Jedro

Enoletni rok iz 26. člena novele ZDen-B se je iztekel 7.11.1999, zato je predlagateljica z dne 30.11.1999 vloženo zahtevo za plačilo odškodnine po noveliranem 26. členu ZDen zamudila materialnopravni prekluzivni rok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem odločanju z vmesnim sklepom z dne 28.10.1999 odločilo, da se predlogu za denacionalizacijo nepremičnine s parc. št. 2742 in 1535/3, obe k.o. ..., ugodi (izrek pod točko 1) in s tem odločilo o obstoju podlage za denacionalizacijo. Predlagateljici je vrnilo lastninsko pravico na prostorih v pritličju in kleti (razen hodnika, ki vodi v prvo nadstropje) sporne stanovanjske hiše v S. ter sorazmeren solastninski delež na skupnih prostorih, delih, objektih, napravah in funkcionalnem zemljišču oziroma dvorišču (izrek pod točko 2). Prvo nasprotno udeleženko je zavezalo, da mora dopustiti vknjižbo lastninske in solastninske pravice v obsegu iz prejšnjega izreka v zemljiško knjigo v korist predlagateljice (izrek pod točko 3). Odločilo je še, da predlagateljici za prostore v prvem nadstropju, za prostore na podstrešju in za etažni lastnini sorazmerni delež solastninske pravice na skupnih prostorih, delih in napravah ter funkcionalnem zemljišču in na parc. št. 1535/3 k.o. ... pripada odškodnina, ki jo je v obliki svojih obveznic dolžan plačati Slovenski odškodninski sklad (izrek pod točko 4). Glede stroškov je odločilo, da skupne stroške nosi predlagateljica, stroške zastopanja pa vsaka stranka svoje (izrek pod točko 5). Po pravnomočnosti tega sklepa je v nadaljevanju postopka odločilo tudi o višini odškodnine iz točke 4 omenjenega sklepa. Z dopolnilnim sklepom z dne 11.7.2005 pa je odločilo, da mora druga nasprotna udeleženka predlagateljici plačati odškodnino za zmanjšano vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin (izrek pod točko 2 prvega sklepa), in sicer v tolarski vrednosti 22.306,14 DEM v obliki obveznic SOD d.d., ki jih mora ta izročiti predlagateljici v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa. V razlogih je zavrnilo ugovor druge nasprotne udeleženke o prepoznem uveljavljanju te zahteve, ker je zavzelo stališče, da je bil postopek ob uveljavitvi novele Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I in naslednji; ZDen-B, Ur. l. RS, št. 65/98, 67/98, 76/98) še v teku, rok iz 24. člena te novele pa velja za zadeve, ki so bile pravnomočno zaključene. Zmanjšanje vrednosti nepremičnine se je ugotavljalo šele po pravnomočnosti vmesnega sklepa.

Sodišče druge stopnje je pritožbi druge nasprotne udeleženke proti dopolnilnemu sklepu ugodilo, zato je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za priznanje odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih prostorov zavrnilo. Opozorilo je na vsebino 2. in 3. točke "vmesnega" sklepa, iz katerih izhaja, katero premoženje se predlagateljici vrne v naravi. V tem delu je šlo za končno odločbo, s katero je bilo v celoti odločeno o zahtevku za vrnitev določenih nepremičnin v naravi. Tudi iz izreka v točki 4 izhaja, da se bo v nadaljevanju odločalo o odškodnini za nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi. Predlagateljica je zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjenega premoženja uveljavljala šele po pravnomočnosti "vmesnega" sklepa.

Pooblaščenka predlagateljice je proti drugostopenjskemu sklepu vložila pravočasno revizijo, ki ji je priložila tudi predlog same predlagateljice za revizijo. Obe vlogi je revizijsko sodišče obravnavalo kot enotno revizijo, zaradi obširnosti (skupaj 24 strani) pa trditev iz obeh vlog na tem mestu ne povzema. Na tiste trditve, ki so pravno pomembne, bo odgovorilo v nadaljevanju te odločbe, na tem mestu pa pojasnjuje le, da revizija uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga pa spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo pritožbe druge nasprotne udeleženke.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena drugi nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je odločilno, kdaj je predlagateljica uveljavljala zahtevo za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine. Napačna je revizijska trditev, da je to storila že v času prvega odločanja. Taka trditev je v nasprotju s trditvami same predlagateljice v njeni vlogi z dne 25.5.2000 (redna št. 66 spisa), v kateri je na straneh 13 in 14 izrecno pojasnila, da ni uveljavljala zahtevka za zmanjšanje vrednosti nepremičnine, ne vzdrži pa se zahtevka za nadomestilo za nemožnost uporabe vrnjene nepremičnine od uveljavitve ZDen dalje (kar je nato uveljavljala v posebni pravdi). Šele v vlogi z dne 29.11.2000 (redna št. 78 spisa), ki jo je oddala priporočeno na pošto 30.11.2000, je na drugi strani izrecno navedla, da "naj se na podlagi noveliranega 26. člena ZDen... določi odškodnina iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine..." in da naj izvedenec tudi o tem poda svoje mnenje.

Revizijsko sodišče pritrjuje presoji pritožbenega sodišča, kaj pomenijo posamezne odločitve prvostopenjskega sodišča iz takoimenovanega vmesnega sklepa z dne 28.10.1999. Vsebino posameznih izrekov je revizijsko sodišče povzelo v začetku obrazložitve te odločbe. Vmesno odločitev predstavlja le odločitev v izreku pod točko 1, odločitve iz naslednjih izrekov so ali končne ali delne. Odločitev o tistem delu nepremičnine, ki se vrne v naravi, je končna, glede drugega dela o vrnitvi v obliki odškodnine pa delna, ker takrat še ni bilo odločeno o višini te odškodnine. Da je taka presoja materialnopravno pravilna, izhaja tudi iz razlogov v prejšnjem odstavku, saj v zvezi z v naravi vrnjenimi prostori ni bilo več o čem odločati, ker predlagateljica (do takrat) ni uveljavljala odškodnine iz 26. člena ZDen za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine.

