Jedro

Za ugotovitev učinkovitega sodnega varstva pravice do lastnine, sodišče dopusti izbrisno tožbo tudi zoper nezakonito zaznambo spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 948,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 525/2018 z dne 1. 9. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da sta vpis zaznambe spora, vpisan s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah Dn. št. X/2001 z dne 5. 11. 2001 in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe v korist prve tožene stranke pri nepremičnini sedaj parcela 2635 ... in parcela 2635 ... na podlagi sklepa Okrajnega sodišča Kranju Dn. X/2017 z dne 12. 12. 2017, materialnopravno neveljavna in se ju izbriše ter se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiško stanje v korist tožeče stranke R. S., G. ..., matična številka: ... . Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vpis zaznambe spora s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah Dn. št. X/2001 z dne 15. 11. 2001 materialnopravno neveljaven. V tem primeru sedanja tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati v tem zemljiškoknjižnem postopku. Prav tako ni imela možnosti, da zoper odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, na podlagi katerega je bila izvedena vknjižba vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora na F. S. vloži pravna sredstva, ki jih ji omogočajo določbe ZZK-1 v zemljiškoknjižnem postopku, saj se ni štela za udeleženca postopka. Zato v zemljiškoknjižnem postopku ni mogla uveljavljati kršitve Zakona o zemljiški knjigi. Toženi stranki sta razpolagali s predmetnima nepremičninami kljub temu, da je tožeča stranka lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobila ex lege, to je originarno, po samem zakonu, že z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 11. 3. 1993. Takšno razpolaganje z nepremičnino pa je zloraba materialnega prava in obid zakona, ki ga je tožeča stranka tudi zatrjevala v zvezi z izgubo svoje lastninske pravice in je zato uveljavljala svojo pravico z izbrisno tožbo, kateri je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Sodišče je zaključilo, da so podani pogoji za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe pod Dn. št. X/2017 iz materialnopravnega razloga, na podlagi katerega je bila vknjižena lastninska pravica v korist F. S., ki je zaradi učinkovanja vknjižbe pridobil prednostni vrstni red v zemljiški knjigi, lastninska pravica RS pa je bila posledično izbrisana, do česar brez učinka zaznambe spora ne bi prišlo in je zato ugodilo zahtevku po izbrisu vpisa zaznambe, ki je bil podlaga za vpis, ter se je v zemljiški knjigi vzpostavilo prejšnje zemljiško stanje v korist tožeče stranke. Sodišče je še obrazložilo, da v izrek sodbe ni zajelo očitno napačno zahtevane ugotovitve neveljavnosti vknjižbe zaznambe spora namesto pravilno vpisa, kot to določa člen 27 ZZK-1, pri čemer se s popravkom te očitne napake ni poseglo v vsebino zahtevka. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi uporabilo kot materialno pravo ZZK in ZZK-1, to je pravilo iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, v zvezi z uporabo te določbe pa še člen 3 Zakona o sodiščih. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev, vsebovano v točki I. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo v delu, v katerem je ugodilo zahtevku za izbris zaznambe spora, ki je bil vknjižen na podlagi tožbe prvega toženca zoper drugotoženo stranko v postopku P 102/2002 s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah Dn. št. X/2001 z dne 5. 11. 2001. Mnenja je, da je nedopustno izpodbijanje zaznambe spora iz leta 2001 z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1, ker je po tej določbi mogoče izpodbijati le vknjižbo pravice, ne pa tudi zaznambe vrstnega reda dejstva. Razlogi o takšni odločitvi so sami s sabo v nasprotju. Mnenja je, da je sodišče nepravilno razširilo uporabo določbe 243. člena ZZK-1 o izbrisni tožbi tudi na izbris zaznambe spora. Takšna zaznamba spora je bila v zemljiški knjigi zaznamovana na podlagi takrat veljavnih predpisov, to je na podlagi prvega odstavka 44. člena ZZK. Mnenja je namreč, da je prvotoženec v postopku P 102/2001 uveljavljal stvarno pravni zahtevek. Mnenja je tudi, da zoper zaznambo spora iz leta 2001 tožeča stranka ni bila upravičena vložiti tožbe zaradi poteka časa. Res, da ZZK-1 ne določa roka za izbrisno tožbo – prav zaradi tega pa se postavlja vprašanje njegove skladnosti z Ustavo, saj se z uzakonitvijo izbrisne tožbe v sedanjem besedilu omogoča izpodbijanje vknjižb v nedoločeni prihodnosti. Mnenja je, da je obrazložitev sodišča v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe, da prvi toženec do uveljavitve ZZK-1 ni pridobil nobene pravice, ne opraviči napačne odločitve sodišča. V korist prvega toženca je bil izvršen vpis v zemljiški knjigi, v pravne učinke tega vpisa pa ZZK-1 ni posegel. Prvi toženec je z zaznambo spora pridobil pričakovanje, da bo njegova pravica, če bo uspel v postopku P 102/2001 učinkovala od vpisa zaznambe. Na to pričakovanje pa je sedaj poseglo sodišče prve stopnje. Mnenja je tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna v delu, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku za izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora. V tej zvezi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožeči stranki ni bilo potrebno izkoristiti izrednega pravnega sredstva. