Jedro

Delodajalec je delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačo. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je po sodni praksi tako Vrhovnega sodišča RS kot Višjega delovnega in socialnega sodišča odločilno le, da je podan razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. člena ZDR in se ne ugotavlja posebej (prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 530/2015 z dne 11. 6. 2015. Ker lahko delavec kadarkoli, z upoštevanjem odpovednega roka, poda (redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi za to podal razloge, ni ovire za to, da v odpovednem roku poda še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, če so za to podani pogoji. Na podlagi navedenega je torej delavec lahko podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter takoj prenehal z delom pri delodajalcu, ne glede na prejšnjo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (po nasprotni tožbi tožene stranke), da mu je toženec (po nasprotni tožbi tožeča stranka) dolžan plačati znesek 2.044,00 EUR, obresti in sicer v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunane na znesek 2.044,00 EUR od 25. 10. 2006 do dne plačila ter povrniti stroške postopka, vse v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do dneva plačila (točka I izreka).

Po nasprotni tožbi je razsodilo, da je tožnik (po nasprotni tožbi tožena stranka) dolžan tožencu (po nasprotni tožbi tožeča stranka) obračunati bruto plačo za mesece od junija 2009 do septembra 2009 in sicer obračun bruto plače za mesece od junija 2009 do septembra 2009 v mesečnem znesku 933,00 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožencu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do dne plačila, ter mu izročiti dopolnilne plačilne liste za mesece od junija 2009 do septembra 2009, po predhodnem obračunu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto znesek odpravnine v višini 1.374,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje ter po predhodnem obračunu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto znesek odškodnine, obračunan od bruto zneska 2.290,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.505,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do dne plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik (tožena stranka po nasprotni tožbi), iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in zavrne zahtevek po nasprotni tožbi, tožencu stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v škodo tožnika, ne glede na dokaze v spisu in na uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP) ter ne glede na izpovedi prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je tožniku kot pravniku pavšalno „očitalo“, kaj vse bi kot delodajalec moral vedeti, mu očitalo sorodstveno razmerje s pričo B.B. ter zaključilo, da je glede navedb iz pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2015, o vsebini in avtorju potrdila z dne 7. 11. 2007, prekludiran. Sodišče prve stopnje ni uporabilo istih meril za toženca in njegovo ženo C.C., ki je pravnica in družbenica v odvetniški pisarni. Navedena nista niti z enim e-mailom ali dopisom, po številnih odgovorih na tožnikove dopise, kakorkoli ugovarjala ali opozarjala, da ni bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi o povišanju plače na 1.350,00 EUR neto, prav tako pa tožnika nista pozvala v tem smislu k sklenitvi spremembe pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Toženec tudi ni vložil tožbe, s katero bi zahteval sklenitev takšne pogodbe. Sodišče prve stopnje je navajalo pristranske razloge glede prepričljivosti izpovedbe priče C.C. in ji verjelo, kljub temu da je toženčeva žena. Pritožba izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta D.D. in C.C. v septembru 2007 s tožnikom sklenila dogovor o povišanju plače, ne da bi sodišče prve stopnje konkretno, jasno in preverljivo ugotovilo, kdaj naj bi bil takšen dogovor sklenjen. C.C. in D.D. sta navajala, da je bil dogovor sklenjen na sestanku, ob prisotnosti A.A., drugega pa glede kraja in časa sklenitve dogovora nista navajala. To je A.A. odločno zanikala. Torej so navedbe toženca in njegove žene v direktnem nasprotju z izpovedjo priče A.A.. Sodišče prve stopnje je zavestno obšlo izpoved priče A.A., da je končna odločitev tožnika v zvezi s plačami toženca in C.C., ki jo je sprejel novembra ali decembra 2007 in sicer, da ne bo spreminjal pogodbe o zaposlitvi, da pa jima bo kljub temu plačeval nekaj več ter s tem pomagal pri nakupu stanovanja. Listino s tako vsebino (B26 - plače za oktober 2007) je tožnik poslal računovodstvu E. in v njej navedel, da plačuje tožencu in C.C. 1.350,00 EUR po svoji dobri volji, čeprav tega ni dolžan in da ne gre za spremembo pogodbe o zaposlitvi.

