Jedro

Tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, je toženec nujno tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Pomembno pa je predvsem to, da prvi toženec niti ni dokazal, da je vse to počel s premoženjem zakonitega izvora. Iz določil ZOPNI ne izhaja, da bi bilo dopustno tožbo vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi, temveč se tožba vloži zoper lastnika. Toženka je dokazala, da je za nakup nepremičnin najela kredit pri banki, prav tako ga je najela za opremo lokalov. To premoženje samo po sebi torej ne more biti premoženje nezakonitega izvora. Obroke po kreditnih pogodbah pa je lahko plačala iz premoženja nezakonitega izvora.

Izrek

I. Pritožbi tožencev zoper 1. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavržeta.

II. Pritožbe prvega toženca in druge toženke zoper točke II.1.c in II.1.d in tožnice zoper točko II.2 izreka v delu, ki se nanaša na drugo toženko, se zavrnejo in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Glede zahtevka zoper drugo toženko se pritožba tretje in četrte toženke zavrže. IV. Pritožbi prvega toženca ter tretje in četrte toženke zoper točke II.1.a, II.1.b, II.1.e, II.2 in II.3 izreka se ugodi, izpodbijana odločba se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V. Tožnica in drugotožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka v delu, ki se nanaša na drugo toženko.

VI. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z zahtevki zoper tretjo in četrto toženko se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom (odločbo) sodišče prve stopnje (I.) vstopa X banke d.d. kot stranske intervenientke na strani toženih strank ni dopustilo, (II.) 1. ugotovilo, da je premoženje: a) tretjetožene stranke, katere odgovorna oseba je prvotožena stranka, in sicer večnamenski prostor 00 ID posameznega dela stavbe 000-404-16, gostinski lokal št. 00 ID posameznega dela stavbe 000-0-10, parkirno mesto 10 ID posameznega dela stavbe 000-0-10, parkirno mesto 10 ID posameznega dela stavbe 000-0-110, parkirno mesto 10 ID posameznega dela stavbe 20-0-10, parkirno mesto 10 ID posameznega dela stavbe 000-0-112, vse na naslovu M., B. ulica 7 (št. stavbe eoe (v zahtevku navedeno: št. stavbe 0) na parc. št. 0, 10, 03, 0/4, 0/1, vse k.o. xx B.); b) tretjetožene stranke, katere odgovorna oseba je prvotožena stranka, in sicer osnovna sredstva tretjetožene stranke v višini 964.245,60 EUR, ki se nahajajo na naslovu družbe v M., B. 7; c) drugotožene stranke, ½ stanovanja Z. 24b, M., vpisanega v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe št. 00 v stavbi št. 0 k.o. 00 A. na naslovu M., Z. 24b, ID znak 000-00-220, kar zahteva tožba več še za preostalo ½ stanovanja, se zahtevek zavrne; d) drugotožene stranke, in sicer ½ parkirnih mest, vpisanih v zemljiško knjigo kot posamezna dela št. 20 in št. 20 v stavbi št. 00 k.o. A., ID znak 000-100-24 in 600-100-25, kar zahteva tožba več, se za preostalo ½ parkirnih mest zahtevek zavrne; e) četrtotožene stranke, katere odgovorni osebi sta A. B. in M. G., in sicer premičnine, ki jih je družba pridobila po računu št. 00-1 z dne 1.2.2012 v višini 121.570,00 EUR; premoženje nezakonitega izvora, 2. odločilo, da se premoženje, taksativno navedeno od a-e alineje pod tč. 1, toženim strankam odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije, in 3. prvotoženi, tretjetoženi in četrtotoženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v znesku 11.727,50 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločbo so se pravočasno pritožile tožnica in vse toženke.

3. Tožeča stranka se je pritožila v zavrnilnem delu točk II/1/c in II/1/d iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo v tem delu spremeni, podrejeno jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Na njeno pritožbo je odgovorila drugotožena stranka in predlagala njeno zavrnitev, stroškov pa ni priglasila.

5. Prvotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka so se pritožile zoper odločbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) in predlagale njeno spremembo, priglasile pa so tudi stroške pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka je na to pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka.