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožeča stranka že v letu 2011 vložila pobudo za varstvo zakonitosti, če pa je bila sodba P 21/2017 izdana 14. 8. 2017. Iz dopisa tožilstva tudi ne izhaja kdo in proti čemu je vložil pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. 4. točka tretjega odstavka 243. člena ZK-1 omogoča izbrisno tožbo, če je stranka izkoristila pravico do vložitve izrednega pravnega sredstva, kamor spada tudi pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Takšno možnost je tožeča stranka imela, saj je bila o postopku večkrat obveščena in bi tudi lahko vložila po 193. členu ZPP generalno intervencijo. Predvsem pa ni vložila pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niti v decembru 2017, ko ji je bil dne 12. 12. 2017 vročen zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Kranju Dn. št. x/2017 z dne 12. 12. 2017. Tega dne še ni potekel rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tožeča stranka je ravnala skrajno neskrbno glede spora P 102/2001, saj bi tožeča stranka z udeležbo v tistem sporu lahko eventuelno preprečila izdajo sodbe na podlagi pripoznave in je zato napačna odločitev sodišča prve stopnje glede možnosti tožeče stranke za vložitev zahteve za stransko intervencijo. Ocena sodišča, da intervencija sedanje tožeče stranke ne bi bila dopuščena, ni pravilna. Tožeča stranka bi lahko kot intervenient vložila izredno pravno sredstvo, končno pa je sodišče spregledalo, da bi lahko tožeča stranka za zaščito svojih zatrjevanih pravic uporabila pravni inštitut takoimenovane glavne intervencije, uzakonjene v 193. členu ZPP, pa tega ni storila. Sodišče je napačno štelo, da se pobude za izredno pravno sredstvo ne štejejo za izredno pravno sredstvo. Tožeča stranka ni vložila izrednega pravnega sredstva in zato bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je kot nasprotna udeleženka v zemljiškoknjižnem postopku Dn. št. X/2017 lahko vložila vsa pravna sredstva po ZZK-1. Tudi tožeča stranka je bila že v času vložitve tožbe v zadevi P 54/2002 seznanjena s postopkom P 102/2001, ki ga je vodil sedanji prvotoženec kot tožnik, poudarjanje originalne pridobitve lastninske pravice tožnice na nepremičnini parc. št. ..., ki naj bi ji pripada že v letu 1993, pa je brez osnove. Toženi stranki nista razpolagali s tujo nepremičnino niti nista obšli zakona niti nista zlorabili materialnega prava. Prvostopno sodišče za svoje odločitve ni moglo najti pravne podlage v 243. členu ZZK-1, zato jo je poskušalo utemeljiti z drugim in tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih. Takšna razlaga sodišča prve stopnje je napačna kajti, če za nek dejanski stan zakon ne dopušča izbrisne tožbe pomeni, da je pač ni. V tem primeru ni dopustna niti uporaba analogije ali kakršnakoli ustvarjalna razlaga prava. Prvostopno sodišče samo ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogla priti do izpolnitve vseh kumulativno zahtevanih zakonskih pogojev za izbrisno tožbo in bi zato zahtevek moralo zavrniti. Mnenja je, da je prvostopno sodišče v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe natančno razlagalo pravo, češ, da niso bili izpolnjeni pogoji za zaznambo izrednega pravnega sredstva, s čimer naj bi bil izpolnjen pogoj za uspešnost izbrisne tožbe. Takšno pravno sredstvo sploh ni bilo vloženo. Mnenja je, da ta pravda ne ustreza primerljivi zadevi VS RS II Ips 180/2015. Mnenja je, da so že vsi postopki sami po sebi dokazali, da pripoznava s strani sedanje drugotožene stranke ni pomenila niti zlorabe procesnih pravic niti obida materialnopravnih predpisov. Sodišče trditev tožene stranke o poseganju v pravnomočno sodbo očitno ni razumelo pravilno. Mnenja je, da zakon ne dopušča, da bi sodišče z vedno novimi pravdami posegalo v odločitve iz prejšnjih pravnomočno končanih pravd. Sodišče prve stopnje je tudi neupravičeno, brez zahteve tožeče stranke popravilo in spremenilo izrek kar samo, kar je obrazložilo v 23. točki izpodbijane sodbe. Kljub temu, da je bil zahtevek postavljen napačno, ga je sodišče samo oblikovalo tako, da ga je štelo za pravilnega. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških v razmerju med tožečo in prvotoženo stranko. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Tožeča stranka je mnenja, da so pritožbeni razlogi glede ugoditve zahtevku za izbris zaznambe spora, nepravilni. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zakonito odločilo, da se tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi. Pravilno je stališče sodišča, da vknjižbe lastninske pravice ni možno obravnavati brez istočasne obravnave zaznambe spora. Vpisa sta vsebinsko povezana med seboj na način, da ju sploh ni možno obravnavati ločeno in razveljaviti le enega od njiju. Sodišče je tako po prepričanju tožeče stranke pravilno ugotovilo, da se z vloženo izbrisno tožbo izpodbija vknjižba in sicer vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora, te vknjižbe pa ni mogoče obravnavati ločeno od vpisa zaznambe spora, glede na določila 81. člena ZZK-1, ki je bil v veljavi v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vknjižbo pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Glede, v pritožbi očitane razširitve uporabe 243. člena ZZK-1 pa tožeča stranka izpostavlja, da prvotožena stranka sama navaja, da je sodna praksa z razlago razširila možnost izbrisne tožbe na zaznambo izvršbe, kar pomeni, da se tudi prvotožena stranka zaveda, da se v določenih primerih izkažejo pravni inštituti tako smiselno povezani, da terja pravna varnost obravnavo v skladu z namenom posameznega pravnega predpisa. Podobno je po prepričanju tožeče stranke potrebno razlagati tudi navedbe sodišča na 13. strani pod opombo 6, torej kot enovito obravnavo vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora in vpis zaznambe spora. Prvotožena stranka je vložila čisti ugotovitveni zahtevek obligacijsko pravne narave in sicer na ugotovitev sklenitve pravnega posla in na ispolnitev pogodbe in ne gre za stvarnopravni zahtevek. Takrat veljavni ZZK pa je dovoljeval zaznambo spora o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. Tudi 79. člen ZZK-1 ne dovoljuje zaznambe spora iz naslova obligacijskih pravic. Mnenja je, da je možno izbrisno tožbo vložiti kadarkoli, saj je mogoča primerjava z ničnostjo, ki ne zastara. Vsekakor ni mogoče govoriti o varovanju pričakovanih pravic prvotoženca, saj je le-ta vložil zaznambo spora leta 2001, tožeča stranka pa je prvo tožbo vložila leta 2002, zato ni mogoče govoriti o kakršnikoli dobrovernosti tožene stranke. Tožeča stranka zatrjuje, da tudi trditve prvotožene stranke v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča, ki je ugodilo zahtevku za izbris vknjiženja lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora ni utemeljena. Glede stranske intervencije je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, kajti toženi stranki sta bili v sporu zaradi obligacijskega razmerja med dvema pogodbenima strankama, ki na stvarnopravni položaj sedanje tožeče stranke ni imel nobenih pravnih učinkov, zato stranska intervencija, tudi če bi bila predlagana, ne bi bila dopuščena. Dopuščena intervencija vsebinsko zadeve ne bi spremenila, kajti izrednega pravnega sredstva zoper sodbo na podlagi pripoznave ni vložil toženec, na strani katerega bi lahko RS priglasila intervencijo in ki se je z odločitvijo sodišča celo strinjal, saj imajo pravdna dejanja stranskega intervenienta pravni učinek za stranko le, če niso v nasprotju z njenimi dejanji. Sodišče nadalje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni imela možnosti, da zoper odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, na podlagi katerega je bila izvedena vknjižba vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora na F. S., vloži pravna sredstva, ki jih omogoča ZZK-1, saj je ni štelo za udeleženca v postopku. Varstvo lastninske pravice in pravice do uporabe pravnih sredstev je bilo tožeči stranki onemogočeno, zaradi obida pravnih pravil toženih strank v postopku P 54/2002. Zato se ji mora omogočiti zahtevek v okviru izbrisne tožbe. Drugačno stanje bi bilo nepravično in nezakonito in v nasprotju z načeli pravne države. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je pritožba neutemeljena, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje se strinja z uvodnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je bila na podlagi tožbe prvega toženca zoper drugotoženo stranko v postopku P 102/2001 s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah Dn. št. X/2001 z dne 5. 11. 