Jedro

Kriterij, od katerega je odvisna časovna veljavnost določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ, je čas vložitve tožbe: v postopkih, začetih po uveljavitvi SPZ, je treba uporabiti SPZ, v postopkih, ki so se pričeli pred njegovo uveljavitvijo, pa prejšnje predpise, razen, če SPZ določa drugače (268. člen).

Izrek

Revizija zoper odločitev o primarnem in o prvem podrednem zahtevku se zavrže. Revizija zoper drugi podredni zahtevek se zavrne.

Obrazložitev

1. Po zemljiškoknjižnih podatkih sta solastnika parcele 243/78 k.o. ... A. A. in njegova mati C. C., vsak do ½-ice. Solastnika sta postala po smrti B. B., očeta tožnika in zakonca toženke, ki je umrl leta 1990. Toženka je tedaj uveljavljala, da ½-ica nepremičnine ne spada v zapuščino, ker je zaradi pridobivanja v skupnosti z zapustnikom njena last, kar sta ji sodediča priznala, ostalo ½-ico, ki je spadala v zapuščino, pa je pridobil tožnik, ki je sestri E. E. dedni delež odplačal. Nepremičnina v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo v izmeri 90 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 66 m2, stavbo v izmeri 30 m2, dvorišče v izmeri 370 m2, njivo v izmeri 173 m2, travnik v izmeri 75 m2 in pot v izmeri 69 m2. 2. Tožnika, toženkin sin in njegova žena, sta primarno zahtevala ugotovitev, da sta solastnika toženkinega deleža po enakih deležih oziroma celotne nepremičnine in sicer A. A. do ¾-in in D. D. do ¼-ine, ter izstavitev temu ustrezne zemljiškoknjižne listine. S prvim podrednim zahtevkom sta zahtevala toženkino priznanje, da sta solastnika vsak 1/3-ine toženkinega solastninskega deleža na stanovanjski hiši s pripadajočim dvoriščem in ohišnico, dovolitev parcelacije in izstavitev zemljiškoknjižne listine za parcelo, ki bo po opravljeni parcelaciji obsegala prej opisano nepremičnino, z vpisom lastninske pravice v korist A. A. do 4/6-in ter D. D. in C. C., vsake do 1/6-ine, na ostalem delu nepremičnine pa sta uveljavljala priznanje, da sta solastnika vsak do ½-ice ter ustrezno zemljiškoknjižno listino. Z drugim podrednim zahtevkom sta zahtevala plačilo 488.077,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevke sta utemeljevala s trditvami, da sta že pred smrtjo B. B. in tudi po njegovi smrti z lastnimi sredstvi in delom opravila tako obsežna vlaganja v nepremičnino, da je nastala povsem nova stvar, premoženje pa sta vseskozi tudi vzdrževala. Pri tem sta bila v dobri veri, saj sta ju B. B. in C. C. k investicijam vzpodbujala, češ da bo nepremičnina tako in tako njuna.

3. Sodišče prve stopnje je primarni in prvi podredni zahtevek v celoti zavrnilo, v neznatnem delu pa je ugodilo drugemu podrednemu: toženko je zavezalo, da mora tožnikoma nerazdelno plačati 5.696,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2006 do plačila, v ostalem pa je tudi denarni zahtevek zavrnilo. Primarni in prvi podredni zahtevek je obravnavalo v dveh delih: ločeno za obdobje od pričetka zatrjevanih vlaganj do smrti B. B., ko so se vlaganja opravljala v tujo nepremičnino (A. A. tedaj še ni bil solastnik) in ločeno za čas po smrti B. B., ko so se vlaganja opravljala v nepremičnino, ki je bila tedaj v solastnini tožnika in toženke; ločeno zato, ker se predpostavke pridobitve lastninske pravice z vlaganjem v tujo nepremičnino razlikujejo od predpostavk pridobitve lastninske pravice z vlaganjem v solastno nepremičnino oziroma povečanja solastninskega deleža zaradi vlaganj v solastno nepremičnino. Presodilo je, da lastninske pravice z vlaganjem v tujo nepremičnino pravnoposlovno nista pridobila, ker o tem ni bilo dogovora z lastnikom in ker ni bilo dogovora o skupni gradnji, originarno pa tudi ne, ker vlaganja niso bila tako obsežna, da bi nastala nova stvar. Z vlaganji v solastno nepremičnino se tožnikov solastninski delež ni povečal, ker to ni mogoče brez soglasja ostalih solastnikov, ki ga v konkretnem primeru ni bilo. Zavrnitev denarnega zahtevka je posledica presoje o zastaranju obogatitvenega zahtevka, ki je pričelo teči s prenehanjem ekonomske skupnosti pravdnih strank (z odselitvijo toženke) več kot 5 let pred vložitvijo tožbe in o nenujnosti zatrjevanih vlaganj, razen zamenjave strešne kritine, dela strešne konstrukcije in priključka na javno kanalizacijo, kar je bilo nujno in opravljeno v času, ki ni zajet z zastaranjem.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

