Jedro

Glede na 3. odstavek 100. člena OZ in 3. točko 459. člena OZ dolguje podjemnik tako opravo posla, da bo stvar imela lastnosti, ki jih le določajo javnopravne norme (predpisi).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni v : a) točki III izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranka na plačilo 21.237,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi tekle od 10. 1. 2008 naprej do plačila; b) točki IV izreka tako, da se se delno zavrne zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.935,02 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in zamudnih obresti od tega zneska.

II. V preostanku (glede točk I, II v celoti in deloma glede točke IV izreka) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 752,73 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe; v primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine zahtevala plačilo skupaj 15.767,24 EUR z obrestmi. Ta zahtevek se je nanašal na plačilo različnih del, ki so bila povzeta v II. začasni situaciji. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka v pobot ugovarjala nasprotno terjatev na plačilo 14.811,84 EUR. To naj bi bila pogodbena kazen, ki naj bi jo dolgovala tožeča stranka zaradi kršitve pogodbenih obveznosti po podjemni pogodbi št. 16/2007. Po ugovoru tožene stranke se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor.

Ko se je postopek že vodil kot gospodarski spor, je tožeča stranka zahtevala še plačilo 21.237,30 EUR z obrestmi. To je bil izdatek, ki ga je imela z nakupom geotehničnih sider.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo vsem tožbenim zahtevkom tožeče stranke. V točki I izreka je odločilo o zahtevku na plačilo 15.767,24 EUR z obrestmi. V točki II je odločilo, da pobotni ugovor ni utemeljen. V točki III je naložilo plačilo 21.237,30 EUR z obrestmi. V točki IV je odločilo o stroških postopka in jih v celoti prisodilo tožeči stranki.

Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožba je bila vložena zoper celotno prvostopenjsko sodbo. V pritožbi predvsem navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi za pogodbene obveznosti veljal ZGPro, tako da tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Zaradi tega naj bi bila v pobot uveljavljana terjatev utemeljena.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. V odgovoru meni, da je bila pritožba zoper sodbo, kolikor se nanaša na točko III izreka, prepozna. Obširno tudi utemeljuje, zakaj je prvostopenjska sodba po materialnopravni plati pravilna.

Pritožba je delno utemeljena.

I. Pravočasnost pritožbe, kolikor se nanaša na točko III izreka prvostopenjske sodbe Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo izrazila svoje mnenje, da je bila pritožba deloma vložena prepozno. To se naj bi nanašalo na pritožbo zoper točki I in II izreka. Odgovor na pritožbo je to utemeljeval s 496. členom ZPP in tam določenim osemdnevnim rokom za vložitev napovedi pritožbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravočasnost vložitve pritožbe po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ne meni, da je bila pritožba zoper točki I in II izreka vložena prepozno.

Sodni postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine; po vloženem ugovoru se je postopek nadaljeval pred pravdnim sodiščem kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odstavek 62. člena ZIZ). O tem zahtevku je bilo odločeno v točki I izreka izpodbijane sodbe. V tem postopku je tožeča stranka sama postavila še nov zahtevek (na plačilo 21.237,30 EUR, točka III izreka prvostopenjske sodbe).

Ne glede na to, da je bil le en del zahtevkov (in ugovorov) povezan s postopkom za izvršbo na temelju verodostojne listine, drugi del pa ne, je pravni pouk prvostopenjske sodbe podelil enotni rok za vložitev napovedi pritožbe v trajanju 8 dni. Pritožbo je tožena stranka napovedala v skladu s pravnim poukom. Pravočasno po izdelavi sodbe s polno obrazložitvijo (4. odstavek 324. člena ZPP) je vložila pritožbo.

Pravni pouk sodbe s skrajšano obrazložitvijo (1. odstavek 496. člena ZPP) je bil torej takšen, kot da je tožeča stranka vse zahtevke postavila že v postopku izvršbe na temelju verodostojne listine.

