Jedro

Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala (1).

Kolikor se namreč odškodnina pokriva z jamčevalnim zahtevkom, veljajo zanjo roki kot za vse ostale jamčevalne zahtevke. Drugače je le, kadar škoda, ki izvira iz napake, ne pokriva napake same.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. in III. izreka potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča opr. št. VL 2009 z dne 26. 3. 2009, v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (točka I. izreka), da se zavrne tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (točka II. izreka) ter da je tožeča stranka(2) dolžna toženi stranki(3) povrniti pravdne stroške v višini 796,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (točko III. izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni v smeri pritožbenega predloga oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca. Bistvo pritožbene graje je, da sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v višini 43.182,59 EUR s pripadki v celoti uspešna, medtem, ko sta bila toženca uspešna le glede tožbenega zahtevka v višini 9.965,93 EUR s pripadki, kar pomeni, da je tožnica v pravdi upoštevajoč skupno vrednost predmeta spora v višini 53.148,52 EUR s pripadki dejansko uspela z 81,25%, toženca pa le z 18,75%, zato je potrebno plačilo pravdnih stroškov, v skladu z načelom uspeha v pravdi, v pretežnem delu naložiti tožencema.

3. Zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (točka II. izreka izpodbijane sodbe) se pritožujeta toženca, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da gre pri odškodninskem zahtevku iz nasprotne tožbe za samostojen zahtevek, ki ni vezan na predhodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov v pravdnem postopku in za katerega velja splošni zastaralni rok za zastaranje poslovne odškodninske odgovornosti. Toženca tako s svojim odškodninskim zahtevkom iz nasprotne tožbe nista bila prekludirana, kot je to zmotno sklenilo sodišče prve stopnje. Pritožba v nadaljevanju graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni in poudarja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica z deli končala v 150 dneh od uvedbe v delo, pri čemer je tožnica z deli začela dne 17. 4. 2008 in z njimi vse do danes ni končala, saj do primopredaje objekta še ni prišlo, zato je tožnica z izpolnitvijo svoje obveznosti nedvomno v zamudi.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbama zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila zapadlih in neplačanih gradbenih ter obrtniških del po gradbeni pogodbi št. I/30/2008 z dne 30. 4. 2008, v višini 9.965,93 EUR s pripadki, pri čemer je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu že pravnomočna. Prav tako sta toženca zoper tožnico vložila nasprotno tožbo zaradi plačila škode, ki jima je nastala zaradi neizvedenih del, nekvalitetno izvedenih del, neustreznih materialov, ne saniranih napak in drugih pomanjkljivosti na objektu. Z nasprotno tožbo sta toženca od tožnice zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izvedbo del, vse po navedeni gradbeni pogodbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in odločilo o stroških pravdnega postopka.

O pritožbi tožencev:

8. Toženca izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in se uvodoma neutemeljeno zavzemata za stališče, da s svojim odškodninskim zahtevkom iz naslova neizvedenih del, nekvalitetno izvedenih del, neustreznih materialov, ne saniranih napak in drugih pomanjkljivosti na objektu nista prekludirana.

9. Gradbena pogodba je podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno (prvi odstavek 649. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). OZ v zvezi z odgovornostjo izvajalca za napake gradnje naputuje na uporabo pravil o podjemni pogodbi (660. člen OZ).

10. Na podlagi prvega odstavka 626. člena OZ je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi dokončal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak šele končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno izvršeno delo. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnosti obligacije uspeha. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, dogovorjenih lastnosti nima, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima stvarne napake. Odgovornost za stvarne napake je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, na podlagi katere naročnik pridobi jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi napake nastala(4).

11. OZ v okviru podjemne pogodbe določa, da je naročnik (toženca) dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (tožnico). Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice (prvi odstavek 633. člena v zvezi s prvim odstavkom 635. člena OZ). Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, pa lahko tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode (drugi odstavek 635. člena OZ). To pravico sta toženca uspešno izkoristila z ugovorom (na znižanje plačila) zoper tožbeni zahtevek tožnice, saj je bilo tekom izvedenega dokaznega postopka nesporno ugotovljeno, da sta vse zatrjevane napake pravočasno grajala. Naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok. Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe, v vsakem primeru ima naročnik tudi pravico do povračila škode (prvi in drugi odstavek 637. člena v zvezi s tretjim in petim odstavkom 639. člena OZ). Toženca sta vse napake tožnice pri izvedbi del sama sanirala po drugih izvajalcih, saj iz njunih pritožbenih navedb izhaja, da od tožnice tega ni bilo mogoče pričakovati, hkrati pa sta stanovanjsko hišo (parc. št. 104/2, k.o. O.) nujno potrebovala za bivanje svoje družine.