2001 dovoljena in vpisana zaznamba spora pri parceli št. 414 k.o. ... Vpis je bil izvršen na podlagi takrat veljavnega Zakona o zemljiški knjigi, ki je v prvem odstavku 44. člena določal, da se zaznamba spora dovoli, če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini. Ne strinja pa se z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni imela možnosti izpodbijati zaznambo spora iz leta 2001 z izbrisno tožbo. Se pa sodišče druge stopnje strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je mogoče z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 izpodbijati tudi zaznambo pravnega dejstva in ne samo vknjižbo pravice. V tej zvezi se tožena stranka kot pritožnik sama strinja, da je sodna praksa z razlago razširila možnost izbrisne tožbe celo na zaznambo izvršbe. Ni pa pravilna pritožbena navedba, da z zaznambo spora iz leta 2001 prvi toženec ni pridobil nobene pravice. Sodišče prve stopnje je takšno zaznambo spora pravilno štelo kot takšno, da sta sedanji toženi stranki, takrat pravdni stranki v postopku za ugotovitev lastninske pravice na tej parceli pridobili pravico, ki jima po materialnem pravu ZZK ni pripadala in je ravno na podlagi zaznambe spora, prišlo leta 2017 do vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe v korist prvotožene stranke pri obeh nepremičninah. To ji je omogočila ravno zaznamba spora. Prvotožena stranka je namreč vknjižila lastninsko pravico na podlagi neveljavne zaznambe spora, s kateirmi je pridobila prednostni vrstni red v zemljiški knjigi. Takšna zaznamba spora pa je bila materialnopravno nezakonita kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je prvotožena stranka s tožbo, prvotno vodeno pod P 102/2001 od drugotožene stranke, na podlagi med njima sklenjene kupoprodajne pogodbe, zahtevala ugotovitev obstoja sklenjene kupoprodajne pogodbe in izpolnitev njene pogodbene obveznosti v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičnini na prvotoženo stranko. Šlo je za obligacijski spor glede obstoja vsebine zavezovalnega posla in za njegovo izpolnitev, za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, katerega začetek je v zemljiški knjigi z zaznambo spora predlagala sedanja prvotožena stranka. Po pravilnem prepričanju sodišča prve stopnje pa spor dejansko ni bil takšen, ki bi ustrezal pogojem iz 44. člena ZZK, ki so sedaj vsebinsko podobno določeni v členu 79/I, od 16. 9. 2003 veljavnega ZZK-1. Vpisa zaznambe spora, kakršno je predlagala prvotožena stranka na podlagi predloga, datiranega z dne 11. 5. 2001, vloženega dne 22. 5. 2001 in opremljenega z Dn. št. X/2001, določbe ZZK, veljavne v času, ko je prvotožena stranka kot tožeča stranka v P 102/2001 vložila zemljiškoknjižni predlog, niso dopuščale. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek ocenilo kot zahtevek o izpolnitvi obveznosti obligacijske narave in sicer opraviti razpolagalni pravni posel, ki je šele pravni temelj pridobitve stvarne pravice na nepremičnini. Sodišče je ugotovilo, da izbrisa tožničine lastninske pravice na nepremičnini, vknjiženi v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 54/2002 z dne 13. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 627/2014 z dne 18. 12. 2014 z učinkovanjem od 26. 2. 2015, namreč ni omogočila sama pravnomočna sodba na podlagi pripoznave P 21/2017 z dne 14. 8. 2017, v zvezi s katero je tam tožeča stranka F. S. vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, ampak so učinki takšne vknjižbe v zemljiški knjigi v korist istega učinkovali šele skupaj s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave, slednjemu pa je omogočilo vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, ob tem pa je bil izveden posledičen izbris tožničine lastninske pravice. Zaradi materialnopravne neveljavnosti zaznambe spora, o kateri je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni bilo podlage v materialnem pravu, ki jo je predstavljala določba, v času zaznambe spora veljavnega 44. člena ZZK, za vpis zaznambe spora. Zato je posledično neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora v korist prvotožene stranke v P 21/2017 tožeče stranke, z učinkovanjem od trenutka učinkovanja zaznambe spora. S postopanjem toženih strank, pravdnih strank v tedanjem pravdnem postopku je tako prišlo do prekomernega posega v pravico drugega, to je v lastninsko pravico RS1. Tako pritožba v tej zvezi ni utemeljena in sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v opombi št. 6 zavzelo stališče, da je zaznamba vpis, katerega predmet je pravno dejstvo, vendar se sodišče prve stopnje s tem še ni izreklo o dopustnosti konkretno vložene izbrisne tožbe, ker je šele v nadaljevanju sodbe obrazložilo, zakaj je nudilo pravno varstvo tožeči stranki za vložitev izbrisne tožbe tudi zoper zaznambo spora, katera je bila opravljena s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah Dn. št. X/2001 z dne 5. 11. 2001. Pravilno pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje s to opombo obrazlagalo, da je potrebno enotno obravnavati vknjižbo lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora in vpis zaznambe spora, kar je tudi bil razlog za ugoditev obema tožbenima zahtevkoma in je to sodišče prve stopnje tudi pravilno materialnopravno obrazložilo v zadnjem delu obrazložitve pod točko 15. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je tudi po zaključku sodišča druge stopnje iz razlogov, navedenih v sodbi sodišča prve stopnje in razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, zakaj je v konkretnem primeru uporabilo tudi pravno pravilo o možnosti vložitve in o dovolitvi izbrisne tožbe. Sodišče prve stopnje je takšno tožbo dopustilo s pravnim učinkom tudi za zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka iz razloga pravne varnosti in ne samo ob uporabi analogije, ki je dopuščena v 3. členu Zakona o sodiščih. Ker ni ustaljene sodne prakse o tem, ali se lahko zahtevek iz izbrisne tožbe nanaša tudi na zaznambo spora, je treba takšen zahtevek dopustiti v skladu z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave in ga kot ustreznega dopustiti, tudi kot zahtevek za izbris zaznambe spora in posledično tudi za izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe2. Sodišče prve stopnje je ugodilo izbrisni tožbi, ki je bila akumulacija izbrisne tožbe zaznambe spora in zahtevka za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kakršen je bil pred zaznambo spora, kajti vpis zaznambe spora je bil materialnopravno napačen glede na takratne določbe ZZK, kajti pravdni stranki sta dosegli vknjižbo spora iz obligacijskopravnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka bila prizadeta v njeni lastninski pravici, katero je pridobila izvorno na podlagi zakona že na dan 11. 3. 1993, nato pa je to izgubila zaradi materialnopravno neveljavnega vpisa zaznambe spora in je bil zato izpolnjen prvi pogoj za izbrisno tožbo, drugi pogoj pa je bil, da sta toženca na podlagi pravde, s katero sta dosegla tudi nezakonit vpis zaznambe spora s sodno pripoznavo dosegli, da je prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo zaradi vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe v korist sedaj prvotožene stranke. Ustaljena praksa sodišč je sicer, da je dopuščena izbrisna tožba v primeru, ko so bile nepremičnine prenesene z ničnimi pogodbami, v konkretnem primeru sicer ni bila ugotovljena ničnost sodne pripoznave, vendar pa je bila ugotovljena nezakonitost vpisa zaznambe spora, zato tudi v konkretnem primeru, sodišče druge stopnje stoji na stališču kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da je mogoče z razširjeno razlago določbe člena 243 ZZK-1 dopustiti možnost izbrisa zaznambe spora tudi z izbrisno tožbo z vsebino, kot je le-ta urejena v tej določbi ZZK-13. 8. Nadaljnji pritožbeni razlog, ki ga tožena stranka imenuje kot tretji razlog za nepravilnost ugoditve tožbe glede izbrisne tožbe in ki je v tem, da je ta zaznamba bila skladna s prepisi, veljavnimi v letu 2001 in s takratno sodno prakso, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da po določbah ZZK niso bile dovoljene zaznambe spora, ki bi zaobšle možnost zaznambe spora pridobitve, prenehanja ali izgube stvarnopravnih pravic, tožena stranka pa ne navede primerov iz sodne prakse, na katere se sklicuje in na podlagi katerih naj bi se zaznambe spora dovoljevale v primeru kakršnihkoli sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah. Odločitev Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah 2001 o zaznambi spora ni bila v skladu z ZZK, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in je vse to pravilno materialnopravno obrazložilo. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da dejanski stan iz vsebine tožbe ni bil takšen, ki bi ustrezal pogojem iz 44. člena ZZK in da so ti, sedaj vsebinsko podobno določeni v členu 79/I od 16. 9. 2003 uveljavljenega ZZK -1. Tudi na podlagi ZZK ni bilo mogoče doseči zaznambe spora v primeru dajatvene tožbe, z zahtevkom kakršnega je uveljavljala prva tožena stranka zoper takrat toženo stranko, in ki je bil v izpolnitvi obveznosti izpolnitve obligacijskopravne pogodbe, ki je šele pravni temelj pridobitve stvarne pravice na nepremičnini. Ne gre pa za spor stvarnopravne narave, ker ne izvira iz samega stvarnopravnega, temveč iz obligacijskega razmerja. Primerjava obeh citiranih določb je tako na mestu in je sodišče to pravilno zaključilo glede na konkreten primer. Sodišče prve stopnje se je tudi tudi pravilno opredelilo do narave zahtevka, vsebovanega v tožbi z dne 11. 5. 2001, ker je ugotovilo, da gre za zahtevek za izpolnitev pogodbe o prodaji in nakupu osnovnih sredstev z dne 15. 12. 1989 in da gre torej za ugotovitveni zahtevek za izpolnitev določbe iz pogodbe. Takšen zahtevek ima učinek samo med pogodbenima strankama med prvo in drugo toženo stranko, medtem ko stvarnopravni zahtevki učinkujejo zoper vse. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev, da zahtevek na ugotovitev obstoja kupne pogodbe ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine po vsebini pomeni spor o pridobitvi obligacijske pravice pri izpolnitvi, ni pa po vsebini pomenil spora o pridobitvi lastninske - stvarne pravice na nepremičnini. Sodišče v tem postopku ni odločalo o pridobitvi, spremembi in prenehanju stvarne pravice (tako je označena tudi možnost zaznambe spora po ZZK), temveč je šlo za izpolnitev obveznosti obligacije, opraviti razpolagalni pravni posel, ki je šele pravni temelj pridobitve stvarne pravice na nepremičnini.

