo, da v sklepu nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011 o odpoklicu (B2) ni naveden vsebinski razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican s funkcije člana uprave, ampak je navedeno le, da je bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS5 zavzelo pravilno stališče, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Po stališču sodne prakse se od nadzornega sveta delniške družbe sicer ne zahteva, da bi razloge za odpoklic v sklepu opredelil tako podrobno, da bi morali vsebovati natančne navedbe o ravnanjih oziroma opustitvah konkretnih zakonskih oziroma pogodbenih dolžnosti, vendar pa povsem razumljivo ni mogoče pristati tudi na nasprotno skrajnost, ki bi dopuščala arbitrarnost s pavšalnim navajanjem razlogov za odpoklic, kot je bilo to v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo zahtevku za obračun in plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica. Pri tem se je sodišče prve stopnje sicer res nepravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišče opr. št. VIII Ips 204/2014 z dne 8. 6. 2015, ki je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-647/15 z dne 19. 5. 2016, vendar pa to na pravilnost zavzetih materialnopravnih stališč sodišča prve stopnje ne vpliva. Ti izhajajo tudi iz drugih že citiranih judikatov Vrhovnega sodišča RS. V pritožbi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na zavzeta stališča v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015. Ta sodba je bila namreč razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-219/15 z dne 19. 5. 2016 in zadeva vrnjena v novo sojenje pritožbenemu sodišču. To pa je s sklepom opr. št. Pdp 64/2017 z dne 12. 4. 2017 sodbo sodišča prve stopnje (opr. št. I Pd 661/2016 z dne 8. 9. 2016) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa ni zavzelo drugačnega stališča v zvezi z utemeljenostjo odpoklica. V navedeni zadevi še ni pravnomočno odločeno.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati predpostavke odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih odškodninskega prava (te so v skladu z Obligacijskim zakonikom - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.: protipravnost ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom ter krivda povzročitelja škode). Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je pravica do odškodnine določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, in sicer v 13. členu, v katerem pa so opredeljene tudi predpostavke te pogodbeno dogovorjene tožnikove pravice. Zato je moral tožnik, če je želel uspeti z zahtevkom za obračun in plačilo odškodnine, zatrjevati in dokazati le neutemeljenost odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke. Tudi do tega ugovora tožene stranke se je sodišče prve stopnje opredelilo (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato niso podane sicer le pavšalno uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Iz drugega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi tudi izhaja, da znaša višina odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica največ višino letne bruto plače iz 1. točke 6. člena in 50 % iz 2. točke 6. člena pogodbe o zaposlitvi, kar velja kot dogovor o maksimalni odškodnini. Tožnik je zahteval odškodnino v maksimalni višini, kar znaša 155.000,00 EUR bruto. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka vtoževane višine odškodnine ni prerekala, tej ugotovitvi pa ne nasprotuje niti v pritožbi. Ob upoštevanju navedene procesne pasivnosti tožene stranke in glede na to, da za uveljavljanje odškodnine zaradi neutemeljenega odpoklica na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi ne veljajo splošna pravila odškodninske odgovornosti (po katerih mora oškodovanec zatrjevati in dokazovati tudi obseg nastale škode), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki pravilno naložilo obračun 155.000,00 EUR bruto odškodnine in plačilo ustreznega neto zneska po odvodu predpisanih davkov in prispevkov.

18. Ker so pravilne in zakonite odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparaciji in odškodnini zaradi neutemeljenega odpoklica, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II/1. in III. točka izreka).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se določilo pogodbe o zaposlitvi pomotoma sklicuje na določbo prej veljavnega ZGD, namesto na 268. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. 2 Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012. 3 Ta določa, da lahko nadzorni svet (in ne kateri drug organ delniške družbe) odpokliče posameznega člana uprave ali predsednika: če huje krši obveznosti; če ni sposoben voditi poslov; če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno). 4 Glej na primer sklep opr. št. VIII Ips 16/2000 z dne 27. 6. 2000 in sklep opr. št. VIII Ips 2/2013 z dne 23. 4. 2013. 5 Sodba opr. št. VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016. V njej se Vrhovno sodišče RS sklicuje tudi na sodbo opr. št. VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in na sklep opr. št. III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011. Zakonsko besedilo 250. člena ZGD se v primerjavi z 268. členom ZGD-1 ni spremenilo do te mere, da ne bi bila relevantna tudi sodna praksa, vzpostavljena po prej veljavnem zakonu.