Jedro

V konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da so bile storitve s strani družb tudi resnično opravljene. Iz tipskih pogodb z družbami ni razviden izvajalec, odtisnjen je žig družbe in paraf, iz kopij analiz, ki jih je tožnik priložil v pripombah na zapisnik, tudi ni razvidno, kdo jih je opravil, niti ni dokazal, katere stranke so bile s strani posameznega izvajalca v skladu s sklenjenimi pogodbami pridobljene. Od tega podatka je bila odvisna tudi cena in plačilo, kar pomeni, da se tožnik teh pogodb, na katere se sklicuje, tudi sam ni držal. Tako tudi ni razvidno, katere vrste in količine opravljenih storitev so bile opravljene, osnova za honorar, specifikacija opravljenih storitev, ni poročil izvajalcev o delu ter o tretjih osebah, ki so se bile pripravljene pogajati z naročnikom in z njim skleniti pogodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopke.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) obdobje januar, marec do december 2006 v znesku 6.889,50 EUR ter pripadajoče obresti (točka I.1. izreka) ter za marec, maj, junij, julij, avgust in september 2007 v znesku 11.839,22 EUR in pripadajoče obresti (točka I.2. izreka) ter za januar 2008 v znesku 2.040,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I.3. izreka), vse z rokom plačila 30 dni. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točke II., III. in IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 1. 2008 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 31. 7. 2008, ki je bil tožniku vročen in je nanj podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Davčni organ je v postopku preveril prejete račune dobaviteljev A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Navaja določbe iz tipskih pogodb o opravljanju storitev, sklenjene z navedenimi izvajalci, računi so navedeni na straneh od 4 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na računih ni naveden direktor podjetja, ki je račune izdalo, je le žig in paraf, ni podatkov kdo je račune fakturiral, pripravil, na nekaterih (računi družbe A. d.o.o.) so datumi izdaje računa, opravljene storitve in prejema identični oz. so identični z datumom opravljenih storitev. Pri nekaterih je bil račun izdan pred opravljeno storitvijo (račun družbe B. d.o.o.), izdajatelji računov se sklicujejo na pogodbe, navajajo „zaračunavamo vam storitve po pogodbi“ ali „zaračunavamo stroške, ki so nastali na podlagi medsebojne pogodbe“ ali „poslovno sodelovanje po pogodbi“. Na nobenem računu ni napisano, na katero pogodbo se nanaša. V pogodbah ni naveden direktor, s katerim naj bi tožnik sklepal posle (le žig podjetja in paraf). Davčni organ povzema ugotovitve iz DIN pri navedenih družbah, iz katerih izhaja, da ne poslujejo na registriranem naslovu, da so odgovorne osebe nedosegljive, nimajo zaposlenih ter da izstavljajo račune za raznovrstne storitve in dobave, ne vodijo davčnih evidenc, nimajo kadrovskih in materialnih pogojev, nimajo dokumentacije, poslovne aktivnosti so omejene na poslovanje s poslovnim računom, ipd. ter so jim odvzete ID številke za DDV. Navaja določbe Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004 glede t.i. „neplačujočih gospodarskih subjektov“.

Tožnik ni predložil dokazov, da so bile storitve po prejetih računih navedenih družb tudi dejansko opravljene. Ni dokazov, da so računi in pogodbe verodostojne tudi po vsebini. Tožnik ni predložil druge dokumentacije, npr. obračunov honorarjev, obračunov ur, poročil, informacij o ceni na enoto. Tožnik ni želel razkriti imena oseb, s katerimi naj bi poslovno sodeloval. Davčni organ se sklicuje na peti odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1) oz. tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 3. člen, 19. člen, 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) oz. 62. člen in prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS, stališče iz sodbe SEU C-439/04 in C-440/04 - združena zadeva. Navaja objektivne elemente, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Obračun DDV in obresti je razviden na straneh 25 do 27 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sporno je vprašanje nepriznavanja odbitka vstopnega DDV po sklenjenih pogodbah o opravljanju storitev, s katerimi naj bi navedene družbe za tožnika pridobivale stranke oz. da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z naročiteljem. Tožnik naj bi za vsako pogodbo dal plačilo, ki se bo določilo glede na pridobljen posel, izvajalcu se priznajo tudi stroški, kar naj bi se določali sporazumno. Predložene pogodbe ne zadoščajo po kriterijih verodostojnosti knjigovodske listine po SRS, iz računov ni razvidna vrsta, obseg opravljenih storitev, kdaj so bile opravljene, specifikacija stroškov izvajalcev, na računih ni naveden direktor, ni razvidno, kdo je fakturiral, ni predložena spremljajoča dokumentacija kot npr. obračun honorarjev. Tožnik niti ni želel razkriti imena strank, s katerimi naj bi sklepal posel oz. ki naj bi jih izdajatelji računov pridobili zanj. Predložene analize večinoma nimajo imena oseb, ki naj bi jih pripravile, razviden je le paraf in žig, vsebujejo pa opis različnih sodelovanj, kar sodi v dejavnost tožnika, ter jih je bil dolžan izdelati tožnik in ne izdajatelji računov. Šlo je za enkratno sodelovanje, pogodbena cena je nedefinirana, ni dokumentacije, popisa delnih storitev. Podane so objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah.

