Jedro

Odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine je neposredno vezana na vrnitev nepremičnine v naravi. Če so izkazani pogoji za plačilo razlike iz 3. odst. 26. člena ZDen, mora upravičenec to odškodnino uveljavljati hkrati z zahtevkom za vrnitev v naravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog predlagateljice T. M., da se ji prizna odškodnina iz naslova zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih prostorov, z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v denacionalizacijskem postopku predlagateljice T. M. izdalo dopolnilni sklep, v katerem je odločilo, da se upravičenki T. M. iz naslova zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih prostorov v pritličju in kleti stanovanjske hiše ., stoječe na parc. št. 2742 k.o. S., brez hodnika, prizna odškodnina v obliki obveznic S.o. d. d.d. v skupnem znesku 22.306,14 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B.S.. S. O. d. d.d. L. je naložilo, da je dolžna obveznice izročiti predlagateljici T.M. iz K., v roku treh mesecev po pravnomočnosti sklepa.

Zoper dopolnilni sklep je vložila nasprotna udeleženka pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Nasprotna udeleženka meni, da je bil zahtevek predlagateljice za izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih poslovnih prostorov, vložen prepozno. Predlagateljica je ta zahtevek prvič konkretno opredelila šele v vlogi z dne 29.11.2000. Gre za odškodnino, ki je v neposredni povezavi z osnovnim zahtevkom, ki se nanaša na vrnitev nepremičnine v naravi, zato bi morala predlagateljica zahtevati odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine med postopkom, ki je tekel za vrnitev nepremičnine v naravi, če je menila, da je prišlo do zmanjšanja vrednosti tega premoženja. Po določbi 4. odst. 26. člena ZDen sicer lahko pristojni organ odloča o tem zahtevku tudi po pravnomočnosti odločitve o vrnitvi nepremičnine v naravi, kar pa ne pomeni, da je dovoljeno ta zahtevek postaviti po pravnomočnosti odločbe. Izjema je bila določena samo v 24. členu novele ZDen, po kateri je bilo dovoljeno ta zahtevek vložiti tudi po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar samo v končanih postopkih in je ta rok veljal samo do 3.10.1999. Namen določbe 4. odst. 26. člena ZDen, ki je bila sprejeta z novelo ZDen-B, je bil pospešiti postopke vrnitve nepremičnin v naravi. Zahteva iz 26. člena ZDen predstavlja po svoji vsebini dopolnitev zahtevka, ki se nanaša na predmet vrnitve. V kolikor zahtevek za plačilo odškodnine za zmanjšano vrednost vrnjenih nepremičnin ni bil postavljen tekom postopka, ga predlagatelj ne more postaviti po končanem postopku, ker je to v nasprotju z načelom pravnomočnosti odločbe, oz. pravne varnosti strank, kar izhaja tudi iz gramatikalne razlage 4. odst. 26. člena ZDen in analogije z 24. členom novele ZDen-B. Iz vmesnega sklepa z dne 28.10.1999 je razvidno, da se v postopku do odločitve o vrnitvi poslovnih prostorov v naravi sploh ni razpravljalo o njihovi morebitni zmanjšani vrednosti, niti predlagateljica tega ni omenjala v svojih obsežnih vlogah, čeprav je bila takrat že izdelana cenitev in ji je bilo stanje prostorov v naravi znano. To je bil tudi razlog, da je bilo v 4. točki izreka vmesnega sklepa odločeno o tem, da se bo postopek nadaljeval za določitev odškodnine le za tisti del objekta, ki ga ni mogoče vrniti v naravi (stanovanjski del s pripadajočim stavbnim zemljiščem). Zahtevek oz. odškodnina po 26. členu ZDen ni naveden v izreku vmesnega sklepa, da ni bil niti postavljen, se vidi tudi iz obrazložitve vmesnega sklepa. V obrazložitvi izpodbijanega sklep sodišče navaja, da je bil v času sprejetja novele ZDen-B predmetni postopek v teku in se je vrednost v naravi vrnjenega premoženja ugotavljala šele po pravnomočnosti vmesnega sklepa, s katerim je bilo najprej odločeno po temelju in o načinu - obliki vrnitve nacionaliziranega premoženja. Navaja tudi, da je bila izdaja vmesne odločbe utemeljena glede na sporno vprašanje vrnitve stavbnega zemljišča in je po njegovi pravnomočnosti bil postavljen izvedenec, da bo ugotovil vrednost podržavljenega premoženja. S takšno razlago se nasprotna udeleženka ne strinja. Res je sodišče sklep z dne 28.10.1999 poimenovalo kot vmesni sklep, vendar je to bil po vsebini samo v 1. točki izreka, 2. in 3. točka izreka pa sta po svoji vsebini predstavljali končno meritorno odločitev o zahtevku za vrnitev nepremičnine v naravi. Zato ne drži obrazložitev sodišča, da se je šele po odločitvi o temelju oz. po denacionalizaciji sploh ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z odškodnino. V 2. in 3. točki izreka sodišče ni odločilo o temelju, temveč o konkretnem zahtevku, ki se je glasil na vrnitev poslovnih prostorov, brez kakršnegakoli plačila razlike v vrednosti. Nasprotna udeleženka iz tega razloga predlaga, da se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje spremeni ali razveljavi.

