Jedro

Tožnik zmotno meni, da je sprememba pogodbe o zaposlitvi, ki je stranki ne skleneta v pisni obliki, neveljavna. V spornem obdobju je veljal Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki je v četrtem odstavku 15. člena izrecno določal, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Eventualni dogovor o povišanju plače, dogovorjene v prvotno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar predstavlja spremembo pogodbe o zaposlitvi, je veljaven, čeprav ni sklenjen v pisni obliki, res pa je strankama v takem primeru oteženo dokazovanje obstoja tovrstnega dogovora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) mora toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v višini 675,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.044,00 EUR in po nasprotni tožbi ugodilo zahtevku toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec), da mu tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) obračuna in izplača razliko v plači od junija do septembra 2009 ter mu izplača neto znesek odpravnine v višini 1.374,00 EUR in neto znesek odškodnine, obračunan od bruto zneska 2.290,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 29/2016 z dne 4. 5. 2016 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče v okoliščinah tega primera pravilno uporabilo materialno pravo glede spremembe pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Reviziji je priložil potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, zato je ta dovoljena v skladu s tretjim odstavkom 86. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je kot delodajalec tožencu od leta 2007, na podlagi svoje enostranske odločitve oziroma „dobrote“ do preklica izplačeval stimulacijo za delo, brez spremembe pogodbe o zaposlitvi. O tem naj bi tudi izrecno obvestil svojo računovodjo A. A., njegove navedbe pa naj bi potrjevale tudi predložene listine in izpovedba priče B. B. Sodišče druge stopnje naj bi v predhodnem razveljavitvenem sklepu navedlo, da je kot odločilno okoliščino treba raziskati, ali je bilo med strankama doseženo soglasje volj o spremembi pogodbe o zaposlitvi. Tega naj sodišče v ponovljenem postopku ne bi storilo. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje naj bi bila v nasprotju z vsebino listine B26 in izpovedjo prič C. C. in B. B. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP), ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da plačilne liste pomenijo odločitev o višini plače. Toženec, ki je diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, bi se moral zavedati, da mora biti dogovor o spremembi pogodbe o zaposlitvi sklenjen v pisni obliki; ker v dveh letih ni zahteval spremembe pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, bi moral nositi posledice te opustitve.

5. Toženec je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato ni presojalo revizijskih očitkov v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v tem delu revizija ni bila dopuščena.

7. Predmet revizijskega postopka je odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek po nasprotni tožbi (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženec dne 29. 9. 2009 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu tožnik v obdobju od junija do septembra 2009 ni izplačal plače v dogovorjenem znesku. Stranki sta se z aneksom k pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da bo toženčeva plača od 1. 2. 2007 znašala približno 850,00 EUR neto. Tak znesek je toženec prejemal do 1. 10. 2007, od takrat dalje pa vse do junija 2009 pa je tožnik tožencu izplačeval približno 1.350,00 EUR neto. V tem sporu je (med drugim) sporna narava teh višjih izplačil, saj toženec zatrjuje, da je s tožnikom sklenil ustni dogovor o povečanju osnovne plače na 1.350,00 EUR od 1. 10. 2007 dalje, tožnik pa zatrjuje, da je izplačevanje tega zneska tožencu posledica njegove enostranske odločitve (oz. dobrote, kot navaja), da bo tožencu poleg osnovne plače do preklica izplačeval stimulacijo v smislu nagrade za delovno uspešnosti.

9. Tožnik zmotno meni, da je sprememba pogodbe o zaposlitvi, ki je stranki ne skleneta v pisni obliki, neveljavna. V spornem obdobju je veljal Zakon o delovnih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZDR), ki je v četrtem odstavku 15. člena izrecno določal, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Eventualni dogovor o povišanju plače, dogovorjene v prvotno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar predstavlja spremembo pogodbe o zaposlitvi, je veljaven, čeprav ni sklenjen v pisni obliki, res pa je strankama v takem primeru oteženo dokazovanje obstoja tovrstnega dogovora.

10. Glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Na podlagi 15. člena Obligacijskega zakonika (4) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. V nasprotju z revizijskimi očitki je sodišče v obširnem dokaznem postopku ugotavljalo, kakšna je bila volja strank v zvezi z izplačili tožencu od oktobra 2007 do septembra 2009. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili ustni dogovor o povečanju plače tožencu na približno 1.350,00 EUR neto mesečno od 1. 10. 2007 dalje. Sodišče tega dokaznega zaključka ni utemeljilo zgolj s plačilnimi listami, kot to trdi tožnik, pač pa je ugotovitev oprlo na številne druge dokaze, med drugim tudi na kreditno pogodbo, potrdilo delodajalca o višini osebnega dohodka, izpoved toženca, izpoved ali del izpovedi prič D. D., C. C., B. B. in celo samega tožnika. Sodišče je tudi podrobno obrazložilo, zakaj šteje nasprotno izpoved tožnika za neprepričljivo oziroma druge nasprotne tožnikove dokaze (npr. splošni akt z dne 6. 11. 2007) za neverodostojne. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotkom pritožbenega sodišča ugotovilo, zakaj toženec ni zahteval pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi. Odnosi med strankama naj bi bili napeti, toženec pa naj ne bi želel zaostrovati že tako slabih odnosov.

11. Tožnik zmotno meni, da posledice neupoštevanja zakonske zahteve v zvezi s tem, da mora biti pogodba o zaposlitvi (in njene spremembe) sklenjena v pisni obliki, bremenijo delavca oziroma toženca. Ravno nasprotno. Obličnost pogodbe o zaposlitvi je namenjena zaščiti pravic delavca, dolžnost upoštevanja te zahteve pa bremeni delodajalca kot močnejšo pogodbeno stranko v pogodbenem razmerju. Tudi tožnik je diplomirani pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom in bi se tega moral zavedati. Če delodajalec delavcu ne izroči pisne pogodbe o zaposlitvi, stori prekršek, za katerega se kaznuje z globo, določeno v prvem odstavku 231. člena ZDR. Tožnik zato ne more prelagati svoje odgovornosti na toženca in se sklicevati na to, da ta pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi nikoli ni zahteval, zaradi česar bi moral nositi posledice te opustitve.

12. Tožnik z ostalimi navedbami pod revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (5) mora tožnik tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (nagrada za postopek in materialni stroški z 22 % DDV) v višini 675,88 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

(4)

Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

(5) Ur. l. RS, št 67/2008.