Jedro

Sklep o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 je bil tožnici vročen dne 1. 2. 2010, slednjega zoper njega ni vložila ugovora, denarna sredstva z računa davčnega dolžnika pa niso bila prenesena in sklep pa je bil v ustrezno evidenco vpisan dne 5. 2. 2010. Prav tako ni sporno, da banka o tem, da dolžnik pri njej nima dovolj denarnih sredstev za poplačilo davka, ni obvestila davčnega organa, ki je sklep izdal. Z opisanim dejanjem so izpolnjeni pogoji za ukrepanje po 170. členu ZDavP-2. Banka mora namreč ob prejemu sklepa o davčni izvršbi nemudoma ukrepati in zarubiti dolžnikova denarna sredstva ali pa, če dolžnik pri njej ob vročitvi sklepa nima denarnih sredstev za poplačilo davka, o tem obvestiti davčni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4290-231/2010-0204-05 z dne 7. 1. 2011 je Davčna uprava Republike Slovenije, Posebni davčni urad (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožeči stranki naloži v plačilo znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4290-231/2010-0202-04 z dne 29. 1. 2010 v višini 117.384,19 EUR; ugotovil je, da je bil znesek na podlagi sklepa o izvršbi z dne 11. 3. 2010 plačan, da vsak nosi svoje stroške postopka in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil zoper družbo V. d.d., Velenje s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4290-231/2010-0202-04 z dne 29. 1. 2010 začet postopek davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva na računih pri bankah in hranilnicah in nato tožeči stranki (banki) naloženo, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine davka iz sklepa in jih prenese na ustrezne podračune. Banki je bilo tudi naloženo, da mora o dejstvu, da dolžnik nima denarnih sredstev ali ta za poplačilo davka ne zadoščajo, skladno s 168. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) obvestiti davčni organ.

Navedeni sklep je bil banki vročen dne 1. 2. 2010. Ker je bilo nato ugotovljeno, da banka ni ravnala po sklepu in tudi ni vložila ugovora v predpisanem roku, je bila, skladno s 170. členom ZDavP-2 dne 17. 2. 2010 izdana odločba, s katero je bilo banki naloženo, da v 15 dneh sama plača znesek davka. Tožnica je zoper odločbo vložila pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance ugodilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Prvostopenjski organ nato poudari, da je v ponovnem postopku vezan na napotilo drugostopnega organa predvsem v smeri ugotavljanja dejstev in presoje dokazov, in nato podaja dejanske ugotovitve v zadevi in svojo razlago 170. člena ZDavP-2, ki temelji na veljavnih teorijah razlage ter se tako razlikuje od razlage drugostopenjskega organa. Pojasni, da je bilo po tem, ko je bil sklep o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 dne 1. 2. 2010 vročen tožnici (banki), na podlagi podatkov o blokadah računov pri bankah in hranilnicah, ki se vodi pri davčnem organu in izpisa prometa na transakcijskem računu za obdobje 27. 1. do 9. 2. 2010 ugotovljeno, da je banka evidentirala omenjeni sklep šele dne 5. 2. 2010. Z navedenim sklepom je bilo skladno s 168. členom ZDavP-2 banki med drugim naloženo, da mora obvestiti davčni organ, če dolžnik v času vročitve sklepa pri njej nima denarnih sredstev ali jih nima dovolj za poplačilo davka. Ker banka davčnega organa po prejemu sklepa ni obvestila in tega ni storila vse do izdaje odločbe dne 17. 2. 2010, ni izvršila navodil po sklepu o davčni izvršbi. Pojasni, da se v primeru, če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v predpisanem roku, po prvem odstavku 170. člena ZDavP-2 davek izterja od nje. Sicer je 170. člen ZDavP-2 res naslovljen „odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo“, vendar naslov ne opredeljuje pomena besedila člena. Po načelu „falsa nominatio non nocet“ namreč naslov praviloma ne določa vsebine člena. Tudi iz gramatikalne razlage besedila člena izhaja, da se ukrep lahko uporabi vedno, ko banka ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v predpisanem roku. Navedena razlaga zakonskega besedila je potrjena tudi s teleološko razlago po namenu zakonodajalca, kar izhaja iz predloga za sprejetje ZDavP-2 z dne 30. 8. 2006. S sankcijo iz 170. člena ZDavP-2 se namreč želi doseči najvišja raven skrbnosti in ažurnosti delovanja bank pri evidentiranju in izvrševanju sklepov o izvršbi, saj so pri rizičnih zavezancih takšni podatki ključnega pomena za izbiro ukrepov v davčni izvršbi. Glede na navedeno razlago je v tem primeru pomembno le, da banka ni izvršila obveznosti po 168. členu ZDavP-2. Ugotavlja še, da niti do izdaje prve (odpravljene) odločbe dne 17. 2. 2010 tožnica ni obvestila davčnega organa, da sredstva na računu ne zadoščajo za poplačilo obveznosti, in ga tudi ni obveščala o morebitnih spremembah sredstev na računih. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je bil uporabljen ukrep iz 170. člena ZDavP-2 in banki naloženo, da plača dolgovani znesek davčne obveznosti, ki bi jo sicer moral na dan izdaje odločbe po 170. členu ZDavP-2 še plačati davčni zavezanec. Prvotna odpravljena odločba je bila izdana dne 17. 2. 2010, banka pa je dne 25. 3. 2010 obveznost po omenjeni odločbi poplačala na podlagi izvršitve sklepa o davčni izvršbi z dne 11. 3. 2010 v višini 329.979,40 EUR. Ker je bilo kasneje ugotovljeno, da je bil po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 zoper dolžnika V. d.d. dolg v višini 212.595,21 EUR že poplačan, je bil tožnici z odločbo z dne 26. 4. 2010 vrnjen znesek preveč plačane obveznosti v višini 212.595,21 EUR. Tožnica je tako, glede na sklep z dne 29. 1. 2010, dolžna plačati dolgovani znesek davčnih obveznosti, ki še ni bil poplačan do dneva izdaje te odločbe, in sicer 117.384,19 EUR.