Nadalje sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče B.B., da sta potrdilo o višini osebnega dohodka z dne 7. 11. 2007 pripravila ali toženec ali C.C.. Sodnica, ki je sodila v zadevi na prvi stopnji, je po stališču pritožbe ves čas jasno izkazovala pristranski in celo sovražen odnos do tožnika in privilegiran in pristranski odnos do toženca. Očitno naklepno in zavestno ni v prvotnem sojenju zaslišala ključnih prič F.F., B.B. in A.A. ter je s tem zavestno kršila ZPP. To kršitev je ugotovilo višje sodišče in naložilo, da se navedene priče zasliši. Po zaslišanju pa sodnica izpovedi prič A.A. in B.B. ni upoštevala, se do njih sploh ni opredelila ter jih je očitno zavestno zamolčala. Na obravnavi dne 16. 6. 2015, na katero je odvetnik G.G. pristopil v togi kot zastopnik Odvetniške pisarne H., ki zastopa tožnika, je sodnica v svojem sovražnem odnosu do tožnika le-temu naložila, vpričo prisotne sodniške pripravnice, da sleče togo, na njegov ugovor, da pristopa kot direktor odvetniške pisarne H. d.o.o., ki zastopa tožnika, pa mu je sodnica celo zagrozila, da bo odredila ustrezne ukrepe za vzdrževanje reda na sodišču. S tem je tožniku odvzela zakonsko pravico, da ga zastopa pooblaščenec. Očitno zavestno in naklepno je storila bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter mu odvzela pravico da opravlja dejanja v postopku po pooblaščencu. S tem je kršila 1. odstavek 86. člena ZPP. Očitno je želela tožnika ponižati pred prisotno sodniško pripravnico. Tožnik je na obravnavi dne 16. 6. 2015 zahteval, da se to vnese v zapisnik, sodnica pa je to razumela tako, da mu je ponovno zagrozila z izrekom denarne kazni v smislu vzdrževanja reda na obravnavi. Na prvem naroku tožniku ni dopustila podati materialnopravni ugovorov v smislu 101. člen OZ. Navedla je, da navedeni ugovori niso v zvezi z zahtevkom, čeprav so izhajali iz toženčeve kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki predstavlja isti pravni temelj tako za zahtevek po tožbi kot po nasprotni tožbi.

Tožnik je trdil, da je bil s potrdilom o plači z dne 7. 11. 2009 seznanjen šele, ko ga je prejel v tej pravdi in da zanj ni vedel, da ga ni sestavil niti podpisal. S tem v zvezi je predlagal zaslišanje B.B., kljub temu pa sodišče prve stopnje stopnje ni dovolilo zaslišanja te priče. Zato je prišlo do kršitev ZPP in kršitve ustavne pravice tožnika do nepristranskega sojenja. Po napotku pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik soglašal s spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu povečanja plače na neto znesek 1.350,00 EUR, torej ali je obstajalo njegovo soglasje za spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu spremembe bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, to je višine plače na 1.350,00 EUR neto. Tožnik je ves čas trdil, da s tem ni soglašal, da prav zato ni bil sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, kot je bil v navedenem času sklenjen z A.A.. To sta potrdili povsem skladni izpovedbi prič A.A. in B.B.. Tožnik je svoji računovodji jasno sporočil, da se tožencu od 1. 10. 2007 izplača kot stimulativni del plače, po njegovi enostranski odločitvi in do preklica, enaka izhodiščna plača kot A.A.. Ta sklep ne predstavlja spremembe pogodbe o zaposlitvi, ampak enostranski akt delodajalca, ki velja do preklica. Ni šlo za pogodbeno obveznost, temveč za dobro voljo tožnika, s čemer sta bila D.D. in C.C. seznanjena ter sta soglašala. Sodišče prve stopnje je samovoljno štelo, da je listina B26 - plače oktober 2007 neverodostojna, ker tožnik v njej ni razmejil plačil. Zakaj naj bi jih razmejil in v kakšnem smislu, na podlagi katerega predpisa, sodišče prve stopnje ni navedlo.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je lahko toženec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, kratki, pavšalni, samovoljni in nerazumljivi. Pritožba se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 858/2012, iz katere izhaja, da je izredna odpoved mogoča le v primerih najhujših kršitev pogodbe o zaposlitvi, ki onemogočajo vsako nadaljnje sodelovanje. Sicer je možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Instituta redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se razlikujeta po samem namenu, zato se izključujeta in nista zamenljiva. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je izredna odpoved nezakonita, če pogodbena stranka kljub obstoju razlogov za izredno odpoved da vedeti s svojim ravnanjem, da je pripravljena nadaljevati delovno razmerje. Toženčeva izredna odpoved, ki temelji na razlogih, ki so obstajali že v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 17. 9. 2009, je zato nezakonita. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno zaključilo, da je izredna odpoved zakonita ter posledično neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2006 dalje do dne plačila. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravno dopustnih navedb tožnika iz pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2015, je kršilo njegovo pravico do izjave. Gre za pravico do enakega varstva, ki je ustavno varovano v 22. členu Ustave RS.