5. Sodbo pritožbenega sodišča tožnika izpodbijata z revizijo. Njena bistvena vsebina bo povzeta v nadaljevanju.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti revizije

7. Revizija zoper odločitvi o primarnem in o prvem podrednem zahtevku ni dovoljena.

8. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ali če je dopuščena, to je, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Če se s tožbo uveljavlja več zahtevkov, se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe kot kriterij dovoljenosti revizije ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP).

9. Tožnika sta vrednost primarnega zahtevka označili z zneskom 18.778,17 EUR. Vrednosti prvega podrednega zahtevka nista navedla. Ker je odločitev o reviziji zoper pravnomočno odločitev o primarnem in o prvem podrednem zahtevku odvisna od skupnih pravnih vprašanj, bi bila skladno z določbo petega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če bi vsota vrednosti presegala 40.000 EUR. Ker znaša le 18.778,17 EUR, revizija v tem obsegu ni dovoljena. Tožnika sta sicer poleg primarnega in prvega podrednega zahtevka postavila še drugi podredni zahtevek, katerega vrednost presega 40.000 EUR, vendar te vrednosti ni mogoče upoštevati pri presoji dovoljenosti primarnega in prvega podrednega zahtevka. Pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o reviziji zoper odločitev o drugem podrednem zahtevku, je vprašanje zastaranja denarne terjatve ter je nepomembno za odločitev o ostalih dveh zahtevkih, ki sta bila oba obravnavana kot stvarnopravna in nobenega od njiju sodišči nista zavrnili zaradi zastaranja.

10. V nedovoljenem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

11. Revizija zoper odločitev o drugem podrednem zahtevku je neutemeljena.

12. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Po uradni dolžnosti torej ne pazi ne na zmotno uporabo materialnega prava ne na procesne kršitve. Zato mora revident oboje obrazložiti. V konkretnem primeru sta tožnika izpodbijala pravnomočno odločitev o treh zahtevkih, a v reviziji revizijskih razlogov nista navedla sistematično, ločeno po posameznih odločitvah. Po razumevanju revizijskega sodišča odločitev, zoper katero je revizija dovoljena, grajata iz revizijskih razlogov kršitve določbe 212. člena ZPP in kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdita, da je bila kršena njuna ustavna pravica do enakega varstva pravic. Pojasnjujeta, da je odločitev o zastaranju drugega podrednega zahtevka zmotna, ker temelji le na obligacijskopravnih predpisih in na ugotovitvi o času prenehanja ekonomske skupnosti pravdnih strank, o čemer sploh ni bilo trditev, zato je ugotovitev obremenjena s kršitvijo določbe 212. člena ZPP, zanemarjene pa so bile določbe stvarnega prava, konkretno določba 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je času spornih vlaganj že veljal. S tem je bila kršena njuna ustavna pravica do enakega varstva pravic. V zvezi z začetkom teka zastaranja bi moralo sodišče upoštevati datum pravnomočnosti sodbe v zadevi IV P 508/98 v zvezi s sodbo II Cp 2269/2004, s katero je bila razvezana izročilna pogodba, ki sta je sklenila tožnik in toženka. Do navedenega dne je bil namreč tožnik, prav tako pa tudi njegova žena, v dobri veri. O vsem navedenem sodišče ni podalo razlogov, saj je le pavšalno zaključilo, da v pritožbi zatrjevana izročilna pogodba na tek zastaralnega roka ni imela nobenega vpliva. Odgovorjeno tudi ni na pritožbene trditve, da ekonomske skupnosti pravzaprav sploh ni bilo. Poudarjata, da drugi podredni zahtevek ni zgolj obligacijski, pač pa v procesnem smislu deli usodo primarnega zahtevka in je zato stvarnopravne narave, kar pomeni, da ne zastara.

