Jedro

Toženka trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Pri tem pa se zmotno sklicuje na določbe 142.čl. ZPP. Pritožnica je namreč očitno spregledala, da je bil ta člen spremenjen na podlagi določb 5.čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 96/2002 dne 14.11.2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo. Z njo je toženki naložilo, da vrne tožeči stranki v neposredno posest teraso na parceli št. 289/2 k.o. P. v izmeri 75 m2, sanitarije v objektu na parceli 297/1 k.o. P., označenem na delilnem načrtu z oznako L7 in vpisano v podvložku 1334/8 k.o. P. in prostor za sanitarijami, ki se nahaja v objektu na parceli št. 297/1 k.o. P. v izmeri 27 m2. V posledici neuspeha v pravdi je toženi stranki še naložilo, da tožeči stranki povrne 31.500,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2003 dalje do plačila, vse pa v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka se je zoper zamudno sodbo pritožila, uveljavlja pritožbeni razlog iz 7. in 8. tč. 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaradi navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču ter priglaša pritožbene stroške. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani, ne drži očitek, da tožena stranka v roku ni odgovorila na tožbo, saj ji ta ni bila vročena 25.10.2003, ta vročitev ni v skladu z določbo 142. čl. ZPP. Tožbo se mora namreč vročiti osebno, vročevalec pa mora narediti poizvedbo, kdaj in na katerem mestu se naslovnik pošiljke nahaja ter pri tem pustiti pri kateremu od odraslih članov gospodinjstva pisno sporočilo. Sodišče prve stopnje ni vročalo preko vročevalca, pač pa preko pošte in zato vročevalec ni naredil nobenih poizvedb, ker bi moral o tem sestaviti zapisnik in tudi ni pisanja oziroma obvestila pustil nobenemu od odraslih članov gospodinjstva tožene stranke, kot to nalaga 3. odst.142. čl. ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, naj bi poštar dne 24.10.2003 pustil v hišnem predalniku obvestilo o pisemski pošiljki in da bo naslednji dan, to je 25.10.2003 med 09.00 in 12.00 uro ponovno prišel. S tem naj bi bila po presoji sodišča vročitev opravljena. To ni skladno z določbo 142.čl. ZPP, enako tudi sodna praksa, na primer odločbi VSL opr.št. I Cp 520/2001 in VSD opr.št. Pdp 1877/2001, ki jih pritožnik prilaga pritožbi. Po razveljavitvi zamudne sodbe naj se zato določi toženki 30-dnevni rok za odgovor na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

ZPP v 318. členu predvideva izdajo zamudne sodbe, za to pa morajo biti izpolnjeni taksativno našteti pogoji. Nekateri so procesne narave, nekateri pa se nanašajo na sklepčnost tožbe in segajo v področje materialnega prava. Sama pasivnost toženke se šteje kot priznanje dejanskih trditev tožeče stranke. Pred izdajo zamudne sodbe mora zato sodišče prve stopnje v zvezi z materialnim pravom preizkusiti, če so pogoji iz 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP izpolnjeni (da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana). Podan mora biti tudi nadaljnji pogoj, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati in procesni pogoj iz 1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, to je, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Toženka v pritožbi trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Pri tem pa se zmotno sklicuje na določbe 142. čl. ZPP. Pritožnica je namreč očitno spregledala, da je bil ta člen spremenjen na podlagi določb 5. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 96/2002 dne 14.11.2002. Po določbi navedenega člena se v 142. čl. za 3. odst. doda nov 4.odstavek, ki glasi: če vročitev ali sporočilo iz prejšnjega odstavka na način, določen v prejšnjem odstavku ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Če se torej tisti, ki se mu pisanje mora osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri kateremu od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odst. 140. čl. tega zakona pod pogoji navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če pa vročitev iz navedenega odstavka na način, določen v tem odstavku ni mogoča, ga vročevalec pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Tako je vročevalec tudi ravnal, prišel napovedani, naslednji dan, to je 25.10.2003 ponovno, da bi pisanje vročil, in ker vročitev ni bila možna, je pisanje, ker je šlo za vročitev po pošti (skladno z 132. čl. ZPP), izročil pošti prebivališča toženke in na vratih oziroma poštnem nabiralniku na naslovu prebivališča toženke obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnica - toženka pisanje dvigniti. Kot izhaja iz vročilnice na listovni št. 7 je bila toženka o tem v pravnem pouku tudi obveščena, torej, da bo v primeru, če pisanja v danem roku ne bo prevzela, sodišče štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno to obvestilo, torej dne 25.03.2003. Taka vročitev je zato skladna z določbami 142. v zvezi s 140. in 141. čl. ZPP in pritožbeni razlog neutemeljen, odločbe sodišč, na katere se pritožba sklicuje, pa so odločbe, izdane še pred uveljavitvijo spremembe 142. čl. ZPP. Tako ne drži, da pogoj iz 1. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP ni podan. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožeča stranka je trdila, da je lastnica navedenih nepremičnin, zaseda pa jih toženka, ki za to nima nobene podlage, zato je kot lastnik zahtevala od toženke, naj ji vrne individualno določeno stvar, v izreku navedene nepremičnine (92. čl. Stvarnopravnega zakonika). Ker so torej obstajali pogoji iz 318. čl. ZPP za izdajo zamudne sodbe, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, in toženki ob povedanem tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. tč. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).