Navaja, da je toženec v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2014 postavil nov primarni tožbeni zahtevek, tožnik je to vlogo prejel 25. 3. 2014 in 26. 3. 2014 poslal sodišču prve stopnje priporočeno (in po faksu) vlogo, v kateri je navedel, da nasprotuje tožbi oziroma spremembi tožbe, sodišče prve stopnje pa je ugodilo zahtevku v nasprotju s 1. odstavkom 185. člena in dovolilo spremembo tožbe, čeprav ji je tožnik nasprotoval. V 1. odstavku 185. člena ZPP je določeno, da je za spremembo tožbe potrebna privolitev toženca. Tudi sicer sodnica ni dovolila spremembe tožbe, je pa kljub temu ugodila zahtevku iz spremenjene tožbe. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka (tožnik po nasprotni tožbi) prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V zvezi z zatrjevanim pristranskim postopanjem sodnice, ki je v zadevi odločala pred sodiščem prve stopnje, je mogoče na podlagi podatkov v spisu ugotoviti, da je sodnica korektno vodila dokazni postopek ter tožniku ni kršila procesnih pravic po ZPP. Zaradi neizvedbe nekaterih dokazov v prvem sojenju ni mogoče šteti, da je sodnica namerno odločala v škodo tožnika, saj je svojo odločitev, da ne zasliši A.A. in B.B. utemeljila. Če pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ker šteje, da dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, ni mogoče zaradi tega zaključiti, da je sodnica pristranska. V zvezi s z očitanimi nepravilnostmi, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo v novem sojenju, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane. Povsem neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do obrambe v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma mu odvzelo pravico, da ga v postopku zastopa pooblaščenec v smislu prvega odstavka 86. člena ZPP, ker na glavni obravnavi dne 16. 6. 2015 ni smel nositi odvetniške toge oziroma, ker jo je moral sleči. Tožnik namreč v tem sporu nastopa v vlogi delodajalca, ki zoper svojega bivšega zaposlenega delavca uveljavlja denarni zahtevek. Kot delodajalec je tudi tožen po nasprotni tožbi. Zaradi te njegove vloge v sporu, ko torej ni pooblaščenec pravdne stranke, temveč pravdna stranka, ne more nastopati v dvojni vlogi, torej istočasno kot pravdna stranka in pooblaščenec. Lahko se sicer zastopa sam, vendar ne v vlogi odvetnika. Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito, še manj pa poniževalno, kot je to razumel tožnik, ko je zahtevalo, da ne sme nositi odvetniške toge. Običajno je tudi, da so na glavnih obravnavah prisotni sodniški pripravniki, navsezadnje je lahko prisotna tudi javnost, sodišče pa ne glede na to, kdo je prisoten v sodni dvorani, postopa enako. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP o prekluziji tožnika glede navajanja novih dejstev v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2015 (to je, da je potrdilo z dne 7. 11. 2009 o višini toženčeve plače sestavil toženec), zato utemeljeno ni upoštevalo teh navedb. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, to v nobenem primeru ni vplivalo na pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, saj gre za potrdilo, ki ni odločilno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi navedenega torej ni mogoče govoriti o pristranskosti sodišča prve stopnje, temveč zgolj o dosledni in pravilni uporabi pravil o vodenju postopka pred sodiščem prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ni kršilo tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji) s tem, ker se naj glede ugotovitve o dogovoru o zvišanju toženčeve plače na znesek 1.350,00 EUR neto v septembru 2007 ne bi opredelilo do izpovedi prič B.B. in A.A.. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je bil tak dogovor o zvišanju osnovne plače toženca in C.C. dosežen. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih izpovedb prič oziroma izvedenih dokazov, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaza, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje kot relevantnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni upoštevalo določenega dokaza, kršilo določbe postopka oziroma ustavne pravice stranke (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je toženec podal zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca potem, ko je že podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kratki, pavšalni, samovoljni in nerazumljivi. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo, zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti. Pritožba se v tem delu dejansko ne strinja s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

