Jedro

V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Sodišče prve stopnje ga je tako tudi uporabilo in v zvezi z vprašanjem, v kakšni višini se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo (torej v zvezi z uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine), pridobilo podatke o vsebini tujega prava.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po hrvaškem pravu.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v stroškovnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 981,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo 10.272,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 22.115,50 EUR od 15.11.2006 dalje do plačila - od zneska 10.272,80 EUR od 30.5.2007 dalje do plačila vse v roku 15 dni pod izvršbo (izrek pod točko I). Odločilo je še, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (izrek pod točko III), tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.542,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (izrek pod točko II).

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, v delu v kolikor ji le-to ni v celoti priznalo zahtevane odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti. Izpostavlja tudi, da bi sodišče prve stopnje lahko v konkretni zadevi uporabilo slovensko pravo po načelu najtesnejše zveze. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v njenem obsodilnem delu in se z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava zavzema za ustrezno znižanje na prvi stopnji prisojene odškodnine in temu ustrezno spremembo izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji.

5. Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista vložili.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako, v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa. Ob uradnem preizkusu zadeve je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Glede na pritožbena izvajanja pravdnih strank pritožbeno sodišče še pojasnjuje:

8. Kot tudi ugotavlja pritožnica – tožeča stranka, gre za spor z mednarodnim elementom, saj zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči na Hrvaškem dne 27. 10. 2005. V takem primeru je treba najprej presoditi, katero pravo je treba uporabiti za odločitev o takšnem pravnem razmerju. Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), je sodišče prve stopnje glede presoje, katero pravo je treba uporabiti v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur. l. SFRJ MP št. 26/76). To konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ, Republika Slovenija pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela (Ur. l. RS MP št. 2/93). Tudi Republika Hrvaška je pridobila status države pogodbenice te konvencije (glej Irena Badovinac Bjelič: Zbirka Haških konvencij o mednarodni pravni pomoči). Konvencijo je treba uporabiti glede na določilo 4. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 3. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ki velja tudi v Republiki Hrvaški. To določilo uveljavlja načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili notranjega prava. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru na uporabo hrvaškega prava (ne gre namreč za izjeme, ki so nadalje naštete v 4. členu Konvencije). Sodišče prve stopnje se je torej pravilno odločilo za uporabo hrvaškega prava in zato pritožbeni pomisleki o togem stališču sodišča prve stopnje niso utemeljeni. V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom, uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Sodišče prve stopnje ga je tako tudi uporabilo in v zvezi z vprašanjem, v kakšni višini se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo (torej v zvezi z uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine), pridobilo podatke o vsebini tujega prava. Tega je tudi uporabilo, vključno s kriteriji, ki jih to pravo predvideva za odmero višine odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode in ki so tudi razvidni iz Orientacijskih kriterijev glede višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo (priloga C - kriteriji). Sodišče prve stopnje tako v obrazložitvi svoje sodbe posebej poudarja kriterije hrvaškega prava, ki so tudi podobni kriterijem slovenskega prava, saj se je zvezni Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR do 1. 1. 2002 uporabljal tudi v Republiki Sloveniji kot republiški predpis, ob tem, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo kriterije, saj je navedlo, da se je pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo oprlo na veljavno hrvaško sodno prakso, ter Zakon o obligacijskih razmerjih. Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo je tudi po hrvaškem pravu satisfakcija. Pritožbeno sodišče sodi, da učinek uporabe tega tujega prava ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj ta namen odmerjena odškodnina dosega tudi po slovenskem pravnem redu. Sodišče prve stopnje je torej pravilno navedlo vse elemente, ki vplivajo na odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode in to škodo tudi odmerilo v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in v skladu z Orientacijskimi kriteriji in zneski za potrditev višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 29. 4. 2002 in zato so pritožbena izvajanja pravdnih strank neuspešna.

