Jedro

V primerih zahtevkov za povračilo premoženjske škode zaradi prekomernega trajanja postopka je relevantno tisto premoženjsko prikrajšanje, ki je nastalo zaradi (prekomernega) trajanja postopka samega po sebi, ne glede na njegov izid za stranko, ki prikrajšanje zatrjuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 140.128,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz obrazložitve sodb sodišč prve in druge stopnje mogoče razbrati, da ostali elementi odškodninske odgovornosti, razen višine škode, niso sporni. Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da je tožena stranka ravnala protipravno, saj je sojenje trajalo nerazumno dolgo, in da je zaradi tega tožnici nastala škoda. Stališče drugostopenjskega sodišča, da bi bilo treba počakati še na izid stečajnega postopka, je zmotno. Škoda je tožnici že nastala, in se kaže v dejstvu, da v obdobju od leta 2003 (pravilno 1993) do 2005, kolikor je trajalo sojenje, ni prejela nobenih dohodkov od dela in sedaj posledično tudi ne prejema pokojnine. Na plačilo prispevkov tožnica ne more vplivati, ker je to v rokah stečajnega upravitelja. Prispevki bi bili že plačani, če bi bil v stečajni masi denar. Tudi ni normalno, da stečajni postopek traja že pet let, je pa res, da nekateri trajajo še dlje. Tožnica je postavila zahtevek v višini, kot ga je ugotovilo stečajno sodišče. Toliko ji je bil namreč dolžan plačati delodajalec, toliko je znašala njena terjatev iz dela. Glede višine je že vse znano, saj tožnica nima ničesar od tega, kar bi morala imeti in bi ji moralo po sodbi pripasti. Če bi tožnica po čudežu iz stečajne mase dobila manjši znesek, bi tožena stranka še vedno lahko zahtevala, da ji prejeto izroči, ker bi prejela dvakrat in bi bila torej neupravičeno obogatena. O tem v sodbah do sedaj ni bilo nič rečeno. Zaradi sprejetega stališča, da višina škode ni znana, je bil kršen Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), posledično pa dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotovljeno, saj se je sodišče ukvarjanju z višino škode izognilo s formulacijo, da škode še ni mogoče ugotoviti. Vztraja, da je višina škode znana in da je enaka višini terjatve, ki je bila tožnici priznana s sklepom sodišča, do njenega povračila pa ne more priti, ker ni podlage v stečajni masi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je vtoževala plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Utemeljevala jo je z navedbami, da je sojenje v njeni zadevi pred delovnim in socialnim sodiščem trajalo kar 12 let, ko pa je bilo treba sodbo izvršiti,(1) je bil nad podjetjem začet stečajni postopek, z minimalno stečajno maso. Trdila je, da v kolikor bi sodišče razsodilo v razumnem roku, bi se vrnila v podjetje, ki je v prejšnjem desetletju še poslovalo, prejela bi neizplačane plače za relativno kratko obdobje, plačani bi ji bili socialni prispevki, kot delavka bi bila upravičena do pravic na podlagi stečajnega zakona. Zaradi prekomernega trajanja postopka ji je ESČP že prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Vtoževani znesek predstavlja seštevek vrednosti terjatve po pravnomočni sodbi in pravdnih stroškov ter stroškov sodnih postopkov zavarovanj in izvršb, ki je enak višini njene terjatve v stečajnem postopku.

7. Odločitev, da toženka ne odgovarja za vtoževano škodo, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ocene o pomanjkanju predpostavk vzročne zveze in škode. Sodišču druge stopnje se je zdela bistvena odsotnost predpostavke nastanka škode, negativno stališče je zavzelo tudi glede obstoja vzročne zveze.

8. Zavrnitev tožbenega zahtevka po oceni Vrhovnega sodišča utemeljuje predvsem materialnopravno pravilen zaključek o neobstoju pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo. Najprej je treba pojasniti, da revidentka neutemeljeno poudarja, da naj bi že iz sodbe ESČP izhajalo, da je zaradi trajanja postopka tožnici nastala (tudi) premoženjska škoda. Velja, da je presoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vselej - ne glede na to, ali je na njeni podlagi vtoževana nepremoženjska ali premoženjska škoda, podvržena merilom ESČP oziroma Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO)(2). Vendar medtem ko so ta merila odločilna tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (primerjaj 16. člen ZVPSBNO), je pri odločanju o premoženjski škodi presoja vzročne zveze ter obstoja oziroma višine škode vezana le na določila splošnega odškodninskega prava (primerjaj 21. člen ZVPBSNO). Obstoj in vzročno zvezo pri premoženjski škodi tudi sodna praksa ESČP presoja neodvisno od meril za presojo protipravnosti in višine satisfakcije.(3)

9. ZVPSBNO glede vzročne zveze pri premoženjski škodi torej napotuje na določbe OZ, iz katerih izhaja, da dolžnost povračila škode obsega le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Dejstva, ki jih ponuja tožnica, bi lahko utemeljila naravno vzročno zvezo. Prav tako dajejo podlago za sklepanje, da je vsa zatrjevana škoda nastala „po tem, torej zato“ (post hoc ergo propter hoc). Oceniti je tudi mogoče, da tožničino pojmovanje vzročne zveze temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice (teorija sine qua non), ki ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Iz dejanskih okoliščin namreč izhaja, da je bilo nedopustno ravnanje toženke samo eden od pogojev za nastanek škode, ne pa odločilni pogoj. Kot sta poudarili že sodišči prve in druge stopnje, je glavni razlog za nerealizacijo tožničine terjatve iz delovnega spora prezadolženost podjetja, v katerem je bila zaposlena, te pa ni mogoče pripisati zatrjevanemu protipravnemu ravnanju toženke. Nazadnje velja še opozoriti, da so tožničina naziranja glede toženkine odškodninske odgovornosti, ki gradijo predvsem na dejstvu, da je tožnica v delovnem sporu uspela (oziroma nezmožnosti realizacije tega uspeha), že v osnovi zgrešena. Ta okoliščina v primerih zahtevkov za povračilo premoženjske škode zaradi prekomernega trajanja postopka namreč ni bistvena; relevantno je tisto premoženjsko prikrajšanje, ki je nastalo zaradi (prekomernega) trajanja postopka samega po sebi, ne glede na njegov izid za stranko, ki prikrajšanje zatrjuje.

10. Revizija tožnice po obrazloženem ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Z drugostopenjsko sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, odločbe disciplinskih organov podjetja so bile razveljavljene, podjetju pa je bilo naloženo, da mora tožnico sprejeti nazaj na delo, ji obračunati vso bruto plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, poravnati vse davke in prispevke socialnega zavarovanja ter tožnici izplačati pripadajočo plačo v neto zneskih s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (2): Po ugotovitvah sodišč je bila odločba revizijskega sodišča v delovnem sporu tožnici vročena po 1. 1. 2007, zato se v konkretnem primeru uporabljajo določbe ZVPSBNO.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 477/2008 in zadevo Massa v. Italija, Sodba ESČP, Serija A 265-B, 24. 8. 1993.