Slovensko civilno procesno pravo ne ureja, kako ravnati v primerih, ko se z eno odločbo odloča o zahtevkih, ki so bili postavljeni v različnih postopkih. Glede na to, da je v vsaki sodbi lahko en sam pravni pouk, glede dela zahtevkov pa se je v tej zadevi postopek začel z izvršbo na temelju verodostojne listine, prvostopenjsko sodišče ni ravnalo napačno. Po vložitvi napovedi pritožbe (in plačilu sodne takse), pa je podelilo prvostopenjsko sodišče v sodbi s polno obrazložitvijo še nov pravni pouk, ki se je tokrat nanašal na vložitev pritožbe. To je bilo glede na 1. odstavek 333. člena ZPP pravilno. Tožena stranka, ki je vložila pritožbo v roku, ki je bil postavljen v tem (drugem) postavljenem roku, je torej ni vložila prepozno.

II. Pritožba zoper točko I izreka Prvostopenjska sodba je obrazložila, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da terjatev tožeče stranke ni sporna. Izrek v točki I je po svoji vsebini sodba na temelju pripoznave. Ker zoper odločitev o tem zahtevku tožena stranka ni navedla kakšnega pritožbenega razloga, je pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ta ni razkril nobenega razloga, zaradi katerega bi bila lahko ta odločitev nepravilna.

Odločitev pritožbenega sodišča v tem delu temelji na 353. členu ZPP.

III. Pritožba zoper odločitev v točki II izreka (odločitev o pobotnem ugovoru) DEJANSKO STANJE Med strankama je bilo dejansko stanje v veliki meri nesporno že v teku prvostopenjskega postopka. Tožeča stranka je s toženo stranko 7. 6. 2007 sklenila Pogodbo št. 16/2007 (priloga B2; v nadaljevanju: Pogodba). Na temelju te pogodbe se je tožeča stranka zavezala izdelati 118 kosov minipilotov in 48 kosov trajnih geotehničnih sider dolžine 16 do 18 m (točka 1.1. Pogodbe). Vgradnja teh sider je bila potrebna zaradi sanacije plazov „Ž.“ na cesti Č. – L. V točki 2.1 se je tožeča stranka zavezala, da bo izvedla dela „po projektnih rešitvah, tehničnih predpisih in veljavnih standardih in bo po končanih delih naročniku izročil(a) ateste o vgrajenih materialih, ki jih dobavlja izvajalec.“ Za vsa dela je bilo dogovorjeno plačilo v skupni višini 162.069,60 EUR.

Tožeča stranka je toženi stranki predložila „Tehnološko ekonomski elaborat“ 13. 6. 2007 (v nadaljevanju: Elaborat). Prvostopenjsko sodišče celo sklepa, da je bil elaborat predložen toženi stranki pred sklenitvijo pogodbe, čeprav za takšno sklepanje ni najti nobenega pojasnila v sodbi sami, glede na to, da je bila Pogodba sklenjena 7. 6. 2007. Nemara gre za pomoto, in je s tem mišljeno, da je bil elaborat predložen pred pričetkom del in ne pred sklenitvijo pogodbe. Dan predložitve Elaborata pa sicer za odločitev ni bil bistven, kot bo v nadaljevanju še obrazloženo.

V Elaboratu je bilo med drugim tudi opisano, kakšna sidra naj bi bila vgrajena. Predvidena so bila dielektrična dvovrvna sidra TPD-09 z dvojno korozijsko zaščito izdelovalca T. (točka 1.5.4.).

Investitor sanacije plazov je bila sicer Republika Slovenija, ki je s toženo stranko sklenila pogodbo za sanacijo plazov. Tožena stranka je nadzornemu organu investitorja predložila Elaborat. Nadzorni organ investitorja je bila D. d.o.o., ki sicer ni stranka tega postopka. D. je 2. 7. 2007 odgovoril (priloga B17), da Elaborat ne ustreza, ker za predvidena geotehnična sidra ni bilo podeljeno slovensko tehnično soglasje (v nadaljevanju: STS; gl. prvostopenjsko sodbo, str. 12 in 13).

Tožena stranka je s pismoma z dne 27. 8. 2007 in 18. 9. 2007 (prilogi B6 in B7) od tožeče stranke zahtevala izročitev STS. V prvem pismu je tožena stranka zahtevala dokazila o ustreznosti sider; napovedala je tudi, da bo sicer geotehnična dela izvedel drug izvajalec. Drugo pismo je imelo v bistvenem delu enako vsebino, le da je bil tokrat postavljen rok za izročitev dokazil o ustreznosti za geotehnična sidra, ki je iztekel 21. 9. 2007. Tožeča stranka je 31. 8. 2007 odgovorila (priloga B8), da so sidra narejena v Skladu z Evropskimi normami EN 1537:2002, ki naj bi bile veljavne tudi v Sloveniji. Priznala je, da nimajo STS (prvostopenjska sodba, str. 12 spodaj).

