Jedro

Ne gre za očitano protispisnost. Za to bi šlo, če bi sodišče napravilo napako pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo: - pod točko I sklenilo, da se predlog tožencev za prekinitev pravdnega postopka zavrne; - pod točko II razsodilo: - pod točko I, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek na odločitev, da je posojilna hipotekarna pogodba z dne 21. 5. 2012, sklenjena med drugotožencem A. A. in prvotožencem B. B., navidezna in ne učinkuje; - pod točko II delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je posojilna hipotekarna pogodba z dne 21. 5. 2012, sklenjena med drugotožencem A. A. in prvotožencem B. B. nična v delu, ki se nanaša na solastniški delež tožnice do 2508/5000 celotne nepremičnine - posameznega dela št. 106 v stavbi št. 1045, k.o. ..., ter je pri tej vknjižba hipoteke v korist drugo toženca A. A. neveljavna v delu, ki se nanaša na solastniški delež tožnice (do 2508/5000) ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri solastnem deležu tožnice do 2508/5000 posameznega dela št. 106 v stavbi št. 1045, k.o. ... vknjižba hipoteke pod ID pravice ... v korist drugotoženca izbriše. V presežku je podredni tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo; - pod točko III odločilo, da sta toženca v 15 dneh solidarno dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.166,07 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožencev zoper sodbo delno ugodilo tako, da se izrek o stroških (odločitev pod točko II/III odločbe) spremeni tako, da se glasi: „Vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške.“ Pritožbi tožencev zoper sklep in nadaljnji pritožbi tožencev zoper obsodilni del sodbe pa je zavrnilo in sklep ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je še, da toženca sama trpita svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo toženca. Uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj se reviziji ugodi, ter drugostopno sodbo spremeni tako, da bo pritožbi toženev zoper prvostopno sodbo v celoti ugodeno, podrejeno pa predlagata, naj se drugostopna sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Poudarjata, da je že sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, na katere sta toženca že opozorila v pritožbi zoper prvostopno sodbo. Sodišče druge stopnje teh kršitev ni odpravilo.

5. Zmoten je zaključek obeh sodišč, da naj bi do sklenitve posojilne in hipotekarne pogodbe prišlo zato, da bi tožnica lastninski delež na stanovanju prejela obremenjenega z zastavno pravico v korist drugotoženca, zastavna pravica pa bi temu tudi zagotavljala, da bi v primeru prodaje stanovanja pridobil celotno kupnino, ter tako tudi tožnica s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejela tega, kar je sicer uveljavljala. Toženca sta posojilno in hipotekarno pogodbo sklenila zgolj zato, da bi drugotoženec zavaroval svojo terjatev in si zagotovil vračilo posojenega zneska. Ne gre za protipravno ravnanje, niti ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z moralnimi normami. Njun namen ni bil v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter zato ne predstavlja nedopustne podlage hipotekarne pogodbe in ničnosti. Toženca pogodbe nista sklenila z namenom oškodovanja tožnice, temveč si je drugotoženec želel zagotoviti pravico do zavarovanja in poplačila terjatve. Drugotoženec je bil v času sklenitve v dobri veri, da je ravnal pošteno in se je zanesel na podatke v zemljiški knjigi. Bil je prepričan, da je stanovanje v celoti v lasti sina, saj ga je ta kupil že leta 2001, to je pet let pred sklenitvijo zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem, poleg tega pa je sinu finančno bistveno prispeval za nakup stanovanja. Sodišči sta brez dokazne opore zaključili, da naj bi bilo drugotožencu znano, da je tožnica leta 2006 vzela kredit za odkup stanovanja in da naj bi ne bil v dobri veri, kljub izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da se vpričo nje niso pogovarjali o njenem kreditu. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo.

6. Storjena je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. Toženca sta pojasnila, da je tožnica v pravdi glede skupnega premoženja navajala, da prvotoženec ni imel denarja, da je morala sama plačevati vse, ter da je bil zmeraj zadolžen. V predmetnem postopku pa je navedla, da naj bi imel prvotoženec dovolj denarja za poravnavo svojih obveznosti, za katere si je denar izposojal. Toženca sta torej opozarjala, da gre za bistveno razhajanje v navedbah tožnice, vendar pa se sodišči do tega nista opredelili. Nekritično in v celoti sta ji verjeli, do navedb tožencev pa se nista opredelili.