V tem delu revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve, češ da naj bi pritožbeno sodišče s tako presojo predrugačilo dejansko stanje oziroma da naj bi bili njegovi razlogi o tem v medsebojnem nasprotju in v nasprotju s prvostopenjskim vmesnim sklepom oziroma da naj bi bili pomanjkljivi in nejasni. Revizijsko grajana presoja pritožbenega sodišča je materialnopravne in ne procesne narave, pritožbeno sodišče pa jo je tudi moralo opraviti, da je lahko obravnavalo vse pritožbene trditve druge nasprotne udeleženke.

ZDen je že pred uveljavitvijo novele B urejal vprašanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti je z novelo dodatno opredelil s kriterijem iz novega tretjega odstavka 26. člena o 30 % zmanjšanju, ki se je do takrat že uveljavil v sodni praksi, poleg tega pa ga je v korist denacionalizacijskih upravičencev pri velikih vrednostih omilil tako, da imajo pravico do te odškodnine tudi, če manjvrednost presega eno polovico prvega objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Zato je zakonodajalec ob sprejemu ZDen-B v prehodnih določbah novele določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen novele), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen novele). Vendar ta roka nista začela teči osmi dan po objavi novele v Uradnem listu Republike Slovenije (28. člen novele), kot je v tej zadevi štelo pritožbeno sodišče glede na njegove razloge o datumih poteka rokov. Novela je bila sicer objavljena v Ur. l. RS, št. 65/98 z dne 25.9.1998, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 30.9.1998 zadržalo izvrševanje celotne novele, torej tudi začetek teka navedenih rokov. Nato je z odločbo z dne 14.10.1998 pod št. U-I-326/98 odločilo o vseh vloženih pobudah. Ker je ta odločba pomenila končno odločitev, je začasno zadržanje izvrševanja novele prenehalo naslednji dan po objavi navedene odločbe (43. člen Zakona o ustavnem sodišču - Ur. l. RS, št. 115/94 in nasled.). Končna odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 76/98 z dne 6.11.1998, zato so roki začeli teči 7.11.1998. Enoletni rok iz 26. člena novele se je torej iztekel 7.11.1999 (in ne 3.10.1999). Zato je predlagateljica v vlogi, ki jo je priporočeno oddala na pošto 30.11.1999, zahtevo za plačilo odškodnine po noveliranem 26. členu ZDen uveljavljala po izteku roka.

Prej povzeti določbi iz 24. in 26. člena novele o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati to odškodnino. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka. O taki naravi rokov iz 24. in 26. člena ZDen je vrhovno sodišče zavzelo stališče v več svojih odločbah in gre torej za že ustavljeno stališče sodne prakse (odločbe VS RS, opr. št. I Up 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004, X Ips 179/2005 in druge). Zato revizija s sklicevanjem na le eno (morebiti) drugačno odločbo ne more uspeti.

Poleg tega revizijsko sodišče poudarja, da je začetek teka obeh rokov zakonodajalec določil z objektivnim kriterijem, in sicer z dnevom uveljavitve novele. Zaradi pravne varnosti in zaradi skrajšanja že tako predolgih denacionalizacijskih postopkov se ni odločil za subjektivni kriterij, torej določitev okoliščine, ki bi bila odvisna od samega upravičenca (denacionalizacijskega upravičenca ali najemnika za povrnitev njegovih vlaganj). Prav na to okoliščino pa se sklicuje revizija, ki poudarja okoliščino o potrebni izvedbi najprej ugotovitvenega postopka oziroma okoliščino, da naj bi predlagateljica šele z dokončnim prevzemom (zapisnika z dne 9.11.1998 in 31.5.2000) vrnjene nepremičnine lahko ugotovila, ali sploh in zakaj je prišlo do zmanjšanja vrednosti nepremičnine, kolikšno je to zmanjšanje pa šele s prejemom izvedenskega mnenja, ker da sama ne more dati ocene kar na pamet. Le zaradi revizijsko obsežnega utemeljevanja in predlagateljičine prizadetosti revizijsko sodišče še pojasnjuje: če bi držalo revizijsko zmotno stališče, da prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 29.10.1998 še ni odločilo o celotnem zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi in zato ne bi šlo za končno odločbo, bi bilo treba uporabiti 60 dnevni rok iz 26. člena novele ZDen in ne enoletnega iz 24. člena novele. Če bi držalo zmotno stališče revizije, da naj bi začel rok teči šele, ko je predlagateljica imela dostop do vrnjene nepremičnine, bi 60 dnevni rok potekel 30.7.1999, torej bi bila zahteva tudi v tem primeru prepozna. Zmotnosti stališča, da naj bi predlagateljica svojo zahtevo lahko utemeljila šele s prejemom izvedenskega mnenja, ni treba posebej utemeljevati, saj ga je demantirala predlagateljica sama z uveljavljanjem zahteve v (prepozni) vlogi z dne 29.11.1999, torej pred podajo izvedenskega mnenja. V njej ni navedla višine svojega zahtevka in tako bi lahko ravnala tudi v pravočasno vloženi vlogi, saj za nepravdni postopek ne veljajo strogo formalne zahteve pravdnega postopka za točno opredeljen tožbeni zahtevek.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007, UPB3) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 do Ur. l. RS, št. 131/2003) odločilo kot v izreku tega sklepa.