9. Neutemeljeno pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog, da je sodišče napačno ugodilo izbrisni tožbi v letu 2018, zoper zaznambo spora iz leta 2001, ker zaradi poteka časa, sodišče prve stopnje te tožbe ne bi smelo dovoliti. Pritožnica sama navaja, da ZZK-1 ne določa roka za izbrisno tožbo, o skladnosti te določbe z Ustavo RS pa se vse do sedaj še ni razpravljalo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno materialnopravno obrazložilo, zakaj je za predmetno obravnavanje izbrisne tožbe uporabilo določbe ZZK-1, ki nimajo časovne omejitve in je to ustrezno obrazložilo v točki 14. obrazložitve v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka tožbeno uveljavljala neveljavnost učinkov vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, pri čemer se je vpis v zemljiško knjigo pod Dn. št. X/2017 izvedel dne 12. 12. 2017, torej v času veljavnosti ZZK-1. Ustava RS varuje, na podlagi zakona pridobljene pravice in vanje ni mogoče posegati z retroaktivnim učinkom, ne glede na navedeno pa je dopustno, da zakon spreminja pred tem zakonsko določene pravice, vključno s pogoji za uveljavljanje, torej z učinkom za naprej, če spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom, to je to načelom zaupanja v pravo. Prvotoženi do uveljavitve ZZK-1 ni pridobil nobene pravice, saj dejansko stanje še ni začelo učinkovati, zato uporaba določb ZZK-1 ne predstavlja posega v njegove prej pridobljene pravice, prav tako pa ne gre za omajano načelo zaupanja v pravo. Sodišče druge stopnje se s takšno obrazložitvijo glede uporabe ZZK-1 strinja in zato pritožba v tem delu prav tako ni utemeljena.

10. Neutemeljena je tudi pritožba v nadaljevanju, ko izpodbija pravilnost odločitve v delu, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku za izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Najprej se sodišče druge stopnje sicer strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je nemogoče, da bi stranka s pobudo, vloženo leta 2011, kakorkoli izpodbijala sodbo, ki je bila izdana 6 let kasneje in sicer sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Šmarju opr. št. P 21/2017, ki je bila izdana 14. 8. 2017, vendar se je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno opredelilo do tega, da tožeči stranki procesnopravno ni bila omogočena vložitev izrednega pravnega sredstva. Lahko je podala le pobudo državnemu tožilstvu, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku, zato sploh ni mogla priti do izpolnitve vseh kumulativno zahtevanih in zakonsko predvidenih pogojev za dopustnost izbrisne tožbe. ZZK-1 namreč glede izbrisne tožbe ureja možnost, da je stranka sodelovala v postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba, na podlagi katere je bila nato dovoljena izpodbijana vknjižba. Tožeča stranka ni mogla vložiti v zvezi z izpodbijano vknjižbo, doseženo na podlagi pravnomočne sodne odločbe pod Dn. št. X/2017 pogojev za zaznambo izrednega pravnega sredstva iz 101. člena ZZK-1, s čimer bi bil izpolnjen pogoj za uspešnost vložene izbrisne tožbe. Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v pravdni zadevi P 21/2017 proti sodbi na podlagi pripoznave z dne 14. 8. 2017 ni bilo možnosti vložiti izrednega pravnega sredstva, pobuda pa se po drugem odstavku 101. člena ZZK-1 ne šteje za izredno pravno sredstvo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo. Iz tega razloga tako ni mogoče, da bi bilo zadoščeno obema kumulativnima pogojema po 4. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 (1. in 3. alineja). Pritožba v delu kjer zatrjuje, da je tožeča stranka imela možnost vložitev zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Šmarju opr. št. P 21/2017 z dne 14. 8. 2017, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj tožeča stranka ni vložila pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v decembru 2017, ko ji je bil 12. 12. 2017 vročen zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Dn. št. X/2017 z dne 12. 12. 2017, s katerim je bila izbrisana njena lastninska pravica in vknjižen prvotoženec kot lastnik parcele 414 k.o. ... Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravnomočen zemljiškoknjižni sklep namreč zavezuje le udeležence postopka, te vloge pa tožeči stranki ni bilo moč pripisati, zaradi tega je ugovor, da je vknjižba neveljavna, ugovor materialne in ne formalne narave, zato se o teh vprašanjih razpravljal v pravdnem in ne v zemljiškoknjižnem postopku, pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na podobno odločitev VS RS II Ips 115/2018 z dne 8. 8. 2019. V tem postopku je zaradi trditev o obidu prisilnih predpisov kot je v našem primeru, sodišče označilo kot izjemnega, in v katerem je tožeči stranki, ki ni imela neposrednega dostopa do rednih in izrednih pravnih sredstev, zaradi lastninske pravice v pričakovanju, omogočilo pravno varstvo z izbrisno tožbo. Pritožbene trditve tako v tej zvezi niso utemeljene.