O neutemeljenosti revizije glede denarne terjatve v zvezi z vlaganji do konca leta 1995

13. Najprej je treba poudariti, da je bil denarni zahtevek zaradi zastaranja zavrnjen le za vlaganja, opravljena do konca leta 1995, do odselitve toženke iz nepremičnine, v katero sta tožnika vlagala. Ta zahtevek je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v celoti obligacijskopravne narave. Revizijska teza, da je delno stvarnopravne narave in da zato sploh ne zastara, je materialnopravno zmotna. Prav tako zmotno je nadaljnje (prejšnjemu nasprotno) stališče, da je treba zastaranje presojati ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ, po kateri zastaralni rok prične teči od izgube posesti (kar bi pomenilo, da v obravnavanem primeru, ko sta tožnika še posestnika, sploh ni začel teči). SPZ v 48. členu določa, da lahko graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, od lastnika zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek), da solastninsko pravico pridobi le, če je tako dogovorjen z lastnikom in da le v takem primeru lahko zahteva izstavitev listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (drugi odstavek) ter da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek). Določba iz tretjega odstavka 48. člena SPZ se torej nanaša na začetek teka zastaranja (i) za terjatev graditelja, ki je gradil s soglasjem lastnika, za znesek, za katerega je bil lastnik obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ) in gre v takem primeru za terjatev iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1) ter (ii) za terjatev graditelja zoper lastnika za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vnaprej dogovorjeno pridobitev solastninskega deleža (drugi odstavek 48. člena SPZ). Določba tretjega odstavka 48. člena SPZ je lex specialis glede na splošno pravilo o pričetku teka splošnega 5-letnega zastaralnega roka za zastaranje obogatitvenih zahtevkov ob zaključku gradnje.(2) Presojan skladno s pravkar povzeto vsebino določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ zahtevek tožnikov v zvezi z vlaganji, opravljenimi do odselitve toženke konec leta 1995 res ne bi bil zastaran. A te določbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni mogoče uporabiti.

14. Ustaljena sodna praksa v primerih, ko so bila vlaganja v tujo nepremičnino opravljena in denarne terjatve uveljavljane v času veljavnosti ZTLR, ki specialnih določb, kakršna je določba 48. člena SPZ ni vseboval, je bila, da te terjatve zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja in ki začne teči, ko so vlaganja končana, tako da sta znana njihov obseg in vrednost; tedaj dobi upnik pravico terjati povrnitev vloženih sredstev in tedaj prične teči zastaranje.(3)

15. Z vidika uporabe (izbire) zakona pri presoji zastaranja so problematični primeri, ko so bila vlaganja opravljena v času veljavnosti ZTLR, sodišče pa o verzijskem zahtevku odloča po uveljavitvi SPZ. V takih primerih namreč lahko pride do situacije, ko bi zastaranje denarne terjatve za povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino, presojano po obligacijskih predpisih in skladno s sodno prakso, veljavno v času ZTLR, nastopilo že pred uveljavitvijo SPZ (npr. zato, ker sta bila obseg in vrednost vlaganj znana več kot 5 let pred vložitvijo tožbe), medtem ko po določbi tretjega odstavka 48. člena SPZ zahtevek še ne bi bil zastaran (npr. zato, ker tožnik še ni izgubil posesti ali ker je od izgube posesti do vložitve tožbe zastaralni rok(4) že potekel). Vrhovno sodišče je take primere že obravnavalo. Kot okoliščino, ključno za presojo časovne veljavnosti SPZ, je štelo čas nastanka razmerja, iz katerega izvira terjatev (ne da bi pri tem pojasnilo vsebino “razmerja“ in čas nastanka) in zavzelo stališče, da po tretjem odstavku 48. člena SPZ ni mogoče presojati zastaranja tistih terjatev, ki izvirajo iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo SPZ in ki so po pravilih o zastaranju izravnalnih zahtevkov zastarale pred njegovo uveljavitvijo.(5)

