Jedro

Iz obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča izhaja, da subsidiarnost menične zaveze ne izhaja iz kreditnih pogodb kot temeljnih poslov, zato je v obravnavani zadevi vprašanje predhodnega poskusa izterjave dolga od slovenske izvozne družbe pravno nerelevantno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 17.3.1999 podala predlog za izvršbo zoper tožence zaradi plačila 15.859.837,00 SIT s p.p. Predlog je temeljil na treh, s strani tožencev akceptiranih menicah. Ker so toženci podali ugovor, je zadevo obravnavalo sodišče v pravdnem postopku in odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr.št. in 99/00085 z dne 21.4.1999 v celoti v veljavi. Tožencem je naložilo nerazdelno povračilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 212.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2003 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo vlagata revizijo prva in tretja tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Višje sodišče naj bi svoje stališče, zakaj toženci niso subsidiarni zavezanci, podalo brez pravne podlage. Tretja tožena stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je »priznaval menično zavezo«. Iz priloge menične izjave naj bi jasno izhajalo, da podpisa Franja Štamparja ni, zato je obrazložitev Višjega sodišča v tem pogledu nezadostna. Revidenta predlagata razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.V predmetni zadevi gre za menično razmerje. Na podlagi menic, menične izjave in navedb samih tožencev je sodišče prve stopnje zaključilo (kar je prestalo pritožbeni preizkus), da je vsak izmed tožencev kot trasat akceptiral bianko menico, ki jo je kot trasant izdal C. d.o.o. in da so toženci (takratni družbeniki C. d.o.o.) menice izročili tožniku kot remitentu. Toženci so menice izročili tožniku kot obliko zavarovanja za kredite, ki jih je tožnik dal omenjeni družbi. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je neupoštevna revizijska trditev revidenta, ki skuša omajati dokazno oceno nižjih sodišč ali prepričevati z dejstvi, ki dejansko podlago nižjih sodišč presegajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo (da tretje tožena stranka menične zaveze ni priznavala). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe zaključilo, da ker je tretja tožena stranka izročila akceptirano menico tožnici, je s tem konkludentnim dejanjem pooblastila tožnico za izpolnitev bianko menice in njeno uporabo. Pa tudi v svoji pripravljalni vlogi je priznala menično zavezo kot obliko zavarovanja. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo (str. 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), da tretja tožena stranka v postopku na prvi stopnji podpisa na menici ni zanikala, temveč je menično zavezo priznavala.

Revidenta pritožbenemu sodišču očitata, da je brez pravne podlage zavzelo stališče zakaj toženci niso subsidiarni zavezanci. Kljub navideznemu uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe prava, revizija na ta način v resnici izpodbija dejanske ugotovitve, kar pa na revizijski stopnji ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz obrazložitve sodbe drugostopenjskega sodišča na strani 3 izhaja, da subsidiarnost menične zaveze ne izhaja iz kreditnih pogodb kot temeljnih poslov, zato je v obravnavani zadevi vprašanje predhodnega poskusa izterjave dolga od Slovenske izvozne družbe pravno nerelevantno. Takšen zaključek pritožbenega sodišča temelji na priloženih listinah (kreditnih pogodbah), katerih pa revizija ne problematizira. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo prve in tretje tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.