Predlagateljica je na pritožbo nasprotne udeleženke odgovorila z obsežno vlogo, v kateri je pojasnila svoje stališče v zvezi s spornim plačilom razlike v vrednosti. Meni, da je odločitev prvostopenjskega sklepa pravilna in predlaga, da se zavrne pritožba in potrdi dopolnilni sklep.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je v tej zadevi pomembno, da je bil "vmesni sklep" izdan 28.10.1999, zato ne pride v poštev prehodna določba 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), po kateri so v pravnomočno končanih zadevah lahko upravičenci zahtevo iz 26. člena ZDen podali še v roku enega leta od uveljavitve zakona (to je do 3.10.1999). Denacionalizacijski postopek do uveljavitve te novele ni bil pravnomočno končan in se je v skladu s 27. členom končal po določbah tega zakona. V skladu s 26. členom te novele bi moralo sodišče upravičenko pozvati , da priglasi v 60 dneh od uveljavitve tega zakona svoje zahtevke iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Tudi če je to dolžnost opustilo, to na pravočasnost priglasitve zahteve nima vpliva. Odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine je neposredno vezana na vrnitev nepremičnine v naravi. Če so izkazani pogoji za plačilo razlike iz 3. odst. 26. člena ZDen, mora upravičenec to odškodnino uveljavljati hkrati z zahtevkom za vrnitev v naravi. Samo za primere, ko je bilo o vrnitvi v naravi že pravnomočno odločeno, je bil v prehodnih določbah v korist strank iz 60. člena ZDen določen enoletni rok za uveljavljanje te zahteve. Glede na kronološki potek konkretne zadeve je zato v tem primeru odgovor na vprašanje, ali se je pravočasno zahtevalo plačilo razlike v vrednosti, odvisen od odgovora, kakšna je bila vsebina vmesnega sklepa z dne 28.10.1999. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tej odločbi ni bilo odločeno samo o podlagi zahtevka ("temelju") za vrnitev nepremičnine v naravi. "Vmesni sklep" je v 2. in 3. točki izreka, kjer je sodišče odločilo, da se določeno premoženje vrne predlagateljici v naravi, po vsebini bil že končna odločba, saj je v tem delu bilo v celoti odločeno o zahtevku za vrnitev določenega premoženja v naravi. Tudi iz 4. točke vmesnega sklepa se jasno razbere, da je za končno odločbo bila pridržana samo višina odškodnine za nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče predlagateljici vrniti v naravi. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je glede razlike v vrednosti, bilo vmesnem sklepu odločeno samo o temelju in je odločanje o višini odškodnine bilo pridržano za končno odločbo, nima podlage v izreku sklepa z dne 28.10.1999. Zato je zmotno tudi stališče, da je predlagateljica pravočasno uveljavljala zahtevek iz naslova zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenih prostorov, ko je takšen zahtevek postavila šele po pravnomočnosti sklepa z dne 28.10.1999. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi nasprotne udeleženke in izpodbijani dodatni sklep spremenilo tako, da je zahtevek predlagateljice iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjenih prostorov kot neutemeljen zavrnilo, saj ta zahtevek glede na končno odločbo o vrnitvi premoženja v naravi predlagateljica po pravnomočnosti sklepa z dne 28.10.1999 ni mogla več postaviti.