9. Pritožba tudi neutemeljno navaja, da je toženec v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2014 postavil nov primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, kateri je tožnik nasprotoval, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, saj je tožnik v prvotni tožbi zahteval obračun enakega bruto zneska kot v vlogi z dne 19. 3. 2014, le znižal je zahtevek tako, da je zahteval izplačilo neto zneska, po odvodu davkov in prispevkov, in ne več bruto zneska kot je to zahteval v nasprotni tožbi. Zato sodišče prve stopnje utemeljeneno ni upoštevalo tožnikovega nasprotovanja takšni spremembi nasprotne tožbe, saj bi sodišče prve stopnje enako odločilo, tudi če toženec ne bi modificiral tožbenega zahtevka tako, kot ga je in zahteval izplačilo neto zneska.

10. V aneksu št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 (A2), ki je podpisan 20. 10. 2006, sta pravdni stranki določili, da je obveznost tožnika plačati šolnino za drugi letnik študija v višini 490.000,00 SIT oziroma 2.044,00 EUR ter kritje stroškov, ki bodo delavcu nastali v zvezi z obiskovanjem predavanj (kilometrina, cestnina, parkirnina). Ta obveznost delodajalca je trajala od 1. 11. 2006 do zaključka študija, vendar največ do prenehanja veljavnosti pogodbe. V 4. členu pa sta se stranki dogovorili, da je delavec v primeru, če ne izpolni katere svoje obveznosti po pogodbi, dolžan delodajalcu vrniti celoten znesek, delodajalec pa lahko v tem primeru odstopi od pogodbe s priporočenim pismom s povratnico. V 3. odstavku 4. člena pa je bilo tudi dogovorjeno, da je delavec prost vseh pogodbenih obveznosti v primeru, da pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena z delodajalcem, preneha brez razlogov na strani delavca. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na vračilo plačila šolnine podiplomskega študija v znesku 2.044,00 EUR odvisna od tega, ali je bil izpolnjen pogoj iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi, torej da je toženec (delavec) prost obveznosti vračila šolnine, če mu preneha pogodba o zaposlitvi iz razlogov, ki niso na njegovi strani, je za pritožbeno rešitev zadeve odločilno, ali je toženec dne 29. 9. 2009 zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca v smislu določbe 112. člena v letu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji).