7. Drugotožena stranka se je pritožila zoper I. točko izreka in zoper točke II. 1. c in II. 1 d v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo, ter zoper tiste dele točke II. 2, ki se nanaša na premoženje pod točkama II. 1. c in II. 1. d ter zoper točko II. 3 iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče izpodbijano odločbo v teh delih spremeni, podrejeno pa jo razveljavi. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

8. Na to pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

9. Pritožbi tožencev zoper I. točko izreka nista dovoljeni, delno ni dovoljena pritožba tretje in četrte toženke glede zahtevka zoper drugo toženko. Pritožbi tožnice, prvega toženca in druge toženke zoper sodbo nista utemeljeni glede zahtevka zoper drugo toženko, pritožba prvega, tretjega in četrtega toženca je utemeljena glede zahtevka zoper tretjo in četrto toženko.

Uvodno pojasnilo

10. Prvi toženec, tretja in četrta toženka so vložili skupno pritožbo. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, višje sodišče ugotavlja, da ima prvi toženec interes za pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na drugo toženko. Medtem se zahtevek zoper drugo toženko tretje in četrte toženke ne tiče. Njuna pritožba je v tem delu nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

O predlogu za prekinitev postopka

11. Prvi toženec in tretja ter četrta toženka so predlagali prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča v več zadevah (naštete so v vlogi z dne 25. 5. 2016). Višje sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče o vseh zadevah že odločilo, zato o tem predlogu ni treba odločiti.

Glede pritožb zoper I. točko izreka

12. Sodišče prve stopnje je res tako v uvodu izpodbijane odločbe kot v njenem izreku napačno navedlo, da gre za X. banko d.d. kot stransko intervenientko, medtem ko je v obrazložitvi pravilno navedlo, da gre za Y banko d.d. L. Tudi odločba je bila vročena Y. d.d. L. Višje sodišče ugotavlja, da gre zgolj za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče prve stopnje lahko vsak čas odpravi s popravnim sklepom (328. člen v zvezi s 332. členom ZPP).

13. Na tem mestu višje sodišče opozarja še na pisno pomoto, na katero je opozorilo v 1. točki te obrazložitve glede številke stavbe na naslovu B.7 M., o kateri bi bilo prav tako potrebno izdati popravni sklep.

14. Pravdne stranke nimajo interesa za udeležbo banke (kreditodajalke) kot stranskega intervenienta. Njihov položaj se zaradi udeležbe banke ne bo v ničemer spremenil. Prav tako je interes banke le ekonomski, zanjo pa je popolnoma vseeno, ali bo tožeča stranka premoženje, na katerem ima zastavno pravico banka, odvzela in bo zato banka morala pri njej uveljavljati poplačilo, ali pa bo poplačilo uveljavljala od lastnika, če premoženje ne bo odvzeto (primerjaj 1. odstavek 30. člena in 4. odstavek 33. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora – ZOPNI, Uradni list št. 91/11, kasnejše spremembe zakona se za odločitev ne uporabljajo glede na čas zatrjevane pridobitve premoženja nezakonitega izvora). Kvaliteta pravdanja banke pa v ničemer ne bi pripomogla k uspehu katerekoli od pravdnih strank ali h kasnejšemu poplačilu banke.

15. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi toženk v tem delu zavrglo (352. člena v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP).

Glede obstoja zunajzakonske skupnosti prvih dveh tožencev

16. Prvi toženec in druga toženka izrecno zanikata, da bi v spornem obdobju živela v zunajzakonski skupnosti, čemur tožnica nasprotuje.

17. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zunajzakonska skupnost obstajala. Ob kriminalistični preiskavi stanovanja, kar dokazuje zapisnik z dne 20. 9. 2011 (priloga A 81), ob prisotnosti odvetnika, sta prvi toženec in druga toženka povedala, da sta zunajzakonska partnerja, nihče ni imel pripomb na zapisnik. Enako je prvi toženec navedel tudi ob zaslišanju pred Okrožnim sodiščem v Mariboru 4. 1. 2013 (priloga A 105).

18. Glede navedbe druge toženke, da iz sporočila upravnika z dne 3. 9. 2013 ni razvidno, kdo naj bi bila tretja oseba, ki stanuje v toženkinem stanovanju, je na drugi toženki, da pojasni, kdo naj bi bila tretja oseba, ne na tožnici. Prijava števila stanovalcev je namreč stvar lastnika stanovanja, ki seveda najbolje ve, kdo ta oseba je. Druga toženka bi tako morala pojasniti, kdo je bila tretja oseba, ki je v njenem stanovanju živela do 31. 7. 2013, medtem ko je višje sodišče, glede na zgoraj navedene trditve v drugih postopkih glede obstoja obstoja zunajzakonske skupnosti, prepričano, da je bil to prvi toženec.

