Jedro

Sodna praksa tudi v takšnih primerih kot je obravnavani dopušča dokazovanje, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z okoliščino, ki je podlaga za izgubo zavarovalnih pravic, saj šteje, da so takšna določila splošnih pogojev v nasprotju s samim namenom prostovoljnega nezgodnega zavarovanja, ki je v ustvarjanju lastne (in družinske) socialne varnosti in pokrivanju finančne vrzeli, ki nastane kot posledica nezgode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 20. 8. 2013 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 250.000,00 EUR zavarovalnine iz naslova nastale nepremoženjske škode v škodnem dogodku, zaradi katerega je tožnik postal trajni invalid in ni več zmožen opravljati svojega dela (njegov delodajalec pa je imel kolektivno zavarovanje sklenjeno pri toženki). Toženka je zahtevku nasprotovala, saj naj ne bi bilo podano zavarovalno kritje, ker je bil tožnik ob dogodku v vinjenem stanju.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo v plačilo 30,00 EUR pravdnih stroškov toženke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da naj bi bili razlogi obeh izpodbijanih sodb v nasprotju z zbranim procesnim gradivom in poudarja, da je bil tožnik žrtev kaznivega dejanja poskusa uboja, do katerega je prišlo brez volje, povoda ali soprispevka tožnika. Temelj zahtevka naj bi bil zato podan in ni pravne podlage, po kateri bi tožnik izgubil pravice iz zavarovalne police. Opozarja, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Izpodbijani sodbi naj ne bi imeli razlogov v zvezi z neizvedbo s strani tožnika predlaganih dokazov (na podlagi česar uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), sodišče pa ni postopalo pravilno, ko je v zadevi odločilo brez izvedbe naroka za glavno obravnavo.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik žrtev kaznivega dejanja poskusa uboja, ko sta ga dne 21. 8. 2010 fizično napadla in poškodovala A. A. in B. B. (ki sta bila v kazenskem postopku pravnomočno obsojena). Tožnik je bil vključen v kolektivno nezgodno zavarovanje oseb, ki ga je s toženko sklenil njegov delodajalec.

9. Z zavarovalno pogodbo se zavarovanec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi zavarovalni primer, izplačala zavarovancu zavarovalnino.1 Zavarovalno pravo je praviloma kogentne narave2, v določenih primerih pa je dopustna pogodbena izključitev nevarnosti.3 Kolektivno nezgodno zavarovanje, ki ga je s toženko sklenil tožnikov delodajalec, je v 9. členu pripadajočih Splošnih pogojev PG-NE/04-12, katerih veljavnosti ne izpodbija nobena od pogodbenih strank, izključilo nekatere rizike. Med izključene rizike sta pogodbeni stranki uvrstili tudi nezgode, ki nastanejo zaradi delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Splošni pogoji nadalje ne določajo možnosti zavarovanca, da dokaže nasprotno, to je da nezgoda ni nastala zaradi delovanja alkohola.

10. Sodna praksa tudi v takšnih primerih dopušča dokazovanje, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z okoliščino, ki je podlaga za izgubo zavarovalnih pravic4, saj šteje, da so takšna določila splošnih pogojev v nasprotju s samim namenom prostovoljnega nezgodnega zavarovanja, ki je v ustvarjanju lastne (in družinske) socialne varnosti in pokrivanju finančne vrzeli, ki nastane kot posledica nezgode.5 Sodišče prve stopnje se je zato v svoji obrazložitvi napačno omejilo zgolj na presojo, ali besedilo splošnih pogojev predvideva možnost izpodbijanja domneve, da je do nezgode prišlo zaradi alkoholiziranosti zavarovanca. Vendar je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo, da je pomembno, da se tožnik v postopku sploh ni skliceval na to, da ne obstoji vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Trditveno in dokazno breme izpodbijanja domneve, da je nastala škoda posledica alkoholiziranosti zavarovanca (ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja) je na tožniku (zavarovancu).6 Toženka se je na domnevo alkoholiziranosti sklicevala v svojem odgovoru na tožbo, na kar tožnik ni odgovoril in ni zatrjeval (še manj dokazal) nasprotnega. Vložil je le tožbo in soglašal s tem, da je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog strank. Revizijske navedbe, da je škodni dogodek nastal brez tožnikove volje, povoda ali soprispevka, pa so bile v postopku podane prepozno (372. člen ZPP).

11. Kot je tožniku že obrazložilo sodišče druge stopnje, je napačno njegovo stališče, da je v postopku bistveno, da je bil žrtev kaznivega dejanja. Ni res, da to dejstvo predstavlja samostojno pravno podlago za presojo škodnega dogodka. V tem primeru tudi ni uporabljivo pravilo o vezanosti civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo. Tožnik v tem postopku namreč ne zahteva odškodnine od storilcev kaznivega dejanja, temveč svoj zahtevek utemeljuje na kolektivnem nezgodnem zavarovanju oseb, ki ga je pri toženki sklenil tožnikov delodajalec. Zavarovalnino pa lahko od tožene stranke terja le ob pogojih, ki jih določa sklenjena zavarovalna pogodba in relevantni splošni pogoji.

12. Zato tudi ni utemeljen revizijski očitek o protispisnosti izpodbijanih sodb. Čeprav iz dokaznega gradiva izhaja ugotovitev, da je bil tožnik žrtev kaznivega dejanja, to ne utemeljuje njegovega zahtevka zoper toženko. Opustitev izvedbe dokazov tožnika (ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ti ne bi mogli privesti do drugačne ugotovitve odločilnega dejstva alkoholiziranosti) nima za posledico zatrjevane procesne kršitve neobrazloženosti. Tožnik v reviziji ponavlja že v pritožbi izčrpan očitek, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ne da bi se tožnik tej pravici odpovedal. Obe stranki sta namreč podali ustrezni pisni izjavi, da soglašata z odločitvijo po stanju spisa, zato k obrazložitvi sodišča druge stopnje v tem delu ni kaj dodati.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 921. člen Obligacijskega zakonika (OZ). 2 Prvi odstavek 924. člena OZ. 3 npr. 977. člen OZ. 4 Prim. VSRS Sodba II Ips 9/2018, VSRS sklep II Ips 82/2016 in VSRS sklep II Ips 20/2014. 5 Po drugem odstavku 121. člena OZ lahko namreč sodišče zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo. 6 Tako že VSRS sklep II Ips 82/2016.