Jedro

Sklenitev hipotekarne pogodbe zato, da bi tožnica pri pridobitvi lastninskega deleža na tem stanovanju tega prejela obremenjenega z zastavno pravico v korist drugotoženca, zastavna pravica pa bi temu tudi zagotavljala, da bi v primeru prodaje celotno kupnino za stanovanje pridobil on ter tako tožnica tudi s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejela tega, kar je sicer uveljavljala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšen namen tožencev kot skleniteljev hipotekarne pogodbe predstavlja nedopustno podlago hipotekarne pogodbe, zato pa je ta ničen (86. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbama tožencev zoper sodbo se delno ugodi in se izrek o stroških (odločitev pod točko II/III odločbe) spremeni tako, da poslej glasi: ″Vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške.″

II. Pritožbi tožencev zoper sklep in nadaljnji pritožbi tožencev zoper prisodilni del sodbe se zavrneta in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

III. Toženca sama trpita svoje pritožbenega stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 3. 1. 2017 odločilo: - pod točko I sklenilo, da se predlog tožencev za prekinitev pravdnega postopka zavrne; - pod točko II razsodilo:

1. pod točko I, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je posojilna hipotekarna pogodba z dne 21. 5. 2012, sklenjena med drugotožencem S. L. in prvotožencem I. L., navidezna in ne učinkuje;

2. pod točko II delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je posojilna hipotekarna pogodba z dne 21. 5. 2012, sklenjena med drugotožencem S. L. in prvo tožencem I. L. nična v delu, ki se nanaša na solastniški delež tožnice do 2508/5000 celote nepremičnine - posameznega dela št. 106 v stavbi št. 1045, k.o. 1100 - Zreče ter je pri tej vknjižba hipoteke v korist drugo toženca S. L. neveljavna v delu, ki se nanaša na solastniški delež tožnice (do 2508/5000) ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri solastnem deležu tožnice do 2508/5000 posameznega dela št. 106 v stavbi št. 1045, k.o. ... vknjižba hipoteke pod ID pravice ... v korist drugotoženca izbriše. V presežku je poredni tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

3. pod točko III odločilo, da sta toženca v 15 dneh solidarno dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.166,07 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep in sodbo v prisodilnem delu in odločitvi o stroških (ker za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ne bi imela pravnega interesa), torej zoper odločitev pod točko II in III sodbe, sta se pravočasno pritožila toženca. V pritožbah sta uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno, da se izpodbijani del odločbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo sklepa sta zatrjevala, da je sodišče prve stopnje njun predlog za prekinitev napačno zavrnilo. Ker je Vrhovno sodišče revizijo v zadevi P 339/13 dopustilo in je bila ta vložena, je pričakovati spremembo sicer pravnomočne odločitve pritožbenega sodišča. Zato bi sodišče prve stopnje moralo njunemu predlogu za prekinitev ugoditi. Glede izpodbijane sodbene odločitve pa sta pritožnika sodišču prve stopnje očitala, da je napačno štelo, da se posojilno hipotekarna pogodba v delu, ki se nanaša na posojilo, šteje za zadolžnico za več v preteklosti sklenjenih posojilnih pogodb. V zvezi s slednjo je sodišče prve stopnje glede nekaterih posojil tudi zmotno zaključilo, da ta niso bila dana. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje naredilo zgolj na podlagi trditev tožnice, ki jih je nekritično sprejelo, ob tem pa navajalo zgrešene argumente. Tako je glede verodostojnosti posojil iz obdobja od leta 1998 do 1999 na podlagi splošno znanih dejstev verjelo tožnici, tožencema pa ne, čeprav je drugo toženec zneske in datume vseh posojil evidentiral. Zmotno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da bi bila potrebna večja prizadevnost tožencev pri dokazovanju dolgov iz posojil leta 2004 v znesku 7.510,00 EUR in v letu 2011 v znesku 12.500,00 EUR. Tožnica je v predmetnem postopku, nasprotno kot v postopku glede skupnega premoženja, navajala, da je prvo toženec imel dovolj denarja. Gre za bistveno razhajanje navedb tožnice, na kar je prvotoženec opozoril, sodišče pa se do njega ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačna je tudi odločitev, da ni bilo dano posojilo leta 2001 za adaptacijo stanovanja in posojila za nekatere obroke leasinga, ki se ne ujemajo z evidenco plačil dajalca leasinga. Toženca zatrjujeta, da je bil predvsem drugotoženec v času sklenitve posojilno hipotekarne pogodbe v dobri veri, da je ravnal pošteno in se zanesel na podatke zemljiške knjige. Prepričan je bil, da je stanovanje, ki ga je prvo toženec kupil že v letu 2001, v lasti prvo toženca. Zato pa je brez dokazne podpore zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo drugotožencu znano dejansko lastništvo stanovanja. Ker sta starša prvotožencu že ob nakupu leta 2001 prispevala odločilen prispevek, je bil drugotoženec prepričan, da je sin stanovanje že zdavnaj odplačal. Starša nista vedela, da bi naj tožnica leta 2006 vzela kredit za stanovanje in o nadaljnjih dogajanjih. Tega jima sin ni povedal, za ta namen pa si po tem tudi ni več sposojal denarja. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj bil dvomljiv datum sklenitve pogodbe 21. 5. 2012 ter da je neobičajno, da je prvotoženec sklenil takšno pogodbo z očetom. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožnice. Zaključek sodišča prve stopnje, da nekatera posojila niso bila dana, je napačen. Te okoliščine pa tudi niso neposredno povezane z zahtevkom. Vknjižba hipoteke ni materialnopravno napačna. V zvezi z odločitvijo o stroških je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnica uspela v pretežnem delu, nato pa je tožnici priznalo celotne stroške, kar pa je napačno. Priznalo bi ji lahko le stroške v razmerju z uspehom.

3. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

4. Zoper prvotoženca je bil 3. 1. 2017 začet postopek osebnega stečaja. Ker v tožbenih zahtevkih uveljavljane terjatve ne predstavljajo terjatev v zvezi s premoženjem prvo toženca, premoženje, ki je predmet tega postopka, ne spada v stečajno maso prvo toženenca. Zato v predmetnem pravdnem postopku tudi ni, zaradi začetka stečajnega postopka, omejena poslovna sposobnost prvotoženca. Dejstvo uvedenega začetka stečajnega postopka zoper prvotoženca tako ne vpliva na predmetni pritožbeni postopek.

5. Pritožbi tožencev sta utemeljeni le glede sodbene odločitve o pravdnih stroških, v preostalem pa nista utemeljeni.

6. Pravnomočnost sodbe, izdane v pravdnem postopku, v katerem je bil ugotovljen predmet, ki predstavlja skupno premoženje tožnice in prvo toženca in njun delež na njem, pomeni da je bilo o takšnem pravnem razmerju tožnice in prvotoženca oziroma njunih pravicah že odločeno s pravnomočno sodno odločbo sodišča. Zato takšna sodba in odločitev zavezuje tudi sodišča in druge organe (2. člen Zakona o sodiščih). Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožencev za prekinitev postopka, utemeljevan z dopustnostjo vložitve izrednega pravnega sredstva zoper takšno pravnomočno sodbo. Pritožbi tožencev zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se tako izkažeta kot neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine zapisa pisne pogodbe z dne 21. 5. 2012 in skladnih izpovedb obeh tožencev prepričljivo zaključilo, da listina v delu, kjer sta toženca ugotovila in zapisala prvotoženčeve določno opredeljene neporavnane obveznosti do drugotoženca iz posojilnih pogodb, sklenjenih v času od leta 1998 do leta 2011, ne pomeni zapisa sklenjene posojilne pogodbe, ampak zgolj zapis zadolžnice kot dokazne listine o obstoju prvotoženčevega dolga drugotožencu. Pritožbeni nekonkretizirani očitki o zmotnosti takšnih zaključkov se tako izkažejo kot neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je zaključke o tem, da je drugotoženec ob sklenitvi hipotekarne pogodbe s prvotožencem v letu 2012 in pridobitvi hipoteke na spornem stanovanju 8. 1. 2013 vedel za sporno lastninsko stanje med tožnico in prvotožencem na tem stanovanju, sprejelo na podlagi ugotovitev: da je drugo toženec kot starš prvotoženca že ob toženčevem sklepanju leasing pogodbe v zvezi s tem stanovanjem v letu 2001 vedel za prvo toženčevo finančno in premoženjsko stanje ter pri tem tudi sodeloval (potrditvah tožencev je bil drugotoženec skupaj s prvotožencem tudi na nepremičninski agenciji, ko je prvo toženec leta 2001 ″kupoval stanovanje″) in prispeval odločilen denarni prispevek za plačilo prvotoženčeve are, zatem pa mu je vse do leta 2006 posojal tudi denar za plačilo leasing obrokov, kadar prvotoženec plačila teh ni zmogel; da je leta 2006 (torej po petih letih od sklenitve leasing pogodbe, ki bi se naj sicer izvrševala 15 let), skupaj s prvo tožencem sodeloval pri reševanju problema visokih leasing obrokov, ko je bil te rešen tako, da je tožnica pri banki najela kredit, s katerim se je poravnala prvotoženčeva obveznost iz leasing pogodbe (to je izpovedal prvotoženec v postopku P 339/2013), s tem pa si je prvotoženec zagotovil pogoje za sklenitev kupne pogodbe za stanovanje ter tega kupil in se v zemljiški knjigi sam vpisal kot lastnik (kar izhaja iz predloženih listin in trditev strank); da po tej sklenitvi kreditne pogodbe in po tožnici prevzeti obveznosti odplačevanja kredita, drugotoženec prvotožencu v zvezi z nakupom stanovanja ni več posojal denarja (kar izhaja iz trditev tožencev); da je bil drugotoženec kot starš tesno družinsko povezan z (vsemi) otroki, kar se je kazalo še zlasti pri njegovem prizadevanju oziroma pomoči za zagotovitev njihovih lastnih stanovanj oziroma bivališč (kar je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb prvo in drugotoženca ter brata in sestre prvotoženca, pa tudi na podlagi vsebine zadolžnice z dne 21. 5. 2011). Na podlagi navedenih ugotovitev je zaključilo, da je drugotoženec v letu 2006, ko se je odplačal prvotoženčev celoten dolg iz leasing pogodbe, s tem pa se zagotovila prvotoženčeva možnost odkupa stanovanja od leasingodajalca in pridobitev lastninske pravice na njem, vedel, da je za takšen namen tožnica vzela kredit, s tem pa tudi vedel za njen finančni prispevek (možen vir sredstev) za nakup stanovanja. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje imajo tako dokazno podlago v trditvah tožencev in navedenih dokazih, sicer pa drugotoženec tega, da ni vedel za kupno pogodbo leta 2006 in kreditno pogodbo, s katero je tožnica leta 2006 prevzela odplačevanje obveznosti v zvezi s stanovanjem, sploh ni zatrjeval. Zatrjeval je le, da je do leta 2006 odplačan znesek leasinga pomenil poplačilo več kot 1/2 kupnine za stanovanje. Pritožbeni očitek o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, ker naj ne bi imeli dokazne podlage, tako ne morejo omajati prepričljivosti navedenih zaključkov sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi takšnih ugotovitev in ugotovitev o siceršnji družinski povezanosti prvo toženca in drugotoženca pri vprašanjih v zvezi s stanovanjem oziroma bivališčem prvotoženca ter ugotovitev, da je do vpisa hipoteke v korist drugotoženca v zemljiško knjigo prišlo v času, ko je že stekel razvezni postopek med tožnico in prvotožencem in se je tekom tega že izpostavilo tudi vprašanje stanovanja kot skupnega premoženja tožnice in prvo toženca, znesek zavarovanja z zastavno pravico pa je zajemal posojila v višini vrednosti stanovanja in posojila, ki so bila časovno že zelo oddaljena (od leta 1998 dalje), pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zaključilo, da je do sklenitve hipotekarne pogodbe, overitve podpisov na kateri in predlagan vpis v zemljiško knjigo je bil opravljen šele 7. oziroma 8. 1. 2013, prišlo kasneje, kot je zapisano v samem pisnem zapisu pogodbe ter zato, da bi tožnica pri pridobitvi lastninskega deleža na tem stanovanju tega prejela obremenjenega z zastavno pravico v korist drugotoženca, zastavna pravica pa bi temu tudi zagotavljala, da bi v primeru prodaje celotno kupnino za stanovanje pridobil on ter tako tožnica tudi s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejel tega, kar je sicer uveljavljala. Zato pa je zaključilo, da je bil takšen namen tožencev kot skleniteljev hipotekarne pogodbe v delu, ki se nanaša na ugotovljen tožničin lastninski delež na stanovanju, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter predstavlja v tem delu nedopustno podlago hipotekarne pogodbe, zato pa je ta ničen (86. člen OZ). Zaključki sodišča prve stopnje so v tem delu prepričljivi in pravilni, iz teh pa izhaja tudi nedobrovernost drugotoženca ob sklepanju hipotekarne pogodbe glede lastninskega stanja stanovanja v zemljiški knjigi, zaradi katerega ga načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Pritožbene drugačne trditve so tako neutemeljene.

10. Pritožbeni razlogi zoper sodbeno odločitev o glavni stvari se tako izkažejo kot neutemeljeni, v preostalem delu, kjer pritožnika izpodbijata pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o neverodostojnosti zadolžnice, pa pravno nepomembni. Ti se namreč nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o tožničinem primarnem tožbenem zahtevku, ki ga je sodišče zavrnilo in ni predmet pritožbenega preizkusa.

11. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki o zmotnosti sodbene odločitve o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnica uspela v pretežnem delu zahtevka, na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Utemeljene so pritožbene trditve o zmotnosti takšne odločitve. Tožnica ni uspela s primarnim tožbenih zahtevkom (na ugotovitev navideznosti hipotekarne pogodbe), delno in sicer pretežno pa je uspela s (prvim) podrednim tožbenih zahtevkom. Uspeh tožnice tako ni pretežen, ampak po presoji pritožbenega sodišča približno polovičen, takšen pa je tudi uspeh tožencev. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbama ugodilo in sodbeno odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP). Nadaljnji pritožbi tožencev je zavrnilo in sodbo v še izpodbijanih delih potrdilo (člen 353 ZPP).

12. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Toženca sta s pritožbama uspela le glede odločitve o stroških, ne pa tudi zoper sodbeno odločitev o glavnem zahtevku in s pritožbama zoper sklep. Zato je pritožbeno sodišče glede njunih pritožbenih stroškov odločilo, da jih trpita sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).