Jedro

Bistveno za nastanek obveznosti je, da je toženka vsaj po obvestilu upnikov (če že ne prej) imela možnost vpliva na poslovanje družbe.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica je dne 20. 3. 2003 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine proti tožencema kot nekdanjima družbenikoma družbe A. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2001/15819 z dne 27. 9. 2001 na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), in sicer na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s prvim in drugim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2003/02828 z dne 23. 4. 2004 vzdržalo v veljavi v delu, ki se nanaša na toženca, in sicer za višino glavnice v znesku 11.690,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 11.690,11 EUR ter za izvršilne stroške v znesku 234,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 dalje, razveljavilo pa ga je v delu, ki se nanaša na toženko, in za višji znesek obresti. V tem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da toženka ni vedela in ni mogla vedeti, da družba A. d.o.o. posluje (oziroma je začela poslovati), zaradi česar posledično ni imela možnosti in tudi ne dejanskega vpliva na poslovanje družbe. Iz tega razloga jo je opredelilo kot pasivno družbenico v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77, ki ne odgovarja za dolgove izbrisane družbe, katere družbenica je bila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2003/02828 z dne 23. 4. 2004 vzdržalo v veljavi za plačilo glavnice v višini 11.690,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 11.690,11 EUR ter za izvršilne stroške v višini 234,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2004 dalje tudi glede toženke, razveljavilo in zavrnilo pa ga je v delu, ki se nanaša na višji znesek obresti. O stroških postopka je odločilo, da je toženka solidarno s tožencem dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.116,49 EUR. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških. Presodilo je, da se je bila toženka kot družbenica v družbi z omejeno odgovornostjo po prevzemu poslovnega deleža dolžna pozanimati o pravicah in obveznostih, ki iz njega izhajajo. Od nje bi bilo mogoče zahtevati, da bi po tem, ko je od upnikov izvedela za obveznosti družbe, predlagala uvedbo stečajnega postopka ali likvidacije, ne pa da je dopustila, da je prišlo do izbrisa družbe po uradni dolžnosti. Glede na to jo je treba šteti za aktivno družbenico, ki po določbi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod solidarno s tožencem odgovarja za obveznosti družbe.

3. Toženka z revizijo izpodbija sodbo drugostopenjskega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti toženki zavrne oziroma sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drug senat drugostopenjskega sodišča. Meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana drugostopenjska sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo, da toženka v kritičnem času ni vedela za začetek poslovanja družbe, da se svoje vloge večinske družbenice ni zavedala, da o poslovanju ni vedela ničesar in da brez svoje krivde ni mogla vedeti, da se je družba aktivirala, je drugostopenjsko sodišče zaključilo, da je toženka svojo pasivnost zakrivila sama. Toženka je bila prepričana, da družba ne posluje. Ker za poslovanje družbe ni vedela, nanj ni mogla vplivati. V tem delu drugostopenjska sodba nima razlogov oziroma so ti razlogi nejasni in nerazumljivi in si med seboj nasprotujejo. Iz sodbe ne izhaja, na katera dejstva je sodišče druge stopnje očitek zakrivljene pasivnosti oprlo in zakaj. Po eni strani je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje (torej, da toženka ni sama zakrivila svoje pasivnosti), po drugi strani pa je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo (torej, da je toženka sama kriva za svoj pasivni položaj družbenice). Stališče drugostopenjskega sodišča, da je toženka sama zakrivila svojo pasivnost, ker ni spoštovala pravil ZGD in ZFPPod, je nesprejemljivo, saj s takim stališčem stranka svoje pasivnosti nikoli ne more dokazati in ji bo vedno moč očitati, da je kršila pravila. Smisel domnev v pravu je v olajšanju dokazovanja, kar pa ne pomeni, da stranki ni potrebno ničesar dokazati. Stranka mora še vedno dokazati domnevno bazo, kar je toženka tudi storila. Če je sodišče druge stopnje ocenilo, da to ne drži, zakaj je potem sprejelo dejanske zaključke sodišča prve stopnje? Drugostopenjsko sodišče je sprejelo abstrakten zaključek, za katerega toženka ne najde razlogov. V obravnavanem primeru je dokazni postopek pokazal, da toženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ne pa, da ga ni hotela imeti. Našteti bogati asortiman pravic družbenika gospodarske družbe v drugostopenjski sodbi je irelevanten, saj toženka teh pravic ni mogla izkoristiti, ker za poslovanje družbe ni vedela. Stališče drugostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju s stališčem v sodbah II Ips 373/2007 in II Ips 474/2004, po katerem se pasivnost družbenika presoja po kriteriju, ali je imel družbenik možnost vplivati in sodelovati pri poslovodstvu družbe. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obravnavani primer drugačen, ker toženka ni mogla vedeti, da družba sploh posluje, pri čemer ni spregledala začetka poslovanja družbe iz malomarnosti, temveč ji je bilo s prikrivanjem onemogočeno, da bi se tega zavedala. Drugostopenjsko sodišče meni, da že sam obstoj zakonskih določil, na podlagi katerih bi toženka lahko zagotovila redno prenehanje družbe ali sprejela ukrepe za dosego likvidnosti, pomeni, da se toženka ne more ekskulpirati svoje obveznosti, kar pa ne drži. Zadeve VS RS II Ips 474/2004, VSK I Cp 430/2005, VSK I Cp 242/208 in VSL III Cp 6166/2006, na katere se sklicuje drugostopenjsko sodišče, so povsem drugačne od obravnavane zadeve, saj so v teh primerih družbeniki vedeli za obveznosti družbe oziroma jim lahko očitamo pasivnost in neskrbno ravnanje, medtem ko v obravnavnem primeru toženka za poslovanje družbe ni vedela in ji neskrbnega ravnanja ni mogoče očitati.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP)

