Jedro

Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.

Sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se zavržeta.

Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se IV. točka izreka spremeni tako, da se znesek odmerjenih pravdnih stroškov v višini 2.732,50 € nadomesti z zneskom 357,95 €. V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene in overjene pri notarju 10.4.2002 in podredni tožbeni zahtevek zaradi razveljavitve te pogodbe (I. in II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 579,34 € pravdnih stroškov prvo tožene stranke in 2.732,50 € pravdnih stroškov drugo tožene stranke (III. in IV. točka izreka). S V. točko izreka je odločeno, da se zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev obsega deležev na skupnem premoženju, obravnava ločeno.

Zoper sodbo in sklep se pritožujeta tožnika osebno (pritožba datirana z datumom 16.9.2009) in po svojem pooblaščencu (pritožba datirana z datumom 21.9.2009). V obeh uveljavljata vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarjata na v zadevi I P 1800/2003 izdano sodbo, s katero je ugotovljeno, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na ime tožnikov. Vztrajata, da je sporno premoženje skupno premoženje prve tožnice in prvega toženca, pridobljeno v trajanju njune zakonske zveze. Delež na skupnem premoženju ni določen, zato promet s tem premoženjem ni dovoljen. Opozarjata, da o obsegu skupnega premoženja in deležev na njem teče spor in tudi premoženje, ki je bilo predmet izpodbijane kupne pogodbe, je predmet tega spora. Tudi zaradi vknjižene prepovedi obremenitve in odtujitve je obravnavana kupoprodajna pogodba izpodbojna. Opozarjata, da se glede tega dejstva sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Enako pogodbo, kot je izpodbijana, sta stranki sklenili dne 10.2.1999 in sta jo že razveljavili. Zatrjujeta kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Menita: da materialno procesno vodstvo ni bilo ustrezno; da se sodišče ni opredelilo do več različnih pravnih podlag zahtevka; da se sodba ne da preizkusiti, ker so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Trdita, da bi morala biti izdana zamudna sodba, ker odvetnik Z.C. nima pooblastila. Nasprotujeta odločitvi iz V. točke izreka, da se bo zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja obravnaval ločeno. Nasprotujeta tudi odločitvi o stroških. Trdita, da je sodišče uporabljalo dve odvetniški tarifi, kar ni razumljivo.

Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožbi zoper sklep pa nista dovoljeni.

O pritožbah zoper sklep Odločitev iz V. točke izreka, da se zahtevek zaradi ugotovitve skupnega premoženja obravnava ločeno, je odločitev procesnega vodstva, zoper katero pritožba ni dovoljena (8. točka 1. odstavka in 3. odstavek 270. čl. ZPP). Nedovoljeno pritožbo zavrže pritožbeno sodišče, če tega ne stori že prvostopenjsko sodišče (1. in 4. odstavek 343. čl. ZPP in 1. odstavek 346. čl. ZPP).

O pritožbah zoper sodbo Kot nična je v 86. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) opredeljena pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.