9. Prisojo odškodnine za telesne bolečine graja tako tožeča kot tudi tožena stranka, ki se zavzemata za znižanje oziroma zvišanje prisojene odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo vsa pomembna dejstva iz katerih je sklepalo na stopnjo tovrstne škode pri tožeči stranki in sledilo ciljem in smernicam zgoraj navedenih odškodninsko pravnih norm, pri čemer tudi ni obšlo načela individualizacije v odškodninskem pravu. Skrbno je ugotovilo stopnjo te škode, ob upoštevanju obsega, trajanja in intenzitete telesnih bolečin pri tožeči stranki ter prestanih neugodnosti med zdravljenjem. Ta dejstva je ugotavljalo pravilno ob pritegnitvi ustreznega izvedenca medicinske stroke z vidika pravil stroke in tako poskrbelo za ustrezno objektivizacijo lastnega tožničinega prikaza o stopnji te škode. Sodišče druge stopnje povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenziteti tožničinih bolečin (stran 5, 6 in 7). Ugotovljeno je, da je tožnica trpela kontinuirane telesne bolečine intenzivnejšega značaja v opazno dolgem časovnem trajanju, prav tako pa so pri njej obstajale tudi občasne telesne bolečine, ki se pojavljajo še danes ob spremembi vremena in rotacijskih gibih ter so trajne, kar tudi potrjuje izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. Č. Na prvi stopnji prisojena odškodnina v znesku 10.000,00 EUR iz te podlage predstavlja primerno zadoščenje in se pritožbi s svojim poizkusi doseči ustrezno korekcijo odškodnine iz vidika in interesov strank zavračata to kot neutemeljeni. Prisojena odškodnina je ustrezna v kolikor se primerja z višino odškodnin za podobne škode v Republiki Hrvaški.

10. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se tožeča stranka zavzema za njeno zvišanje, medtem ko tožena stranka v obravnavani pritožbi stoji na stališču, da je odmerjena odškodnina previsoka in v nasprotju z objavljenimi kriteriji, ter izpostavlja, da dr. Č. ni podal procentualnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče tovrstni graji ni moglo slediti. Tudi po hrvaškem pravu zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve oškodovankinih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljala in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljala v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali posebnimi pogoji. Iz izvedenskega mnenja dr. Č. izhaja, da je pri tožnici prišlo do pomembno aktivno zmanjšane gibljivosti hrbtenice v vratnem predelu, predvsem pri odmiku v vstran (zmanjšanje za 30 stopinj v desno oziroma 35 stopinj v levo) in zasuku (zmanjšanje za 40 stopinj) ter tudi predklonu (zmanjšanje za 5 stopinj) in zaklonu (zmanjšanje za 15 stopinj). Prav tako je tudi izvedenec ugotovil, da je prišlo do poškodbe drugega vratnega vretenca ter četrtega, petega in osmega prsnega vretenca ter da je zato pri tožnici nedvomno prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi utrpelih poškodb. Te zmanjšane aktivnosti se kažejo zaradi sprememb funkcionalnosti vratne hrbtenice in je zato omejena pri obračanju in nagibanju glave v stran, medtem ko je v področju prsne hrbtenice trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti izraženo le v manjši meri. Pri tožnici so tudi težave zaradi zmanjšane gibljivosti in mišične moči, ki se kažejo predvsem v pojavljanju bolečin in v omejitvah pri dejavnostih, ki vključujejo določene položaje npr. dolgotrajno sedenje, obračanje glave, nagibanje vstran, sklanjanje, vstajanje in podobno in tudi z možnostjo določenega stopnjevanja težav v bodoče. Res je, da izvedenec dr. Č. ni podal procentualnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je v svojem izvedenskem mnenju potrdil (kar obširno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje str. 10, 11, 12), da je pri tožnici prisotno obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar je potrdila tudi tožeča stranka zaslišana v postopku. Iz vsebine „Orientacijskih kriterijev Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, izhaja, da je pri odmeri odškodnine predvsem potrebno upoštevati specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, torej konkretno zmanjšanje njegovih aktivnosti zaradi trajnih posledic in njegovo prizadetost ter kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je odškodnina v višini 12.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerna glede na v konkretnem primeru ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožnici.