16. Stališče, da določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ ni mogoče uporabiti za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo glede na prehodne določbe(6) ne velja absolutno: po prvem odstavku 266. člena stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon, po 268. členu pa se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon določa drugače. 17. Kriterij, od katerega je odvisna časovna veljavnost določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ, je čas vložitve tožbe: v postopkih, začetih po uveljavitvi SPZ, je treba uporabiti SPZ,(7) v postopkih, ki so se pričeli pred njegovo uveljavitvijo, pa prejšnje predpise, razen, če SPZ določa drugače (268. člen). In za zastaranje izravnalnih zahtevkov, temelječih na vlaganjih v tujo nepremičnino, ki prej ni bilo izrecno urejeno ter se je presojalo po ZOR in nato po OZ, ne določa drugače (ni določeno, da se tretji odstavek 48. člena SPZ uporablja tudi za izravnalne zahtevke, uveljavljane s tožbo, vloženo pred uveljavitvijo SPZ). Le stvarnih pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ni mogoče presojati po SPZ (prvi odstavek 266. člena) in sicer ne glede na to, ali je bila tožba vložena pred ali po uveljavitvi SPZ (kdor je na primer pridobil lastninsko pravico na nepremičnini z gradnjo na tujem zemljišču po ZTLR, jo bo lahko na podlagi tega zakona uveljavil tudi po uveljavitvi SPZ).

18. Pričetek teka zastaralnega roka za povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino je torej treba presojati po tretjem odstavku 48. člena SPZ v vseh primerih, ko je bila gradnja zaključena po uveljavitvi SPZ, v primerih, ko je bila zaključena pred njegovo uveljavitvijo pa – retroaktivno - le, če je bila tožba vložena po njegovi uveljavitvi (in sicer tudi tedaj, ko je morebiti zahtevek po prejšnjih predpisih pred tem že zastaral).(8) Retroaktivna raba novega zakona tedaj ni nedovoljena. Retroaktivnost je dovoljena z izpolnitvijo štirih pogojev: (1) da je določena z zakonom, (2) da je določena samo za posamezne zakonske določbe in ne za celoten zakon, (3) da jo zahteva javna korist in (4) da se s tem ne posega v pridobljene pravice.(9) Vsi štirje so izpolnjeni: (ad 1 in 2) določena je z zakonom, ki sicer praviloma velja za postopke, pričete po njegov uveljavitvi, (ad 3) je v javno korist, ker upošteva, da pride do vlaganj v tujo nepremičnino najpogosteje med ožjimi sorodniki in da pred sporom in pred tem, ko graditelj izgubi posest nepremičnine, v katero je vlagal, zastaralni roki za izravnalne zahtevke po splošnih obligacijskih predpisih velikokrat že potečejo, ker se kot pričetek teka zastaralnega roka upošteva čas prehoda premoženja na lastnika nepremičnine, za čas prehoda premoženja pa sodna praksa šteje čas zaključka vlaganj ter vednost o njihovih obsegu in vrednosti(10) in (ad 4) ne posega v pridobljene pravice, ker je pravica, ki je nastala z vlaganji v tujo nepremičnino, lastninska pravica lastnika nepremičnine na rezultatih vlaganj skladno z načelom superficies solo cedit in ta se zaradi denarne terjatve graditelja ne zmanjša, graditelj pa pridobi le terjatev.

19. Obligacijskopravna narava graditeljevega zahtevka, uveljavljenega po pričetku uporabe SPZ za gradnje, opravljene v času veljavnosti ZTLR, ne more biti razlog za odklonitev presoje zastaranja po tretjem odstavku 48. člena SPZ(11): tudi za to specialno določbo, ki ureja pričetek teka zastaranja, in je, čeprav vnešena v zakonik, ki ureja pretežno stvarnopravna razmerja, obligacijskopravna, velja prehodna določba 268. člena SPZ; ta se nanaša na vse postopke, ne glede na pravno naravo pravic, ki se v njih uveljavljajo.

20. V konkretnem primeru se izravnalni zahtevek nanaša na vlaganja, opravljena pred uveljavitvijo SPZ in tudi tožba je bila vložena pred 1. 1. 2003. Zato sta sodišči prve in druge stopnje zastaranje pravilno presojali po obligacijskopravnih predpisih – glede na trditve in ugotovitev o zaključku gradnje v letu 2001 po ZOR. Navezava pričetka teka zastaralnega roka na trenutek po odselitvi toženke iz nepremičnine, ki je bila predmet vlaganj, ne pa na zaključek uveljavljanih vlaganj oziroma ugotovitve njihove vrednosti, je bila sicer v nasprotju z materialnim pravom, a v korist tožnikoma. Skladno z načelom prepovedi reformatio in peius zato revizijsko sodišče ni presojalo, ali je z ugotovitvijo, da je do odselitve toženke iz sporne nepremičnine med pravdnimi strankami obstajala ekonomska skupnost, sodišče prve stopnje kršilo določbo 212. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa opustilo njeno sankcioniranje. Kot neutemeljene pa zavrača očitke o absolutni bistveni kršitvi procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: sodišči prve in druge stopnje sta, v nasprotju z revizijskimi trditvami, navedli razloge, na katerih temelji presoja o zastaranju, pravilnost teh razlogov, ki jih tožnika prav tako grajata, pa ni stvar procesnega prava.