11. V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 112. člena ZDR lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Po določbi drugega odstavka 112. člena ZDR je delavecv primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, potem ko je sicer že pred tem podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da lahko delavec v času odpovednega roka, če šteje, da so podani pogoji, zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, tudi če je pred tem podal (redno) odpoved oziroma je že pričel teči odpovedni rok. Tožnik navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je v obravnavani zadevi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri naj bi se „redna in izredna odpoved izključevali“. Tožnik s tem v zvezi citira več zadev, v katerih je odločalo bodisi Višje delovno in socialno sodišča ali pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije (zadeve VDSS: opr. št. Pdp 858/2012, opr. št. Pdp 679/2011 in Pdp 43/2006; zadeve VSRS: opr. št. VIII Ips 33/2006, opr. št. VIII Ips 262/2006, opr. št. VIII Ips 227/2007, opr. št. VIII Ips 340/2007 in opr. št. 324/2007). V prav vseh navedenih zadevah je šlo za izredno odpoved delodajalca delavcu iz 111. člena ZDR in ne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca iz 112. člena ZDR. V navedenih zadevah je bilo zavzeto stališče, da izredna odpoved ni zakonita, če delodajalec kljub podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu le temu omogoči nadaljevanje dela. V obravnavani zadevi pa ne gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu, temveč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec. Tako da sodna praksa, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, temelji na drugem delovnopravnem institutu in posledično drugačnem dejanskem stanju. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, pa je po sodni praksi tako Vrhovnega sodišča RS kot Višjega delovnega in socialnega sodišča odločilno le, da je podan razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. člena ZDR in se ne ugotavlja posebej (prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 530/2015 z dne 11. 6. 2015. Delavec lahko torej zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. člena ZDR, kar pa v navedeni zadevi je. Iz dokazov v sodnem spisu tudi izhaja, da je toženec z dnem podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi prenehal z delom pri tožniku. Ker lahko delavec kadarkoli, z upoštevanjem odpovednega roka, poda (redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi za to podal razloge, takšni razlogi ne morejo biti ovira za to, da v odpovednem roku poda še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, če so za to podani pogoji. Na podlagi navedenega je torej toženec lahko podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca ter takoj prenehal z delom pri tožniku, ne glede na prejšnjo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem delu je torej pritožba tožnika povsem zgrešena in upošteva sodno prakso, ki se je oblikovala na drugem delovnopravnem inštitutu.

13. Kot izhaja iz redne odpovedi pogodbe in opomina z dne 16. 9. 2009 (B4), je toženec D.D. podal dne 17. 9. 2009 odpoved pogodbe o zaposlitvi in opomin v smislu prvega odstavka 112. člena ZDR. Iz odpovedi izhaja, da z dnem 17. 9. 2009 redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v točki 2 pa je tožnika kot delodajalca opomnil oziroma pozval, da odpravi kršitve pogodbe o zaposlitvi glede plačila za delo in v celoti izpolni svojo obveznost po pogodbi in sicer po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006, aneksu št. 2 z dne 20. 9. 2006 in dogovoru iz septembra 2007, to je, da izplača neizplačani del plače za junij, julij in avgust 2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva posamezne zamude do dne plačila. V odpovedi je delavec navedel, da je neto plača od 1. oktobra 2007 do 31. maja 2009 znašala približno 1.350,00 EUR, za mesece junij, julij, avgust 2009 pa je bila izplačana zgolj v višini približno 908,00 EUR, kar predstavlja bistveno zmanjšano plačilo za delo v smislu 3. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. V nadaljevanju je navedel, da neizplačani del plače ne predstavlja stimulacije ter da bo v skladu z zakonom izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če tožnik kršitve ne bo odpravil. Iz nadaljevanja odpovedi tudi izhaja, da naj tožnik tožencu sporoči, če je zainteresiran za sporazumno rešitev nastale situacije, oziroma naj tožencu posreduje pisni predlog sporazuma o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi v prvem tednu oktobra 2009. Kot je mogoče ugotoviti iz navedenega, je toženec tudi po podaji te odpovedi štel, da je še vedno zaposlen pri tožniku, česar tožnik niti ne izpodbija, zato je po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je toženec pisno opozoril delodajalca o kršitvi pravic iz delovnega razmerja, mu dal 8-dnevni rok v skladu z ZDR ter o kršitvah dne 20. 9. 2009 pisno obvestil inšpektorja za delo. Toženec je torej pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upošteval vse formalne pogoje iz ZDR, zato je v zvezi z vprašanjem obstoja odpovednega razloga bistveno, ali je tožnik dejansko tožencu izplačeval plačo v prenizkem znesku, torej ali je podan pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR.

