Jedro

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z značilnostmi nogometne igre na tekmi in tudi pravilno navedlo, da velja, da tisti, ki se udeleži takšne igre, tudi privoli, da mu lahko pri tem nastane škoda. V nasprotnem primeru igra ne bi bila smiselna in bi bila preveč rizična za igralce. Vendar pa vsak način igranja ni dovoljen, zato mora pravo kot sistem norm posegati tudi na športno področje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 10.296,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.800,00 EUR od 10. 9. 2007 dalje do plačila in od zneska 496,18 EUR od 14. 5. 2006 dalje do plačila. V presežku glede zahtevanih 7.505,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 1.484,71 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo v škodnem dogodku na nogometni tekmi 15. 10. 2005, škodo pa mu je povzročil toženec z nepravilno igro, ko je pri izbijanju žoge štartal na žogo s preveč dvignjenim podplatom in v neposredni bližini tožnika in ga z nogo zadel tako, da je le-ta utrpel odprt zlom leve goleni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana toženčeva krivdna odgovornost, saj je igral v nasprotju s pravili igre, ker posredovanje s podplatom v neposredni bližini nasprotnika ni dovoljeno, še posebej pa ne, če se lahko pričakuje tudi nasprotnikovo posredovanje. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje izvedenca V. Š. Tožniku je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 8.000,00 EUR od zahtevanih 10.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR od zahtevanih 1.300,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 800,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR. Kot materialno škodo pa mu je priznalo 496,18 EUR, v presežku do zahtevanih 501,18 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V skladu z 299. členom je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, razlaga pa predvsem pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Povzema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sodišču očita, da je odločilo mimo trditvene podlage, ko je sledilo opisu, ki ga je sam podal. Tožeča stranka tudi ni opredelila protipravnega ravnanja kot grobega odstopa od pravil nogometne igre. Zato meni, da je bila že tožba nepopolna in nesklepčna ter sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožbe opisuje svojo igro, navaja, da pri igranju ni štartal na tožnika ampak na žogo, kar je bistveno, vendar je sicer nedovoljeno štartal na žogo, je pa le-to celo dobil v posest, ne da bi pri tem udaril tožnika, zato tudi ni podana njegova krivda. Sicer pa je tožnik sam brcnil v njegovo nogo in s tem pretrgal vzročno zvezo. Sodišču očita, da bi moralo uporabiti 140. člen OZ. Meni tudi, da je sodišče nepravilno tolmačilo mnenje izvedenca Š. Da bi bilo podano protipravno ravnanje, bi moralo iti za hud odstop od pravil igre, v tem primeru pa bi prejel rdeč karton. Poudarja, da je igral v “žaru borbe” in če je storil prekršek, za katerega je bil kaznovan le z rumenim kartonom, njegovo ravnanje še ni bilo protipravno. Sodišču tudi očita, da ni ugotavljalo oškodovančevega soprispevka in meni, da bi moral biti tožnik bolj pozoren na dogajanje na igrišču, zato je vsaj 50 % prispeval k dogodku. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, določb členov 179 in 182 OZ. Primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti bi bila 6.000,00 EUR, za strah pa 700,00 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne ter posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka ali pa da se odškodnina zniža. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 305,23 EUR.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožnikove navedbe o tem, da ni podal zadostne trditvene podlage, navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se pritožbo zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval, da je toženec pri igri nogometa grobo kršil pravila, s tem pa mu povzročil zlom noge. Poškodovan je bil od zadaj “iz hrbta”, s toženčevim podplatom, ko je stal na sredini igrišča. Pravilna igre ne dovoljujejo tako grobega starta (tožbene trditve). Po vloženem odgovoru na tožbo je še navedel, da toženca, ki je startal od zadaj, ni mogel videti in da se je toženec, ko je startal s podplatom, odločil za nevarno igro. Tako je tožnik dovolj natančno zatrjeval elemente odškodninske odgovornosti – škodni dogodek, nepravilno ravnanje tožene stranke, poškodbo in tudi vzročno zvezo. Zatrjeval pa je tudi, da je toženec grobo kršil nogometna pravila. Zato tožba vsebuje dovolj navedb in ni nepopolna. Pritožnik pa ne pojasni, zakaj meni, da tožba ni sklepčna, očitno pa pod tem pojmom misli na nepopolnost. Zato očitana kršitev določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP (7. in 180. člen) ni podana.

Sodišče prve stopnje je res povzelo dejansko stanje o poteku igre na podlagi toženčeve izpovedbe in izpovedb prič in ni sledilo tožnikovi izpovedbi, vendar pa to še ne pomeni, da je odločalo preko trditvene podlage. Sodišče je ugotovilo, da je do poškodbe je prišlo, ko sta bili obe pravdni stranki kot igralca na sredini igrišča in je toženec stal za tožnikom, zato tožnik res ni mogel natančno opisati toženčevega igranja pred poškodovanjem, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo način igre z zaslišanjem igralcev, pravilnost pa z zaslišanjem izvedenca s področja športa. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik ne izpodbija.