Ker tožeča stranka ni izročila listine o STS, je tožena stranka z izjavo z dne 24. 9. 2007 odstopila od pogodbe.

Tožeča stranka je geotehnična sidra kupila pri italijanskem izdelovalcu, in zanje 24. 10. 2007 plačala 21.237,30 EUR (prvostopenjska sodba, str. 14).

Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija.

RAZLOGI ZA ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA Podjemna pogodba je tista pogodba, s katero se podjemnik zaveže opraviti nek posel (619. člen OZ). Bistvena pogodbena obveznost tožeče stranke je bila vgradnja minipilotov in geotehničnih sider (glej točko 1.0. Pogodbe). Stranki sta torej sklenili podjemno pogodbo (619. člen OZ). Tožeča stranka je bila podjemnik, tožena stranka pa naročnik.

Prvi odstavek točke 5.3. Pogodbe določa, da je poleg Pogodbe same sestavni del pogodbenega dogovora še ponudba izvajalca, „- projektna dokumentacija - splošni pogoji pogodbe (FIDIC 1987 – ponatis po knjigi “Procurement of works“, ki jo je izdala The World Bank leta 1993) - posebni pogoji pogodbe – za izvedbo gradenj z dne 11. 01. 2006 - splošni tehnični pogoji, Posebni tehnični pogoji.“ V zadnjem delu Ponudbe pa je bilo določeno, kaj mora opraviti naročnik na svoje stroške. V točki 3 je bilo določeno tole: „Organizirati in plačati vse potrebne geotehnične in projektantske nadzore, geološko spremljavo in spremljavo institucije, pooblaščene za potrjevanje gradbenih proizvodov (ZAG).“ Tožeča stranka sama ni znala pojasniti, kaj naj bi pomenili zadnji dve alinei v 1. odstavku točke 5.3. Pogodbe (prvostopenjska sodba, str. 10). Pritožba se na ti dve alinei sicer ne sklicuje. Ne glede na to je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, kakšen bi lahko bil pomen teh dveh določb. Presodilo je, da sta določbi do takšne mere nedoločeni, da ju ni mogoče uporabiti. Ne glede na to pa je mogoče odločiti o pogodbenih obveznostih strank, kolikor so te opredeljene v preostalem delu Pogodbe in z njo povezane Ponudbe.

Glede na 1. odstavek 626. člena OZ je podjemnik dolžniku dolgoval opravo posla po dogovoru in po pravilih stroke. Glede na 3. odstavek 100. člena OZ in 3. točko 459. člena OZ tudi takšno opravo posla, da bo stvar – v tej zadevi geotehnična sidra – imela lastnosti, ki so predpisane. OZ pri tem misli očitno na javnopravne predpise. Enaka obveznost, namreč izvesti dela po tehničnih predpisih, je bila določena tudi v točki 2.1 Pogodbe.

Javnopravni predpis, ki prihaja v poštev za odločitev v tej zadevi, je ZGPro.

Odločilno pravno vprašanje, od katerega je veliki meri odvisna odločitev v tej zadevi je, kaj je tožeča stranka (kot podjemnik) zares dolgovala. Pritožba tožene stranka pravzaprav v bistvu predvsem napada presojo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dolgovala vgradnje sider, ki bi imela STS. S takšno presojo prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče ne strinja. V tem delu pritrjuje pritožbi.

Ni bilo dvoma, da se je tožeča stranka (kot podjemnik) na temelju točke 2.1 zavezala k izvršitvi dolgovanega dela po projektnih rešitvah, tehničnih predpisih in veljavnih standardih. Ni pa se izrecno zavezala k vgradnji geotehničnih sider v skladu z ZGPro. Ta zakon se namreč ne omenja niti v ponudbi, niti v Pogodbi ali Elaboratu.

Pritožba vztraja, da bi morala tožeča stranka vgraditi sidra, ki bi ustrezala zahtevam v ZGPro. Pritožba ima prav. Tožeča stranka je namreč smela v času izpolnjevanja pogodbenih obveznosti dati v promet le tisti gradbeni proizvod, ki je ustrezal v takrat veljavnem ZGPro.