15. Sodišče prve stopnje je po obširno in natančno izvedenem dokaznem postopku sprejelo pravilno dokazno oceno, da je bila med tožnikom in tožencem v septembru 2009 dogovorjena sprememba, zvišanje (osnovne) plače toženca tako, da tožencu od 1. 10. 2007 dalje pripada plača v neto znesku 1.350,00 EUR. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je dokazna ocena enostranska, samovoljna in celo, da naj bi sodišče prve stopnje naklepno ravnalo v škodo tožnika, predvsem s tem, ko ni upoštevalo izpovedi prič A.A., odvetniške kandidatke, zaposlene pri tožniku, in tajnice B.B..

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je možna in veljavna tudi ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi, oziroma aneks k tej pogodbi glede bistvene sestavine (npr. plače), če se dokaže, da sta jo delavec in delodajalec sklenila oziroma jo izvrševala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo očitke tožnika, da je vsa pogodbena razmerja urejal pisno. V skladu s prvim odstavkom 15. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, če pa stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena zakona, pa to v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi aneksa z dne 20. 10. 2006 (A12) z dne 1. 2. 2007 je bila tožnikova plača določena v višini 1.250,00 EUR bruto, kar izhaja tudi iz plačilnih list za julij, avgust in september 2007 ter iz pregleda prometa TRR toženca za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008 (B66). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženec in C.C. v okviru svoje izpovedi prepričljivo pojasnila, da sta enkrat v septembru leta 2007 sklenila ustni dogovor glede zvišanja plače iz 1.250,00 EUR bruto na približno 1.350,00 EUR neto. S tem se je plača izenačila s plačo A.A., ki je bila odvetniška kandidatka pri tožniku, toženec in C.C. pa sta bila odvetniška pripravnika. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo ocenilo izpoved toženca, da je opravljal vsaj enakovredno zahtevno delo kot A.A., tožnik pa je toženca izrecno opozoril, da zaradi različne delovne dobe in upoštevajoč izhodiščne neto plače toženčeva plača, kljub zvišanju, ne bo popolnoma enaka kot plača A.A.. Tak ustni dogovor je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi realiziran, kar izhaja iz plačilnih list toženca za oktober 2007 ter za nadaljnje mesece. Od oktobra 2007 do vključno maja 2009 je toženec prejemal dejansko 1.350,00 EUR neto plače za redno delo, skupaj z dodatkom za delovno dobo, torej v skladu z ustnim dogovorom. Februarja 2009 je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec prejel poleg plačila za redno delo in letni dopust in dodatka za delovno dobo tudi dodatek za uspešnost v neto znesku 564,00 EUR. Iz plačilnih list za meseca marec in april 2009 pa je sodišče prve stopnje povzelo, da je bil upoštevan očetovski dopust, zaradi česar sta neto zneska navedenih plač nižja, sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zavrnilo navedbe tožnika, da je bilo včasih plačano kaj več, saj se je višji znesek iz naslova stimulacije oziroma dodatka za delovno uspešnost v obravnavanem obdobju tožencu izplačal le za mesec februar 2009 (priloga B62). To izplačilo je bilo na plačilni listi toženca izrecno navedeno kot dodatek za uspešnost. 17. Na podlagi nespremenljivih zneskov plač v obravnavanem obdobju je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da izplačila ne predstavljajo stimulacije, saj je toženec prejel enako plačo tudi v mesecih, ko je koristil dneve letnega dopusta. Toženec je zato utemeljeno navajal, da je bila stimulacija, kot je bila obračunana in izplačana, izrecno navedena na plačilni listi. Toženčeve plačilne liste za mesece avgust 2006, november 2006, januar 2007 (A17) in februar 2009 (B62) ter tudi plačilna lista za C.C. za mesec december 2007 izkazujejo, da je bila stimulacija obračunana in izplačana, iz vseh ostalih plačilnih list pa ne izhaja, da bi bil del plače toženca obračunan kot stimulacija, kar je zatrjeval tožnik. Ker je toženec od oktobra 2007 do maja 2009 dejansko tudi prejemal dogovorjeno in obračunano višjo osnovno neto plačo, kar izhaja iz plačilnih list pod B63, pregleda prometa na toženčevem transakcijskem računu (B66 in B67), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je znesek 1.350,00 EUR predstavljal osnovno plačo in ne plačilo stimulacije toženca. Na prepričljivost izpovedi toženca in C.C. vpliva tudi dejstvo, da sta oba pojasnila, da se ne bi odločila za tako visok stanovanjski kredit, če ne bi imela določene višje plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta dne 15. 11. 2007, torej kmalu po zvišanju plače s 1. 10. 2007, sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu za znesek 145.000,00 EUR. Poleg tega tudi iz plačilnih list za C.C. (B65) izhaja, da se ji je plača v mesecu oktobru 2007 bistveno zvišala in sicer iz 895,00 EUR neto za redno delo in dodatek za delovno dobo na 1.330,00 EUR neto za mesec oktober 2007. To dejansko dokazuje izenačitev plače toženca in C.C. s plačo A.A..