V pretežnem delu pritožbe se toženec ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bilo njegovo ravnanje nepravilno, protipravno in poudarja, da je prišlo do poškodbe ob še normalni igri, za katero je značilno žar borbe. S tem zatrjuje, da je ravnal pravilno, da ni podana njegova krivda, saj ni startal na igralca, ampak na žogo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z značilnostmi nogometne igre na tekmi in tudi pravilno navedlo, da velja, da tisti, ki se udeleži takšne igre tudi privoli, da mu lahko pri tem nastane škoda. V nasprotnem primeru igra ne bi bila smiselna in bi bila preveč rizična za igralce. Vendar pa vsak način igranja ni dovoljen, zato mora pravo kot sistem norm posegati tudi na športno področje. Funkcija športnega prava je v tem, da vnaprej določi jasna in razumljiva pravna pravila, ki naslovnikom omogočajo, da pred športnim udejstvovanjem, ki je hkrati tudi pravno razmerje, presodijo pravni položaj in pravne posledice, ki utegnejo nastati zaradi ravnanja določenega subjekta (vzeto iz knjige Šport in pravo, Založba Gospodarski vestnik, Ljubljana 2008, predgovor Nine Beteto). Tako so se na področju nogometa, pri katerem izhaja nevarnost poškodbe predvsem iz boja za žogo, razvila posebna pravila nogometne igre. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vse te listine pregledalo, tudi pravila, nato pa se pravilno oprlo na mnenje izvedenca športne stroke, ki ga je predlagal tožnik, saj samo strokovnega znanja ni imelo (ZPP, člen 243). Ko je namreč presojalo nepravilno ravnanje toženca v duhu športne igre igranja nogometa, je pravilno sledilo izvedencu in zaključilo, da je toženec igral v nasprotju s pravili igre. Zaključilo pa je tudi, pri tem pa se v celoti oprlo na mnenje izvedenca, da je toženec, ko je bil za hrbtom tožnika in v njegovi neposredni bližini, startal s preveč dvignjenim podplatom, kar je ne le prekršek, ki ga je moral sodnik tudi kaznovati, ampak je tudi igral brezobzirno in tako nepravilno. Sodišče prve stopnje je v tem delu v celoti sledilo izvedencu, ki je povedal, da je šlo za brezobziren prekršek in da pri tem ni pomembno, komu je žoga namenjena in da se v neposredni bližini nasprotnika žoge ne sme prestreči s podplatom, pri tem pa posest žoge ni pomembna. Izvedenec je tudi zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je bila igra toženca, ko je pri startu na žogo šel z nekoliko preveč dvignjenim podplatom, brezobzirna igra. Torej ni šlo za običajne prekrške, kot to skuša prikazati pritožnik, ampak za hujšo kršitev in za način igranja, ki je izrecno prepovedan.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo in ocenilo mnenje izvedenca, saj je le-to jasno in nedvoumno. Če je izvedenec v mnenju navedel, da toženec pri igri ni bil nameren, pač pa da je sodnik ocenil njegovo igro kot brezobzirno, to pomeni le, da je toženec ravnal malomarno, kar pa zadošča za njegovo odškodninsko odgovornost (OZ člen 135). Sodišče prve stopnje je to v razlogih sodbe tudi obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za škodo v celoti odgovoren toženec, zato se tudi utemeljeno ni ukvarjalo s tožnikovim prispevkom. Sodišče pa je tudi povedalo, zakaj ni uporabilo 140. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja privolitev oškodovanca (točka devet sodbe). Vsekakor pa ne držijo pritožbene navedbe o tem, da bi toženec odgovarjal samo, če bi bilo njegovo dejanje namerno usmerjeno v poškodovanje nasprotnika. V takšnem primeru bi bili podani znaki kaznivega dejanja, ne pa le civilni delikt, ki se lahko stori tudi z najnižjo stopnjo malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je tako ob neizpodbijanem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, sodbo je zadostno obrazložilo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožnik le s pavšalnimi navedbami izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine in v tem delu uveljavlja le pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ob tem, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo in da se je zlom zacelil v štirih do petih mesecih ter ob vseh neugodnostih, ki so opisane pod točko sedem sodbe, je odškodnina v višini 8.000,00 EUR primerna. Prav tako je tudi primerna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo za strah. Sodišče prve stopnje pa se je pri tem pravilno oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke kot tudi na tožnikovo izpovedbo, ki je izpovedal, da ga je bilo strah za potek samega zdravljenja in funkcionalnost noge. Sodišče pa je tudi pravilno zaključilo, da je utrpel intenziven primarni strah. Zato prisojena odškodnina ni previsoka. Sodišče je pravilno uporabilo določbe členov 179 in 182 OZ, prisojena odškodnina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri.

Pritožnik s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka zgolj v povezavi z ostalimi pritožbenimi razlogi. Pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama nosi te stroške (ZPP člen 165, 154).