Razloge za ničnost pogodbe sta tožnika navedla v vlogah z dne 25.2.2005, 28.1.2008, 3.7.2008 in 23.7.2008. Sklicujeta se na lažno vsebino I. člena pogodbe, kjer se navaja, da je prvi toženec solastnik prodajane nepremičnine do 62/128, na v zemljiški knjigi vknjiženo prepoved odsvojitve, na pridobitev te nepremičnine v zakonski zvezi in s tem skupno premoženje, na namen pogodbenikov oškodovati oba tožnika, na dejstvo, da kupovalka nepremičnino uporablja in da kupnina ni bila plačana. Nobeden od zatrjevanih argumentov ni take narave, da bi zaradi varstva javnega reda terjal, da se pogodbi odvzame pravni učinek. Kot je zapisalo že prvostopenjsko sodišče, sta tudi tožnika s pravnim poslom, ki sta ga glede iste nepremičnine dne 25.12.2000 sklepala med seboj, menila, da ne gre za premoženje, s katerim skupna lastnika lahko razpolagata le skupno. Iz zemljiškoknjižnih podatkov je razvidno, da je prvi toženec svoj solastninski delež pridobil na osnovi kupoprodajne pogodbe, sklenjene leta 1987, torej po razvezi zakonske zveze s tožnico. Prepoved odsvojitve in obremenitve je bila vpisana na osnovi tuje sodne odločbe, katere veljavnost je bila za prvega toženca sporna. Priznanju njene veljavnosti se je zaradi izključne pristojnosti slovenskega sodišča v postopku priznanja tuje sodne odločbe uprl in z ugovorom uspel. Tudi sicer sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične. Predmet prodaje je bil 31/128 solastninski delež prvega toženca, torej nepremičnina v obsegu, kot je po zemljiškoknjižnih podatkih ob sklepanju pogodbe bila, in je še vedno, v lasti prvega toženca. Zarota, ki naj bi jo zaradi oškodovanja tožnikov snovala toženca, se v dokaznem postopku ni potrdila. Če sta toženca s sklenitvijo izpodbijane pogodbe posegla v pravne interese in koristi tožnikov, imata tožnika pravne možnosti, da svoje koristi in interese zaščitita s pravnimi sredstvi v sodnih postopkih. Tožnika obstoj takih zahtevkov oz. postopkov tudi zatrjujeta. Ničnostna sankcija, predvidena za primere kršitev temeljnih načel pravnega reda, v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Zahtevek za ugotovitev izpodbojnosti pogodbe (podredni zahtevek) sta tožnika prvič uveljavljala z vlogo z dne 3.7.2008 in razveljavitev pogodbe terjala iz istih razlogov kot ugotovitev ničnosti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da so jima bili razlogi, s katerimi utemeljujeta poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti tudi zahtevek za razveljavitev pogodbe, znani že več let pred njenim izpodbijanjem. Navajala sta jih že v vlogi z dne 25.2.2005. Z 99. čl. OZ sta predpisana enoletni subjektivni in triletni objektivni rok, v katerem prizadeti lahko zahteva razveljavitev pogodbe. Pred vložitvijo izpodbojnega zahtevka, uveljavljanega s podrednim zahtevkom, sta oba roka pretekla. Zaradi izteka prekluzivnega roka tožnika z zahtevkom za razveljavitev pogodbe ne moreta uspeti.

Pritožnika v pritožbi, ki sta jo vložila sama, uveljavljata procesne kršitve, jih pa ne konkretizirata. Sklicujeta se na ustavno pravico enakega varstva pravic, ne argumentirata pa, s katerim dejanjem sodišča naj bi jima bila ta kršena. Materialno procesno vodstvo je sodišče prve stopnje udejanilo res šele ob zaključku postopka, vendar to ni razlog, ki bi utemeljeval očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka. K popravi tožbe je bila tožeča stranka pozvana s sklepom z dne 2.3.2005 in na narokih. Kateri dokazi niso bili izvedeni, pritožnika ne navajata; katera pravna podlaga naj bi iz njunih navedb izhajala, sodišče prve stopnje pa je ni presojalo, pritožnika ne pojasnita. Glede teh neargumentiranih kršitev so pritožbeni razlogi tako splošni, da jih ni mogoče preizkusiti. Sodba vsebuje razloge, ki logično in razumljivo utemeljujejo odločitev. V kakšno nasprotje naj bi sodišče prišlo, zakaj naj bi bila odločitev arbitrarna in pristranska, iz pritožbe ni mogoče razbrati. Pooblastilo odv. Z.C. je v spisu, označeno kot listina B7. Pritožbeno zavzemanje za izdajo zamudne sodbe zaradi vložitve dogovora na tožbo z dne 23.2.2009 brez pooblastila, ni sprejemljivo. Odvetnik Z.C. je prvega toženca zastopal že pred zadnjo novelo ZPP, ki je omejila učinek določenih pravdnih dejanj, izvedenih brez pooblastila (5. odstavek 98 čl. ZPP), zato je pravilno, da je bil k predložitvi pooblastila pozvan. Sicer pa se je prvi toženec zahtevkom uprl že z odgovorom na nasprotno tožbo, ki ga je podal dne 11.7.2006. Toženca sta enotna sospornika.

Utemeljeno pa pritožnika izpodbijata stroškovni del odločitve. Ker se je ta sodni postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT - Ur. l. RS, št. 67/2008), je tudi pravdne stroške druge tožene stranke treba odmeriti upoštevajoč Odvetniško tarifo, objavljeno v Ur. l. RS, št. 67/03 s popravki. Drugo tožena stranka je priglasila stroške pristopa na narok, ki so, upoštevajoč, da je bil narok, katerega se je udeležila, zanjo prvi narok in da je trajal 2 uri, utemeljeni do višine 650 točk po Odvetniški tarifi. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 € in 20 % DDV znašajo ti stroški 357,95 €.

Pravna podlaga za izdajo te odločbe je 353. čl. in 3. točka 365. čl. ZPP.