Jedro

Skupna vrednost je le ena nediferencirana vrednost, ki ne omogoča sodišču presoje, koliko se nanaša na en in koliko na drug nedenarni zahtevek. V konkretnem primeru take presoje ne omogoča niti v sedanji reviziji označena vrednost 86.135 EUR, in to ne samo zaradi neobrazloženosti take označbe, temveč predvsem zato, ker nepravilnega ravnanja v postopku na prvi stopnji tožnik ne more popravljati v revizijski fazi postopka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. V pravdi zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe je tožena stranka (v nadaljevanju tožeča stranka) vložila najprej nasprotno tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, kmalu za tem pa še tožbo za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z 10. 4. 2002, po spremembi tožbe z naknadno eventualno kumulacijo pa še podrejeno zaradi njene razveljavitve. Sodišče prve stopnje je najprej odločilo o tožbi, zadevo v zvezi z obema nasprotnima tožbama pa izločilo. V nadaljevanju je najprej odločilo o nasprotni tožbi glede vprašanja veljavnosti kupne pogodbe in zadevo v zvezi s tožbo zaradi skupnega premoženja razdružilo. O veljavnosti kupne pogodbe je odločilo tako, da je zavrnilo tako glavni tožbeni zahtevek za ugotovitev njene ničnosti in zahtevano vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja kot podrejeni tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in zahtevano vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh tožnikov odločilo tako, da je pritožbi proti sklepu o razdružitvi zadev zavrglo, pritožbama proti sodbi pa je le v manjšem delu ugodilo tako, da je spremenilo stroškovno odločitev, v ostalem pa ju je zavrnilo in potrdilo še izpodbijani, a nespremenjeni del prvostopenjske sodbe.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbijata njen zavrnilni del in stroškovno odločitev. Uveljavljata revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata tako spremembo pritožbene sodbe, da se njunima pritožbama ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadev drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila vročena tožencema, ki nista vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – v besedilu po uveljavitvi novele ZPP-D, ki ga je treba uporabiti zato, ker je bila prvostopenjska sodba izdana po 1. 10. 2008) je neposredna revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta od tožnika med drugim zahtevajo, da mora pri nedenarnem zahtevku že v tožbi navesti njegovo vrednost in tudi, da pri več nedenarnih zahtevkih z različno podlago navede ločeno vrednost za vsak zahtevek posebej, ker se tudi dovoljenost revizije presoja za vsak tak zahtevek posebej (drugi odstavek 180. člena in drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Tožnika v času vložitve prve in takoj za tem še druge (nasprotne) tožbe ter takrat še njunega skupnega obravnavanja nista ustrezno navedla vrednosti nedenarnih tožbenih zahtevkov. Na opozorilo in poziv sodišča sta nato sporočila (vloga s 17. 1. 2006), da znaša skupna vrednost nedenarnih zahtevkov iz obeh tožb 40,000.000 SIT (sedaj 166.917 EUR). Le skupno vrednost spornih predmetov sta označevala tudi v kasnejših spremembah tožb. Ob spremembi tožbe glede neveljavnosti kupne pogodbe, ko sta poleg ničnosti podrejeno uveljavljala še razveljavitev sporne pogodbe, vrednosti podrejenega tožbenega zahtevka nista ocenila.

8. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem se po dejanski in pravni naravi razlikuje od tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti (več kot petnajst let po razvezi zakonske zveze sklenjene) kupne pogodbe. Navedena tožbena zahtevka tudi nista v taki odvisnosti, da bi bilo potrebno skupno obravnavanje. V obravnavanem sporu je kasneje dejansko prišlo do ločenega obravnavanja obeh tožb. 9. Pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v primeru objektivne kumulacije tožbenih zahtevkov je od tožnikov terjalo temu ustrezno ravnanje. Navedba skupne vrednosti za več zahtevkov zakonske zahteve ne izpolnjuje. Skupna vrednost je le ena nediferencirana vrednost, ki ne omogoča sodišču presoje, koliko se nanaša na en in koliko na drug nedenarni zahtevek. V konkretnem primeru take presoje ne omogoča niti v sedanji reviziji označena vrednost 86.135 EUR, in to ne samo zaradi neobrazloženosti take označbe, temveč predvsem zato, ker nepravilnega ravnanja v postopku na prvi stopnji tožnik ne more popravljati v revizijski fazi postopka. Po ustaljeni sodni praksi je v primeru nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta procesni položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni bila navedena, kar pomeni neveljavnost revizije.(1)

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo obeh tožnikov skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS s 16. 12. 1993.