Jedro

Podlago za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupaj zgrajeni nepremičnini pomeni dogovor strank o skupni gradnji, ki predstavlja družbeno pogodbo v smislu pravil XXVII. poglavja ODZ in po kateri gre pri premoženju družbe za solastnino. Solastniški delež pa bi bil določen na podlagi ocene vrednosti prispevkov tožeče stranke k nastanku nepremičnine, tako na podlagi pravil o družbeni pogodbi, kot na podlagi 23. člena ZTLR, ki določa, da v primeru, da je nastala nova stvar, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele spojene ali pomešane stvari ob spojitvi ali pomešanju.

V primeru obogatitvenih zahtevkov se kot začetek zastaralnega roka šteje konec ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika nepremičnine, parc. št. 243/78, ki je pripisana pri vložku št. 2306, k.o. K., in sicer tožnica do ¼, tožnik pa do ¾, in da je dolžna tožena v roku 15 dni izstaviti tožnikoma za vknjižbo lastninske pravice primerno listino. Zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena priznati prvemu tožniku njegov solastniški delež na stanovanjski hiši X, stoječi na parc. št. 243/78, vložna št. 2306 k.o. K. do 1/3 pri toženki solastne ½ te nepremičnine ter drugi tožnici njen solastni delež na isti stanovanjski hiši do 1/3 na toženki solastni polovici te nepremičnine ter je tožena dolžna izstaviti tožnikoma za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Prav tako, da je tožena dolžna priznati tožnikoma njun solastni delež na gospodarskem poslopju in zgradbi, vsakemu do ½ toženki solastne ½ te nepremičnine, ter izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče, potem ko bo ta del parcele dobil novo parcelno številko, le to odpisati. Sodišče pa je zavrnilo tudi drugi podredni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 432.461,22 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva vložitve tožbe do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.696,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 28.9.2006 dalje do plačila.

V delu, ki se nanaša na plačilo zneska 49.919,94 EUR z zamudnimi obrestmi, pa je sodišče postopek ustavilo.