19. Pritožbene navedbe v tem delu tako niso utemeljene.

Glede pasivne legitimacije prvega toženca

20. Pravilno je pritožbeno stališče, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil prvi toženec dolžen karkoli storiti, dopustiti ali opustiti. Ko se od toženca prav nič ne zahteva, niti se ga ne tiče ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek, tak toženec sploh ni stranka postopka.

21. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za zahtevek v skladu z ZOPNI. Zato je v takih primerih po oceni višjega sodišča, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec nujno tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje (3., 9. in 10. točka 4. člena in 5. člen ZOPNI). Tudi finančna preiskava je bila (med drugimi) opravljena zoper prvega toženca. Zato višje sodišče v tem delu pritožbo ocenjuje za neutemeljeno.

22. Pritožba prvega toženca, tretje in četrte toženke ima sicer prav, da se v skladu s 1. odstavkom 26. člena ZOPNI pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora začne s tožbo zoper lastnika. Vendar pa je treba za definicijo pojma "lastnik" uporabiti tudi 4. člen ZOPNI, ki določa pomen izrazov, uporabljenih v zakonu. Lastnik je v smislu 9. točke tega člena osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik, pravni naslednik ali povezana oseba, ki razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora. Povezana oseba je ožje povezana oseba, ožji družinski član ali druga fizična ali pravna oseba, na katero je premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza vrednosti, ali navidezno, ali je z njenim premoženjem pomešano (6. točka 4. člena ZOPNI). Ožje povezana oseba je pravna oseba, v kateri ima osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik lastniški delež ali pravico do lastniškega deleža v višini najmanj 25 % vrednosti vseh deležev ali v obliki glasovalne pravice ali pravice odločanja v takem obsegu ali obvladuje pravno osebo na podlagi pogodbe ali prevladujočega položaja pri upravljanju ali nadzoru ali se pogoji prenosa premoženja razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami (7. točka 4. člena ZOPNI). Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali s katero je v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena ali je njen posvojitelj ali posvojenec, skrbnik ali oskrbovanec ali druga oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu (8. točka 4. člena ZOPNI).

23. Glede tretje toženke je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil prvi toženec družbenik te osebe, nato pa je družbenica postala druga toženka, ki je bila v upoštevnem času zunajzakonska partnerka prvega toženca in je zato njegov ožji družinski član v smislu navedene zakonske definicije. Toženec je bil ves čas direktor tretje toženke, ki jo je obvladoval, imel kot direktor prevladujoč položaj in je razpolagal z njenim premoženjem, zato je tretja toženka ožje povezana oseba. Glede na sorodstveno povezavo med prvim tožencem in enim od družbenikov četrte toženke (sta brata) je četrta toženka povezana oseba s prvim tožencem. Tudi očim prvega toženca je (drugi) družbenik četrte toženke.

24. Navedbe v zvezi s tem je tožeča stranka podala, sodišče prve stopnje jih je pravilno upoštevalo. Zakaj je prvi toženec stranka tega postopka, je pojasnjeno že zgoraj.

25. Glede navedb, da je prvi toženec nekaj obrokov za stanovanje plačal, ker mu je bilo to zaradi dostopa do elektronskega bančništva lažje, in da je kot oče otroka druge toženke plačal nekaj komunalnih stroškov in položnic, s čimer naj bi šlo v bistvu za vračilo posojila oziroma drugih potreb v zvezi s skupnim otrokom, višje sodišče odgovarja, da sodišča z njimi ni prepričal, pomembno pa je predvsem to, da prvi toženec niti ni dokazal, da je vse to počel s premoženjem zakonitega izvora. Glede obrti je bilo na njem, da dokaže, da je ta prinašala take dohodke, da je lahko vse to plačal iz teh prihodkov, česar pa ni storil. Prvi toženec v tem delu ni zmogel niti trditvenega niti dokaznega bremena.

26. Glede navedb, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da je prvotoženec v letu 2004 prejel odškodnino v znesku 3.526.000,00 SIT, kar je 14.713,74 EUR, višje sodišče ugotavlja, da je to res. Vendar pa je ta trditev v nasprotju s trditvijo, da si je potem sposodil od druge toženke 15.000,00 EUR, kar kaže, da svojega denarja od odškodnine ni več imel, ko je druga toženka kupovala stanovanje (da bi ji vrnil in bi lahko iz tega plačala del vrednosti stanovanja). Ni pa dokazal, da je ta znesek še vedno imel, ko je bilo kupljeno drugotoženkino stanovanje, ne ko bi ga lahko vložil v tretjo toženko oziroma ko naj bi tretja toženka kupovala premoženje, katerega odvzem se zahteva.