O neutemeljenosti revizije glede denarnega zahtevka v zvezi z vlaganji po letu 1995

21. Verzijski zahtevek za povrnitev vlaganj, opravljenih po odselitvi toženke iz sporne nepremičnine, je bil zavrnjen ob uporabi stališča, da bi bil utemeljen le, če bi tožnika dokazala, da sta vlagala s soglasjem toženke; ker tega nista dokazala, sta imela, ko sta vlagala v nepremičnino v solasti toženke, v razmerju do nje položaj poslovodje brez naročila in do nje zahtevke le po tej podlagi (220. člen ZOR in sledeči).(12) Tega revizija (zaradi napačnega razumevanja razloga za delno zavrnitev zahtevka za povrnitev vlaganj od leta 1996 dalje) ne izpodbija.

22. V dovoljenem delu je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Vrenčur, R., v Juhart, M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 278 in naslednje.

Op. št. (2): Juhart, M. in soavtorji, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 283. Op. št. (3): Tako odločba II Ips 521/2008, ki se sklicuje še na odločbe II Ips 434/2003, II Ips 282/2004, II Ips 270/2006 in II Ips 846/2008. Op. št. (4): Dolžina zastaralnega roka v tretjem odstavku 48. člena SPZ ni določena. V zadevi II Ips 521/2008 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je »SPZ zastaranje tovrstnih terjatev deloma uredil drugače. Ko gre za gradnjo s soglasjem lastnika, tečejo zastaralni roki za zahtevke graditelja šele od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). Ker daje zakonik graditelju v prvi vrsti le verzijski zahtevek, je s kasnejšim začetkom teka (čeprav krajših) zastaralnih rokov uvedel za graditelja ugodnejša pravila o zastaranju verzijskega zahtevka.« Posredno je pritrdilo stališču pritožbenega sodišča dolžino zastaralnega roka – 3 leta - predpisujeta določbi devetega odstavka 95. člena in sedmega odstavka 96. člena SPZ.