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sedanja tožeča stranka ni mogla sodelovati kot stranski intervenient v postopku P 102/2001, kasnejša opr. št. P 21/2017 in da bi na podlagi udeležbe kot stranski intervenient v tistem sporu lahko eventuelno preprečila izdajo sodbe na podlagi pripoznave ali pa vsaj dosegla, da bi zoper to sodbo Državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče prve stopnje se je v točki 19. obrazložitve pravilno materialnopravno opredelilo do eventuelne stranske intervencije sedanje tožeče stranke v tem sporu. Sodišče prve stopnje se je tu opredelilo do same vsebine prodajne pogodbe z dne 15. 12. 1999 in je ugotovilo, da ima učinek samo med pogodbenima strankama, torej med prvo in drugotoženo stranko. V takšnem obligacijskem sporu sodišče ni odločalo o stvarnopravnih pravicah, temveč o obligacijskih pravicah in o obveznostih med prvo in drugo toženo stranko, ki na stvarno pravni položaj sedanje tožeče stranke niso imele nobenih neposrednih pravnih učinkov, zato stranska intervencija tudi, če bi bila predlagana, ne bi bila dopuščena. Tudi dopuščena intervencija, vsebinsko zadeve ne bi spremenila, glede na to, da izrednega pravnega sredstva zoper sodbo na podlagi pripoznave ni vložil toženec, na strani katerega bi RS lahko priglasila intervencijo in ki se je torej z odločitvijo sodišča strinjal (pravdna dejanja stranskega intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je stranski intervenient pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji; člen 210/4 ZPP), s čimer bi se njegova pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva izničila. Ker RS v zadevi P 21/2017 proti sodbi na podlagi pripoznave z dne 14. 8. 2017 ni imela možnosti vložiti izrednega pravnega sredstva, imela je le možnost vložitve pobude pri državnem tožilstvu RS, kar pa se po 101. členu ZZK-1, ne šteje za izredno pravno sredstvo, tako ni imela na razpolago učinkovitega pravnega varstva. Nadaljnja pritožbena trditev o tem, da bi lahko tožeča stranka za zaščito svojih zatrjevanih pravic uporabilo pravni inštitut takoimenovane glavne intervencije, uzakonjen v 193. členu ZPP, pa tega ni storila, predstavlja pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena, pa tudi sicer ni mogoče stranki, ki ne sodeluje v pravdnem postopku vsiljevati naj izbere kakšno pravno sredstvo npr. št. 193. členu ZPP. Po zaključku sodišča druge stopnje niso bili izpolnjeni pogoji iz člen 193 ZPP, saj tožeča stranka ni mogla zahtevati stvari ali pravice, o kateri že teče pravda, saj je njena lastninska pravica na nepremičnini bila že pridobljena ex lege, torej že na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v letu 1993. Kljub temu, da tožeča stranka ni vložila izrednega pravnega sredstva, pa se je sodišče prve stopnje, kot je vse obrazloženo v njegovi sodbi in tudi sodbi sodišča druge stopnje, pravilno materialnopravno opredelilo do možnosti uporabe izbrisne tožbe glede nezakonite zaznambe spora, kot je to bilo v konkretnem primeru, kar vse izhaja iz obrazložitev sodišča prve in druge stopnje.

12. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni bila nasprotna udeleženka v zemljiškoknjižnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju, v nasprotju z dokazom katerega je predložila sama ta tožeča stranka in sicer s sklepom Dn. št. x/2017. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana le v primeru, kadar sodišče stori kakšno kršitev v zvezi z nepravilnim tehničnim povzemanjem vsebine zapisnikov ali listin, ki se nahajajo v spisu v sodbo, kar pa tožeča stranka v tej zvezi ne očita in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Neutemeljena je pritožba , izpostavljena v točki 17. obrazložitve pritožbe, kajti sodišče prve stopnje se je v točki 20. obrazložitve opredelilo, da so pravno pomembne trditve na sodelovanje obeh sedanjih toženih strank v postopku P 54/2012. Tožeča stranka je izkazala vedenje, da v času sklepanja pogodbe o poslovnem sodelovanju in izvensodne poravnave in v času dane pripoznave, sedanji toženi stranki razpolagata s tujo nepremičnino, kar pa je obid materialnega prava in zakona, kar je tožeča stranka tudi zatrjevala v zvezi z izgubo svoje lastninske pravice in jo uveljavlja z izbrisno tožbo in katero je na originaren pridobitni način pridobila že v letu 1993 in so z dnevom uveljavitve zakona takšne nepremičnine kot je tudi predmetna, postale last Republike Slovenije in bi se po stanju ob uveljavitvi tega zakona morale prenesti na sklad oziroma na občino. To je tožeča stranka kasneje tudi dokazala, pa je na podlagi nezakonitih ravnanj sedaj toženih strank, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ostala brez lastninske pravice. Izgubila je lastninsko pravico zaradi materialnopravno nepravilne zaznambe spora in zaradi druge vknjižbe, katere neveljavnost sedaj uveljavlja tožeča stranka z izbrisno tožbo. Tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe v točki 18. pritožbe, kajti sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno ugotovilo, da je tožeča stranka izgubila svojo lastninsko pravico z izjavo o pripoznavi, kljub temu, da Z. d.d. ni moglo razpolagati s pravicami, ki jih ni imelo in jih tudi ni moglo prenesti, kar vse je bilo ugotovljeno in potrjeno tudi s pravnomočno odločbo VSC Cp 677/2014 z dne 18. 12. 2014, zoper katero sta bili reviziji sedanjih toženih strank zavrnjeni.