Glede na 1. točko 5. člena ZGPro je gradbeni proizvod vsak proizvod, ki je izdelan za trajno vgraditev v gradbene objekte; k gradbenim objektom pa spadajo tudi gradbeni inženirski objekti. Kateri so gradbeni inženirski objekti, je opredeljeno v 2. členu ZGO-1 v točki 1.2. S sidranjem stabilizirano plazišče je inženirski gradbeni objekt, točneje objekt gospodarske javne infrastrukture (točka 1.6. 2. člena ZGO-1). Tudi za geotehnična sidra torej velja ZGPro. Dati v promet pa je pomenilo, dati v uporabo gradbeni proizvod v Republiki Sloveniji (5. člen ZGPro, točka 3).

Ker je ZGPro prisilni predpis, se je torej v promet smelo dajati le takšna geotehnična sidra, ki so ustrezala ZGPro. Merila so bila določena v 2. odstavku 6. člena in v 1. odstavku 7. člena ZGPro. V nadaljevanju bo obrazloženo, ali so jih geotehnična sidra tožeče stranke res izpolnjevala.

Slovenski gradbeni standard, ki je nastal s prevzemom harmoniziranega standarda Gradbeni proizvod mora biti v skladu s slovenskim nacionalnim stan­dar­dom, ki je nastal s prevzemom harmoniziranega standarda (1. alinea 2. odstavka 6. člena ZGPro). Kateri so harmonizirani nacionalni standardi, se objavi v Uradnem listu RS (8. člen ZGPro).

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri tem, da so bila sidra izdelana v skladu s standardom EN 1537:1999 in da je šlo za evropski standard.

Pritožbeno sodišče meni, da standard EN 1537:1999 ni evropski standard. Če bi bil evropski standard, ki ga je prevzela Republika Slovenija, bi moral biti naveden v seznamu standardov (8. člen ZGPro), pa ni bil. V Ur. l. RS, št. 103/2009 je bila objavljena „Odredba o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih“. V odredbi sta bila objavljena dva seznama, in sicer slovenskih harmoniziranih in ne­harmo­niziranih standardov. Na nobenem od teh dveh seznamov ni mogoče najti standarda SIST EN 1537:2002, pri čemer sta seznama nastala celo po sklenitvi Pogodbe, in ne pred njo. Če še celo v časovnem obdobju po sklenitvi Pogodbe v seznamih ni navedeno, da bi bil standard SIST EN 1537/2002 harmonizirani nacionalni ali neharmonizirani nacionalni standard, potem je to še toliko bolj moralo veljati za obdobje pred objavo tega seznama, torej za leto 2007. Poleg tega bi moral biti standard EN 1537:1999 naveden v katerem od seznamov evropskih standardov (člen 4 odstavek 3 pododstavek 3 Direktive št. 89/106/EGS, v nadaljevanju: Direktiva), če naj bi res bil evropski harmonizirani standard, ki so ga bile dolžne prevzeti države članice. Takšen seznam je npr. v: http://ec.europa.eu/enterprise/policies/european-standards/harmonised-standards/construction-products/index_en.htm Na tem seznamu tega standarda ni.

Navedeno je za odločitev v tej zadevi pomembno. Ker standard EN 1537:1999 ni evropski standard v smislu Direktive in ZGPro, izdelava sider v skladu s tem standardom (celo če so bila sidra res izdelana v skladu z njim) ni zadovoljila zahtev, ki so bile naložene z Direktivo in z 1. alineo 2. odstavka 6. člena ZGPro.

Standard EN 1537:1999 in po njem povzeti SIST EN 1537:2002 je predstavljal zgolj neobvezni standard, ki ga je razvila pravna oseba, ki se ukvarja s standardizacijo; številni standardi so takšni. Takšnega neobveznega standarda pa ni nihče dolžan uporabiti, predvsem pa ne dokazuje skladnosti gradbenega proizvoda, kot je že bilo obrazloženo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da po Direktivi ni dovoljeno „z notranjim birokratiziranjem doseči omejit(ve) prometa z blagom, ki je bilo dano na trg v drugi članici v skladu s standardi prava EU“ (odgovor na pritožbo, str. 4 spodaj). To pač zato, ker naj bi v EU veljalo načelo prostega pretoka blaga.

