Jedro

Podlaga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za kulturni spomenik je varstveni režim predpisan v aktu o razglasitvi in le v okviru in obsegu ter v skladu z njim, se lahko postavljajo pogoji za konkreten poseg v prostor. V kolikor upravni organ zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja pa mora v svoji odločbi, ki mora biti izdana v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku to obrazložiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločitev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota A. z dne 5. 6. 2003, s katero je upravni organ I. stopnje odločil, da se ne izda kulturnovarstveno soglasje k izvedbi rekonstrukcije objekta B. trg 6 v A. (na prac. št. 325 k.o. A.), po predloženi projektni dokumentaciji PGD-PZI (Studio AAA, A.A.s.p. projekt z dne 30. 4. 2003). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 10. 2. 2002 zaprosila upravni organ I. stopnje za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za dvig stanovanjske hiše za eno etažo. Zavod je dne 18. 2. 2003 izdal kulturnovarstvene pogoje, po katerih je objekt možno prenoviti v obstoječem tlorisnem in višinskem gabaritu po stanju, pred izvedenimi posegi tožeče stranke. Tožeča stranka je ne da bi si pridobila kulturnovarstveno soglasje pričela z rekonstrukcijo drugega in gradnjo tretjega nadstropja dvostanovanjskega objekta B. trg št. 6 v A.. Dne 14. 5. 2003 pa je zaprosila za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za rekonstrukcijo stanovanjskega objekta po priloženi projektni dokumentaciji PGD-PZI (Studio AAA, A.A. s.p., projekt z dne 30. 4. 2003), h kateremu pa zavod ni izdal kulturnovarstvenega soglasja, saj obstoječe stanje ne ustreza stanju pred nedovoljenimi posegi, predloženi rušitveni načrt pa ne predvideva rušitve izvedene nedovoljene nadzidave. Objekt B. trg 6 je v območju kulturnega spomenika mesta A., vpisanega v register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko 513. Za kulturni spomenik velja varstveni režim, ki prepoveduje vse novogradnje, nadzidave, adaptacije, razen tistih, ki imajo namen sanirati oziroma rekonstruirati spomeniško območje oziroma ožje urbanistične ambiente, ki pa se morajo podrediti spomeniški pričevalnosti območja. Da gre za nadzidavo izhaja iz tega, ker tožeča stranka v pritožbi navaja, da je teraso dvignila in izravnala s slemenom. Iz spisa pa ni razvidno, da bi bil namen nadzidave sanirati oziroma rekonstruirati spomeniško območje oziroma ožji urbanistični element. Po varstvenem režimu za navedeni kulturni spomenik se med drugim varujejo tudi višinski gabariti objektov, značilni ulični pogledi in historične oblike stavb. Iz navedb v spisu in fotografij pa je nedvomno razvidno, da je višinski gabarit spremenjen z nadzidavo s spremembo terase in strehe s korci v etažo, nad tem izdelavo terase s čemer je spremenjen nekdanji gabarit strehe in gabarit terase. Slemena kot ga je imel objekt pred nadzidavo sedaj ni več, z nadzidavo, dodanimi novimi stavbnimi elementi, kot so okna, balustrade pa je spremenjen tudi ulični pogled in historična oblika stavbe. Iz v spisu priloženih projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja in projekta za izvedbo z dne 30. 4. 2003 ter poročila k rušitvi objekta in grafičnih prilog ni razvidno upoštevanje pogoja za odstranitev izvedene nadzidave, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi povzema potek upravnega postopka za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za rekonstrukcijo in nadzidavo spornega objekta B. trg 6 v A.. V tožbi navaja, da se glede na določila Odloka o sanacijskem načrtu mesta A. dela na spomeniških območjih in posameznih arhitekturnih spomenikih izvajajo v okviru določil Zakona o varovanju kulturnih spomenikov ter vrsti in stopnje spomeniškovarstvenega režima. Za objekt B. trg 2, 3, 4, 5 in 6 je v 14. členu asanacijskega načrta predviden spomeniškovarstveni režim II. stopnje, ki predvideva da spomeniška služba za vsak poseg izdaja soglasje. V konkretni zadevi tožeče stranke je upravni organ I. stopnje predvidel možnost prenovitve objekta v obstoječem tlorisnem in višinskem gabaritu ter odstranitev nadzidave in zato zavrnil izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Upravni organ I. stopnje je v zadevi B. trg 3 in 4 A. izdal soglasje k lokaciji v katerem je dopustil adaptacijo po tlorisni in gabaritni zasnovi "A" variante, ki določa zvišanje višinskega gabarita objektu B. trg 3 in 4 (soglasje št. z dne 18. 9. 1997). Če velja enoten režim za objekt B. trg 2, 3, 4, 5 in 6, potem tožeča stranka ne vidi ovir, da bi upravni organ I. stopnje izdal takšne pogoje in soglasje, ki bi dopuščale spremembo objekta B. trg 6, po projektni dokumentaciji Studio AAA št. 07/03 z dne 30. 4. 2003. Dejansko se po tem objektu bistveno ne spreminja historična oblika stavbe in se dejansko le sanira in rekonstruira objekt tako, da ni v nasprotju s cilji varovanja spomeniških lastnosti, ne degradira prostorske in oblikovne kvalitete niti historičnega ambienta. Primerjava s posegi, ki jih je dopuščalo soglasje z dne 18. 9. 1997 pokaže, da je bilo v slednjem dopuščeno bistveno spreminjanje spomeniškega območja. Zakaj v primeru tožeče stranke poseg, kot ga je predlagala ni dopusten ni jasno. Glede na to, da je isti upravni organ na istem trgu dopustil večji poseg brez zadržkov bi moral ob obstoju enakih kriterijev dopustiti tudi predlagani poseg. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo kronološko povzema potek adaptacije, izdaji upravnih dovoljenj ter inšpekcijskih ukrepov v zvezi z rekonstrukcijo spornega objekta B. trg 6. V zvezi z navedbami tožeče stranke pa navaja, da ni odločala na podlagi primerjave kulturnovarstvenih soglasij za posege na objekte na B. trgu, saj je dolžna svojo odločitev opreti na veljavne splošne pravne akte po ugotovljenem dejanskem stanju. Iz priložene fotografske dokumentacije je razvidno, da objekt B. trg 6 močno degradira prostorske in oblikovne kvalitete ter historični ambient, s posegom pa se bistveno spreminja že sama historična oblika stavbe. V skladu s tem je odločila da kulturnovarstvenega soglasja ne izda. Obvezna razlaga 4. in 8. člena Pravilnika o izvajanju asanacijskega načrta mesta A., ki jo je sprejel Občinski svet Občine A. dne 6. 2. 2001, pojasnjuje 8. člen tako: "Del člena, ki se nanaša na določila gabaritne usklajenosti in vertikalne gabaritne enotnosti pomeni, da je v nizu objektov podobne višine možno nadzidati nižji objekt do višini večinsko prisotnih višinskih gabaritov okoliških objektov". Povsem verjetno je, da je bil dvig sosednjih objektov dovoljen zaradi izravnave niza, če pa temu ni tako lahko tožeča stranka sama izpodbija izdana soglasja k posegom v sosednje objekte s samostojnimi pravnimi sredstvi, s katerimi še lahko razpolaga. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba je utemeljena.

Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur. list RS št. 7/99 - ZVKD) v 3. odstavku 46. člena določa, da pristojni organ sprejme ustrezno odločitev, s katero se zavrne izdaja kulturnovarstvenega soglasja, če projekt oz. dokumentacija ni izdelana v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji. S kulturnovarstvenimi pogoji pa se določajo zahteve, ki jih mora izpolnjevati projektna dokumentacija, če je s predpisi o graditvi objektov predpisana za gradnjo novih in rekonstrukcijo obstoječih objektov, oziroma dokumentacija, ki je potrebna za izvedbo drugih posegov v prostor (1. odstavek 45. člena ZVKD). Zoper ustrezno odločitev, s katero se zavrne izdaja kulturnovarstvenega soglasja je dovoljena pritožba na ministrstvo (čl. 46/5 ZVKD). V primeru če upravni organ, pristojen za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zavrne njegovo izdajo, o tem izda upravno odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba na pristojno ministrstvo.

Podlaga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za kulturni spomenik je varstveni režim predpisan v aktu o razglasitvi in le v okviru in obsegu ter v skladu z njim, se lahko postavljajo pogoji za konkreten poseg v prostor. V kolikor upravni organ zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja pa mora v svoji odločbi, ki mora biti izdana v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS št. 80/99, 70/00 in 52/02 - ZUP) to obrazložiti. Iz izpodbijane odločbe ni moč ugotoviti, v kateri spomeniškovarstveni režim spada objekt, ki je predmet izpodbijane odločbe. Odlok o asanacijskem načrtu mesta A. (Ur. objave 10/77 in 15/98 obvezna razlaga) v 11. členu B. trg uvršča v spomeniškovarstveni režim I. stopnje, v 14. členu pa objekt B. trg 6 uvršča v spomeniškovarstveni režim II. stopnje za arhitekturne spomenike in objekte, ki se vežejo s pomembnimi osebnostmi ali dogodki in določa varovanje spomenika v avtentični pričevalnosti (1. alinea 1. odstavka 14. člena). Spomeniškovarstveni režim I. stopnje za arhitekturne spomenike in objekte, ki se vežejo s pomembnimi osebami ali dogodki pa določa, varovanje spomenika v celoti neokrnjenosti in izvirnosti (1. alinea 1. odstavka 13. člena). Ta režim pa velja le za objekt B. trg št. 1. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na fotografije objekta pred izvedeno rekonstrukcijo in objekta ob rekonstrukciji, pri čemer pa sodišče iz upravnega spisa ne more ugotoviti natančno, kakšno je bilo stanje sporne stavbe pred rekonstrukcijo, niti kakšna so v projektni dokumentaciji predvidena dela. Iz upravnih spisov namreč ni moč ugotoviti, ali so bila izvedena dela izvedena na podlagi projektov, ki niso dobili soglasja, ali mimo njih. Lokacijska informacija, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo pa nosi datum 4. 9. 2003 to je datum po izdaji izpodbijane odločbe. Glede na navedeno je po mnenju sodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa zaradi tega nezakonita.

V ponovnem postopku bo potrebno ugotoviti najprej dejansko stanje objekta pred izvedeno rekonstrukcijo in le-tega primerjati s predvidenimi gradbenimi posegi po predloženi projektni dokumentaciji in nato ponovno odločiti o stvari. Pred ponovno odločitvijo pa mora v skladu s 1. odstavkom 138. člena ZUP tožena stranka omogočiti tožeči stranki, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Kot je bilo že obrazloženo je odločbo, s katero se zavrne izdaja soglasja, upravna odločba, ki jo je potrebno izdati v skladu s procesnimi določili ZUP.

Zaradi opisanih razlogov je sodišče na podlagi 2. otočke in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS izpodbijano odločbo odpravilo, ker ugotovljena dejstva v bistvenih točkah niso bila popolno ugotovljena in zato, ker v postopku pred izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve ter zadevo v skladu z 2. odstavkom istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.