13. Glede pritožbenih navedb v točki 19. pritožbe, da izbrisne tožbe v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti in da se ne bi smelo sklicevati na možnost zakonske analogije, sta se sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje že opredelili v zgornji obrazložitvi (glej točko 9. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni samo ustvarilo svojih pravnih pravil, temveč je za konkreten primer uporabilo institut izbrisne tožbe, ki je uzakonjen v določbah ZZK-1, sodišče prve stopnje je po načelu sklepanja iz večjega na manjše ugotovilo, da je mogoče vložiti izbrisno tožbo tudi zoper zaznambo spora in ne samo zoper vknjižbe, kot to neutemeljeno v pritožbi navaja tožena stranka. Sodišče v tem postopku ni ravnalo samovoljno in arbitrarno, argumentiralo je svojo odločitev glede uporabe izbrisne tožbe za konkretni primer in pravdni stranki ni obravnavalo neenako. Pri odločanju je sodišče prve stopnje tudi ustrezno uporabilo primerljive odločbe za svojo odločitev tudi glede zadeve VS RS II Ip 180/2015 in je tudi materialnopravno ustrezno obrazložilo doseg in namen te odločbe za konkreten primer.

14. Sodišče prve stopnje ni podalo takšne vsebine sodni poravnavi, kot jo v 23. točki pritožbe, prikazuje tožena stranka. Samo pripoznavo je sodišče prve stopnje vsebinsko ocenilo kot takšno, da z njo toženi stranki nista mogli razpolagati s pravicama, katere jima ne gredo, z vložitvijo predloga za zaznambo spora pa sta obšli materialne predpise, kar je v končni posledici pomenilo, skupaj z vknjižbo zaznambe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe v korist prvotožene stranke to, da je tožeča stranka, katera je pridobila lastninsko pravico na izviren-originaren način, le to tudi izgubila, na podlagi z. k. sklepa.

15. V točki 22. obrazložitve se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo glede obsega pravnomočnosti razsojene stvari in se je opredelilo, da v konkretnem primeru o objektivni identiteti tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti, saj sta v obeh predhodnih zadevah različna tako tožbena zahtevka kot tudi dejanski podlagi obeh zahtevkov, pri čemer je zahtevek v sedaj obravnavani zadevi namenjen ravno odpravljanju materialnopravno napačnih zaznamb. Razlika med obema zahtevkoma pa je tudi v subjektivnem pogledu, saj sedanja tožeča stranka ni mogla učinkovito sodelovati ne v pravdnih, ne v zemljiškoknjižnih postopkih. Z odločitvijo v konkretnem primeru, tako sodišče prve stopnje ni poseglo v odločitve v prejšnjih pravnomočno končanih pravdah, pravno varstvo je dalo zahtevku za izbris zaznambe spora in za izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe v korist prvotožene stranke in z ugoditvijo takšnemu zahtevku ni poseglo v ustavno pravico do lastninske pravice in do učinkovitega pravnega varstva.

16. Očitek v točki 25. obrazložitve pritožbe, da je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka tožeče stranke, ni utemeljen. Sodišče je obrazložilo samo to, da je ugodilo zahtevku o ugotovitvi neveljavnosti vpisa zaznambe spora, ne pa o vknjižbi zaznambe spora, kot to določa 27. člen ZZK-1 in je s tem le materialno pravno popravilo očitno napako v tehnični izdelavi zahtevka in ni poseglo v samo materialno pravno vsebino zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ne pove v kakšni vzročni zvezi je takšno postopanje sodišča do nepravilnosti sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu pa je sodišče prve stopnje uveljavljalo tudi načelo takoimenovanega materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP), tako, da ni mogoče ugotoviti, da je sodišče s tem storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni dalo več pravnega varstva, kako ji ga dopušča zakon.

17. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je našlo več razlogov, ki govorijo v prid odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku kot tistih, katere je glede za zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno navedla prvotožena stranka v pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialno pravno pravilna. Glede na obrazloženo, sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje pa se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišču druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev glede glavne stvari, je pravilna tudi njegova odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

19. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kot jih je le-ta priglasila. Tožeča stranka je priglasila kot pravdne stroške nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1500 točk in končno poročilo stranki 50 točk, kar vse skupaj z 2 % administrativnimi stroški predstavlja skupaj 1581 točk, kar ob vrednosti točke znaša 948,60 EUR. Te pritožbene stroške, mora prvotožena stranka povrniti tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev v tej zvezi je sprejeta na podlagi člena 154 v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Tako tudi sodba VS RS I Ips 180/2015. 2 Tako tudi sklep VS RS II Ips 294/2017 z dne 24. januarja 2019. 3 Primerjaj tudi sodbo VS RS II Ips 361/2013 in odločbo VS RS II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016.