Tožnik v tožbi navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oz. da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik mora poravnati DDV z zamudnimi obrestmi namesto podjetij, s katerimi je posloval. Povzema očitke davčnih organov glede nepredložitve dokazov. Po Ustavi RS gre za svobodno gospodarsko pobudo, tožnik sklepa tudi elektronske pogodbe, pri katerih ne pozna imena odgovornih oseb, še manj zaposlenih, in ne ve nič o njihovem prejšnjem poslovanju, boniteti ipd. Sodbe SEU niso vsebinsko primerljive z obravnavanim primerom, saj se nanašajo na prodajo blaga. Tožnik nasprotuje argumentom tožene stranke. Navaja, da je svoje davčne obveznosti poravnal v celoti in pravočasno, kar tudi ni sporno. Dokazno breme nosi v celoti davčni organ (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2), ki mora nepristransko in objektivno ugotoviti materialno resnico. Z navedenimi družbami je sklenil pogodbe o opravljanju storitev za posredovanje oz. svetovanje pri pridobivanju poslov iz dejavnosti naročnika, skladno s potrebami za pridobivanje potencialnih novih strank. Ni bilo pomembno, kakšne prostore in koliko zaposlenih ima družba, ampak zgolj referenca, poslovne zveze ter uspešna izvedba posla, na kar je vezano plačilo. Tožnik se je nanje obrnil na podlagi priporočil svojih strank ter referenc teh družb, zato ni razpolagal z njihovimi katalogi, ceniki, poročili, konkurenčnimi ponudbami. Plačilo je bilo dogovorjeno kot honorar in je bilo odvisno od uspešno sklenjenih poslov, storitve so opravljali večinoma njihovi direktorji oz. z njimi je kontaktiral. Poslovna odločitev izvajalca je ali bo za opravljanje storitev zaposlil delavce ali pa bo najemal zunanje sodelavce oz. izvajalce. Pri tožniku ni podanih objektivnih elementov, ki bi dokazovali, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Niso resnične navedbe toženih strank, da ne razpolaga z nobenimi dokumenti. Stranki sta se o vseh podrobnostih dogovarjali izključno osebno ali prek telefona. Sklicuje se na podatke iz sodnega registra, na katere se je zanesel. Nekaterih podatkov ni mogel preveriti, ker niso bili javno dostopni, kot npr. veljavnost ID številke za DDV. Odločba nima z dokazi podprtih razlogov, se je ne da preizkusiti, gre za bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženi stranki očita pristranskost. Ravnal je z dolžno skrbnostjo. Družbe so bile vpisane v sodni register in so imele veljavne poslovne račune pri Banki Slovenije (brez blokad in omejitev). Tožena stranka ni sprožila postopka izvršbe, saj njihovi TRR niso bili blokirani, ter ni reagirala in takoj odvzela ID številk. Omogočila je zavajanje poslovnih subjektov na trgu. Šele novela ZDDV-1 je opredelila t.i. „missing trader“ družbe in pravico gospodarskih subjektov, da pridejo do relevantnih podatkov. Nevzdržno je stališče, da se tožniku očita pasivnost in za nazaj zahteva, kaj bi moral storiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa, potrjenimi z obrazložitvijo tožene stranke in jih v izogib posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odbitek vstopnega DDV, po računih, ki so mu jih izstavile družbe A. d.o.o., D. d.o.o., C. d.o.o., B. d.o.o. in E. d.o.o. za razna poslovna svetovanja po pogodbah. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da se v računih izdajatelji niti ne sklicujejo na konkretne pogodbe, ki naj bi bile temelj za izdajo računa, zgolj pavšalna navedba „po pogodbi“ pa tudi po mnenju sodišča ne zadošča. Zato ne more uspeti tožnik s sklicevanjem na pogodbe o opravljanju storitev z navedenimi družbami, ki jih je priložil v DIN. Davčni organ se je pravilno opredelil do dokumentacije tožnika (računi in pogodbe). Tudi po mnenju sodišča gre za neverodostojne knjigovodske listine, ker ne izkazujejo resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da so bile storitve s strani navedenih družb tudi resnično opravljene. Iz tipskih pogodb z družbami A. d.o.o., E. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. ni razviden izvajalec, odtisnjen je žig družbe in paraf, iz kopij analiz, ki jih je tožnik priložil v pripombah na zapisnik, tudi ni razvidno, kdo jih je opravil, niti ni dokazal, katere stranke so bile s strani posameznega izvajalca v skladu s sklenjenimi pogodbami pridobljene. Od tega podatka je bila odvisna tudi cena in plačilo (kot izhaja iz pogodb), kar pomeni, da se tožnik teh pogodb, ki se nanje sklicuje, tudi sam ni držal. Tako tudi ni razvidno, katere vrste in količine opravljenih storitev so bile opravljene, osnova za honorar, specifikacija opravljenih storitev, ni poročil izvajalcev o delu ter o tretjih osebah, ki so se bile pripravljene pogajati z naročnikom in z njim skleniti pogodbo ipd. Tožnik v postopku niti sam ni hotel razkriti imena strank, s katerimi naj bi bil posel sklenjen oz. katere naj bi mu izvajalec pridobival in posredoval. Sodišče sledi ugotovitvam dejanskega stanja, iz katerega nedvomno izhaja, da tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale, da so bile storitve s strani navedenih družb resnično opravljene, čeprav tožnik zatrjuje drugače, kar pa ni izkazano.