Glede poročila o finančni preiskavi

27. V poročilu o finančni preiskavi je navedeno, kdo je izvedel finančno preiskavo (na 1. strani). Izvedli so jo kriminalistična inšpektorja Sektorja kriminalistične policije PU M. M. S. in S. P. ter davčna inšpektorica Davčnega urada M. M. V. Pisno poročilo z dne 25. 9. 2013 je izdelal S. P. (priloga A13). Glede na to, da vodja skupine izdela pisno poročilo ob zaključku finančne preiskave (2. odstavek 14. člena ZOPNI), je dovolj jasno, kdo je bil vodja finančne preiskovalne skupine, poročilo pa je podpisal tudi predpostavljeni S. P. Pritožbene navedbe prvega toženca ter tretje in četrte toženke tako niso utemeljene, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

O preiskavi zoper tretjo toženko

28. Pritožniki (prvi toženec, tretja in četrta toženka) imajo sicer prav, ko navajajo, da izrecno tretja toženka (L. d.o.o.) ni navedena v izreku odredbe o finančni preiskavi Z-KTR 1237/12-2 BM/ssm z dne 27. 9. 2012, prav tako je ni v izreku odredbe o razširitvi finančne preiskave Z-Ktr 1237/12-14 BM/mo z dne 29. 1. 2013. Gre za pravno osebo, za katero se trdi, da delno predstavlja prvotoženčevo premoženje nezakonitega izvora – v njegovi lasti oziroma v posesti, ki ga uporablja, z njim razpolaga in naj bi bilo brezplačno preneseno na drugo toženko. V tretjo toženko naj bi bilo vloženo prvotoženčevo premoženje nezakonitega izvora, tako premoženje naj bi bilo preneseno na četrto toženko. To so toženci uveljavljali že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki pa se o tem v izpodbijani odločbi ni izreklo.

29. V tem delu je tako podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, za katero pa višje sodišče ocenjuje, da jo lahko samo odpravi (354. člen ZPP). Stranke postopka so se namreč o vsem izrekle že pred sodiščem prve stopnje.

30. Glede na 3. odstavek 10. člena ZOPNI državni tožilec v odredbi o finančni preiskavi določi osebo, zoper katero se opravi finančna preiskava, po 4. odstavku istega člena, če se pokažejo razlogi za sum, da je bilo premoženje preneseno ali je prešlo na povezane osebe, državni tožilec odredi, da se finančna preiskava razširi tudi zoper te osebe. Že iz odredbe (prve) izhaja, da naj bi bil del premoženja nezakonitega izvora prenesen na tretjo toženko.

31. Iz določil ZOPNI ne izhaja, da bi bilo dopustno tožbo vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi, temveč se tožba vloži zoper lastnika (1. odstavek 26. člena ZOPNI), tožbi pa je treba priložiti tudi poročilo o finančni preiskavi (2. odstavek 26. člena ZOPNI). Zato višje sodišče zaključuje, da ta del navedb, podanih že pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi prvega toženca ter tretje in četrte toženke ni utemeljen.

Glede zahtevka do druge toženke

32. Prvi toženec in tretja ter četrta toženka so v pritožbi izpostavili, da naj bi bila glede enega parkirnega mesta tožeča stranka prekludirana. Druga toženka tega v pritožbi ni izpostavila. Uvodoma višje sodišče poudarja, da se tretje in četrte toženke ta del ne tiče, saj se v ničemer ne nanaša nanju, zato njuna pritožba v tem delu ni dovoljena.

33. V tem delu gre dejansko za razširitev tožbenega zahtevka, torej za spremembo tožbe, saj tožeča stranka s tem, ko v premoženje, ki naj bi bilo nezakonitega izvora, vključi še dodatno nepremičnino, spremeni tožbo (2. odstavek 184. člena ZPP). Vendar pa je prekludiran v smislu določil ZPP tisti, ki pravočasno ne poda navedb in dokazov o že obstoječem zahtevku (6. odstavek 286. člena ZPP), ne pa z novim zahtevkom.

