Jedro

V času, ko je prišlo do prometne nesreče, to je 11.5.1991, Republika Slovenija še ni bila samostojna. Res so se tedaj že začeli pomembni dogodki, ki so privedli do osamosvojitve dne 25.6.1991, toda do sprejema Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, Ur. list RS, št. 1/91-I), je bila Slovenija ena izmed republik bivše SFRJ.

V času škodnega dogodka dne 11.5.1991 je torej veljal na območju Slovenije kot območju tedanje SFRJ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (90. do 108. člen). Za nastalo škodo je odgovarjala zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano. Znano vozilo, ki je bilo registrirano v sosednji republiki in zavarovano v drugi sosednji republiki, v času škodnega dogodka ni bilo vozilo tuje registracije. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času škodnega primera, poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora drugotožena zavarovalnica S. O. d.d. plačati tožniku 8.277,82 nemških mark s 5 odstotnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.719,31 nemških mark od 14.1.1992 dalje, od zneska 470,82 nemških mark od 16.5.1992 dalje in od zneska 1.087,69 nemških mark od 1.8.1992 dalje do plačila; ter mu povrniti 68.466,00 tolarjev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.419,00 tolarjev od 10.10.1991 dalje in od zneska 61.047,00 tolarjev od 21.4.1992 dalje. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je prišlo 11.5.1991 do poškodbe tožnikovega osebnega avtomobila zaradi izključne krivde voznika avtobusa zagrebške registracije, ki je bil zavarovan v s. zavarovalnici, tako da zanj odgovarja drugotožena stranka. Tožbeni zahtevek proti prvotoženi zavarovalnici je sodišče zavrnilo, ker se je prepričalo, da dne 11.5.1991 še ni šlo za škodo z mednarodnim elementom in da škoda ni bila povzročena z vozilom tuje registracije, saj se je Republika Slovenija osamosvojila šele po škodnem dogodku dne 25.6.1991. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti zavrnitvi tožbenega zahtevka do prvotožene stranke in je potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi z zavrnilnim delom sodbe prvostopenjskega sodišča pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je nastala tožnikova škoda na območju prvotožene stranke, a ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da ni šlo za vozilo tuje države, ni našlo odgovornosti prvotožene zavarovalnice. Tožnik meni, da je tako stališče zmotno, ker se je osamosvajanje Slovenije začelo s plebiscitom - referendumom dne 23.12.1990. Tedaj so vsa motorna vozila, ki niso bila registrirana v Republiki Sloveniji, postala tuja motorna vozila v smislu Londonskega sporazuma o uvedbi zelene karte. Dodaja, da je trpel škodo zaradi avtobusa zagrebške registracije, ki je bilo zavarovano v Bosni in Hercegovini, kjer je vojna in od drugotožene stranke ne bo prišel do povrnitve škode. Poudarja sklep združenja jugoslovanskih zavarovalnih organizacij z dne 23.12.1990, da je za škodo, ki jo povzroči vozilo inozemske registracije, po teritorialnem principu odgovorna organizacija, ki ima sedež v republiki, v kateri je prišlo do škodnega dogodka. Ker se Republika Slovenija ni osamosvojila čez noč, temveč je proces trajal od 23.12.1990 do 8.10.1991, je treba vsa motorna vozila, ki niso bila registrirana v Sloveniji, šteti za tuja vozila. Če bi sodišči prve in druge stopnje šteli avtobus z registrsko številko ZG ... dne 11.5.1991 za tuje motorno vozilo, bi bila pasivno legitimirana tudi prvotožena zavarovalnica. Revident uveljavlja še revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker pritožbeno sodišče ni odločilo o celotni pritožbi tožeče stranke: o znesku pravdnih stroškov, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se nanaša predvsem na tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka, to je slovenska zavarovalnica ni pasivno legitimirana. Kot sam revident navaja, dvomi kdaj in kako bo prišel do poplačila škode od drugotožene stranke, zato želi ugotovitev, da je za škodo odgovorna tudi prvotožena zavarovalnica. Toda v času, ko je prišlo do prometne nesreče, to je 11.5.1991, Republika Slovenija še ni bila samostojna. Res so se tedaj že začeli pomembni dogodki, ki so privedli do osamosvojitve dne 25.6.1991, toda do sprejema Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, Ur. list RS, št. 1/91-I), je bila Slovenija ena izmed republik bivše SFRJ. Šele z sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Slovenija postala samostojna in neodvisna država, ki je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ.

V času škodnega dogodka dne 11.5.1991 je torej veljal na območju Slovenije kot območju tedanje SFRJ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (90. do 108. člen). Za nastalo škodo je odgovarjala zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano. To jasno izhaja iz prvega odstavka 93. člena navedenega zakona, pa tudi iz besedila naslednjih členov. Posebej in drugače je bila odgovornost zavarovalnih organizacij določena le v primerih, če je škodo povzročilo nezavarovano vozilo, neznano vozilo ali vozilo tuje registracije. Znano vozilo, ki je bilo registrirano v sosednji republiki in zavarovano v drugi sosednji republiki, v času škodnega dogodka ni bilo vozilo tuje registracije. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času škodnega primera, poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati. To pomeni, da prvotožena zavarovalnica zaradi omenjenih sprememb ni mogla postati pasivno legitimirana oziroma zavezana za povrnitev tožnikove škode.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da ta revizijski razlog ni podan. Nižji sodišči sta tudi pravilno uporabili določila procesnega prava in nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku. V sodbi prvostopenjskega sodišča je pomotoma res izostal skupni znesek o povrnitvi pravdnih stroškov 68.466,00 tolarjev, toda dne 13.10.1997 je bil izdan popravni sklep, s katerim je bila ta pomanjkljivost odpravljena. Ker drugih kršitev revizija ne uveljavlja in ker revizijsko sodišče ni ugotovilo kršitve postopka, na katero mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, tudi kršitev postopkovnih določil ni podana.

Glede na navedeno je bilo treba po določilu 393. člena ZPP zavrniti neutemeljeno revizijo. Tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov ni utemeljen, ker revizija ni bila uspešna (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).