Jedro

Tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko škodo. Trdi, da je bil po zaključku 12-letnega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem nad delodajalcem začet stečajni postopek. Škoda, katere povrnitev zahteva od države, je v tem, da od delodajalca ne bo dobila denarja, ki ji ga je dolžan; nastala pa je zato, ker je sodišče postopek vodilo tako dolgo, da je delodajalec postal neplačevit. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stečajni postopek zoper tožničinega delodajalca še teče, je utemeljeno zaključilo, da tožnici škoda, ki naj bi jo povzročila toženka, še ni nastala oz. da zahtevek še ni zapadel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo odškodnine 140.128,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2007. Sodišče je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 4.200,07 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožnica najprej poudarja, da se je sodišče povsem nelogično najprej ukvarjalo z vprašanjem obstoja vzročne zveze, nato pa obstoja škode. Čeprav ni nikjer določeno, kaj mora sodišče najprej ugotavljati, bi bilo logično, da protipravno ravnanje in škoda obstajata, če se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze. Pritožnica nato poudarja, da je že Evropsko sodišče ugotovilo, da je toženka v tožničinem primeru kršila pravico do sojenja v razumnem roku. Tožnica povzema potek postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem ter opozarja, da je bila sodnica, ki ga je vodila, kasneje razrešena s sodniške funkcije.

Glede škode pritožnica meni, da je to, da stečajni postopek še ni končan, le priročen izgovor. Stečaj delodajalca je problem vzročne zveze, ne pa višine škode. Tožnica iz stečajnega postopka ni prejela ničesar, najverjetneje pa tudi ne bo. Višina škode je znana.

Glede vprašanja vzročne zveze pa pritožnica izpostavlja, da je delodajalec posloval vse do leta 2004, da so sodelavci kljub prisilnim poravnavam zaposlitve ohranjali, tako pa bi bilo tudi s tožnico, če bi sodišče o njenem zahtevku odločilo v razumnem roku. Če bi sodišče sojenje končalo vsaj kakšno leto ali dve prej, kar bi sicer še vedno bilo predolgo, bi delodajalec še obstajal in tožnica bi imela naslovnika za izpolnitev obveznosti iz sodbe.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Opozarja, da so državni pravobranilci uslužbenci države, ki za svoje delo prejemajo plačilo iz proračuna. Državni proračun pa se polni z davki državljanov. Ker mora zdaj tožnica za delo državnih uslužbencev povrniti stroške, je torej morala zanje plačati dvakrat. Pravni temelj za priznavanje stroškov državnim pravobranilcem je neustaven. Takšna določba je grožnja državljanom, da naj se ne spuščajo v spor z državo, ker bodo morali v primeru poraza državi še enkrat plačati, tokrat v obliki pravdnih stroškov, čeprav skozi davke državne uslužbence enkrat že plačajo.

Pritožnica še poudarja, da je toženka poleg odgovora na tožbo vložila štiri pripravljalne vloge in izpostavlja, da so stranke upravičene le do stroškov, ki so bili potrebni.

Pritožba je bila vročeni toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko škodo. Trdi, da ji je ta nastala zato, ker Delovno in socialno sodišče 12 let ni odločilo o njenem tožbenem zahtevku zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja. Ko je sodišče končno razsodilo (da jo mora delodajalec sprejeti nazaj na delo in ji plačati plačo s prispevki za celotno obdobje), je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek in tožnica zaenkrat ni prejela ničesar. Tožnica torej trdi, da je njena škoda to, da od delodajalca ne bo dobila tega, kar ji je na podlagi pravnomočne sodbe dolžan; nastala pa je zato, ker je sodišče postopek vodilo tako dolgo, da je delodajalec postal plačilno nesposoben.

V skladu z določbo 2. odstavka 21. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (1) (v nadaljevanju ZVPSBNO) se pri odločanju o zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju OZ), upoštevajo pa se tudi merila iz 4. člena in 3. odstavka 16. člena ZVPSBNO. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi torej predstavljajo določbe OZ o odškodninski odgovornosti. V skladu z določbo 1. odstavka 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov morajo biti, kljub temu, da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave za specifično odgovornost, hkrati podani vsi elementi civilnega delikta (3), to je: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da toženka odgovarja za nastalo škodo.