Prosti pretok blaga res ne more biti omejen, se pa mora opravljati v skladu z evropskimi pravnimi normami, če te obstajajo. Kakšne so te norme, je podrobno določeno v členu 4 in naslednjih Direktive, še zlasti pa v členu 4 odstavek 2 Direktive. Popolnoma prostega pretoka blaga v tem smislu, da je v eni državi članici EU po nacionalnih standardih izdelan izdelek lahko zgolj zato v prostem pretoku v vseh državah članicah, Direktiva ne predvideva. Razlogi za to so očitno prav varnostne in javnopravne narave; prav s prisilno standardizacijo na evropski – in praviloma ne na nacionalni ravni – se naj bi dosegla ta dva cilja. Do uporabe (še) povsem nacionalnih standardov in do prostega pretoka blaga kljub uporabi nacionalnih standardov, pride lahko kvečjemu v skladu s členom 4 odstavek 2 (c), in po postopku v skladu s členom 5 Direktive.

Vsebina člena 4 odstavek 2 navedene direktive je bila prenesena v ZGPro in ji ustrezata 6. in 7. člen ZGPro. Omejitev prometa z blagom je torej vgrajena v samo Direktivo, in ravnanje v skladu z ZGPro ni nobeno nedopustno birokratiziranje. Da pri standardu EN 1537:1999 sploh ni šlo za nacionalni standard proizvajalca, pa izhaja iz trditev tožeče stranke, ki je trdila, da gre za evropski standard in je pri tem vztrajala tudi še v odgovoru na pritožbo.

Tožeča stranka je ostala dolžna dokaz, da so bila geotehnična sidra izdelana v skladu z evropskim standardom, EN 1537:1999. Nobena od z njene strani predloženih listin ni namreč certifikat, ki bi potrjeval, da so geotehnična sidra res izdelana v skladu s takšnim standardom. Listine, kolikor jih je predložila tožeča stranka, sicer vsebujejo takšno zatrjevanje izdajatelja, npr. listine italijanskega proizvajalca sider, ne pa tudi dokaza, da je takšno zatrjevanje utemeljeno. To pa je postranskega pomena, saj tudi izpolnjevanje predpostavk standarda EN 1537:1999 ne zadovoljuje zahtevam ZGPro.

Evropsko tehnično soglasje Če slovenskega harmoniziranega standarda ni, mora gradbeni proizvod ustrezati vsaj evropskemu tehničnemu soglasju (2. alinega 2. odstavka 6. člena ZGPro). Da bi obstajalo takšno soglasje, ni tožeča stranka niti zatrjevala in prvostopenjsko sodišče tega ni ugotovilo.

Nacionalne tehnične specifikacije Gradbeni proizvod je lahko tudi v skladu s priznanimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami (3. alinea 2. odstavka 6. člena in 1. odstavek 7. člena ZGPro). Te so treh vrst: ustrezni (neharmonizirani) slovenski nacionalni standard, slovenski tehnični predpis ali STS.

Kateri so slovenski neharmonizirani nacionalni standardi, se glede na 8. člen ZGPro prav tako objavi v Uradnem listu. V Ur. l. RS, št. 103/2009 je bila objavljena „Odredba o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih“. Da v tej odredbi na nobenem od teh dveh seznamov ni mogoče najti standarda SIST EN 1537:2002, je že bilo obrazloženo. Ta standard torej tudi ni bil slovenski neharmonizirani nacionalni standard.

Končno bi lahko obstajal tudi kakšen slovenski tehnični predpis, ki pritožbenemu sodišču prav tako ni poznan (prim. seznam tehničnih predpisov v 35. in 36. členu ZGPro).

Očitno je, da bi morala tožeča stranka predložiti STS. Tega pa ni storila.

Določbe Ponudbe in Elaborata Točka 3 Ponudbe pojasnjuje, da si mora naročnik (torej tožena stranka) sama priskrbeti nadzor, in sicer geotehnični, projektantski, geološki in tudi „spremljavo institucije, pooblaščene za potrjevanje gradbenih proizvodov (ZAG)“. Vendar pa ta točka Ponudbe, kolikor se nanaša na ZAG ureja le sam nadzor naročnika (tožene stranke) nad izvrševanjem podjemnikovega dela. Iz nje ni mogoče niti z razlago priti do sklepa, da bi lahko tožeča stranka vgradila geotehnična sidra, ki bi si jih izbrala sama, preizkus skladnosti sider z ZGPro pa bi potem moral opraviti naročnik. Pritožbeno sodišče sicer nima dvomov glede tega, kako si razlagati točko 3 Ponudbe, opozarja pa še na to, da je ponudbo pripravila tožeča stranka sama, zato bi se morebitna nejasna določila razlagala v njeno škodo (83. člen OZ).

