Jedro

Kadar je v Odloku o ureditvenem načrtu določeno, da je odmik od posestne meje praviloma 4 metre, lahko upravni organ oceni, da je glede na urbanistične pogoje možna gradnja tudi z manjšim odmikom. Za takšno odločitev ni potrebno soglasje mejaša, saj v Odloku ni določeno, da je v primeru manjšega odmika, gradnja dopustna le na podlagi soglasja mejaša. V takem primeru, gradnja ne bi bila dopustna, če bi mejaš izkazal, da mu bo zaradi dovoljene gradnje nastala škoda, kar pa tožnik ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.2.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote Domžale z dne 10.5.2001, s katero je bilo investitorici M.R. za legalizacijo vetrolova in spremembo naklona strehe s frčado, izdano lokacijsko dovoljenje.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da lokacija predvidene gradnje leži v območju, ki se ureja na podlagi in v skladu z določbami Odloka o ureditvenem načrtu Loka pri Mengšu (Odlok). Tožnik se z izdanim lokacijskim dovoljenjem ne strinja, ker je po njegovem mnenju sporen predvsem odmik od parcelne meje, saj naj bi ta v naravi znašal 1,2 m od prizidka do meje oziroma 0.8 m od napušča nad prizidkom do meje. Odlok namreč v 7. členu določa, da morajo odmiki od meja znašati praviloma 4 m od posestne meje in 5 m od prometnice. Predpisan je tudi požarni razmak objektov s polovično vsoto višin obeh objektov. Investitorka je pridobila za sporni poseg v prostor soglasje Zdravstvenega inšpektorata za legalizacijo vetrolova in spremembo naklona strehe s frčado. Soglasje je bilo izdano brez posebnih pogojev na podlagi predložene dokumentacije in opravljenega ogleda na kraju samem. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor glede spornosti požarnega razmaka objektov, saj je tožnikova parcela nezazidana in glede na to ni mogoče upoštevati in izračunati požarnega razmaka. Sprejelo tudi ni tožbenega ugovora, da je ostala njegova parcela nezazidljiva. Ker gre za bodoče negotovo dejstvo, ni izkazano, da bi tožnik gradil na zemljišču, ki meji na investitorkino parcelo, oziroma trditve o nezazidljivosti parcele tožeča stranka ni v ničemer izkazala. Odmiki od objektov oziroma od parcelnih mej so določeni predvsem zaradi vpliva objekta oziroma dejavnosti v njem, na bivalne in življenjske pogoje v sosedni nepremičnini. Minimalni odmiki so določeni tudi zaradi tega, da je omogočeno nemoteno vzdrževanje objektov na investitorjevi parceli in da se s tem ne posega v sosednja zemljišča. Po presoji sodišča je zaradi spornega prizidka še vedno možno vzdrževanje objekta neposredno z investitorjeve parcele, ne da bi se posegalo v sosednje zemljišče, vsaj glede na obzidanje stopnic, katerih postavitev je bila dovoljena. Prav tako ne bo povečan vpliv zaradi prizidka na sosednje zemljišče, saj je namen objekta ostal nespremenjen, zemljišče tožnika pa je sicer nezazidano.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS.

