Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje narekuje presojo, daje v skladu s 470. in 471. členom OZ prišlo do razveze pogodbe. To ima za posledico, da toženca ne moreta uveljavljati drugih jamčevalnih zahtevkov - torej zahtevkov za pravilno izpolnitev ali zahtevka za znižanje kupnine.

Izrek

I. Reviziji se v delu, s katerim toženca izpodbijata odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe glede škode zaradi neizvedenih del - to je v zavrnilnem delu za znesek 17.313,38 EUR spp - in posledično glede odločitve o stroških postopka ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32150/2009 z dne 26. 3. 2009 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (točka I izreka), da se zavrne tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (točka II izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti del pravdnih stroškov (točka III izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka.

Navedbe revidentov

3. Toženca sta zoper pravnomočno sodbo glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da je zmotno materialnopravno naziranje sodišč, da bi lahko toženca uveljavljala odškodnino šele, če bi pred tem uveljavljala jamčevalne zahtevke po 468. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ker tega nista storila, sta bila po izteku enoletnega roka po 635. členu OZ prekludirana. OZ nikjer ne določa, da stranka ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka, če predhodno ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov. Menita, da sta jamčevalni in odškodninski zahtevek samostojna in med njima ne obstoji razmerje podrejenosti. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje iz 12. točke obrazložitve, da 636. člen OZ vpliva na tek zastaralnih rokov iz 352. člena OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve, oziroma da 635. člen OZ izključuje uporabo 352. člena OZ. Menita, da je pravna narava obeh rokov drugačna in roka en na drugega ne vplivata, kar podrobneje pojasnita. Sklicujoč se na 12. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje navajata, da je sodišče prezrlo, da sta z nasprotno tožbo uveljavljala povrnitev „refleksne“ oziroma posredne škode. Zmotna pa je tudi presoja sodišč v zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi del, saj sodišči spregledata, da so dela po gradbeni pogodbi dokončana, ko se zaključi gradbeni dnevnik in knjiga izmer, ter ko se izvede primopredaja objekta. Primopredaja pa nesporno ni bila izvedena, kar pomeni, da tožnica del ni izvedla pravočasno, oziroma v pogodbeno dogovorjenem roku. Sklicujoč se na 15. člen gradbene pogodbe revidenta navajata, da ju tožnica o končanju del ni obvestila in ni izvedla primopredaje, zato bi moralo sodišče na podlagi 9. člena pogodbe zahtevku iz tega naslova ugoditi. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Pred sodiščem prve stopnje je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta pravdni stranki 30. 4. 2008 sklenili gradbeno pogodbo št. I/30/2008, s katero sta se dogovorili za izvedbo gradbenih in obrtniških del, ter izvedbo zunanje ureditve za stanovanjski objekt - enodružinsko hišo tožencev. Iz predmetne pogodbe je izhajalo, da je bilo dokončanje pogodbeno dogovorjenih del določeno v 150 dneh od uvedbe tožnice v delo in da se je tožnica tožencema zavezala plačati za vsak dan zamude 0,1 % od pogodbene vrednosti del, vendar največ do 5 % obračunske vrednosti končne situacije, kar v konkretnem primeru znaša 8.255,18 EUR.

7. Toženca sta pravočasno grajala pomanjkljivosti pri gradnji. Sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da predstavlja seštevek nekvalitetno izvedenih in neizvedenih del 26.726,55 EUR, kar presega znesek tožničine terjatve. Odločitev o zahtevku iz tožbe je pravnomočna in ni predmet izpodbijanja z revizijo.

8. Z nasprotno tožbo sta toženca zahtevala: - povrnitev škode zaradi neizvedenih del, nekvalitetno izvedenih del, neustreznih materialov, nesaniranih napak in pomanjkljivosti na objektu, - pogodbeno kazen zaradi zamude z izvedbo gradbenih del. 9. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je dela specificiral na: - neizvedena, a zaračunana (9.109,52 EUR); - nepotrjena dela, a zaračunana (sodišče prve stopnje jih v okviru ugovora nekvalitetno in neizvedenih del ni upoštevalo); - nekvalitetno izvedena dela, ki zahtevajo sanacijo (525,86 EUR), nekvalitetno izvedena dela, za katera se obračuna manjvrednost (16.091,71 EUR).

10. Upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca in ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavlja seštevek nekvalitetno izvedenih in neizvedenih del 26.726,55EUR, pri čemer znaša znesek neizvedenih del 9.109,52 EUR, znaša seštevek nekvalitetno izvedenih del 17.614,03 EUR.