34. Sodišče prve stopnje po očitku tožencev tudi ni odločilo o dovolitvi spremembe tožbe. Vendar pa je s tem, ko je o spremenjenem zahtevku odločilo, s tem tudi dopustilo spremembo tožbe (primerjaj tudi sklep VS RS II Ips 552/2006 z dne 17. 4. 2009).2 Iz spisa pa je tudi razvidno, da so se imele pravdne stranke o tem možnost izreči že med postopkom in so tudi se, tako da se je razširjeni zahtevek obravnaval že pred sodiščem prve stopnje.

35. Iz 26. člena ZOPNI ne izhaja, da ne bi bilo dopustno razširiti že vloženega tožbenega zahtevka. Glede pritožbenih navedb, da bi morale biti vse potencialne toženke po 17.a členu ZOPNI o izsledkih finančne preiskave obveščene že pred vložitvijo tožbe in naj bi imela tudi pravico do izjave pred vložitvijo tožbe, višje sodišče pojasnjuje, da gre za kasnejšo spremembo ZOPNI, ki pa se za obravnavano razmerje glede na datum zaključka finančne preiskave ne uporablja.

36. Druga toženka trdi, da je imela dovolj sredstev za plačilo polovice stanovanja iz naslova odškodnine, ki jo je prejela v letu 2003, imela pa naj bi tudi dovolj visoke dohodke (okrog 1.000,00 EUR). Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da druga toženka ni vedela natančno pojasniti niti tega, kako je porabila denar iz naslova odškodnine. Prav ima tožeča stranka, da če bi druga toženka ta denar še imela, ko je kupovala stanovanje, bi zagotovo ta del plačala takoj, saj so bili stroški financiranja leasinga stanovanja dejansko previsoki, da bi jih leasingojemalec prevzel, če bi imel ta denar (cca 18.000,00 EUR). Tudi višje sodišče verjame, da je denar za plačilo zagotovil prvi toženec, vendar pa ne iz svojih zakonitih prihodkov, saj prvi toženec tega ni dokazal. Izvor denarja za prvi del vrednosti stanovanja ni dokazan, zato druga toženka, niti ob sodelovanju prvega toženca, ni uspela dokazati, da so bili ti obroki plačani iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Zatrjevani mesečni prejemki druge toženke pa niso tako visoki, da bi bilo mogoče zaključiti, da bi bila toženka sposobna sama plačevati obroke za stanovanje (okrog 500,00 EUR na mesec, oziroma od 480,00 do 550,00 EUR) ob tem, ko je morala zagotoviti tudi sredstva za lastno preživljanje in vsaj delno (ob tem, kar je prispeval zanj prvi toženec) tudi za preživljanje otroka. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je zato pravilna.

37. Za znesek 30.000,00 EUR (drugi del plačila po leasing pogodbi v enkratnem znesku) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je kot del dediščine druge toženke zagotovil njen oče. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo R. K. in njegovo izpoved v tem delu ocenilo kot prepričljivo. Gre za neposredno izveden dokaz in za njegovo oceno, ki jo je sodišče prve stopnje izvedlo, višje sodišče pa ne najde razloga za dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Tožnica sicer navaja, da je neverjetno, da bi toliko časa (tri leta) R. K. denar hranil doma, še posebej, ker je bil nekoč tudi podjetnik, poleg tega pa to darilo tudi ni bilo prijavljeno davčnemu organu in je bilo dano ravno v času, ko je bilo treba stanovanje zastaviti za kredit, ki ga je za tretjo toženko najela družba T. d.o.o. Sodišče prve stopnje je za vsa ta dejstva vedelo, vendar pa je izpoved R. K. ocenilo za prepričljivo. Višje sodišče še dodaja, da bi tožnica na zaslišanju o vseh dvomih, ki jih navaja v pritožbi, lahko zaslišanega že sama povprašala. R. K. pa je v svoji izpovedi povedal tudi, da je drugi toženki denar dal, ko ga je potrebovala. Očitno ga je takrat potrebovala, saj je želela (skupaj s prvim tožencem) nepremičnine zastaviti za kredit, ki ga je potrebovala tretja toženka.

38. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede druge toženke pravilna. Zato je višje sodišče, ki v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke in tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede zahtevka do tretje toženke

39. Kot nezakonito premoženje te družbe je bilo ugotovljeno njeno nepremično premoženje, ki je točno navedeno (točka II.1.a izreka), in njena osnovna sredstva v višini (pravilno: vrednosti) 964.245,60 EUR (točka II.1.b izreka).