12. Iz povedanega tako izhaja, da toženca z nasprotnim odškodninskim tožbenim zahtevkom dejansko zahtevata povrnitev neposredne škode, ki jima je nastala zaradi napak izvršenega posla (nekvalitetno izvedenih del, neustreznih materialov, ne saniranih napak in drugih pomanjkljivosti) oziroma povrnitev stroškov, ki sta jih imela z odpravo navedenih napak po drugih izvajalcih, kar dejansko predstavlja jamčevalni zahtevek iz naslova odprave napak na račun izvajalca (tretji odstavek 639. člena OZ), za uveljavitev katerega pa velja eno letni prekluzivni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ. Navedeni zakon sicer res določa, da ima naročnik v vsakem primeru tudi pravico do povračila škode (drugi odstavek 637. člena OZ v zvezi s petim odstavkom 639. člena OZ), vendar v tem primeru ne gre za neposredno škodo, ki je posledica napake izvajalca, temveč za t.i. "refleksno škodo", ki zaradi napake podjemnika naročniku nastane na njegovih drugih dobrinah (npr. uničenje pohištva, ki ga povzroči zamakanje strehe, za kar je sicer odgovoren podjemnik). Le za povrnitev te "posredne škode" velja splošni zastaralni rok za zastaranje poslovne odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 468. člena OZ)(5). Če gre torej za škodo na stvari, ki je predmet pogodbe, in ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake, je povrnitev stroškov za odpravo napak le eden od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka, kot to zmotno meni pritožba. Kolikor se namreč odškodnina pokriva z jamčevalnim zahtevkom, veljajo zanjo roki kot za vse ostale jamčevalne zahtevke. Drugače je le, kadar škoda, ki izvira iz napake, ne pokriva napake same. V takem primeru gre za odškodninski zahtevek po splošnih pravilih obligacijskega prava(6). Posebno pravilo o roku za uveljavljanje zahtevkov na podlagi odgovornosti za stvarne napake, določeno v prvem odstavku 635. člena OZ, izključuje uporabo splošnega pravila o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev, določenega v tretjem odstavku 352. člena OZ, zato če naročnik jamčevalnih zahtevkov ne poda v roku, njegova pravica zahtevati odpravo napake ali povrnitev stroškov preneha(7).

13. Namen kratkega roka za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov je namreč v tem, da podjemnik ni v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja z naročnikom. Na enak način pa je potrebno upoštevati tudi naročnikov interes v zvezi z odpravo napak. Sodna uveljavitev zahtevkov je namreč potrebna samo v primeru, ko podjemnik noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti po odpravi napak. Kadar pa podjemnik začne odpravljati pravočasno grajano napako ali izjavi, da bo to storil, podjemnikov poskus sanacije napak pa je nato neuspešen, se podjemnik ne more sklicevati na potek eno letnega prekluzivnega roka, saj bi v tem primeru (lahko) zlorabil pravno varstvo naročnika, ki svoje pravice v vmesnem času ne bi pravočasno uveljavljal(8). Temu pa v obravnavanem primeru ni tako, saj toženca sama navajata, da tožnica k odpravi pravočasno grajanih napak ni pristopila, niti ni izkazala tega namena. Zato bi morala toženca nasprotno tožbo vložiti v enoletnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, česar pa nista storila. Izvedeni dokazni postopek je namreč nedvomno pokazal, da sta bila toženca z vsemi napakami pri izvedbi posla seznanjena najkasneje dne 13. 3. 2009, ko je izvedenec, ki sta ga toženca angažirala izven predmetnega sodnega postopka, izdelal izvedensko mnenje. Toženca sta bila tako z vsemi napakami seznanjena najkasneje ob prejemu izvedenskega mnenja in bi morala o njih nemudoma obvestiti tožnico, v kolikor tega še nista storila do tedaj (prvi odstavek 633. člena OZ). Prekluzivni rok za sodno uveljavljanje pravice se je tožencema tako iztekel dne 13. 3. 2010, toženca pa sta nasprotno tožbo vložila šele dne 1. 6. 2011, torej prepozno, kot izhaja že iz pravilnih in zato povzetih razlogov sodišča prve stopnje.

14. Ob tem se sodišče druge stopnje pridružuje in kot pravilno povzema tudi stališče sodišča prve stopnje, da se neizvedena dela, ki jih toženca z nasprotno tožbo uveljavljata v okviru škode, ne morejo uvrščati v pravno kvalifikacijo škode. Toženca imata namreč v zvezi s temi deli na voljo bodisi jamčevalni zahtevek na izvedbo del, bodisi jamčevalni zahtevek na znižanje plačila. Nenazadnje pa pritožba navedenega stališča prvostopenjskega sodišča niti ne graja.