V skladu z določbo 131. člena OZ je tožeča stranka dolžna dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode oz. trditi in dokazati, da ji je bila škoda povzročena prav s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka pa je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ) oz. če se ne razbremeni objektivne odgovornosti (v smislu določb 149. člena OZ).

Pritožnica utemeljeno pojasnjuje, da o vzročni zvezi med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem pojmovno ni mogoče govoriti, dokler ni ugotovljeno, da je škoda nastala. Vendar to, da se je sodišče ukvarjalo z obema predpostavkama oz., da je v obrazložitvi najprej obrazložilo pomanjkanje vzročne zveze, nato pa šele škode, na pravilnost sodbe ne vpliva. Višje sodišče pritožnici še pojasnjuje, da so posamezne predpostavke civilnega delikta povezane. Tudi ko je govora o škodi (premoženjskem prikrajšanju), ni mogoče odmisliti vprašanja, kaj je vzrok za to škodo. To še posebej velja v primerih, ko je vzrokov zanjo lahko več, kar velja tudi v obravnavanem primeru (osnovni vzrok za nastanek škode je namreč ta, da je tožničin delodajalec plačilno nesposoben).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stečajni postopek nad tožničinim delodajalcem še teče. Pritožnica takšne ugotovitve ne izpodbija. Tožničina terjatev na plačilo odškodnine (za škodo, ki je v tem, da od delodajalca zaradi stečaja ne bo dobila tega, kar ji je dolžan) zoper toženko zato še ni zapadla. Poleg tega tudi še ni mogoče ugotoviti, kakšna je oz. bo tožničina škoda. To bo mogoče ugotoviti šele, ko bo stečajni postopek zaključen in bo jasno, koliko je tožnica v stečajnem postopku prejela. Ne drži, da je tek stečajnega postopka zgolj izgovor za to, da se tožnici ne prizna odškodnina. Ker tožnici škoda, ki naj bi bila posledica nerazumno dolgega sodnega postopka še ni nastala (premoženjsko prikrajšanje, ki ga zdaj trpi, je posledica disciplinskega ukrepa in plačilne nesposobnosti delodajalca), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Opisano je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica sistematično pravilno izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo še z vprašanjem vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Prav tako se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil razlog za začetek stečajnega postopka nad tožničinim nekdanjim delodajalcem. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe o drugih elementih civilnega delikta ne odgovarja.

Glede odločitve o pravdnih stroških pa višje sodišče tožnici najprej pojasnjuje, da je enake argumente o neustavnosti določbe 1. odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (4) (v nadaljevanju ZDPra) kot jih uveljavlja v obravnavani pritožbi, Ustavno sodišče presojalo v zahtevi U-I-195/06 z dne 13. 12. 2007. Pojasnilo je, da so stroški zastopanja, ki jih v sodnih postopkih uveljavlja državno pravobranilstvo po 2. odstavku ZDPra prihodek proračuna Republike Slovenije in ne vplivajo na pravice ali obveznosti Državnega pravobranilstva v sodnih postopkih. Pobuda je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena. Ni torej v nasprotju z Ustavo RS, da mora stranka v primeru neuspeha Republiki Sloveniji, ki jo zastopa državno pravobranilstvo, povrniti stroške po Odvetniški tarifi.

Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženki priznalo stroške v nasprotju z določbo 155. člena ZPP. Že iz navedb v pritožbi izhaja, da se je toženka v pripravljalnih vlogah odzivala na stališča (zavzeta v pripravljalnih vlogah) tožnice. V vlogah pa ni šlo za ponavljanje ali nepotrebno kopičenje navedb, zato stroškov zanje ni mogoče opredeliti kot nepotrebnih.

Pritožba torej ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora pritožbene stroške kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 49/2006 s sprem. in dop..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop..

(3) Tako tudi: Dunja Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave; Podjetje in delo, 18.10.1999. (4) Ur. l. RS, št. 20/97 s sprem. in dop..