Tožeči je še naložilo, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 6.421,66 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Trdi, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi in tudi razlogom v sodbi. Sodba nima razlogov, razlogi, ki so navedeni o odločilnih dejstvih, so nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje je med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in predpisov zvočnih posnetkov, in med samimi listinami. Ni jasno, zakaj je sodišče uporabilo znesek 432.461,22 EUR, saj je tožeča s svojo pripravljalno vlogo z dne 4.4.2008 drugi podredni zahtevek priredila izvedeniškemu mnenju na višino 464.178,70 EUR. Sodišče nima razlogov oziroma se ni opredelilo do vsebine izvedeniškega mnenja izvedenca K., ki je potrdil, da je zaradi prispevka tožnikov pri predmetnih nepremičninah nastala nova stvar oziroma nov gradbeni objekt. Sodišče bi moralo podati razloge o tem, ali je prvotni objekt prenehal obstajati, ali je nastala nova zgradba oziroma objekt. Sodišče ni podalo razlogov o zatrjevanju tožnikov, da zemljišče v nobenem primeru ni bistveno cenovno presegalo nove vrednosti novo zgrajenega objekta. Tožnika zatrjujeta nastanek skupne lastnine na podlagi določil ZZZDR, o čemer sodišče ni podalo razlogov. Sodišče tudi ni ocenilo, da je dokazni postopek navrgel odločilno dejstvo, da je bila toženka od leta 1985 v pokoju z nizko pokojnino, pokojni P. J. pa brez omembe vrednih sredstev, na drugi strani pa sta bila tožnika obrtnika z aktivno dejavnostjo. Zaključek sodišča, da naj prizidek ne bi bil samostojen objekt, ampak le del objekta, je v nasprotju z dejanskim stanjem in vsebino izvedeniškega mnenja izvedenca K.. Sodišče je tudi spregledalo, da sta tožnika tožbene zahtevke utemeljevala skladno z določilom 48. člena SPZ, kjer je določeno, kdaj tečejo zastaralni roki za zahtevke graditeljev. Sodišče je v zmoti, ko je drugi podrejeni zahtevek opredelilo kot obligacijsko pravni zahtevek, saj slednji v procesnem smislu delil usodo glavnega tožbenega zahtevka in posledično prvega tožbenega zahtevka, ki sta oba stvarnopravne narave, ki ne moreta zastarati. Temu posledično tudi ne more zastarati tudi drugi podrejeni zahtevek. Iz obrazložitve ni razvidno, katere listine je sodišče vpogledalo. Sodišče ne pojasni pravnega temelja skupne gradnje in ne pojasni pravne norme, ki naj bi ta institut obravnavala, kar pomeni, da se tožnika v pritožbi o tem ne moreta pravilno izjasniti. Sodišče tudi zmotno meni, da se sporazum o neuvedenem dedovanju ne bi nanašal na tožnika. Sodišče ni uporabilo določbe 285. člena ZPP in materialno procesno vodstvo povsem zanemarilo. Tožnika sta bila nad odločitvijo sodišča presenečena, sodišče pa je skrivalo svoj pravni koncept v procesu, kar je pravno nedopustno. Zanemarjena je bila tudi teorija substanciranja tožbe, saj tožnika nista bila opozorjena na možnost drugačne kvalifikacije. Sodišče je kršilo določilo 212. in 214. člena ZPP, saj je spregledalo, da tožena stranka na argumentiran način ni ugovarjala vsebini izvedeniškega mnenja izvedenca D., katerega je sodišče sprejelo v dokazno gradivo in ga ni izločilo. Sodišče je napačno uporabilo določilo 243. člena ZPP, ko je na strokovna vprašanja, ki se nanašajo na gradbeno stroko, podajalo svojo oceno brez ustreznega znanja. Sodišče je kršilo oziroma ni uporabilo določilo 341. člena ZPP, ni zavzelo stališča o tem, za kakšno vrsto, naravo in funkcijo je šlo v primeru prvotnega objekta glede na sedanjega in ali je nastala nova stvar. Sodišče je glede zastaralnega roka uporabilo določilo obligacijskega prava in se oprlo na dejstvo obstoja ekonomske skupnosti. Sodišče bi moralo zahtevke ocenjevati s stališča določila 3. odstavka 48. člena SPZ in v okviru pravnomočnosti oziroma zastaralnega roka upoštevati datum pravnomočnosti pravdne zadeve IV P 508/98. S to sodbo je bila razvezana izročilna pogodba, ki sta jo sklenila prvotožnik in toženka. Ker je bila zadeva pravnomočna šele 5.1.2005, rok za vložitev predmetne tožbe ni mogel biti zamujen. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v smislu, ali sta tožnika kot graditelja v smislu 3. odstavka 48. člena SPZ izgubila posest nepremičnin, na katerih sta opravila zatrjevana vlaganja. Sodišče je zmotno ocenilo, da naj bi iz garaže nastala delavnica, kar ni res in je v nasprotju s podatki v spisu oziroma z vsebino izvedeniškega mnenja K.. Sodišče je tudi zmotno ocenilo vprašanje, ali je prizidek resnično le del objekta delavnice in naj ne bi bil samostojni objekt. Ali je bilo in je zemljišče manj vredno z vlaganji nastalega objekta, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče ni raziskalo. V spisu se nahajajo fotografije, o katerih sodišče ne poda razlogov. Sodišče ni raziskalo, ali je tožena stranka dala soglasje za vlaganje tožnikov po letu 1996.Sodišče ni napravilo silogističnega sklepa, ni navedlo nobene materialnopravne norme, ki bi bila podlaga za ugotavljanje tožnikoma, ni naznanilo, ne obrazložilo, na kateri pravni podlagi se bo gradil predmetni pravdni postopek in izdalo sodbo presenečenja. Sodišče ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju izvedenca D., enako ko je zavrnilo dokazni predlog po opravi poizvedb o dohodkih pokojnega J. P., prav tako pa graja dokazno oceno sodišča zaradi neizvedbe dokaza s pomočjo ogleda, saj gre za enega ključnih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da dogovor o skupni gradnji ni bil sklenjen in ob upoštevanju te odločilne dejanske ugotovitve, je tožbeni zahtevek, kolikor predstavlja podlago z nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na nepremičnini, zavrnilo. Podlago za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupaj zgrajeni nepremičnini predstavlja dogovor strank o skupni gradnji, ki predstavlja družbeno pogodbo v smislu pravil XXVII. poglavja Občega državljanskega zakonika (ODZ) in po kateri gre pri premoženju družbe za solastnino. Solastniški delež pa bi bil določen na podlagi ocene vrednosti prispevkov tožeče stranke k nastanku nepremičnine, tako na podlagi pravil o družbeni pogodbi, kot na podlagi 23. člena ZTLR, ki določa, da v primeru, da je nastala nova stvar, nastane na novi stvari solastninska pravica do tedanjih lastnikov v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele spojene ali pomešane stvari ob spojitvi ali pomešanju. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki so dokazovala obstoj oziroma neobstoj dogovora o skupni gradnji. Pri skupni gradnji gre za skupno delovanje s skupnim ciljem. Tak dogovor pa bi imel za posledico nastanek solastniškega deleža tožeče stranke na skupni gradnji in ustrezno zmanjšanje solastniškega deleža tožene stranke. Vendar na podlagi izvedenega dokaznega postopka prvostopno sodišče takega dogovora ni ugotovilo. Ravno obratno, sodišče je ugotovilo, da sta imela tožnika le soglasje oziroma dovoljenje za izvajanje del. Tožnika pa takega dogovora niti nista zatrjevala. Pritožba neutemeljeno napada izvedbo dokazov in dokazno oceno, ki jo je naredilo sodišče, saj je le-ta logična in prepričljiva, sodišče pa je argumentirano obrazložilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Prav tako je vpogledalo fotografije in jih povzelo v razlogih sodbe (str. 12 sodbe, 2. odstavek). Prvostopno sodišče je tudi pravilno ravnalo, ko je presojalo, ali je na podlagi vlaganj tožnikov mogoče šteti, da je nastala nova stvar. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge in zaključke prvostopnega sodišča o tem, da zaradi izvedenih del na nepremičnini ni nastala nova stvar in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožbene trditve o tem, da sodba o tem nima razlogov, so neutemeljene. Enako glede trditev, da je sodišče na strokovna vprašanja gradbene stroke podalo oceno brez ustreznega znanja. Za svoje zaključke in ugotovitve je imelo prvo sodišče dovolj podlage v izvedenskem mnenju izvedenca, ki ga je postavilo tekom zaključka in na podlagi celotnega dokaznega postopka je napravilo pravilne zaključke. Argumentirano pa je prvo sodišče obrazložilo tudi, zakaj šteje, da gre v primeru delavnice – skladišča za del objekta in ne samostojen objekt. Ker prvostopno sodišče ni ugotovilo dogovora o skupni gradnji kot podlagi za pridobitev solastnega deleža, je ravnalo pravilno, ko je stvarnopravno zahtevke tožeče stranke zavrnilo. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranju obligacijskopravnega zahtevka ,je sodišče ravnalo pravilno, ko se je najprej ukvarjalo s tem. Pravilno je štelo, da je v primeru obogatitvenih zahtevkov potrebno upoštevati kot začetek zastaralnega roka konec ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Zaključilo je, da je ekonomska skupnost med pravdnimi strankami prenehala ob koncu leta 1995, ko se je toženka izselila iz hiše. Tedaj je začel teči petletni zastaralni rok za povrnitev vlaganj, za katera sta tožnika zatrjevala, da sta jih izvršila. Tožbo sta sicer vložila leta 2002, vendar takrat še nista vložila zahtevka za povrnitev vlaganj, ki sta ga postavila v vlogi prejeti dne 28.9.2006. Sodišče prve stopnje je štelo pravilno, da je tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj že zastaral, saj je petletni rok potekel pred vložitvijo zahtevka. Sodišče je tudi pravilno obravnavalo vlaganja, ki sta jih tožnika izvršila v obdobju od leta 1996 dalje, to je od odselitve toženke. Sodišče je presojalo položaj tožnikov kot položaj tistega, ki vlaga v nepremičnino drugega, oziroma položaj poslovodje brez naročila. Ta ima pravico do povrnitve potrebnih in koristnih izdatkov ter do plačila za svoje delo, vendar pod pogojem, da se je posla lotil zato, ker ga ni bilo mogoče odložiti oziroma bi nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje kot nujna dela ocenilo popravilo ostrešja z zamenjavo špirovcev ter letvanje, izvedbo žlebov in odtokov na objektih, zamenjavo kritine z valovitim salonitom, izvedbo kanalizacije, kar je vse skupaj zneslo 11.392,00 EUR in odločilo, da polovica zneska bremeni toženko kot solastnico nepremičnine do polovice. Sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je zahtevek v ostalem delu zavrnilo. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o tem, da sodba nima razlogov in da se je ne da preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka napravilo pravilne dokazne zaključke in jih obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih izvajanj v zvezi z izvedenim dokaznim postopkom je prvostopno sodišče argumentirano navedlo, zakaj določenih dokazov ni izvedlo (zaslišanje izvedenca D., poizvedbe o pokojnini pokojnega P. J.). Sodišče namreč teh dokazov ni izvajalo in jih zavrnilo kot nepotrebne glede na odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče pa tak argument prvostopnega sodišča sprejema. Glede pritožbene trditve, da bi moralo prvostopno sodišče tek zastaralnega roka presojati skladno z določilom 48. člena Stvarnopravnega zakonika, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče uporabljalo določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki se je uporabil v skladu z določilom 268. člena Stvarnopravnega zakonika. Pritožba se tudi glede teka zastaralnega roka ne more uspešno sklicevati na pravnomočnost razvezane izročilne pogodbe z dne 5.1.2006, saj je prvostopno sodišče pravilno oprlo začetek teka roka za zastaranje na prenehanje ekonomske skupnosti, v pritožbi zatrjevane izročilna pogodba pa nanjo ni imela nobenega vpliva. Enako tudi glede trditev, da je sodišče skrivalo svoj pravni koncept in materialno procesno vodstvo zanemarilo. Tožeča stranka je z vlogo dne 28.9.2006 postavila drugi podrejeni zahtevek na plačilo 1.050.000.000,00 SIT, kateremu je tožena takoj ugovarjala zastaranje, zato o kakšnem „presenečenju“ ne moremo govoriti.

Pritožba pa ima sicer prav v delu, ko opozarja, da je tožeča s pripravljalno vlogo z dne 7.4.2008 drugi podrejeni zahtevek popravila tako, da je zahteval znesek 464.178,70 EUR (list. št. 275 – 277) in ne 432.461,22 EUR (v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 49.919,94 EUR je sodišče s sklepom postopek ustavilo), kolikor je sodišče zapisalo v 2. odstavku 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Vendar pa je sodišče zahtevek v tem delu zavrnilo (razen kolikor se nanaša na potrebne in koristne izdatke v znesku 5.696,00 EUR), zato ta napaka ne vpliva na pravilnost odločitve.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).