15. V nadaljevanju obravnavana pritožba graja tudi zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka iz naslova plačila pogodbene kazni zaradi zamude tožnice z izvedbo pogodbeno dogovorjenih del. OZ določa, da se upnik (toženca) in dolžnik (tožnica) lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo (prvi in drugi odstavek 247. člena OZ). Iz predmetne gradbene pogodbe izhaja, da je bilo dokončanje pogodbeno dogovorjenih del določeno v 150 dneh od uvedbe tožnice v delo (pri čemer se sobote, nedelje in prazniki štejejo kot dela prosti dnevi) in da je tožnica dolžna tožencema za vsak dan zamude plačati 0,1% od pogodbene vrednosti del (165.103,65 EUR), vendar največ do 5% obračunske vrednosti končne situacije, kar v konkretnem primeru znaša 8.255,18 EUR (8. in 9. člen gradbene pogodbe). Iz gradbenega dnevnika izhaja, da je tožnica z deli začela dne 17. 4. 2008, v pravdni postopek pritegnjeni izvedenec gradbene stroke dr. M.D. (v nadaljevanju: izvedenec) pa je ugotovil, da bi morala biti dela v skladu s pogodbo končana do 15. 12. 2008. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je zadnji vpis v gradbeni dnevnik bil opravljen dne 7. 11. 2008, primopredaja del pa ni bila opravljena, tožnica pa je po izstavitvi zadnjega računa, št. 08-360-000104 z dne 5. 1. 2009, prenehala z vsemi deli, je imenovani izvedenec ugotovil, da iz dokumentacije ni razvidno ali je tožnica sploh prekoračila rok za dokončanje del. Navedenega zaključka sodnega izvedenca toženca nista prerekala, temveč sta v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2012 izrecno navedla, da povzemata citirano izvedensko mnenje in ne predlagata dodatnega zaslišanja izvedenca. Upoštevajoč navedeno in pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena v zvezi s 212. členom ZPP), sodišče druge stopnje zaključuje, da toženca nista uspela dokazati, da je tožnica prekoračila rok za dokončanje del in za koliko časa ter da je posledično v zamudi, zato je potrebno njun zahtevek iz nasprotne tožbe tudi v tem delu zavrniti, kot je to pravilno storilo že sodišče prve stopnje, katerega razloge pritožbeno sodišče v celoti povzema.

16. Toženca v posledici pritožbe zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi izpodbijata tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar pritožbene graje v tej smeri ne konkretizirata, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu preverilo le v okviru uradnega preizkusa, ki pa ni pokazal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Ker je rok iz prvega odstavka 635. člena OZ prekluzivni rok materialnega prava, sta toženca po poteku tega roka izgubila pravico do nasprotne tožbe. Če pa (nasprotna) tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je nasprotni tožbeni zahtevek iz naslova povrnitve škode sicer zavrnilo, vendar je sodišče druge stopnje ugotovilo, da procesni položaj tožencev zaradi tega ni nič slabši od položaja, ki bi nastal, če bi bila njuna nasprotna tožba zavržena, zato te odločitve ni spreminjalo. Ker sta toženca po poteku navedenega prekluzivnega roka pravico izgubila, zahtevka tudi v primeru, če bi bila tožba zavržena, ne bi mogla ponovno uveljavljati (prim. VS Sodba II Ips 561/1996 z dne 9. 4. 1998)(9).

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

O pritožbi tožnice:

20. Tožnica kot materialnopravno zmotno izpodbija le stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (točka III. izreka izpodbijane sodbe) in se neutemeljeno zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugotovitve uspeha tožnice v višini 81,25%. Sodišče prve stopnje je namreč pravdnima stranka stroške postopka pravilno priznalo v ločenih zneskih do združitve tožbe in nasprotne tožbe v skupno obravnavanje ter v zneskih po opravljeni združitvi, ki je bila opravljena šele po vložitvi nasprotne tožbe in odgovoru tožnice nanjo, saj se je z združitvijo postopkov vrednost spora povečala. Tožnica je tako upravičena do povrnitve nagrade za tožbo glede na vrednost tožbenega zahtevka in do povrnitve nagrade za odgovor na nasprotno tožbo glede vrednost nasprotnega tožbenega zahtevka. Smiselno enako velja tudi za pravdne stroške tožencev, saj so stranke oziroma njihovi pooblaščenci po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) upravičeni le do ene nagrade za postopek in narok. Vse ostale nagrade (za administrativne stroške, za potne stroške in DDV) pa je sodišče prve stopnje pravilno odmerjalo glede na skupno vrednost spora po tožbi in nasprotni tožbi, uspeh strank v postopku pa nato presodilo glede na tako ugotovljeni znesek, saj je od združitve zadev dalje šlo za enoten sodni postopek. Kar zadeva kriterij uspeha pa je odločilen le končni uspeh strank v postopku(10).

21. Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da tožnica same pravilnosti izračuna sodišča prve stopnje ne graja, je potrebno ugotoviti, da je obravnavana pritožba neutemeljena.

22. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op.št.(1): Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 866/2013 z dne 28. 8. 2013. Op.št.(2): V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje za tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi uporabljalo enoten izraz tožeča stranka (tožnica).

Op.št.(3): V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje za toženo stranko oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi uporabljalo enoten izraz tožena stranka (prvotožena stranka ali toženec in drugotožena stranka ali toženka, oba skupaj toženca).

Op.št.(4): Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 866/2013 z dne 28. 8. 2013. Op.št.(5): Tako tudi N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 875. Op.št.(6): Tako tudi N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 857. Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1729/2010 z dne 27. 7. 2010. Op.št.(7): Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 866/2013 z dne 28. 8. 2013. Op.št.(8): Tako tudi N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 855 do 856. Op.št.(9): Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 904/2011 z dne 19. 3. 2013. Op.št.(10): Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 866/2013 z dne 28. 8. 2013.