Jedro

Ne glede na to, da je v svoji izjavi o premoženjskem stanju navedla, da v zadnjih treh mesecih ni imela prilivov na svoj TRR, tožena stranka, ki je pravna oseba, ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev glede na izkazano višino bilančnega dobička 8.750,00 EUR in vrednost sredstev v višini 22.785,00 EUR. Iz bilance stanja izhaja, da so to v celoti kratkoročna sredstva, pri čemer tožena stranka razpolaga s 7.358,00 EUR denarnih sredstev, medtem ko njene obveznosti do virov sredstev sestavljajo zgolj obveznosti iz postavke kapitala in kratkoročne obveznosti v višini 4.396,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi je navedlo, da je tožena stranka dne 6.10.2009 vložila pritožbo zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje in istočasno podala predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo in za pritožbo zoper sklep z dne 16.9.2009 ter za eventualne kasneje nastale taksne obveznosti, saj nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Predlogu za taksno oprostitev je priložila izjavo o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1. Sodišče prve stopnje je ob uporabi 11. in 12. čl. Zakona o sodnih taksah – ZST-1 glede na to, da je tožena stranka (gospodarska družba) v letu 2008 imela bilančni dobiček v višini 8.750,00 EUR in je za leto 2008 izkazovala osnovna sredstva v višini 22.785,00 EUR, v zadnjih treh mesecih pa sicer na TRR ni imela prilivov, ob primerjavi vrednosti spornega predmeta v višini 33.384,41 EUR in višine sodne takse 667,66 EUR za vloženo pritožbo zoper vmesno sodbo, eventualnih 667,66 EUR takse za pritožbo zoper končno odločbo in eventualnih 33,00 EUR za pritožbo zoper sklep z dne 16.9.2009 (sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške izvedenca), zaključilo, da s plačilom sodnih taks za vloge, pri katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka v tem postopku (3. odst. 11. čl. ZST-1), ne bo ogroženo opravljanje njene dejavnosti, zato je predlog za taksno oprostitev zavrnilo. Drugih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala drugačno odločitev, glede katerih je dokazno breme na toženi stranki, tožena stranka ni navajala.

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka in navaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo obrazložitev oprlo le na bilančne podatke tožene stranke, ki po mnenju tožene stranke ne dajejo podlage za odločitev v izpodbijanem sklepu. Bilančni dobiček je namreč bilančno pravna kategorija, ki se lahko deli ali pa ne deli, odvisno od sprejetega sklepa. Iz predloženih računovodskih razvidov izhaja, da tožena stranka nima prilivov na svoj TRR ter tako nima nobenih finančnih sredstev. Četudi iz računovodskih razvidov izhaja, da ima gospodarski subjekt nekaj osnovnega kapitala in nekaj bilančnega dobička, to še ne pomeni, da lahko s tema dvema kategorijama na pasivni strani bilance prosto razpolaga. Za takšne primere ZGD-1 izrecno določa sankcije za odgovorne osebe. Tožena stranka poudarja, da nima tekočih prilivov in da iz tega premoženja, kot ga omenja obrazložitev izpodbijanega sklepa, ni možno poplačilo taks, saj bi s tem prišlo do eventualnega oškodovanja upnikov. V kolikor bi se na statusnem področju omogočalo, da se lahko s tema dvema bilančnima vrstama prosto razpolaga, bi na področju korporacijskega prava vladal kaos, saj bi se vse obveznosti pričele plačevati iz bilančnega dobička oziroma osnovnega kapitala. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka osnovna sredstva ter bilančni dobiček, zato po mnenju tožene stranke ne daje avtomatično podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Kljub vsemu tožena stranka meni, da bi bilo potrebno pri pregledu računovodskih razvidov upoštevati tudi osnove korporacijskega prava, ki prepovedujejo prenos premoženja iz podjetniške sfere v sfero posameznika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno navaja, da sta bilančni dobiček in osnovni kapital računovodski kategoriji, s katerima družba z omejeno odgovornostjo oziroma njen zakoniti zastopnik ne more prosto razpolagati. V skladu z načelom ohranitve vrednosti osnovnega kapitala se, razen v primeru sprejetja sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala, premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, družbenikom ne sme izplačati (495. čl. Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na višino osnovnega kapitala kot podkategorijo postavke kapital, ki izkazuje obveznosti družbe do virov njenih sredstev, temveč je odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na dejstvo, da je tožena stranka za leto 2008 izkazovala osnovna sredstva v višini 22.785,00 EUR in je v letu 2008 imela bilančni dobiček v višini 8.750,00 EUR. O delitvi bilančnega dobička v družbi z omejeno odgovornostjo odločajo družbeniki, v kolikor družbena pogodba ne določa drugače (505. čl. v zvezi s 504. čl. ZGD-1), v danem primeru pa je potrebno upoštevati, da je tožena stranka, kot izhaja iz izpiska iz poslovnega registra, enoosebna d.o.o., v kateri edini družbenik, ki je hkrati edini zakoniti zastopnik družbe, samostojno odloča o delitvi bilančnega dobička (1. odst. 526. čl. ZGD-1). Tako pritožba neutemeljeno navaja, da iz tega premoženja, ki ga omenja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni možno poplačilo taks.

Ne glede na to, da je tožena stranka v svoji izjavi o premoženjskem stanju navedla, da v zadnjih treh mesecih ni imela prilivov na svoj TRR, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev glede na izkazano višino bilančnega dobička 8.750,00 EUR in vrednost sredstev 22.785,00 EUR, glede katerih je iz spisovnih podatkov (bilance stanja - AJPES) razvidno, da so to v celoti kratkoročna sredstva, pri čemer tožena stranka razpolaga s 7.358,00 EUR denarnih sredstev, medtem ko dolgoročnih obveznosti, rezervacij in pasivnih časovnih razmejitev nima, saj njene obveznosti do virov sredstev sestavljajo zgolj obveznosti iz postavke kapitala kot trajen vir financiranja in kratkoročne obveznosti v višini 4.396,00 EUR, ki jih je sicer v določenem krajšem obdobju (do enega leta) potrebno poravnati. Navedeno pokaže, da že samo denarna sredstva tožene stranke njene kratkoročne obveznosti presegajo, kar glede na višino v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedenih sodnih taks potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka razpolaga z zadostnimi sredstvi, da plačilo sodne takse v tem postopku opravljanja njene dejavnosti ne bo ogrozilo (3. in 4. odst. 11. čl. ZST-1).

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).