Jedro

Prvotoženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ker ga ni želela imeti, zaradi česar je materialnopravni zaključek sodišča, da jo je šteti za pasivno družbenico, napačen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2003/02828 z dne 23.4.2004, ostane v veljavi tudi glede prvotožene stranke B. I. za plačilo glavnice v višini 11.690,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 11.690,11 EUR ter za izvršilne stroške v višini 234,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje, razveljavi pa se tudi glede prvotoženke v delu, ki se nanaša na višji znesek obresti ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne in v 2. točki izreka tako, da je dolžna prvotoženka B. I. solidarno z drugotožencem A. I. v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 2.116,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

II. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 583,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka po izdaji sodbe sodišča druge stopnje dalje, do plačila.

III. Prvotožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2003/02828 z dne 23.4.2004 vzdržalo v veljavi glede drugotožene stranke in sicer za višino glavnice v znesku 11.690,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 11.690,11 EUR ter za izvršilne stroške v znesku 234,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje, razveljavilo pa je sklep o izvršbi za prvotoženo stranko in za višji znesek obresti. Drugotožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške, tožeča stranka pa mora plačati pravne stroške prvotožene stranke.

Pritožbo zoper sodbo v zavrnilnem delu glede prvotoženke vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je potrebno prvotoženko šteti za aktivno družbenico, saj bi lahko vplivala na poslovanje družbe, med drugim bi lahko preprečila izbris družbe iz sodnega registra tako, da bi predlagala začetek stečaja ali likvidacije. Potrebno je upoštevati, da je bila prvotoženka večinska družbenica in bi v družbi lahko imela aktivno vlogo, zato njena pasivnost ni opravičljiva. Sodišče je nekritično sledilo prvotoženki, da je sinu prepovedala poslovanje družbe in da ni vedela, da družba ne posluje, saj je bila njena izpoved v tem delu neprepričljiva. Izpodbija tudi izrek o stroških, ker bi sodišče vse stroške moralo naložiti v plačilo toženi stranki, poleg tega pa jih ni specificiralo po posameznih postavkah, zato tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, naloži nerazdelno v plačilo toženi stranki.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da prvotoženka v kritičnem času ni vedela za začetek poslovanja družbe. Vsi škodljivi posli so bili izvedeni v relativno kratkem času, to je v treh mesecih leta 2001, prvotoženec pa s svojim siceršnjim obnašanjem ni kazal znakov, da je družbo aktiviral, saj je večino časa prebil doma, na domači naslov pa za izbrisano družbo tudi ni prihajala pošta. Navzven je bilo sicer res videti, da družba miruje, vendar navedeno prvotoženke ne ekskulpira njene odgovornosti. Kot družbenica v družbi z omejeno odgovornostjo se je bila po prevzemu poslovnega deleža dolžna pozanimati o pravicah in obveznostih, ki iz njega izhajajo. Ena temeljnih pravic družbenika je vpogled v poslovno dokumentacijo družbe (446. člena Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/1993 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZGD), iz katere je vsak trenutek razvidna njena poslovna uspešnost, prav tako je imela prvotoženka možnost odločanja o postavitvi (in zamenjavi) poslovodje in zakonitega zastopnika družbe (439. člen ZGD). V kolikor bi redno spremljala poslovanje družbe, bi lahko kot večinska družbenica zagotovila sprejem ukrepov za zagotovitev njene likvidnosti skladno s temeljnimi načeli skrbnega finančnega poslovanja (4. do 7. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij, Uradni list RS, št. 54/1999 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZFPPod). Vsekakor pa je pritrditi pritožbi, da bi bilo od prvotoženke mogoče zahtevati vsaj, da bi po tem, ko je od upnikov izvedela za obveznosti družbe, predlagala uvedbo stečajnega postopka (13. člen ZFPPod) ali likvidacije (372. člen v zvezi s 456. členom ZGD), ne pa da je dopustila, da je prišlo do izbrisa družbe po uradni dolžnosti.

Iz izvedenega dokaznega postopka tako izhaja, da prvotoženka ni imela vpliva na poslovanje družbe, ker je opustila ravnanja, ki jih nalaga zakon, zaradi česar je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da jo je šteti za pasivno družbenico, napačen. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-135/00 z dne 9.10.2002 poudarilo, da se za pasivne družbenike štejejo le tisti, ki (dejansko) niso imeli vpliva na poslovanje družbe in na nastanek njenih obveznosti (76. točka obrazložitve odločbe). Sodna praksa je ta kriterij še dodatno zožila tako, da se družbenik svoje obveznosti ne more razbremeniti, v kolikor je pasivnost zakrivil sam (prim. I Cp 430/2005, II Ips 474/2004, I Ip 242/2008, III Cp 6166/2006), čemur je v predmetni zadevi mogoče pritrditi. Ker je prvotoženka kot večinska družbenica imela vse možnosti vplivati na poslovanje družbe ali vsaj zagotoviti bodisi sprejem ukrepov za dosego likvidnosti po nastopu finančnih težav bodisi redno prenehanje družbe, jo je potrebno šteti za aktivno družbenico in tako po določbi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod solidarno z drugotožencem odgovarja za obveznosti družbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) izpodbijano določbo v navedenem obsegu spremenilo. Pri tem je v obrestnem delu, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS U-I/300-04-25, odločilo enako kot sodišče prve stopnje glede drugotoženca, saj so zakonske zamudne obresti do sprejema Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika dne 22.5.2007, dosegle glavnico.

Zaradi spremembe odločbe o glavni stvari, je sodišče druge stopnje poseglo tudi v stroškovni izrek. Ker sta prvotoženka in drugotoženec po zakonu solidarno zavezana za izpolnitev glavne stvari, sta v solidarni zavezi tudi glede stroškov prvostopenjskega postopka (tretji odstavek 161. člena ZPP) v višini, ki jo pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje.

Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji je prvotoženka dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 583,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke, ki se nahaja v spisu (listovna številka 99). Prvotoženka pa z odgovorom na pritožbo ni uspela in mora zato nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).