Na odločitev pritožbenega sodišča tudi ni vplivala izročitev Elaborata toženi stranki, ne glede na to, kdaj je bil Elaborat v resnici izročen, namreč pred sklenitvijo ali po sklenitvi pogodbe. Elaborat sam po sebi ni bil sestavni del s Pogodbo in Ponudbo opredeljenega pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko. Pogodba ga namreč, drugače kot Ponudbo, ni napravila za sestavni del pogodbenega pravnega temelja. Ponudba (ki je sicer sestavni del pogodbenega razmerja) ga ne omenja. Zgolj okoliščina, da je bila tožena stranka seznanjena z Elaboratom še pred pričetkom del, zato ne more pomeniti, da se je strinjala s tistim, kar je bilo v Elaboratu določeno. Tožena stranka je pristala na sklenitev Pogodbe s pogodbenimi pogoji, določenimi v njej in v Ponudbi, ne pa pod pogoji, določenimi v Elaboratu. Da se tožena stranka ni strinjala z navedbami glede kakovosti sider v Elaboratu, kaže tudi njeno ravnanje. Po predložitvi Elaborata je bila tožena stranka tista, ki ga je predložila nadzornemu organu investitorja. Ker je nadzorni organ investitorja (D.) 2. 7. 2007 odgovoril, da Elaborat ne ustreza, je potem tožena stranka izrecno zahtevala STS za geotehnična sidra. S tem je dovolj jasno izrazila, da se z Elaboratom v tem delu ne strinja. Ne nazadnje v zasebnem pravu pač ne velja, da molk pomeni soglasje; to je sicer na splošno zapisano le glede ponudbe (1. odstavek 30. člena OZ), velja pa tudi za vse ostale izjave volje in njim podobne izjave.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pod II/3 tudi menila, da celo če bi bile trditve tožene stranke glede standardov utemeljene, je to lahko kvečjemu stvar javnopravnega razmerja med toženo stranko in Republiko Slovenijo.

Takšno stališče je v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZGPro. Ta jasno določa, da se gradbeni proizvodi ne smejo dati v promet, če ne ustrezajo nameravani uporabi; njej pa ustrezajo, če izpolnjujejo v 6. in 7. členu postavljene predpostavke. To seveda vpliva tudi na pogodbeno razmerje med strankama zasebnopravne pogodbe, v tem primeru podjemne pogodbe. Tako je v sodni praksi že bilo odločeno v podobnem primeru (odločba opr. št. VSL I Cpg 497/2011). Da bi lahko potem organ Republike Slovenije, ki opravlja tehnični pregled, izdajo dovoljenja zavrnil prav zaradi neizpolnjevanja zahtev po 6. in 7. členu ZGPro, je zgolj dodatna posledica ureditve v ZGPro.

Utemeljenost odpovedi pogodbe Ravnanje tožene stranke je bilo v skladu s 1. odstavkom 627. člena OZ. Dne 18. 9. 2007 je od tožeče stranke zahtevala izročitev STS in jo s tem opozorila na nastajajočo napako. Postavila je tudi rok za odpravo napake; zahtevala je namreč izročitev dokazil o ustreznosti za geotehnična sidra do 21. 9. 2007 (glej prvostopenjsko sodbo, str. 12 spodaj). Očitno je bilo, da tožeča stranka ne namerava predložiti STS, saj je že na predhodno pismo (z dne 27. 8. 2007) odgovorila, da so sidra napravljena v skladu z EN 1537-2002, in priznala, da nimajo STS. Na nadaljnje pismo z dne 18. 9. 2007 pa tožeča stranka ni odgovorila z obljubo, da bo STS predložila, niti ni vsaj ravnala tako, kot da bi ga nameravala predložiti v prihodnosti. Iz ravnanja tožeče stranke je bilo očitno, da zanika svojo obveznost, predložiti STS nasploh. Novi podjemnik, ki je potem opravil delo (G. d. o. o.), je STS predložil šele 26. 10. 2007. Prvostopenjsko sodišče je iz okoliščine, da je G. d. o. o. predložila STS šele 26. 10. 2007 sklepala, da ni mogoče verjeti toženi stranki, da je z deli nadaljevala šele 26. 10. 2007. Sklepala je tudi, da je STS mogoče izdati šele potem, ko so sidra že vgrajena (prvostopenjska sodba, str. 13 spodaj). Očitno je, da je prvostopenjsko sodišče iz skromnih podatkov, ki jih je imelo na razpolago, potegnilo razmeroma daljnosežne sklepe, ki jim pritožbeno sodišče ni sledilo. Za odločitev v tej zadevi pa je ravnanje tožeče stranke pred odstopom od pogodbe 24. 9. 2007 pomembno le toliko, da je iz njega mogoče potegniti en sam sklep, namreč da tožeča stranka ne namerava predložiti STS. To pa je hkrati tudi v tej zadevi ključnega pomena.