Že v tožbi je navedel, da dejansko v konkretni zadevi ne gre za obzidavo obstoječih stopnišč, kot je navedeno v dosedanjih odločbah, ampak so bile stare stopnice in del vhoda porušene, kar je tudi dokazano s fotografijami, nove stopnice pa so zgrajene v stanovanjski hiši. Za ta poseg tožnica ni imela ustreznega dovoljenja. Prvotno izdana odločba o dovolitvi priglašenih del dovoljuje gradnjo stopnic s podestom tlorisnih dimenzij 4,0 x 1,1 m in za ta del je investitorka pridobila soglasje tožnika pod pogojem, da odstopi od izgradnje zapore vetrolova, kar je izrecno zapisano tudi v zapisniku z dne 15.7.1997 in samo pod tem pogojem je tožnik dal soglasje k izgradnji stopnišč v zgoraj navedenih izmerah. Ker je investitorka z deli prekoračila dopustnost gradbene izvedbe po navedeni odločbi, je zaprosila za lokacijsko dovoljenje za legalizacijo. Porušila je stare stopnice in del vhoda ter je tako sporno stopnišče zgrajeno brez ustreznih dovoljenj, ker je investitorka pridobila lokacijsko dovoljenje brez legalizacije gradnje vetrolova in spremembo naklona strehe s frčado. Napačna je ugotovitev sodišča, da gre "za obzidanje" stopnic, katerih postavitev je bila dovoljena. Poudariti je zato treba, da ji izgradnja stopnic ni bila dovoljena, in da za rušenje in ponovno izgradnjo stopnic investitorka nima ustreznih dovoljenj. Zaradi nepravilnega odmika predvidene gradnje od posestne meje tožeči stranki nastaja škoda. Dejstvo, da je zemljišče tožeče stranke zazidljivo, pa še nepozidano, ne daje investitorki več pravic, kot pa bi ji šlo, če bi stal na tem zemljišču objekt tožeče stranke. Niti upravni organi niti sodišče nista preverila njegovih navedb, da mu je požarni inšpektor v Upravni enoti Domžale zatrdil, da bo moral zaradi prizidka, ki se je približal njegovi meji, s svojim objektom, ki ga bo zidal, upoštevati odmik za dodatna 2 m od meje. S tem sodišče ni upoštevalo tožbenega ugovora, da je sedaj tožnikova parcela delno nezazidljiva. Dne 29.10.2003 je vložil zahtevo za izdajo lokacijske informacije za gradnjo enostavnega pomožnega objekta (garaža in drvarnica) v velikosti 1000 m2 na zemljišču, ki meji z zemljiščem parc. št. 104/2 k.o. ... Zato je napačna ugotovitev sodišča, da gre za bodoče negotovo dejstvo, ali bo tožeča stranka gradila ali ne. V kolikor bi se odločila za prodajo svojega zemljišča, bi zaradi zožanja že tako ozke parcele bila tržna vrednost bistveno nižja kot sicer. V 7. členu Odloka je jasno navedeno, da morajo odmiki od meja praviloma znašati 4 m od posestne meje in 5 m od prometnice in da je predpisan požarni razmak objektov s polovično vsoto višin objektov. Upravni organ napačno tolmači besedo "praviloma" tako, kakor da ji ni treba upoštevati in da ni zavezujoča in da gre samo za zaprtje obstoječih stopnic, kar pa ne drži. V 12. členu Odloka je določeno, da so možne spremembe manjšega značaja, ki jih dovoljuje upravni organ v lokacijskem postopku, gabariti, ki se lahko spremenijo do 10% in da se poveča nedovoljeno ob upoštevanju omejitvenih faktorjev in ne v škodo mejaša. Tega pa ni ugotovilo niti sodišče niti upravni organ. Kršene so bile zato določbe materialnega prava in posledično je bilo zato tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. To bi moralo sodišče preveriti po uradni dolžnosti in je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče se tudi ni opredelilo do bistvenih tožbenih ugovorov in se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Zato predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni odgovor ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v navedeni zadevi pravilno odločilo, ker je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in navedlo pravilne razloge. Odgovorilo je na vse tožbene navedbe in se do njih opredelilo.

Pritožba vztraja pri stališču, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano v nasprotju s 7. členom Odloka, ker ni bil upoštevan odmik objekta, ki po navedenem odloku znaša praviloma 4 m od posestne meje. Tožnik trdi, da mu bo zaradi tega nastala škoda na njegovem zemljišču, ker bo s to gradnjo razvrednotena njegova zazidljiva parcela in bo gradnja na njej, kot posledica neupoštevanja predpisanega odmika, možna pod neugodnejšimi pogoji. Po presoji pritožbenega sodišča določitev odmika "praviloma 4 m od posestne meje" dopušča, da upravni organ v vsakem posameznem primeru oceni, ali je, glede na urbanistične pogoje, mogoče zadostiti predpisom tudi tedaj, če se določi za predvideni objekt manjši odmik. V navedenem odloku ni določbe, ki je v primerih, ko upravni organ določi drugačen odmik, kot je praviloma določen, nalagala investitorju obveznost, da v tem primeru pridobi soglasje mejaša. Res je, da prilagoditev odmika ne more biti v škodo mejaša, vendar pa mora le-ta v primerih, ko se s takim odmikom ne strinja, to škodo izkazati. Tožnik zatrjuje, da je njegova škoda zaradi manjšega odmika od posestne meje v tem, da je njegova parcela, ki ni zazidana, postala razvrednotena in da bo moral v primeru gradnje upoštevati večje odmike, kot bi bili možni v primeru, da gradnja, ki jo dovoljuje lokacijsko dovoljenje, ne bi bila dovoljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo razlogom tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da pomeni dovoljena gradnja razvrednotenje njegove parcele in da bo to vplivalo na pogoje morebitne gradnje, ki bodo neugodnejši, kot bi bili sicer. Bodoče negotovo dejstvo ne more biti razlog za drugačno odločitev, saj ni nobene podlage za presojo, pod kakšnimi pogoji bo tožnik lahko svojo parcelo zazidal. Dokaz, ki ga je predložil (lokacijska informacija) pa je pritožbena novota, ki presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da je glede na ugotovljene okoliščine predvidene gradnje lokacijsko dovoljenje zakonito, in da gradnja ne bo posegla v tiste tožnikove pravice, ki jih zakon varuje.

Pritožbeni ugovor, da investitorka gradi v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem v tem upravnem sporu ni upošteven, saj morebitna gradnja v nasprotju z izdanim dovoljenjem ne more biti predmet pritožbenega postopka in upravnega spora proti izdanemu lokacijskemu dovoljenju, temveč je taka gradnja predmet nadzorstva v postopku urbanistične inšpekcije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 73 ZUS).