40. Toženka je dokazala, da je za nakup nepremičnin najela kredit pri banki, prav tako ga je najela za opremo lokalov. To premoženje samo po sebi torej ne more biti premoženje nezakonitega izvora. Obroke po kreditnih pogodbah (velja tudi za kredit, ki ga je sicer za tretjo toženko najel T. d.o.o.) pa je lahko plačala iz premoženja nezakonitega izvora. Vendar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, koliko je bilo sploh plačanega in kolikšen dolg je še ostal, prav tako se ni ugotavljalo, ali so bili ti obroki plačani iz zakonito pridobljenega premoženja (in čigavega – iz premoženja tretje toženke iz njene zakonite dejavnosti ali iz prvotoženčevega nezakonito pridobljenega premoženja). Da dolg iz kreditnih pogodb obstaja, ne more biti dvoma, saj se sicer banka ne bi zanimala za ta postopek in predlagala intervencije. Čim je bilo premoženje kupljeno iz kredita, ki pa ni bil vrnjen, vsaj to premoženje ne more biti nezakonitega izvora.

41. Sodba sodišča prve stopnje razlogov o navedenem ne vsebuje, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ob tem v 18. točki izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje povzema le premoženje in izvor glede četrte toženke, v 12. točki obrazložitve pa ni presojen vpliv kreditov na premoženje tretje toženke, temveč so le navedeni zaključki poročila o finančni preiskavi, ne da bi bile trditve kakorkoli ovrednotene.

42. Glede tretje toženke ima tako sodba pomanjkljivosti, ki pa jih zaradi obsežnosti višje sodišče samo ne more prvič ugotavljati, saj bi s tem pravdnim strankam odvzelo pravico do pritožbe. Zato je glede tretje toženke višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

43. Ob tem pa naj sodišče prve stopnje presodi tudi, ali je zahtevek do tretje toženke glede osnovnih sredstev dovolj določen, presoditi pa bi bilo treba tudi pomen ugotovitve izvršitelja v zvezi z izvršitvijo začasne odredbe, da na naslovu tretje toženke ni njenih premičnin.

Zahtevek do četrte toženke

44. Glede te toženke se trdi, da je bilo nanjo preneseno premoženje nezakonitega izvora tretje toženke, pridobila pa bi naj ga neodplačno oziroma vsaj za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti premičnin. Ob tem naj tudi ne bi plačala za kupljeno opremo.

45. Predpostavka za ugoditev zahtevku zoper to toženko je med drugim tudi, da je bilo to premoženje, ko ga je imela v lasti tretja tožena stranka, premoženje nezakonitega izvora. Če to ni bilo, tudi ni mogoče ugoditi zahtevku zoper četrto toženko. Ker pa o nezakonitem izvoru premoženja tretje toženke še ni odločeno, saj je višje sodišče sodbo zoper njo razveljavilo, tudi še ni mogoče odločiti o zahtevku zoper četrto toženko. Zato je višje sodišče sodbo zoper četrto toženko razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

46. Opozoriti velja, da toženke sicer trdijo, da je četrta toženka tretji toženki plačala dogovorjeno kupnino za opremo. Vendar pa dokazov o tem ni predložila, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Dokaze so se sicer toženke zavezale predložiti, vendar pa tega pravočasno (pa tudi ne kasneje) niso storile, zato višje sodišče nima pomislekov o ugotovitvah sodišča prve stopnje glede plačila. Višje sodišče kot pomanjkljive ocenjuje razloge sodišča prve stopnje, da je ta toženka povezana oseba v smislu določil ZOPNI, zato bo v tem delu potrebna dodatna obrazložitev sodišča prve stopnje.

Stroški postopka

47. Ne tožnica ne druga toženka nista uspeli s pritožbami zoper del izreka, ki se nanaša na drugo toženko. Višje sodišče je zato odločilo, da vsaka sama nosita stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Nobena od njiju z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

48. Ker je višje sodišče razveljavilo sodbo glede tretje in četrte toženke, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (gre za stroške tožnice, prvega toženca ter tretje in četrte toženke). Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z zahtevki zoper ti toženki pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zapisalo je: S tem, ko sodišče s predlagano spremembo tožbe ni seznanilo toženca in odločitve o predlagani spremembi ni sprejelo v obliki posebnega sklepa, ni ravnalo v tožničino škodo. S prvo opustitvijo bi mogla biti kršena le toženčeva pravica do izjave, morebitne negativne posledice druge opustitve za tožničin položaj pa so bile odpravljene z odločitvijo o zahtevku, kakršen je bil postavljen v predlagani spremembi tožbe.