Z izjavo z dne 24. 9. 2007 je tožena stranka odstopila od pogodbe. Ker je bil odstop od pogodbe pravilen, bi bila tožena stranka nemara lahko zahtevala tudi povrnitev škode (2. odstavek 627. člena OZ). Vendar pa trditev v to smer ni podala. Tožena stranka namreč v pobot ni ugovarjala svojega odškodninskega zahtevka, temveč je zahtevala pogodbeno kazen v vrednosti 20 % po Pogodbi dolgovanih, vendar pa neizvršenih del (prvostopenjska sodba, str. 1), in sicer v skladu s Splošnimi pogoji FIDIC.

Pogodbeni stranki sta sicer v 2. alinei 1. odstavka točke 5.3. Pogodbe dogovorili uporabo splošnih pogojev pogodbe. Izrecno sta dogovorili uporabo po FIDIC 1987 – ponatis po knjigi Procurement of works, ki jo je izdala Svetovana banka (W. B.) leta 1993. Ker ti splošni pogoji niso predpis in niso javno dostopni, bi jih morala predložiti tista stranka, ki si je prizadevala za njeno uporabo, v konkretnem primeru torej tožena stranka. Tožena stranka teh splošnih pogojev ni predložila; predložila je le dvojnike „Kratkih določil gradbene pogodbe – K. po smernicah FIDIC zelene knjige 1999“ (priloga B3), kar pa je po svoji vsebini sestavek, ki ga je sestavil Š. Ž. in pomeni hkrati tudi že njihovo predelavo (gl. str. 1 in 2 predloženega besedila).

Ker pritožbeno sodišče ni imelo na razpolago dogovorjenih splošnih pogojev (in še natančneje povedano, sploh nobenih, ne tistih iz leta 1987 ali 1993, ne kakšnih kasnejših), ni moglo pritožbeno sodišče preizkusiti, ali je v pobot ugovarjani zahtevek tožene stranke sploh lahko utemeljen. Ker tožena stranka svojega zahtevka ni oprla na kakšne druge trditve, je očitno, da v pobot ugovarjani zahtevek sam po sebi ni bil podan in je bila zato pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II izreka sodbe. Pritožbo zoper točki I in II izreka je zato zavrnilo. Pravni temelj za takšno odločitev je imelo v 353. členu ZPP.

IV. Pritožba zoper odločitev v točki III izreka (odločitev o plačilu 21.237,30 EUR) Tožeča stranka je zahtevala plačilo 21.237,30 EUR zato, ker je sama pri italijanskem izdelovalcu naročena geotehnična sidra plačala, vgraditi pa jih ni mogla. Prvostopenjsko sodišče je temu zahtevku ugodilo, ker je presodilo, da je tožena stranka odstopila od pogodbe brez pravnega temelja.

Vse bistvene razloge za odločitev o zahtevku tožeče stranke v višini 21.237,30 EUR je pritožbeno sodišče že podalo v zvezi s pobotnim ugovorom. Ker je tožena stranka pravno pravilno odstopila od pogodbe, in sicer zaradi kršitve pogodbe tožeče stranke, nima tožeča stranka pravnega temelja za svoj zahtevek. Zahtevek tožeče stranke je bil torej neutemeljen. Prvostopenjsko sodbo je torej pritožbeno sodišče spremenilo na temelju 5. alinee 358. člena ZPP in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo prej navedenega zneska.