Tožnica se z odločitvijo ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-79/2011-7 z dne 29. 3. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej povzame potek postopka, nato pa se sklicuje na določbe ZDavP-2, in sicer na 167. in 170. člen. Navaja še določbe Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (v nadaljevanju ZPlaSS) in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi in pred tem veljavnega Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (v nadaljevanju Pravilnik/02). Slednji je v 16. členu določal, da o stanju zarubljenih sredstev izvajalec plačilnega prometa obvesti pristojni davčni organ oziroma drug organ na dan prejema sklepa o prisilni izterjavi, zatem pa ob vsaki spremembi stanja, vendar ne več kot enkrat na dan. Po tedaj veljavni določbi prvega odstavka 6. člena Pravilnika/02 ponudniki plačilnih storitev prenesejo zarubljena sredstva na dolžnikov transakcijski račun, odprt pri primarnem ponudniku plačilnih storitev, takoj ko od primarnega ponudnika plačilnih storitev pridobijo podatek o višini manjkajočih sredstev za poplačilo dolga po sklepu o davčni izvršbi.

Sporno v zadevi je, ali je imel prvostopenjski organ ob neizvršitvi navodila na podlagi sklepa o davčni izvršbi podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Sklicuje se na Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 164. člen ZDavP-2. Glede obrazložitve prvostopenjskega organa v zvezi s 170. členom ZDavP-2 poudari, da svoje predhodno stališče v zadevi spreminja, in sicer zaradi vsebine Predloga Zakona o davčnem postopku z dne 14. 9. 2006. Iz komentarja k predlaganemu členu (sedaj 170. člen ZDavP-2) namreč izhaja, da je namen določbe o odgovornosti banke za opuščeno odtegnitev in izplačilo v sankcioniranju banke oziroma hranilnice za neizvrševanje sklepa o izvršbi in vseh ostalih obveznosti, ki jih nalaga ta zakon. Taka obveznost pa je tudi situacija, če banka davčnega organa ne obvesti, da na računu ni sredstev ali da dolžnik na račun prejema le sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe oziroma v višini, ki ne presega omejitve in podobno. Ob navedenem se drugostopenjski organ strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa ter se pri tem sklicuje na njegovo obrazložitev (254. člen ZUP).

