Jedro

Neutemeljene so revizijske navedbe, da prvotožena stranka ne bi smela odpovedati tožnici pogodbe o zaposlitvi, ker so obstajale potrebe po delu tožnice pri drugotoženi stranki. Slednja ni delodajalec prevzemnik v smislu 73. člena ZDR, zato se je delovno razmerje, ki je bilo odpovedano med tožnico in prvotoženo stranko, ne tiče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prvotožene stranke z dne 19. 10. 2005, na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 2. 2005 na delovnem mestu osebni finančni svetovalec še naprej traja pri drugotoženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, in da je drugotožena stranka dolžna tožnico prevzeti na delo z dnem prevzema in zagotoviti uresničevanje pravic, kot ji gredo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 2. 2005 ter ji za čas, ko ni na delu, priznati in izplačati vse pravice iz dela z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je prvotožena stranka 10. 10. 2005 sprejela sklep o prenehanju opravljanja dejavnosti v poslovnih prostorih na lokaciji pisarne v Kopru in o prenosu poslovanja oz. dejavnosti iz Kopra v Ljubljano. Prvo in drugotožena stranka sta sklenili prodajno pogodbo o prenosu kapitala od prvotožene stranke na drugotoženo stranko. Po sklepu skupščine se je prvotožena stranka 23. 9. 2005 iz delniške družbe preoblikovala v d.o.o.. Drugotožena stranka je 100 % lastnica prvotožene stranke. Prvo in drugo tožena stranka imata različne dejavnosti, ki ju opravljata še naprej, torej tudi po tem, ko je pri prvotoženi stranki prišlo do spremembe imetnika v kapitalu družbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da ni prepričljivo zatrjevanje in razlaganje sodišča, da je prvotožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR ne izhaja, da se ta nanaša le na primere ponudbe sklenitve druge pogodbe pri istem delodajalcu, pač pa nalaga delodajalcu, da preveri vse možnosti, ki ohranjajo zaposlitve. Prvotoženka bi lahko postopala po 90. členu ZDR in tožnici ohranila zaposlitev pri drugotoženki, zato je možno očitati, da prvotoženka ni izrabila vseh zaposlitvenih možnosti, in zato ni ravnala skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in v tem smislu ni mogla dokazati obstoja resnih in utemeljenih poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je obstajala potreba po tožničinem delu pri drugotoženi stranki, po mnenju tožnice pa drugotoženka ni uspela dokazati obstoja resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe, toliko bolj, ker je izkazano, da je drugotožena stranka zaposlila, razen tožnice in sodelavca, vse delavce na istih delih, ko so bili ta čas zaposleni pri prvotoženi stranki v Kopru.

5. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in prvotoženi ter drugotoženi stranki, ki je nanjo nista odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP).

8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) v 88. členu med razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca v 1. alineji določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlogi). Drugi odstavek 88. člena ZDR določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi iz prvega odstavka tega člena resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena je določeno, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

9. Prvotožena stranka je tožnici dne 19. 10. 2005 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot poslovni razlog je prvotožena stranka navedla organizacijske in strukturne spremembe podjetja, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja zaposlenih. Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da delo tožnice na delovnem mestu osebni finančni svetovalec ni bilo več potrebno zaradi ukinitve opravljanja dejavnosti v Kopru in prenosu opravljanja te dejavnosti v Ljubljano. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja je prvotožena stranka 10. 10. 2005 sprejela sklep o prenehanju opravljanja dejavnosti v poslovnih prostorih na lokaciji pisarne v Kopru in o prenosu poslovanja oz. dejavnosti iz Kopra v Ljubljano. Zato je potreba po tožničinem delu po pogojih iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Prvotoženi stranki tudi ni mogoče očitati, da ni upoštevala tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker je bilo ugotovljeno (na to ugotovitev je revizijsko sodišče vezano), da tožena stranka ni imela drugega prostega delovnega mesta, na katerem bi bilo mogoče zaposliti tožnico. Vrhovno sodišče je glede obveznosti delodajalca po tretjem odstavku 88. člena ZDR v sodbi VIII Ips 69/2006 z dne 25. 4. 2006 navedlo: „Po tretjem odstavku 88. člena ZDR je obveznost delodajalca dvojna. Najprej mora preveriti, ali je in pod kakšnimi pogoji preseženemu delavcu mogoče zagotoviti nadaljnjo zaposlitev. Če take možnosti ni (ne obstaja), tudi ni podlage za ponujanje nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če taka možnost obstaja, delodajalec mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Take možnosti ni, če delodajalec nima prostih delovnih mest ali če delavec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo prostih delovnih mest“.

10. Prvotožena stranka ni bila zavezana postopati po 90. členu ZDR in tožnici ohraniti zaposlitev pri drugotoženi stranki, kot to zmotno meni tožnica. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da delavec lahko zahteva ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena le pri svojem, ne pa pri drugem delodajalcu.

11. Spremembo delodajalca ZDR ureja v 73. členu, ki v prvem odstavku določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene ali druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V obravnavanem primeru ne gre za spremembo delodajalca, kot je to pravilno zaključilo sodišče v izpodbijani sodbi. Ugotovljeno je bilo, da imata toženi stranki različne dejavnosti, ki jih opravljata še naprej, tega ne spremeni niti sprememba prvotožene stranke iz d.d. v d.o.o.. Dejstvo, da je drugotožena stranka postala 100 % lastnica prvotožene stranke ne pomeni, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR, zato so neutemeljene revizijske navedbe, da prvotožena stranka ne bi smela odpovedati tožnici pogodbe o zaposlitvi, ker so obstajale potrebe po delu tožnice pri drugotoženi stranki. Slednja ni delodajalec prevzemnik v smislu 73. člena ZDR, zato se je delovno razmerje, ki je bilo odpovedano med tožnico in prvotoženo stranko, ne tiče. Drugotožena stranka ni prevzela nobenih obveznosti do delavca. Pomembna je sprememba v zakonitem delodajalcu, pri čemer vprašanje, kdo je ekonomski lastnik, ni pomembno (1). V obravnavanem primeru pa drugotožena stranka ni postala delodajalec tožnice, kljub lastništvu prvotožene stranke.

12. Ker ni očitanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Končar P., v : Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 327