Tožnik je dolžan voditi za potrebe obdavčenja dokumentacijo, kot to določa 85. člen ZDDV in 31. člen ZDavP-2. Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti (prvi odstavek 76. člena ZDavP), kar pomeni, da je na davčnemu zavezancu dolžnost, da izkaže, da so bile storitve tudi v resnici opravljene s strani izdajateljev računov s poslovno dokumentacijo, iz katere je razviden resničen nastanek poslovnega dogodka. Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svojo trditev v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali z zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo drugih dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Ker tožnik razen računov in tipskih pogodb (katerih se tudi sam ni držal), druge dokumentacije, ki bi verodostojno izkazovala opravljene storitve nima, tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da so mu zaračunane storitve dejansko opravile navedene družbe. Glede na ugotovitev navzkrižnih kontrol pri navedenih družbah pa tudi nedvomno izhaja, da niso bile sposobne opraviti storitve, ki so jih zaračunale, saj gre za družbe tipa „missing trader“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1325/2004, ki zaračunanega DDV tudi niso plačale v proračun in niso imele realnih možnosti, da bi za tožnika opravile zaračunane storitve.

Okoliščina, da so navedene družbe opredeljene kot „missing trader“ družbe in da je tožnik z njimi sodeloval, pa ni tista relevantna okoliščina, ki vpliva na odločitev. Relevantno v zadevi je, da tožnik s svojo dokumentacijo ni izkazal, da so storitve opravljene po izdajateljih računov oz. njihovih kooperantov, ter da računi temeljijo na dejansko opravljenem poslovnem dogodku. Zato ne gre za verodostojne listine, saj gre za račune, ki so jih izdale osebe, ki zaračunane storitve niso opravile. Navedeni računi ne morejo biti podlaga za odbitek vstopnega DDV, saj niso verodostojne knjigovodske listine (takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse VS RS npr. (X Ips 333/2010, X Ips 422/2010) in ima podlago tudi v sodbah SEU (npr. v zadevi Genius Holding B.V.).

Ob takem stanju ugotavljanje subjektivnega elementa oz. tožnikova dobrovernost ni relevantna okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev in se sodišču glede tega tudi ni treba posebej opredeljevati. Dejansko stanje je v zadevi v zadostni meri in pravilno ugotovljeno. Ob takem stanju je davčni organ utemeljeno uporabil relevantne določbe 40. člena ZDDV oz. a) točke prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Po povedanem je irelevantno v kakšnem položaju so bile družbe, s katerimi je tožnik sodeloval in tudi okoliščina, kdaj jim je bila odvzeta ID številka. Navedeno ne razbremeni tožnika, da v svojem knjigovodstvu o poslovnih dogodkih vodi verodostojno dokumentacijo in jo v primeru dvoma predloži davčnemu organu in z njo izkaže resničnost poslovnih dogodkov s strani subjektov, ki so mu zaračunali storitve, iz naslova katerih je uveljavljal davčne ugodnosti.

V obravnavani zadevi tudi ne gre za kršenje načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP) niti načela materialne resnice po ZUP. Sodišče tudi ne vidi kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi pomembnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev ter imel možnost predložiti vso dokumentacijo in dokaze za svoje trditve. Po mnenju sodišča je davčni organ v zadostni meri izkazal dejstva, na podlagi katerih je nastala davčna obveznost tožnika, ter se pri tem skliceval na relevantne predpise.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč da se tožena stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.