7. Bistvena kršitev določb postopka je storjena tudi zato, ker ima sodba pomanjkljivosti in je zato ni mogoče preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so namreč nejasni, oziroma v medsebojnem nasprotju. Tako iz 35. točke sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče verjame, da je prvotoženec denar za stanovanje od očeta prejel kot posojilo in ne kot darilo, saj je tudi njegova sestra kot priča v tej pravdni zadevi in v zadevi P 339/2013 izpovedovala enako, da so namreč pri njih otroci tako vzgojeni, da se večji zneski denarja staršem vrača. Iz sodbe nadalje izhaja, da sodišče verjame, da prvotoženec doslej očetu denarja še ni vrnil, saj izvedeni dokazi kažejo, da je bila denarna stiska prvotoženca stalnica skozi daljši čas. Kljub temu pa je sodišče zmotno zaključilo, da naj bi bil namen posojilne in hipotekarne pogodbe zgolj v tem, da tožnica tudi s pridobitvijo lastninskega deleža na stanovanju ne bi dejansko prejela tega, kar je uveljavljala. Iz 26. točke sodbe sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da sodišče ocenjuje, da ni nič neobičajnega, če starši posodijo denar otroku in da ga ta tudi vrne, če je pridobitno sposoben, da pa naj bi bilo z vidika pretežne pravno poslovne prakse v družbenem okolju Republike Slovenije precej neobičajno, da ožji sorodniki med seboj sklepajo pogodbe o hipoteki z namenom zavarovanja terjatve nizkega zneska in zapadle v daljši preteklosti. Kljub temu pa sodišči zaključita, da naj bi bil namen sklenitve predmetne pogodbe le v oškodovanju tožnice. Prav zaradi stalne denarne stiske prvotoženca in ker je bil posojeni znesek precej visok, sta toženca sklenila pogodbo. Tožnica je tudi izpovedala, da se z drugim tožencem ni pogovarjala o najemu kredita za odkup stanovanja, sodišči pa sta kljub temu zaključili, da naj bi bilo drugotožencu znano, da stanovanje ni v lasti njegovega sina do celote.

8. Tožeča stranka na revizijo, ki ji je bila vročena, ni odgovorila.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da na prvi strani revizije toženca navajata, da vlagata revizija tako zoper sodbo kot tudi sklep sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje, vendar pa iz njunih nadaljnjih navedb v obrazložitvi revizije ter končnega predloga za spremembo drugostopne sodbe izhaja, da izpodbijata le sodbo. Zato je revizijsko sodišče štelo, da je izpodbijana le sodba sodišča druge stopnje in je v tem okviru tudi odločilo o reviziji.

11. Sodišči sta pravnomočno ugodili tožbenemu zahtevku, ker sta ugotovili, da sta toženca, ki sta sin in oče, ravnala nepošteno (izključno z namenom škodovati tožnici) pri sklepanju predmetne hipotekarne pogodbe, s katero sta z zastavno pravico obremenila tudi njen lastninski delež na predmetnem stanovanju, ki je predstavljal skupno premoženje prvotoženca in tožnice. Materialnopravne presoje o ničnostnih posledicah takšnega ravnanja ter posledične utemeljenosti izbrisa sporne vknjižbe v obsegu tožničinega deleža same po sebi dejansko ne izpodbijata, nanizata pa naslednje neutemeljene razloge.

12. Njune revizijske navedbe, da naj bi pogodbo sklenila zgolj iz razloga, da bi drugotoženec zavaroval svojo terjatev in si zagotovil vračilo prvotožencu posojenega zneska poskušajo v revizijskem postopku nedopustno izpodbiti drugačno dokazno oceno sodišč. Enako nedopustno dejanske narave so tudi nadaljnja revizijska zatrjevanja, da je bil drugotoženec prepričan, da je stanovanje v celoti last sina, saj je prvi toženec stanovanje kupil že leta 2001, pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, razen tega pa mu je finančno pomagal pri nakupu stanovanja, da naj bi sodišči brez dokazne opore zaključili, da naj bi bilo drugemu tožencu znano, da je tožnica leta 2006 vzela kredit za odkup stanovanja ter da je izpovedala, da se vpričo nje nikoli niso pogovarjali o njenem kreditu; zato naj bi bil drugi toženec v času sklenitve pogodbe v dobri veri in je ravnal pošteno, saj se je zanesel na podatke v zemljiški knjigi. Te očitke poskušata revidenta prikazati tudi kot zmotno uporabo materialnega prava, so pa v resnici dejanske narave, saj z njimi prav tako poskušata prikazati drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na njem zgradili pravne zaključke o nemoralnem ravnanju tožencev. Zato se revizijsko sodišče z navedenimi revizijskimi trditvami ni smelo ukvarjati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Revidenta nadalje očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da gre glede odločilnih dejstev za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. To kršitev utemeljujeta z navedbami, da gre za bistveno razhajanje v navedbah tožnice v pravdi o obstoju in deležih na skupnem premoženju in v predmetni pravdi, glede okoliščine o prvotoženčevih zmožnostih odplačevanja leasing obrokov in kupnine za nakup stanovanja, do česar se sodišči tudi naj ne bi opredelili.