18. Glede na to niso torej utemeljene navedbe v pritožbi, da naj ne bi bilo ugotovljeno, kdaj in ob kakšni priložnosti je prišlo do dogovora med tožnikom in tožencem o zvišanju plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za dogovor v septembru 2007, ki se je začel realizirati pri plači za oktober 2007. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je A.A. zanikala, da bi bila prisotna pri sklenitvi takšnega dogovora. To dejstvo ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo predvsem na plačilne liste za skoraj dveletno obdobje, v katerem je bila osnovna plača prikazovana v približni višini dogovora 1.350,00 EUR, posebni dodatki oziroma stimulacija pa je bila določena posebej v mesecih, kot so že zgoraj navedeni. Tudi če je torej tožnik štel, da ne gre za spremembo (osnovne) plače oziroma je osebno menil, da gre za stimulacijo oziroma dodatek za delovno uspešnost, pa to ni razvidno iz plačilnih list, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je delodajalec dolžan skrbeti za zakonitost in pravilnost obračuna plače delavca. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil sklenjen ustni dogovor o zvišanju osnovne plače, tožnik pa za tem v mesecih maj, junij in julij tožencu 2009 ni izplačeval plače v skladu s takšnim dogovorom, oziroma je tožencu izplačeval bistveno nižjo plačo, kar predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca v smislu 3. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Tudi če je tožnik z A.A. sklenil pisni aneks, oziroma če s tožencem tak aneks ni bil sklenjen pisno, to ne vpliva na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik izplačeval in prikazoval zvišano osnovno plačo v izplačilnih listinah toženca.

19. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je listino - potrdilo o višini osebnega dohodka z dne 7. 11. 2007 (B57) pripravil toženec. Glede navajanja tega dejstva je tožnik sicer prekludiran, ne glede na to pa je potrdilo podpisala s strani tožnika pooblaščena oseba, to je B.B.. Zato se tožnik ne more sklicevati na to, da ni poznal vsebine te listine oziroma da ni vedel, da je listino pripravil toženec. Tožnik je namreč to listino hranil v lastni evidenci oziroma bi jo moral ustrezno hraniti v svojem arhivu, zato bi se z njeno vsebino lahko kadarkoli seznanil. Zato ne gre za okoliščino iz drugega odstavka 286. člena ZPP, ko tožnik iz upravičenega razloga ne bi mogel tega dejstva navajati najkasneje do pripravljalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo. Glede na zgoraj navedeno pa je bistveno to, da je tožnik dve leti izplačeval in prikazoval plačo v višini, ki dokazuje obstoj dogovora o neto plači v višini 1.350,00 EUR. Zato torej ni odločilno niti njegovo elektronsko sporočilo Računovodski družbi E. oziroma trditev, da je B.B. povedal, da bo tožencu izplačeval stimulacijo, čeprav tega ni dolžan, in da gre torej za njegovo enostransko odločitev. Glede na toženčeve plačilne liste je edini možni dokazni zaključek, da je šlo za zvišanje toženčeve osnovne plače, saj se je stimulacija vedno prikazovala posebej na plačilnih listah. V tem smislu torej potrdilo z dne 7. 11. 2007 (B26) ni odločilno. Poleg tega je priča B.B. izpovedala, da je znesek pregledala oziroma, da je znesek „štimal“. Vse to je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri svoji odločitvi. Zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati navedb tožnika, da je šlo za znak njegove „dobre volje“, ker je hotel na ta način toženca stimulirati pri delu. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stimulacija ne predstavlja delovne uspešnosti kot dela plače v smislu 126. člena ZDR, temveč izplačilo osnovne plače. 20. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi ni odločilno, zakaj toženec ni predlagal sklenitve pisnega aneksa oziroma zakaj ni vložil tožbe, s katero bi zahteval izstavitev aneksa, saj se je dogovor o višji plači izvrševal. Prav tako ni bistveno, da toženec v elektronskih sporočilih s tožnikom tega ni posebej izpostavil. Od avgusta 2008 do januarja 2009 je tožnik tožencu obračunaval bruto plačo v višini 2.290,00 EUR, to je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, kot so že zgoraj navedene, predstavljalo približno 1.350,00 EUR neto, kar je toženec pravilno upošteval kot osnovo za izračun prikrajšanja od junija 2009 dalje. Za mesece od junija 2009 do septembra 2009 je torej tožnik tožencu obračunal za 933,00 EUR nižjo osnovno bruto plačo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi glede obračuna bruto plače v tem znesku 933,00 EUR za julij, avgust in september 2009 ter izplačilo neto zneska po plačilu davkov in prispevkov. Ker je tožnik tožencu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačo, kar znesek 933,00 EUR je, je bil podan razlog za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca v smislu 3. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, da je podan tudi drug pogoj in sicer, da so bili odnosi med strankama tako skrhani, da ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, vendar to niti ni bistveno, saj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca zadošča že, da je tožnik tožencu izplačeval bistveno nižjo.

21. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obširno utemeljenimi zavrnitvami dokaznih predlogov, saj šteje, da je bilo mogoče na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter sprejeti pravilno materialno pravno odločitev.

22. Ob ugotovitvi, da je bil toženec pri tožniku zaposlen od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2009, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini 3 - kratnika ene petine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača, ki bi jo moral prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V skladu z navedeno določbo delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pripada odpravnina v višini ene petine navedene osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri delodajalcu zaposlen od 1 do 5 let. Glede na to, da je bil toženec zaposlen 3 leta in bi moral v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo prejeti plačo v višini 2.290,00 EUR bruto, je upravičen do odpravnine v znesku 1.374,00 EUR, kar je 1/5 od 2.290,00 EUR za tri leta zaposlitve. Tožencu pripada tudi odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, ki je enaka plači za en mesec dela, torej v višini 2.290,00 EUR bruto, glede na 30 dnevni odpovedni rok toženca v skladu z drugim odstavkom 92. člena ZDR. Pritožba glede odpravnine in odškodnine sicer nima navedb, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo tudi v tem del pravilno uporabljeno.

23. Sodišče prve stopnje je v skladu s tretjim odstavkom 4. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2006 (A2) pravilno presodilo, da je toženec prost vseh svojih obveznosti do tožnika, saj je pogodba o zaposlitvi prenehala brez razlogov na strani toženca. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.

25. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).