Jedro

Odkup lastninskega deleža ne predstavlja prenosa podjetja oziroma dela podjetja v smislu 73. člena ZDR. Drugotožena stranka je kupila le poslovni delež, tako da je postala 100 % lastnica prvotožene stranke, zamenjava lastništva pa ni povzročila prenosa dejavnosti družbe oziroma dela dejavnosti družbe.

Kot lastnica prvotožene stranke je imela drugotožena stranka pravico odločati o organizacijskih spremembah, konkretno o ukinitvi opravljanja dejavnosti v določenem kraju. Ker je na podlagi te odločitve delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z poslovnih razlogov prvotožene stranke z dne 19.10.2005, na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 28.2.2005 na delovnem mestu osebni finančni svetovalec še naprej traja pri drugotoženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, in da je drugotožena stranka dolžna tožnico prevzeti na delo z dnem prevzema in zagotoviti uresničevanje pravic, kot ji gredo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28.2.2005 ter ji za čas, ko ni na delu, priznati in izplačati vse pravice iz dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in postopa po 1. odstavku 30. člena ZDSS. S presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravni prenos podjetja in da zato ni prišlo do spremembe delodajalca, se ne strinja. Ne drži ugotovitev sodišča, da sta prvo in drugotožena stranka sklenili pogodbo o predaji lastniškega deleža. Prodajno pogodbo sta sklenili P. S. d.d., kot prodajalec in drugotožena stranka kot kupec lastniškega deleža v prvotoženi stranki. Identiteta delodajalca se res ni spremenila. Ker je drugotožena stranka postala 100 % lastnica prvotožene stranke, s tem sprememba lastništva sama po sebi ni pomembna, pomembna pa postane takrat, kadar novi lastnik ob spremembi lastništva tako radikalno poseže v organizacijo prevzete družbe, da ima ta neposreden vpliv na delovnopravni status zaposlenih. Meni, da je drugotožena stranka kot lastnica prvotožene stranke dosegla, da ukine dislocirane enote in prevzame del dejavnosti, s tem pa je ustvarila pogoje za prevzem po 73. členu ZDR. Drugotoženka je najprej vsem delavcem ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, potem pa se je premislila v primeru tožnice in sodelavca. Z nakupom lastniškega deleža je obšla pravovarstvene določbe ZDR, zato prvotožena stranka ne more biti prepričljiva v dokazovanju resnih in utemeljenih razlogov za prenehanje delovnega razmerja. V primeru, da je sodišče pravilno ocenilo, da ne gre za spremembo delodajalca, pa se ne strinja, da je prvotoženka v celoti izpolnila svojo dolžnost po 3. odstavku 88. člena ZDR. V skladu z določbo 90. člena ZDR bi morala prvotožena stranka tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugotoženi stranki, za kar je imela možnost. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2006. Sodišče se tudi ni opredelilo do po mnenju tožnice pomembne okoliščine, da ji je drugotožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dvakrat ponudila sodelovanje, vendar do realizacije pogodbe ni prišlo, iz razlogov na strani drugotožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je drugotožena stranka 100 % lastnica prvotožene stranke, potem ko je P. S. d.d., kot ustanovitelj prvotožene stranke, prodala svoj delež drugotoženi stranki. Po stališču sodišča prve stopnje odkup lastninskega deleža ne predstavlja prenosa podjetja oziroma dela podjetja v smislu določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), saj prva in drugotožena stranka še naprej obstajata kot samostojni pravni osebi. Zamenjava lastništva nikoli nima neposrednih ali avtomatičnih učinkov na delovna razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da odkup lastninskega deleža ne predstavlja prenosa podjetja oziroma dela podjetja v smislu 73. člena ZDR. Drugotožena stranka je z nakupom poslovnega deleža postala 100 % lastnik prvotožene stranke. Za prenos v smislu 73. člena ZDR bi šlo v primeru, če ne bi prišlo le do zamenjave lastništva, ampak bi tudi dejavnost celotne družbe ali njenega dela prevzel nov lastnik. V konkretnem primeru je prišlo le do prodaje poslovnega deleža. Ni šlo za spremembo identitete podjetja, ker je drugotožena stranka postala le nov lastnik poslovnega deleža, ki se ne ukvarja s podobno dejavnostjo, kot se ukvarjala prvotožena stranka. Zgolj spremembe v lastništvu še ni mogoče opredeliti s spremembo delodajalca, zato v konkretnem primeru ne gre za spremembo delodajalca v smislu direktive 2001/23/ES o zbliževanju zakona držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obrata ali delov obrata oziroma 73. člena ZDR.

Drugotožena stranka, ki je s prenosom deleža postala 100 % prvotožene stranke, ima pravico do odločanje o organizacijskih spremembah. Prvotožena stranka je s sklepom z dne 10.10.2005 sprejela odločitev o ukinitvi opravljanja dejavnosti v Kopru in prenosu dejavnosti v Ljubljano. Posledica navedene organizacijske spremembe predstavlja zakonski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določene dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea 1. odstavek 88. člena ZDR). V 2. odstavku 88. člena je določeno, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V 3. odstavku je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Peti odstavek 88. člena ZDR še določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delo tožnice na delovnem mestu osebni finančni svetovalec, ni bilo več potrebno zaradi ukinitve opravljanja dejavnosti v Kopru in prenosa dejavnosti v Ljubljano, kar pomeni, da je potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma možnost dokvalifikacije za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalifikacije za drugo delo. To obveznost delodajalcu nalaga 3. odstavek 88. člena ZDR in če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka ni imela drugega prostega delovnega mesta, na katerem bi bilo možno zaposliti tožnico. Pritožbene navedbe, da bi prvotožena stranka tožnici lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pri drugotoženi stranki v smislu določbe 90. člena ZDR, je neutemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delavec lahko zahteva ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena le pri svojem, ne pa pri drugem delodajalcu. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2006 z dne 25.4.2006, saj v navedeni zadevi ne gre za vprašanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč za pravico do odpravnine v primeru, ko delodajalec zagotovi delavcu možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi na ustreznih delih pri drugem delodajalcu. Prvotožena stranka, kot delodajalec tožnice, ni bila zavezana v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR ponuditi tožnici sklenitev pogodbe pri drugem delodajalcu.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.