11. Utemeljena pa tudi ni pritožba tožeče stranke glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo odškodnine iz naslova skaženosti. Iz izvedenskega mnenja dr. Č. izhaja, da posledice škodnega dogodka pri tožnici ne predstavljajo trajne, odbijajoče in zgražanja ter odpor zbujajoče spremembe, ki bi pomenila skaženost. Tudi zaključki sodišča prve stopnje, katero je pred tem vpogledalo izboklino na desnem ramenu tožeče stranke, so enaka kot iz izvedenskega mnenja in sicer, da se izboklina s prostim očesom skozi belo srajco tožnice ne vidi ter, da ne predstavlja trajne, odbijajoče in zgražanje ter odpor vzbujajoče spremembe, ki bi pomenila skaženost. Sodišče namreč odmeri odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti ob upoštevanju tako objektivnih kot subjektivnih meril. Objektivna merila zajemajo spremembo oškodovankine zunanjosti, njeno opaznost, obseg in možnost zakrivanja poškodb, starost, spol in podobno... Subjektivna merila pa se odražajo v vplivu spremembe zunanjosti na oškodovankino duševno ravnovesje oziroma počutje, pri tem pa je tudi potrebno upoštevati v kolikšni meri spremenjen videz vpliva na pozornost okolice. Torej gre za pravno kategorijo, ki jo oceni sodišče na podlagi izvedenčevega opisa oškodovankinih telesnih sprememb (objektivni pogoj) in ugotovljenih duševnih bolečin, ki jih zaradi telesnih sprememb trpi oškodovanka (subjektivni pogoj) in glede na to da ta dva pogoja v konkretnem primeru nista podana je odločitev sodišča glede zavrnitve odškodnine zaradi skaženosti pravilna.

12. Pritožbena zatrjevanja o prenizki oziroma previsoki odškodnini se tako pokažejo kot neutemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo priznalo odškodnino v skupni višini 26.288,43 EUR, ter ob odštetju že izplačanega nespornega dela odškodnine v valoriziranem znesku 16.015,43 EUR še 10.272,80 EUR.

14. Utemeljena tudi ni pritožbena graja glede obresti na premoženjsko škodo tožeče stranke, katere je sodišče priznalo od 15.11.2006 dalje. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja. Pojasniti namreč je, da so zamudne obresti objektivne posledice zamude in torej tečejo po zakonu samem, kadar dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne terjatve (277. člen ZOR), izgubljeni zaslužek pa predstavlja čisto denarno terjatev. Z vprašanjem začetka teka zamudnih obresti je povezano vprašanje dolžnikove zamude, z njim pa vprašanje zapadlosti dolžnikove obveznosti. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR-a) torej dolžnik od tedaj dalje dolguje zamudne obresti, ne glede na to, ali ga je upnik na njihovo plačilo še posebej pozval ali ne.

15. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja glede teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je tožena stranka ob nespornem delu izplačane akontacije odškodnine z dne 15. 11. 2006 razpolagala z medicinsko dokumentacijo tožeče stranke in od takrat dalje je tožena stranka v zamudi. V delu torej kjer tožena stranka graja odmero zakonskih zamudnih obresti je pritožba neutemeljena (sodba str. 13 in 14).

16. Tožena stranka izpodbija odločitev tudi v delu, v katerem je odločeno o pravdnih stroških. Pri tem ima pritožba prav, ko izpostavlja da uspeh tožnice v pravdi ni znašal 60 %. Dejstvo je, da je tožeča stranka zahtevala plačilo še dodatnih 43.580,59 EUR, medtem, ko ji je sodišče priznalo nadaljnjo odškodnino v višini 10.272,80 EUR, kar predstavlja uspeh tožeče stranke v pravdi le v višini 23,5 %, uspeh tožene stranke pa je torej v višini 62,5 %. Pravdni stranki odmerjenih pravdnih stroškov na prvi stopnji nista izpodbijali, razen tožena stranka glede uspeha. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 4.307,58 EUR, toženi stranki 2.606,04 EUR, po medsebojnem pobotanju ob upoštevanju sedaj odmerjenega uspeha v pravdi pravdnih strank je pritožbeno sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 981,00 EUR, kot izhaja iz izreka odločbe.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Stroške neuspelih pritožb krijeta pritožnici sami. Pojasniti je, da tožena stranka z odločitvijo o glavni stvari ni uspela, s pritožbo glede pravdnih stroškov pa je uspela v neznatnem obsegu, in zato je sodišče druge stopnje odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (člen 165/I ZPP).