5. Revizija ni utemeljena.

6. V primeru izbrisa družbe po ZFPPod se šteje, da družbeniki prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe (27. člen ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD), razen če dokažejo, da so imeli v družbi zgolj pasivno vlogo v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Ur. list RS, št. 93/02).

7. Revizijski očitek toženke, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ob potrditvi pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani prvostopenjskega sodišča presodilo, da je toženka svojo pasivnost zakrivila sama, ni utemeljen. Toženka svojo obrambo vseskozi gradi na ugotovitvi, da brez svoje krivde ni vedela in ni mogla vedeti za začetek poslovanja družbe, katere družbenica je bila. Pri tem pa spregleda, da vprašanje krivde oziroma opustitve dolžne skrbnosti pri poslovanju oziroma sodelovanju pri upravljanju družbe ni dejansko vprašanje, pač pa vprašanje materialnega prava. To pa sme sodišče druge stopnje ob istih dejanskih okoliščinah, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, uporabiti drugače. 8. Res je torej, da toženka ni vedela za začetek poslovanja družbe, kot tudi iz vseh konkretnih okoliščin ni mogla sklepati, da je družba začela poslovati. Toženec (sin) je kot direktor in edini registrirani zastopnik podjetja A. d.o.o. podjetje ob koncu leta 2000 aktiviral, pri čemer je začetek poslovanja materi prikrival. Na naslov sedeža družbe tako ni prihajala nobena pošta, toženec je bil vseskozi doma in zaprt v svoji sobi, vsi škodljivi posli pa so bili izvedeni v relativno kratkem času, to je v treh mesecih leta 2001. Toženka kot neuka oseba je za poslovanje in obveznosti družbe izvedela šele, ko so jo začeli klicati upniki. Vendar pa se revizijsko sodišče strinja z drugostopenjskim sodiščem, da se je bila toženka kot soustanoviteljica in večinska družbenica po prevzemu poslovnega deleža dolžna pozanimati o pravicah in obveznostih, ki iz njega izhajajo. Če za poslovanje družbe ni vedela v času sklenitve spornih poslov, bi lahko kljub temu sprejela potrebne ukrepe vsaj potem, ko je zanj izvedela (t.j. po klicih upnikov), pri čemer bi takrat še vedno imela možnost predlagati uvedbo stečajnega postopka ali likvidacije, s tem pa vplivati na poslovanje, ne pa, da je dopustila, da je prišlo do izbrisa družbe po uradni dolžnosti.

9. Bistveno je torej, da je toženka vsaj po obvestilu upnikov (če že ne prej) imela možnost vpliva na poslovanje družbe. Iz odločb, ki jih navaja revizija in se nanje sklicuje drugostopenjsko sodišče, izhaja, da je za presojo družbenikov odločilno, ali je družbenik imel možnost vplivati in ne, ali je to možnost tudi dejansko izkoristil. Pri tem se za aktivnega družbenika šteje tudi tisti, ki je svojo pasivnost sam zakrivil. Revizijske trditve, da v konkretnem primeru ne gre za primer, ki bi ustrezal stališču iz teh odločb, in da je konkretni primer drugačen, saj družbenica svoje pasivnosti ni zakrivila sama, ne držijo.

10. Presoja, da toženka ne predstavlja pasivne družbenice v smislu odločbe Ustavnega sodišča in navedenih odločb, je tako materialnopravno pravilna. Toženka je imela več vzvodov (446. člen ZGD – vpogled v poslovno dokumentacijo družbe, 439. člen ZGD – odločanje o postavitvi in zamenjavi poslovodje in zakonitega zastopnika družbe, 4. do 7. člen ZFPPod - sprejem ukrepov za zagotovitev likvidnosti družbe, 13. člen ZFPPod in 372. člen v zvezi s 456. členom ZGD - predlog stečaja oziroma likvidacije), s katerimi bi lahko vplivala na poslovanje družbe. Takšnega aktivnega ravnanja ji ni nihče onemogočal, kar pomeni, da zgolj po svoji lastni volji in krivdi ni poskrbela za svojo aktivno vlogo, zaradi česar je dolžna nositi posledice te svoje odločitve oziroma opustitve.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

12. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).