Op. št. (5): Glej odločbe: - II Ips 282/2004: »Določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ zato tu ni mogoče uporabiti. Tako kot je ni bilo mogoče uporabiti pred uveljavitvijo SPZ (toženec je ugovarjal zastaranje pred uveljavitvijo SPZ in tudi sodišče bi lahko o tem ugovoru odločilo pred 1.1.2003), je tudi ni mogoče uporabiti po njegovi uveljavitvi - ne glede na to, ali bi tožnika vložila tožbo z izravnalnim zahtevkom po 1. 1. 2003. SPZ ne vsebuje nobenih določb, ki bi s povratnimi učinki posegale v že pridobljene pravice, ali odvzemale učinke ugovorom zastaranja. Zato ni pomembno, kdaj sodišče odloča o ugovoru zastaranja, pač pa, kdaj je zastaranje nastopilo«, - II Ips 711/2004: »Denarni zahtevek tožnice za povrnitev njenih vlaganj v toženčevo stanovanjsko hišo, zgrajeno že pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank leta 1974 (ki je bila razvezana leta 1984, skupno gospodinjstvo pravdnih strank pa dokončno razdrto s toženčevo odselitvijo leta 1989), je bil zavrnjen, ker je bil po stališču sodišč prve in druge stopnje ob vložitvi tožbe 2. 10. 2003 že zastaran. Tožnica v reviziji odreka materialnopravno pravilnost takemu stališču sodišč izključno z očitkom, da je v nasprotju z 48. členom SPZ ter s ponovljeno trditvijo, da je nepremičnina še vedno v njeni izključni posesti. Zato je treba tožnici odgovoriti, da sta sodišči prve in druge stopnje njen obligacijski zahtevek pravilno opredelili kot terjatev s pravno podlago ob njenem nastanku (in s tem ob dospelosti) v določbah 210. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna narava te njene terjatve se z uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003, ko je celo že nastopilo njeno zastaranje, ni mogla spremeniti.« in - II Ips 270/2006: »Tožnik v tožbi navaja, da zahteva povrnitev vlaganj v stavbo zato, ker je toženka pridobila koristi in je neupravičeno obogatena, saj je z vlaganjem tožnika pridobila znatno večjo vrednost. Zato sta sodišči pravilno presojali zahtevo za vrnitev vlaganj po 210. členu ZOR. Ker pa je toženka ugovarjala zastaranje, sta morali najprej preveriti, če je tožnikova pravica zahtevati plačilo prenehala (360. člen ZOR in na podlagi določila 371. člena ZOR sta uporabili splošni zastaralni rok za zastaranje terjatev, ki znaša pet let). Zakon drugačnega roka ne določa in ker se je od konca tožnikovih vlaganj v decembru 1996, ko bi lahko zahteval vračilo, do vložitve tožbe 2. 4. 2003 ta rok iztekel, sta pravilno zavrnili tožnikov zahtevek. Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je tedaj že veljal OZ, vendar se gleda na 1060. člen OZ za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, novi zakon ni uporabljal. Tožnik se v reviziji sklicuje na SPZ, toda toženka v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da je ta zakonik začel veljati šele 1. 1. 2003 in ne določa, da bi imel 48. člen SPZ, ki govori o povečanju vrednosti nepremičnine, retroaktivno moč. Zato sodiščema ni bilo treba ugotavljati, ali je res tožnik (in ne G. d.o.o.) vlagal v nepremičnino in ali je bilo to s privolitvijo toženkine pravne prednice. Stvarnopravna razmerja v času tožnikovih vlaganj je urejal ZTLR, ki pa ni vseboval podobnega določila.«.

Op. št. (6): Glej odločbo II Ips 882/2009; stari zakon je mogoče uporabiti po uveljavitvi novega zakona le v primeru, če je s prehodno ureditvijo v novem zakonu podaljšana uporaba prej veljavnega zakona in v tam navedenem obsegu; to je tudi razumljivo, saj z uveljavitvijo novega zakona stari zakon preneha veljati.

Op. št. (7): Drugače (obiter dictum) odloča II Ips 282/2004 – glej opombo 5. Op. št. (8): Tratnik, M., Izboljšava tuje nepremičnine, Pravna praksa 33/2003, stran 8, v primeru, ko sta zakonca prizidala prizidek k hiši staršev in je bila gradnja končana v letu 1989, starša pa sta jima pričela lastninsko pravico oporekati v letu 2003, pojasnjuje, da je treba najprej preveriti, ali sta graditelja pred uveljavitvijo SPZ pridobila lastninsko pravico po prejšnjih predpisih in da v primeru, če je nista, se jima, dokler imata prizidek v posesti, ni potrebno bati zastaranja, ker zastaralni rok ne prične teči ob dokončanju gradnje, ampak šele ko graditelj izgubi (so)posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ).

Op. št. (9): Glej Kaučič, I. In Grad, F., Ustavna ureditev Slovenije, Peta, spremenjena in dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2011, stran 92. Op. št. (10): Če bi se kot čas prehoda premoženja na lastnika nepremičnine upošteval čas, ko graditelj izgubi posest te nepremičnine, specialna določba tretjega odstavka 48. člena SPZ ne bi bila potrebna. Povračilni zahtevek je namreč utemeljen le, če pride na strani lastnika nepremičnine do koristi, na strani graditelja pa do prikrajšanja. In dokler ima nepremičnino, v katero je vlagal, v posesti graditelj in uživa rezultate svojih vlaganj, korist ni prešla na lastnika nepremičnine. Zato zastaranje povračilnega zahtevka ne more pričeti teči pred njegovo zapadlostjo.

Op. št. (11): Delno drugače II Ips 711/2004 – glej opombo 5. Op. št. (12): Vrenčur, R., v Juhart, M. In soavtorji, navedeno delo, stran 279, v komentarju 48. člena SPZ meni, da ima vlagatelj verzijski zahtevek vedno, če gradi s soglasjem ali brez soglasja. Glej še Juhart, M., Tratnik, M. In Vrenčur, R., Stvarno pravo, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2007, stran 283.