Jedro

Tožnik ni imel možnosti uporabljati nepremičnino v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženec pa je z izključno uporabo nepremičnine in s tem, ko tožniku ni izročil ključev počitniške hiše, neutemeljeno omejeval solastninsko pravico tožnika. Toženec je imel korist zaradi brezplačne uporabe tožnikovega solastninskega deleža, tožnik pa je bil prikrajšan, saj svojega solastnega deleža na nepremičnini ni mogel uporabljati, zato je utemeljen zahtevek na plačilo uporabnine. Morebitni potrebni in koristni stroški na nepremičnini so lahko predmet samostojnega povračilnega zahtevka toženca, ki zapade ob vrnitvi stvari oziroma ob zahtevku za vrnitev stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo uporabnine v znesku 1.695,86 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neplačane uporabnine (točka I), višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila uporabnine in zakonitih zamudnih obresti od zapadlih zneskov uporabnine je zavrnilo (točka 2) ter tožniku naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v višini 863,13 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženec po pooblaščenki vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožnik ni dokazal, od kdaj naj bi začel izkazovati interes po uporabi počitniške hiše v I. v. Tožnik se nikdar ni zanimal za stanovanje v D., kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi, niti se ni zanimal za počitniško hišo. Tožnik navaja, da naj bi se šele po ločitvi v letu 2000 začel zanimati za uporabo nepremičnine, glede na njegovo navedbo, je neutemeljena odločitev prvega sodišča, da se tožencu priznava uporabnina za čas od 1. 7. 1997 do leta 2000 oziroma do leta 2001, ko se je dejansko ločil. Tožnik ni pojasnil, na kakšen način si predstavlja uporabo solastne nepremičnine, zato je neutemeljen zahtevek na plačilo uporabnine. Toženec je večinski lastnik nepremičnine, zato je nepremičnino lahko imel v posesti in ni neupravičeno obogaten na škodo nikogar. Tožnik je imel možnost uporabljati nepremičnino v I. v., saj površina celotne nepremičnine znaša 752 m2, počitniška hiša pa ima zgolj 21 m2 in zgolj tega dela nepremičnine tožnik ni uporabljal. Počitniško hišico je z lastnim delom ustvaril toženec, zato je očitno, da je želel zgolj ta del nepremičnine uživati brez vmešavanja tožnika, ki ni izkazal nobenega interesa po uporabi. Tožnik ni nikoli plačeval stroškov komunalnega opremljanja, stroškov elektrike, vode in ostalih mesečnih dajatev, ki so odpadli na nepremičnino. Toženec je tudi sam vložil laično pritožbo, v kateri podaja pregled izplačil tožniku, podrobno opisuje razmerja med pravdnima strankama, kakor tudi potek gradnje počitniške hiše. Pritožba ni utemeljena.

Po uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je vlogi toženca, ki sta označeni kot pritožbi, obravnavalo kot enotno pritožbo toženca, v obrazložitvi sodbe pa presojalo le navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da se je večkrat poskušal dogovoriti z očetom o načinu uporabe počitniške hiše, kar potrjujejo izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, nenazadnje pa tudi izpovedba toženca, ki je odklanjal izročitev ključev iz razloga, ker bi s tem omogočil tožencu dostop do "njegovih" nepremičnin (glej stran 100), čeprav je bilo nesporno ugotovljeno, da je na podlagi sklepa o dedovanju tožnik lastnik nepremičnine do 1/4 , toženec pa do 3/4. Toženec ni izključni lastnik nepremičnine, zato je bil dolžan dopustiti tožniku souporabo nepremičnine v obsegu njegovega solastniškega deleža. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik želel imeti ključe od počitniške hiše, ker jo je želel občasno uporabljati. Počitniške hiše pa ni mogel uporabljati izključno iz razloga, ker mu je to preprečeval toženec. Toženec celo v pritožbi zatrjuje, da v primeru, če mu je preprečeval uporabo počitniške hiše, mu ni preprečeval uporabo preostalega dela nepremičnine, kar dodatno potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je bil tožnik izključen iz souporabe počitniške hišice. Ker način souporabe solastne nepremičnine ni bil dogovorjen, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da toženec ni bil obogaten na škodo tožnika, ker bi tožnik lahko uporabljal celotno nepremičnino, razen počitniške hiše. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, od kdaj je izkazoval interes za souporabo počitniške hiše, saj so priče in tožnik prepričljivo izpovedali, da je tožnik želel vseskozi od pridobitve solastninske pravice souporabljati počitniško hišo in ne šele od razveze zakonske zveze v letu 2001, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, zato je prvo sodišče pravilno priznalo tožniku uporabnino od leta 1997. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi materialnopravno pravilno oprlo na določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v zvezi z 1060. in 1062. členom Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) in od 1. 1. 2002 na določbo 198. člena OZ, ki določata, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožnik ni imel možnosti uporabljati nepremičnino v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženec pa je z izključno uporabo nepremičnine in s tem, ko tožniku ni izročil ključev počitniške hiše, neutemeljeno omejeval solastninsko pravico tožnika. Toženec je imel korist zaradi brezplačne uporabe tožnikovega solastninskega deleža, tožnik pa je bil prikrajšan, saj svojega solastnega deleža na nepremičnini ni mogel uporabljati, zato je utemeljen zahtevek na plačilo uporabnine. Morebitni potrebni in koristni stroški na nepremičnini so lahko predmet samostojnega povračilnega zahtevka toženca, ki zapade ob vrnitvi stvari oziroma ob zahtevku za vrnitev stvari.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (357. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).