Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po hrvaškem pravu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da znesek 10.272,80 EUR v prvem odstavku in v drugi alinei I. točke izreka sodbe zamenja znesek 4.272,80 EUR in v II. točki znesek 1.542,13 EUR zamenja znesek 1.954,56 EUR ter da vsebino III. točke izreka nadomesti besedilo: ''Tožnica mora toženki povrniti 363,86 EUR stroškov pritožbenega postopka.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožnica mora toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 740,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki v plačilo naložilo plačilo 10.272,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 22.115,50 EUR od 15. 11. 2006 dalje do plačila in od zneska 10.272,80 EUR od 30. 5. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je še, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne, tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.542,13 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo v stroškovnem delu, v ostalem delu pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 123/2010 z dne 9. 6. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti hrvaško pravo, vendar meni, da ga glede na dosojeno višino odškodnine nižji sodišči nista uporabili. Tudi ob upoštevanju najvišjih možnih zneskov Orientacijskih kriterijev Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške bi bila tožnica za telesne bolečine upravičena do maksimalno 1.900,00 EUR. Ob upoštevanju nevšečnosti in bodočih občasnih bolečin pa tožnica ni upravičena do višje denarne odškodnine od 5.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se glede konkretiziranih ugovorov toženke ni izjasnilo, ampak je pavšalno zmotno zaključilo, da je prisojena odškodnina primerna. Toženka zatrjuje predvsem odstop od sodne prakse hrvaških sodišč v podobnih primerih. Glede odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti poudarja, da sodišče ni ugotovilo stopnje zmanjšanja izražene v odstotku. Po hrvaški sodni praksi je le tako mogoče določiti višino odškodnine. Pritožbeno sodišče je takšen ugovor odpravilo s pojasnilom, da je iz opisa razvidno, da gre za „obsežno“ zmanjšanje življenjske aktivnosti. Podrejeno toženka poudarja, da zmanjšanje življenjske aktivnosti ne presega 25 %. Upoštevaje hrvaško materialno pravo tožnica iz tega naslova ni upravičena do več kot 5.000,00 EUR odškodnine. V pritožbi se je sklicevala na sodno prakso hrvaških sodišč v (po njenem mnenju) primerljivih zadevah, od katere dosojena odškodnina odstopa za več kot 100 %, a se glede tega pritožbeno sodišče sploh ni zjasnilo in s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na navedeno bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj je tožnica že prejela popolno denarno odškodnino.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Tožnica se je 27. 10. 2005 hudo telesno poškodovala v prometni nesreči, ki se je zgodila na območju Republike Hrvaške. Slovenija in Hrvaška sta pogodbenici Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče(1). Konvencija v 3. členu določa, da se uporabi pravo države, v kateri se je nesreča zgodila. Zato sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je v tej zadevi treba uporabiti hrvaško pravo (Zakon o obligacijskih razmerjih, hrvaško sodno prakso in Orientacijske kriterije za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 29. 11. 2002 – v nadaljevanju Kriteriji).

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela: zlom II. vratnega vretenca, zlom s stisnjenjem IV., V. In VII prsnega vretenca, zlom končnega dela desne ključnice, udarec v glavo v čelnem delu desne strani, pretres možganov in udarnino možganov v čelnem in temenskem delu ter udarnino in odrgnino predela nosu.

9. Nižji sodišči sta glede telesnih bolečin ugotovili, da je tožnica 14 dni trpela močne (večinoma stalne) bolečine, srednje močne bolečine 2 do 3 tedne po dogodku in nato še 2 do 3 tedne neposredno po odstranitvi mavca ter 2 meseca zmerne oziroma lažje bolečine. Občasne lažje in zmerne bolečine so se ji pojavljale nato še kasneje in se bodo predvidoma tudi v bodoče. Med zdravljenjem je utrpela številne nevšečnosti, kot so: prevoz z reševalnim vozilom, 22 dni zdravljenja v bolnišnici, diagnostične preiskave (rentgensko in CT slikanje, MRI preiskava), jemanje krvi, prejemanje analgetikov v obliki injekcij (skupno 20 dni) in kasneje v obliki tablet, prejemanje zdravil za preprečevanje nastajanja strdkov v obliki injekcij (20 dni), mirovanje (10 dni), hoja z berglami 3 mesece, mavčna imobilizacija 3 mesece, obiski in pregledi pri kirurgu, nevrologu in fiziatru skupaj 18 krat, obiskovanje fizikalne terapije-skupno 70 krat ter razgibavanja. Glede na ugotovitve o telesnih bolečinah so maksimalne izračunane orientacijske vrednosti po Kriterijih 2.464,02 EUR. Poleg tega je treba v obzir vzeti še bodoče bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na navedeno je revizijsko sodišče za postavko telesnih bolečin odškodnino odmerjeno na 10.000,00 EUR znižalo na 6.000,00 EUR, kar glede na dejanske ugotovitve in upoštevajoč Kriterije ter hrvaško sodno prakso predstavlja primerno odškodnino.

10. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila življenjska aktivnost zmanjšana v prvih 10 dneh, kasneje okrnjena v večji meri še 3 mesece, ko je morala tožnica nositi mavčni oglavnik in hoditi z berglami. V prvem mesecu ni smela dvigovati roke nad nivo rame, po odstranitvi imobilizacije in ko ni več potrebovala bergel, so se omejitve zmanjšale. Odrgnine, udarnine in zlom ključnice po rehabilitaciji tožnice niso ovirale. Ob dolgotrajni imobilizaciji je prišlo do pomembne oslabitve mišic, predvsem v področju leve lopatice. Zaradi poškodbe glave je morala 2 meseca mirovati in se simptomatsko zdraviti, ni bila sposobna za večje intelektualne in psihične obremenitve. Tožnici so ostale blage in dokaj nespecifične težave - občasne bolečine, splošna slabost, hitra utrujenost.(2) V področju prsne hrbtenice je prišlo do trajnih posledic v majhni meri, v vratnem predelu v znatni meri (do zmanjšanja aktivnega odmika v stran zmanjšanje za 30 stopinj v desno in 35 v levo), zaskuov (40 stopinj) in predklona (5 stopinj) ter zaklona (15 stopinj). Težave ob zmanjšani gibljivosti in mišični moči se kažejo v pojavljanju bolečin in omejitvah pri dejavnosti, ki vključujejo določene drže, kot so dolgotrajno sedenje, pri obračanju, nagibanju v stran, naglem spreminjanju smeri in položaja, sklanjanju, vstajanju. Tožnica ima pisarniško delo, ob nesreči je bila stara 27 let, pred nesrečo se je ukvarjala z več športi, a jih je opustila zaradi zavrtega obračanja hrbtenice, sedaj poskuša s tekom. Težave s hrbtenico se bodo v bodočnosti verjetno še povečale, tudi v povezavi z drugimi predvsem degenerativnimi spremembami, na katere bo imelo vpliv tudi spremenjeno stanje po poškodbah. Nižji sodišči sta iz zgoraj navedenih ugotovitev zaključili, da gre za obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Kriteriji ne predstavljajo matematične formule za izračun odškodnine, ampak le orientacijske vrednosti, saj je treba upoštevati vse okoliščine primera. Še posebej velja to poudariti glede zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj revidentka v reviziji poudarja, da ni mogoče dosoditi odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, če ni določenega odstotka zmanjšanja. Procentualna ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti je le eno od pomagal pri ugotavljanju obsega te oblike nepremoženjske škode. Pri tem je treba upoštevati posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu in kako se to odraža v njegovi duševnosti glede na poklic, starost, spol in siceršnje življenjske aktivnosti. Iz Kriterijev za obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti (približno 40 %, ki predstavlja mejo med dvema razredoma določenima v Kriterijih, in sicer med 25 in 40 % ter 40 in 60 %) izhaja orientacijska vrednost med 5.917,33 EUR in 11.834,66 EUR. Upoštevaje vse navedene ugotovitve je revizijsko sodišče za postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjeno odškodnino v višini 12.000 EUR znižalo na 10.000 EUR, kar upoštevajoč Kriterije in odločitve hrvaških sodišč v podobnih zadevah predstavlja primerno odškodnino.

11. V primerih, ki jih navaja toženka (sodba Županijskega sodišča Rijeka Gž 1004/08 in sodbe VSH Rev 1020/06, Rev 1045/04, Rev 17/07 in Rev 216/05) je bila sicer odmerjena nižja odškodnina, vendar gre po naravi poškodb in trajanju bolečin za neprimerljive zadeve. Kljub temu iz teh odločb izhajajo bistveno nižje odškodnine od prisojenih. Tudi glede na Kriterije je dosojena odškodnina previsoka. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka.

12. Spremenjen uspeh v pravdi je narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje. Odmerjeni so na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je, upoštevajoč spremembo revizijskega sodišča, uspela s 9,8 %, zato je upravičena do povrnitve stroškov v tem razmerju. Prvostopenjsko sodišče je stroške tožnice odmerilo na 4.307,58 EUR in glede na nov uspeh to znaša 422,14 EUR. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni na 2.606,04 EUR in v skladu z odločitvijo revizijskega sodišča predstavlja 91,2 % uspeh, kar znaša 2.376,70 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožnica toženki povrniti 1.954,56 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Sprememba na revizijski stopnji pomeni tudi tožnikov uspeh na pritožbeni stopnji. Zato je v skladu z 58 % uspehom upravičen do povrnitve stroškov pritožbe v višini 363,86 EUR. Odmerjeni znesek obsega nagrado za sestavo pritožbe 625 točk, DDV na odvetniške storitve in 2% materialnih stroškov ter sodno takso v višini 277,35 EUR. V zvezi z revizijo so toženki priznani stroški za sestavo revizije v višini 750 točk in 20 % DDV ter 2 % izdatkov za stranko, kar v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67-3245/2003, 70-/2003 – popravek) znaša skupaj 419,99 EUR. Sodišče je toženki priznalo tudi povrnitev sodne takse za dopustitev revizije v višini 141,00 EUR in sodne takse za revizijo v višini 969,70 EUR, kar vse skupaj znaša (upoštevaje 58 % uspeh) 887,80 EUR. Tožnici so priznani stroški za sestavo odgovora v višini 750 točk, in materialni stroški (2 %), kar skupaj upoštevajoč 42 % uspeh znaša 147,48 EUR. Po medsebojnem pobotanju tako odmerjenih stroškov odmerjenih mora tožnica toženki povrniti 740,32 EUR revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Ur. l. SFRJ MP št. 26/1976 z dne 4. 5. 1971. Op. št. (2): Večina naštetih težav je prehodne narave oziroma začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar je sodišče to vseeno upoštevalo pri tej postavki, revizija pa tega ne uveljavlja.