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neupoštevanje napotila pritožbenega organa iz predhodne odločbe, meni, da je v izpodbijani odločbi podrobno pojasnjeno, zakaj je tožnici naloženo plačilo zneska 117.384,19 EUR. Prav tako v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti, neutemeljene pa so tudi navedbe tožnice, da ne odgovarja za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije. Tožnici je bil namreč, kot izhaja iz odločbe o prekršku Banke Slovenije, opr. št. P-Odl 0026/2010 z dne 22. 2. 2011 izrečen opomin zaradi storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 221. člena ZPlaSS. Poleg tega pa se v obravnavnem postopku ni odločalo o prekršku, temveč o ravnanju banke po sklepu o izvršbi z dne 29. 1. 2010. Prvostopenjski organ pa tudi ni izvajal novih dokazov temveč je zgolj bolj obrazložil svojo odločitev in zanjo navedel podlago. Tožnica pa z izpodbijano odločbo tudi ni v slabšem položaju, kot je bila glede na predhodno odločbo, s katero ji je bil v plačilo naložen višji znesek, kot z izpodbijano odločbo.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej poudari, da ji je bil sklep o izvršbi vročen dne 1. 2. 2010 in da je takoj po prejemu istega dne 1. 2. 2010 izvedla blokado na transakcijskih računih davčnega dolžnika, ki jih je vodila, in od 1. 2. 2010 dalje ni bil izvršen noben odliv. Zaradi nepričakovanega povečanja števila izvršb na denarna sredstva ter omejenih človeških virov pa je tožeča stranka podatek o blokiranih računih v Centralnem registru preko objave v evidenci NODURS prikazala takoj, ko je bilo mogoče, in sicer dne 5. 2. 2010. Kljub temu pa je prvostopenjski organ ugotovil, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi z dne 29. 1. 2010, ter je dne 17. 2. 2010 izdal odločbo, s katero je tožnici naložil plačilo davka, ki ga dolguje davčni dolžnik. Temu pa je sledila izdaja sklepa o izvršbi, na podlagi katerega so bila tožeči stranki zarubljena sredstva v višini 329.979,40 EUR skupaj s stroški. Pritožbama zoper navedeno odločbo in sklep je bilo ugodeno in zadeva vrnjena v ponovno odločanje.

Nato povzame razloge iz izpodbijane odločbe ter odločbe drugostopenjskega organa in meni, da je izpodbijana odločba materialnopravno zmotna, kar obširno pojasnjuje. Pri tem se sklicuje na gramatikalno razlago prvega odstavka 170. člena ZDavP-2 in na načelo pravne države. Prvi odstavek 170. člena ZDavP-2 določa, da se v primeru, če banka oziroma hranilnica ne ravna po sklepu o izvršbi, davek izterja od nje. Pri tem prvostopenjski organ ravnanje v nasprotju s sklepom o izvršbi tolmači tudi kot neizvršitev vsakega navodila, vsebovanega v sklepu o izvršbi ali zakonu, kar naj bi po mnenju prvostopenjskega organa potrjevala teleološka razlaga. Meni, da je navedeno besedilo omejeno le na ravnanje v nasprotju s sklepom o izvršbi in ne omenja ravnanja v nasprotju z obveznostmi po zakonu. Tudi iz sklepa o izvršbi z dne 29. 1. 2010 izhaja, da je obveznost tožnice v tem, da sredstva zarubi. Tudi iz navedenega sklepa ne izhaja grožnja banki z ukrepom izterjave davka zaradi ravnanja v nasprotju z zakonskimi obveznostmi. Tolmačenje določbe 170. člena ZDavP-2, kot jo je uporabil prvostopenjski organ, presega meje besedila tega člena ter predstavlja nedopustno razlago. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 784/2011. Razlaga prvega odstavka 170. člena ZDavP-2, kot jo podaja prvostopenjski organ, je napačna tudi zato, ker predstavlja kršitev 2. člena Ustave RS, in sicer načela pravne države, zlati iz le-tega izhajajočih legalitetnega načela ter načela določne opredelitve zakonov, kar pojasnjuje. Tako tolmačenje je prvostopenjski organ uporabil šele v izpodbijani odločbi (sklep o izvršbi zoper davčnega dolžnika z dne 29. 1. 2010 ukrep po 170. členu ZDavP-2 določa le za ravnanje v nasprotju s sklepom o izvršbi in ne govori o kršitvi zakona v povezavi z ukrepom po 170. členu ZDavP-2), kar je šele po tem, ko je zvedel, da tožeča stranka ni evidentirala sklepa o izvršbi na dan njegovega prejema (temveč štiri dni kasneje), ter da tožeča stranka ni obvestila davčnega organa o pomanjkanju sredstev davčnega dolžnika. S tem je prvostopenjski organ določil vsebino norme 170. člena ZDavP-2, ki iz besedila ne izhaja. To pa odstopa od načela zakonitosti.