V. Odločitev o stroških postopka STROŠKI PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo deloma uspela, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških prvo- in drugostopenjskega postopka.

Tožeča stranka je v teku postopka zahtevala glavnici v višini 15.767,24 EUR in še 21.237,30 EUR, torej skupaj 37.004,54 EUR. Uspela je le z zahtevkom na plačilo 15.767,24 EUR, torej s 42,6 %. Tožena stranka je uspela s 57,4 %. Vrednost spornega predmeta je znašala (preračunano v odvetniške točke, v nadaljevanju: OT), dokler je še bila 15.767,24 EUR, 34.351 OT, po razširitvi tožbe pa 80.612 OT.

Ker zoper odločitev o višini prvostopenjskih stroškov tožeče stranke ni bilo nobene opredeljene pritožbe, jih je pritožbeno sodišče vzelo kot temelj za svojo odločitev o stroških tožeče stranke tudi v pritožbenem postopku. Tožeči stranki je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem nastalo za 5.866,18 EUR stroškov. Glede na uspeh lahko zahteva povrnitev le 2498,99 EUR.

Stroški tožene stranke so se odmerili glede na vloženi stroškovnik. Tožena stranka je upravičena do sorazmerne povrnitve stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 125 OT (tar. št. 27 ods. 7 a) OdvT), do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo in po 3 pripravljalne vloge, ki so bile vložene pred razširitvijo tožbe in 3 po razširitvi tožbe. Za vloge pred razširitvijo tožbe lahko lahko zahteva tožena stranka 500, 375, 250 in 250 OT, po razširitvi tožbe pa 700, 675 in 450 OT (tarif. št. 18 ods. 1 in 19 ods. 1 in 2 OdvT). Povrnitve stroškov za zadnjo pripravljalno vlogo tožena stranka ni zahtevala. Ker so se na 1. glavni obravnavi obravnavala izključno procesna vprašanja, lahko zahteva tožena stranka za to glavno obravnavo le 225 OT, za ostali dve obravnavi pa 900 in 450 OT (tar. št. 18 ods. 1 in tar. št. 20 ods. 1, 2 in 3 OdvT). Skupaj je toženi stranki nastalo za 4.900 OT stroškov. V okviru prvostopenjskega postopka je tožena stranka poleg tega upravičena tudi do sorazmerne povrnitve DDV v zahtevani višini 20 % in do povrnitve materialnih stroškov v višini, kot jo določa 3. odstavek 13. člena OT, torej skupaj 59 OT. Skupaj je v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo toženi stranki za 2.731,41 EUR stroškov. Pritožbeno sodišče je v presežku zavrnilo zahteve tožene stranke po povrnitvi stroškov in ni odmerilo stroškov 4. alinei 3. člena OT, ker odvetnik tožene stranke ni dokazal, da ima specialistično znanje. Glede na uspeh lahko zahteva povrnitev 1.567,83 EUR.

Po medsebojnem pobotanju lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke povrnitev 931,16 EUR, in ne 5866,18 EUR, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče. V tem delu (v točki IV izreka) je zato pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko odločbo, saj lahko tožeča stranka zahteva za 4.935,02 EUR stroškov manj, kot ji je prisodila prvostopenjska sodba.

STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA Tožeča stranka je v teku postopka zahtevala povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo v višini skupaj 1375 OT, upravičena pa je le do sorazmerne povrnitve v višini 1125 OT (tar. št. 18 ods. 1 in 21 ods. 1 OT), poleg tega tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 11 OT, ter DDV v višini 22 %. Skupaj znašajo stroški tožeče stranke 636,13 EUR. Glede na uspeh lahko zahteva 270,99 EUR od tožene stranke.

Stroški tožene stranke so sestavljeni iz stroška za sodno takso za pritožbo v višini 795,00 EUR in iz nagrade za vloženo pritožbo v višini 516,37 EUR. Povrnitve DDV ni zahtevala. Skupaj znašajo stroški tožene stranke 1311,37 EUR. Glede na uspeh lahko od tožeče stranke zahteva povrnitev 752,73 EUR.

Po pobotanju medsebojnih zahtevkov lahko tožena stranka od tožeče stranke zahteva 481,74 EUR. Te bo morala plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).