11. Osnovno pravilo pri škodi zaradi stvarne napake, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari je, da je ni mogoče kumulirati s splošnim odškodninskim zahtevkom za povrnitev škode, ker gre za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, s katerim se varuje interes naročnika (kupca) za pravilno izpolnitev. Predpostavke odgovornosti za stvarne napake se v celoti prekrivajo s splošnimi predpostavkami (poslovne) odškodninske odgovornosti, zato je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene (poslovne) obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami(1). Splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti pa se uporabljajo samo za tiste pojavne oblike kršitve pogodbene obveznosti, ki se kažejo bodisi kot neizpolnitev bodisi kot izpolnitev z zamudo: če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Opredelitev pravne narave odgovornosti za stvarne napake kot posebne oblike poslovne odškodninske odgovornosti je pomembno zato, ker posebna pravna pravila izključujejo uporabo splošnih pravil (lex specialis derogat lego generali). Ker je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, je povrnitev neposredne škode zaradi napake (zmanjšanje vrednosti stvari) mogoče zahtevati samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake in samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov (sankcij).

12. Sodišči druge in prve stopnje sta tako trditve tožencev v zvezi z nekvalitetno izvedbo del, neustreznih materialov, nesaniranih napak in pomanjkljivosti na objektu pravilno okvalificirali kot uveljavljanje stvarne napake, ki ima za posledico manjvrednost stvari. Glede na to, da so jamčevalni roki objektivni prekluzivni roki, sta bistveni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki sta prestali pritožbeni preizkus, da sta toženca bila z mnenjem izvedenca, ki sta ga sama angažirala, o napakah obveščena z izdelavo njegovega mnenja 13. 3. 2009 in da sta z vsemi dopisi po 1. 6. 2010 notificirala identične napake in pomanjkljivosti, kot sta jih grajala že od novembra 2008 dalje; zato je bila v tem delu vložena nasprotna tožba z dne 1. 6. 2011 prepozna (vložena po izteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ). Vrhovno sodišče je zato v tem delu (za znesek 17.614,03 EUR) revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Materialnopravno zmotna pa je odločitev sodišč druge in prve stopnje v zvezi s trditvami tožencev glede neizvedenih del. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožnica na pisne pozive tožencev konec leta 2008 opravila ogled gradnje, toženca pa sta z dopisom 24. 11. 2008 zavrnila plačilo računa št. 08-360-000078 in 08-360-000098. Toženca sta v dopisu z dne 18. 11. 2008 grajala okenske police, okvirje, nedokončanje fasade, notranje omete, poškodbe na strehi in drugo, v dopisu z dne 21. 11. 2008 sta opozorila na nestrokovno izvedbo fasade, dne 24. 11. 2008 pa zavrnila račune in opozorila na pomanjkljivosti, enako z dopisi vse do 11. 6. 2009. Zadnji vpis v gradbeni dnevnik je bil 7. 11. 2008, ko se je prestavljal gradbeni oder za izvedbo fasade. Fasado na objektu je končal drugi izvajalec. Tožnica je pošiljala račune in v dopisu z dne 18. 12. 2008 opozarjala na primopredajni zapisnik. Zakoniti zastopnik tožnice je tudi izpovedal, da so sproti reševali situacije, ker pa se je potem pri fasadi nabralo že toliko vsega, so rekli, da je najbolje, da s pogodbo zaključijo. Tožnica je po izstavitvi zadnjega računa dne 5. 1. 2009 prenehala z vsemi deli. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da sta toženca s sprotnim grajanjem dala izvajalcu tudi primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, vendar se tožnica od 5. 1. 2009 ni več odzivala (drugi in tretji odstavek 105. člena ter 106. člen OZ).

14. Ugotovljeno dejansko stanje tako narekuje presojo, da je v skladu s 470. in 471. členom OZ prišlo do razveze pogodbe. To ima za posledico, da toženca ne moreta uveljavljati drugih jamčevalnih zahtevkov - torej zahtevka za pravilno izpolnitev ali zahtevka za znižanje kupnine. Če prizadeta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi stvarnih napak, nastane pravno stanje neizpolnitve pogodbene (poslovne) obveznosti v najožjem pomenu in imata toženca pravico zahtevati povrnitev škode v skladu s drugim odstavkom 239. člena OZ in 111. členom OZ (učinki razvezane pogodbe). Ker sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z neizvedenimi deli zmotno uporabili pravo, dejansko stanje pa je bilo zaradi zmotne uporabe prava nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz I. točke izreka. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku upoštevati pravilno materialnopravno naziranje in ugotoviti obseg škode, ki sta jo toženca utrpela zaradi po tožniku neizvedenih del oziroma po drugem izvajalcu izvedenih del. 15. Glede pogodbene kazni je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je prestala pritožbeni preizkus, da so pravdne stranke pogodbeno kazen dogovorile za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti. Glede na to, da je bila sklenjena pogodba še pred njeno izpolnitvijo razvezana, pogodbenih določil o zamudi z izpolnitvijo pogodbeno prevzete obveznosti ni (več) mogoče uporabiti; zato je Vrhovno sodišče v tem delu (za znesek 8.255,18 EUR) revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. S tem v zvezi je treba po obrazloženem morebitna upravičenja tožencev presojati v skladu z drugim odstavkom 239. člena OZ in 111. členom OZ (učinki razvezane pogodbe).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 541.