Meni tudi, da je ukrep po 170. členu ZDavP-2 dopusten le, če banka sklepa o izvršbi ni izvršila in za to ni izkazala opravičljivega razloga. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker prvostopenjski organ v postopku pred njeno izdajo ni upošteval opozoril pritožbenega organa glede nepravilnosti, ki jih mora odpraviti v ponovnem odločanju (tretji odstavek 251. člena ZUP) in je v ponovljenem postopku pri izdaji odločbe upošteval drugačno dejansko stanje kot v prvotnem postopku. Prav tako ni spoštoval pravila, da morajo biti vse obveznosti strank upravnega postopka določene v izreku odločbe (213. člen ZUP). S takim ravnanjem tožeči stranki v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, zaradi česar je odločba nezakonita in nepravilna. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži povrnitev stroškov spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V zadevi med strankama ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 tožnici vročen dne 1. 2. 2010, da zoper slednjega ni vložila ugovora, da denarna sredstva z računa davčnega dolžnika niso bila prenesena in da je bil v ustrezno evidenco vpisan dne 5. 2. 2010. Prav tako ni sporno, da banka o tem ni obvestila davčnega organa, ki je sklep izdal, čeprav iz 168. člena ZDavP-2 izhaja obveznost banke, da ta, če davčni dolžnik v času, ko ji je sklep o izvršbi vročen, pri njej nima denarnih ali nima dovolj denarnih sredstev za poplačilo davka, obdrži sklep v evidenci in o tem obvesti davčni organ. Z opisanim ravnanjem pa so, glede na navedeno določbo tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za ukrepanje po 170. členu ZDavP-2, saj so bili s tem izpolnjeni pogoji za njegovo uporabo. Iz določb ZDavP-2 o davčni izvršbi na dolžnikovih denarnih sredstvih pri bankah (členi od 166 do 171) izhaja, da banka po vročitvi sklepa o izvršbi na denarna sredstva na dan prejema le-tega zarubi dolžnikova denarna sredstva in jih prenese na predpisane račune (prvi odstavek 167. člena). Če dolžnik pri banki v času, ko ji je vročen sklep o izvršbi, pri njej nima denarnih sredstev za poplačilo davka ali jih nima dovolj, obdrži banka sklep v evidenci in opravi izplačilo ali dodatno izplačilo, ko denarna sredstva prispejo na račun dolžnika. Banka pa mora o tem obvestiti davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi (168. člen). Iz navedenih določb izhaja, da mora banka ob prejemu sklepa o davčni izvršbi nemudoma ukrepati in zarubiti dolžnikova denarna sredstva ali pa, če dolžnik pri njej ob vročitvi sklepa nima denarnih sredstev za poplačilo davka, o tem obvestiti davčni organ. Če banka po prejemu sklepa ne zarubi denarnih sredstev, prav tako pa tudi ne obvesti davčnega organa, da sredstev za poplačilo na dolžnikovem računu ni, ji sledi ukrepanje davčnega organa po 170. členu ZDavP-2. Ker v tem primeru tožnica (banka), ker davčni dolžnik denarnih sredstev ni imel, teh ni zarubila, prav tako pa tudi ni o tem obvestila davčnega organa, je bil tudi po presoji sodišča s tem izpolnjen pogoj za izdajo odločbe po 170. členu ZDavP-2. Ob tem sodišče, enako kot davčna organa še pripominja, da je tudi iz namena zakonodajalca, kot izhaja iz Predloga za sprejem ZDavP-2 v tem, da se banke sankcionira za neizvrševanje sklepa o izvršbi in vseh ostalih obveznosti, ki jih nalaga ta zakon. Taka obveznost banke pa je tudi obvestitev davčnega organa, da na računu davčnega dolžnika ni sredstev. Sicer pa te določbe ne posegajo v pravico banke do uveljavitve povračila oziroma vzpostavitve terjatve do davčnega dolžnika za znesek tako plačnih obveznosti.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno in da je ta pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.