Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju toženčeve odškodninske obveznosti.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o obstoju toženčeve odškodninske obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 10.296,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.800 EUR od 10. 9. 2007 dalje do plačila in od zneska 496,18 EUR od 14. 5. 2006 dalje do plačila; v presežku, to je glede še zahtevanih 7.505 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede še zahtevanih zamudnih obresti od zneska 9.800 EUR od 15. 10. 2005 do 9. 9. 2007, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja pravna vprašanja: kakšna kršitev pravil nogometne igre pomeni protipravno ravnanje kot eno izmed predpostavk odškodninske obveznosti v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); kje je meja med kršitvami pravil znotraj športne igre, ki pomenijo protipravno ravnanje, in privolitvijo oškodovanca po 140. členu OZ; ali gre v konkretnem primeru za takšno kršitev pravil, da ta pomeni tudi protipravno ravnanje v smislu 131. člena OZ; v katerih primerih lahko oškodovanec terja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo direktno od nasprotnega igralca, ki je bil v času škodnega dogodka registriran za športni klub in je škodno posledico povzročil v času nastopanja zanj na uradni tekmi; ali se v takšnem primeru razmerje med igralcem in športnim klubom napram oškodovancu presoja po 147. členu OZ in se tako odškodnina direktno od igralca lahko terja le v primeru naklepnega poškodovanja. Odločitev sodišča druge stopnje o teh pravnih vprašanjih bistveno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč, o zadnjih dveh vprašanjih pa sodne prakse niti ni. Z izpodbijano odločitvijo so bili kršeni načelo pravne države (2. člen Ustave RS), določbe 131. in 140. člena OZ ter 2., 7. in (glede sklepčnosti tožbe) 318. člena ZPP. V primeru, če za klub registriranega igralca, ki se je udeležil uradne tekme (v okviru Štajerske nogometne zveze), štejemo za delavca v smislu 147. člena OZ, je obravnavana tožba nesklepčna, saj v njej ni trditev o toženčevem naklepu. Vrhovno sodišče RS takšnih štartov, kot je bil toženčev, ne šteje za protipravno ravnanje v smislu 131. člena OZ; kršitve pravil so navsezadnje sestavni del nogometne igre in vsak, ki se odloči za igranje nogometa, mora vedeti, da bo izpostavljen nevarnosti poškodb, ki mu jih lahko povzročijo drugi (primerjaj sodbi II Ips 330/2002 z dne 6. 3. 2002 in II Ips 511/2008 z dne 8. 9. 2011). V teh primerih ni šlo za namerne prekrške oziroma prekrške, ki bi bili posebno predrzni ali bi hudo odstopali od običajnih kršitev pravil nogometne igre (kar sodna praksa šteje za merilo protipravnosti). Sodišče druge stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo protipravnosti toženčevega ravnanja in vzročne zveze med kršitvijo pravil in škodnim dogodkom ter pasivno stvarno legitimacijo. Poleg tega v nasprotju z ZPP ni saniralo kršitev sodišča prve stopnje, ki je (tudi preko trditvene podlage in mimo izvedenskega mnenja) napačno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka glede sklepčnosti tožbe in načela dispozitivnosti (glede sojenja v okviru postavljenega zahtevka in trditvene podlage) ter toženca obravnavalo diskriminatorno. Tožnik je zatrjeval zgolj to, da naj bi bil poškodovan od zadaj („s hrbta“) s podplatom, pri čemer ni opredelil vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, saj iz prej navedenega opisa ne izhaja protipravno ravnanje toženca (ni jasno opisan način nastanka poškodbe), ni specificiran škodni dogodek (sploh se ne ve, kakšen je bil mehanizem poškodovanja, s čim in v kakšni situaciji) in ni opredeljena vzročna zveza med njima. Sodišče druge stopnje se tudi ni ukvarjalo z ugotavljanjem morebitnega tožnikovega soprispevka (toženec je trdil, da bi moral biti tožnik bolj pozoren na dogajanje na igrišču in spremljati potek igre). Sodišče je v nasprotju s 131. členom OZ štelo toženčevo ravnanje za protipravno oziroma takšno, ki grobo odstopa od pravil nogometne igre (predrzno, namerno in nešportno, torej izven namena pridobiti žogo). Izvedenec s področja nogometa V. Š. je prekršek toženca ocenil zgolj kot kršitev pravil nogometne igre in brezobziren prekršek (toženec je dobil samo rumeni karton in ni bil izključen). Šlo je za klasični prekršek (štart z dvignjenim podplatom na žogo, kakršnih je v nogometu polno). Priča A., ki je bil sodnik na tekmi, je izpovedal, da toženčeve igre ni ocenil za nasilno in da ni ugotovil nikakršnega namernega poškodovanja tožnika. O protipravnem ravnanju bi lahko govorili le v primeru odstopanja od klasičnih kršitev internih nogometnih pravil, usmerjenosti v namensko poškodovanje nasprotnika ali če bi bilo ravnanje takšno, da bi že po videnem in splošnem razumu ne spadalo na športna igrišča – da bi torej bilo nešportno. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženec štartal na žogo (in ne tožnika) s preveč dvignjenim podplatom, torej v očitni želji po pridobitvi žoge (v borbi zanjo); da je toženec do žoge prišel prvi, pred tožnikom, in to tudi izbil; da je tožnik ob brci v toženčevo nogo utrpel poškodbo; da je toženec blago kršil pravila nogometne igre, za kar je bil sankcioniran z rumenim kartonom. S tem, ko je tožnik sam brcnil v toženčevo nogo, je tudi pretrgal vzročno zvezo med toženčevo kršitvijo in nastalo poškodbo. Pri presoji, ali je šlo za dovoljen boj za žogo ali nedovoljeno kršitev pravil igre, je ključna ocena, ali je igralec štartal na žogo in ali je imel realno možnost, da jo pridobi v posest. Toženec je sicer res nedovoljeno štartal na žogo, vendar je to celo dobil v posest, ne da pri tem udaril tožnika (bil je hitrejši od njega), zato njegova krivda ni podana. V klasično ravnanje v nasprotju z nogometnimi pravili je tožnik privolil. 4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).