14. Najprej ne gre za očitano protispisnost. Za to bi šlo, če bi sodišče napravilo napako pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe.1 Tega pa revidenta ne očitata.

15. Glede očitka, da se do opisanih razhajanj v tožničinih izpovedbah, na katere sta opozarjala, sodišči nista opredelili, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči v tem postopku avtonomno dokazno ocenili tudi izpovedbe obeh pravdnih strank glede zmožnosti plačevanja kupnine s strani tožnice na eni strani kot tudi prvega toženca na drugi strani. Prvemu tožencu je glede njegovih obveznosti pomagal drugotoženec, tožnica pa je pri banki najela kredit, s katerim se je poravnavala obveznost prvega toženca iz leasing pogodbe. Tožnica je na ta način prvemu tožencu zagotovila pogoje za sklenitev kupne pogodbe za stanovanje, da je tega lahko kupil in se v zemljiški knjigi sam vpisal kot lastnik, da po tej sklenitvi kreditne pogodbe in po tožnici prevzeti obveznosti odplačevanje kredita, drugi toženec prvemu tožencu v zvezi z nakupom stanovanja ni več posojal denarja (primerjaj razloge v 8. in 9. točki sodbe sodišča druge stopnje). Torej tudi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da v tej smeri ni razlogov v sodbah sodišča prve in druge stopnje, kar naj bi onemogočalo preizkus razlogov drugostopne sodbe kot tudi obenem vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišči nista opredelili do pravno pomembnih trditev revidentov, nista podani.

16. Očitki, da naj bi sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi zato, ker so razlogi sodb o odločilnih dejstvih nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju, pomenijo poskus uveljavitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer v tej smeri prvič uveljavljan v reviziji, na katero pa mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Te očitane procesne kršitve pa sodišče druge stopnje ni spregledalo, kot poskušata prikazati revidenta. Obstoj posojilne pogodbe med tožencema in dejstvo, da prvi toženec do zaključka glavne obravnave posojila drugemu tožencu še ni vrnil zaradi lastne stalne neplačevitosti, kljub običaju, da se sicer večji zneski denarja staršem vračajo, v logičnem smislu ne nasprotujejo zaključku, da naj bi bil namen posojilne pogodbe zgolj v oškodovanju tožnice. Enako velja za revizijski očitek, da je tožnica izpovedala, da se z drugim tožencem nikoli ni pogovarjala o najemu kredita za odkup stanovanja, sodišči pa sta navzlic temu zaključili, da naj bi bilo drugemu tožencu znano, da stanovanje ni v lasti njegovega sina do celote. Tudi v tem delu so razlogi sodišča prve stopnje, katerim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, jasni in zato omogočajo preizkus izpodbijane drugostopne sodbe (primerjaj v tem delu razloge sodišča prve stopnje v 39. točki obrazložitev sodbe, ki so bili potrjeni z razlogi sodišča druge stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe – o tem da je tudi drugi toženec vedel za finančne vire, ki jih je k nakupu stanovanja prispevala tožnica, kljub temu, da v njegovi navzočnosti tega tožnica ni omenjala). Očitanih protislovnih in nejasnih razlogov v sodbah torej ni.

17. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

1 Glej tudi v J. Zobec v J. Zobec in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen), GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. “...Protispisnost je napaka tehnične narave – gre namreč za napačen „postopek prenosa“ (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...“ Glej v sodni praksi napr.: Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2005 z dne 26.5.2005 in II Ips11/2013 z dne 22. 1. 2015.