Jedro

Zahtevek tožnikov (neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, vpisane v korist toženke, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vnitev nepremičnine) temelji na realiziranem odstopu od prodajne pogodbe, sklenitev katere jima je bila naložena s pravnomočno sodbo, in ki sta jo sama v celoti izpolnila. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali sta tožnika utemeljeno odstopila od prodajne pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti na strani tožencev.

Pri presoji (objektivne) identičnosti sporov je relevanten tako izrek pravnomočne sodbe kot tudi njena dejanska podlaga.

Obravnavana izbrisna tožba ima pravno podlago v 1. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1. Ker se toženca na poziv tožnika, s katerim jima je določil osemdnevni dodatni rok za izpolnitev obveznosti, naložene s pravnomočno sodbo, nista odzvala, so nastopile pravne posledice neizpolnitve v dodatnem roku iz tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ. Zaradi razveze prodajne pogodbe za nepremičnino, ki je nastopila avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonske določbe, so prenehale vse obveznosti, ki so bile predmet pogodbe. Tožnika sta utemeljeno uveljavljala reparacijo z izbrisno tožbo in vrnitvenim zahtevkom (drugi odstavek 111. člena OZ). Z razvezo je namreč odpadla pravna podlaga za izpolnitev, zato ni podlage, da prejemnik izpolnitev obdrži. Kršitelj pogodbe, ki je izpolnitev že prejel, mora prejeto vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice pri parceli 100, ki je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 291/2017 z dne 4. 10. 2018 vpisana v korist toženke, neveljavna, ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako, da se pri navedeni nepremičnini izbriše lastninska pravica v korist toženke in vpiše lastninska pravica v korist tožnikov, za vsakega do polovice (I. in II. točka izreka), (2) tožencema naložilo, da v roku 15 dni izpraznita stanovanjsko stavbo in pomožni objekt na parceli 100, ter parcelo prosto oseb in stvari izročita tožnikoma (III. točka izreka), (3) tožencema naložilo, da v roku 15 dni tožnikoma povrneta pravdne stroške v višini 9.603,94 EUR (IV. točka izreka, v zvezi s popravnim sklepom z dne 3. 6. 2021).

2. Toženca se zoper sodbo pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo ustrezno spremeni (tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne) oziroma razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Toženca, ki sta se s svojo veliko družino vselila v kupljeno hišo, sta bila ves čas zainteresirana, da se zadeva dokončno uredi. Tožnika pa sta si premislila, zato sta želela dogovore razveljaviti. Zoper toženca sta že uveljavljala zahtevek za izselitev, s katerim pa nista uspela. V tej zadevi uveljavljata enak zahtevek, zato gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Toženka je zoper tožnika vložila tožbo za sklenitev glavne pogodbe, s katero je uspela. Toženca, ki sta v nakup nepremičnine vložila ves svoj denar, nimata sredstev za zagotovitev nadomestne nepremičnine. To pomeni, da bo v primeru pravnomočnosti sodbe družina ostala na cesti, toženca pa bosta prisiljena zahtevati vračilo že plačanih zneskov. Pri njunem zahtevku bo za tožnika gotovo sporno, ali sta upravičena tudi do vračila zamudnih obresti in are. Tožnika sta edina posestnika stanovanja v P. (razpolagata s ključi), stanovanje je tudi (v njuno korist) obremenjeno s hipoteko. Tožnika bosta zagotovo zahtevala plačilo uporabnine za čas bivanja tožencev v hiši, ki sta jo toženca za potrebe družine preuredila. Iz vsega navedenega izhaja, da sodišče spora ni rešilo, temveč ga je še dodatno zapletlo. V sodbi I Cp 152/2019 je pritožbeno sodišče zavzelo pravilno stališče, da toženec ni bil pogodbena stranka. Toženec je bil prevzemnik dolga, saj sta s toženko predlagala, da se del kupnine poplača s stanovanjem na Hrvaškem. Toženka ni bila lastnica stanovanja, zato se ni mogla zavezati, da ga bo prenesla na tožnika. Kot prevzemnik dolga iz pogodbe je toženec svoj del obveznosti v celoti izpolnil. Kvadratura stanovanja, ki sta si ga tožnika pred podpisom predpogodbe ogledala, ni bila bistvena sestavina predpogodbe. Z etažiranjem se kvadratura ni spremenila. Toženka je svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, kar izključuje možnost razveze kupoprodajne pogodbe. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za vložitev izbrisne tožbe. Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da je bil toženec pristopnik k dolgu. Sporna stanovanjska hiša tudi ni skupno premoženje zakoncev. Toženka je v nakup vložila svoja sredstva, zato je v dogovoru s tožencem v poslu nastopala kot edini kupec. Kupoprodajna pogodba za stanovanje je bila dejansko že sklenjena in realizirana (v korist tožnikov je bila vpisana hipoteka za znesek 100.000 EUR, tožnika imata posest nad stanovanjem). Dogovor iz primopredajnega zapisnika (samostojni električni priključek, ureditev vodovodnega priključka, ograja, ureditev dveh parkirnih mest) ni bil pogoj, oziroma bistvena vsebina pogodbene zaveze. Edini pogoj je bila izvedba etažiranja. Po tem, ko od tožencev nista uspela izsiliti dodatnega plačila 33.000 EUR na račun premajhne kvadrature stanovanja, sta si tožnika prizadevala posel razveljaviti. Tudi na sestanku z odvetnikom B. B. tožnika nista jasno odgovorila, da želita skleniti pogodbo za stanovanje. Nasprotno, ves čas sta govorila, da bosta pravnomočno sodbo izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi, če bi bila tedaj pogodba pripravljena, je tožnika ne bi hotela podpisati. Predlog B. B., da pogodbo pripravi odvetnik na Hrvaškem, je bil ekonomsko upravičen. Tožnikoma je bilo znano, da toženec sodeluje z odvetnikom C. C. iz Zadra. Tožnika toženca nista pozvala k sklenitvi pogodbe. Nanj se je obrnil le posrednik D. D., ki pa je od toženca želel pooblastilo za nadaljnjo prodajo. Toženec pa pri takšni preprodaji ni želel niti ni bil dolžan sodelovati. Če sta menila, da se toženec izogiba izpolnitvi svoje obveznosti, bi lahko tožnika pripravila ustrezno pogodbo in jo tožencu ponudila v podpis. Dopis z dne 9. 10. 2019 ni poziv k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, temveč poziv k plačilu zadnjega obroka v denarju. Sodišče je dopisu pripisalo vsebino, različno od vsebine, kot jo je v izpovedi opisal D. D. Slednji se ni izkazal s pooblastilom, zato tožnika njegovega poziva nista bila dolžna upoštevati.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika z izbrisno tožbo uveljavljata neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom: parcela 100 (v nadaljevanju: nepremičnina v Č.), vpisane v korist toženke, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (z izbrisom te pravice in vpisom v korist tožnikov). Od tožencev tudi zahtevata vrnitev izpraznjene nepremičnine v Č. Njun zahtevek temelji na realiziranem odstopu od prodajne pogodbe, sklenitev katere jima je bila naložena s pravnomočno sodbo, in ki sta jo sama v celoti izpolnila. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali sta tožnika utemeljeno odstopila od prodajne pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti na strani tožencev.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - Tožnika sta s toženko 2. 7. 2017 sklenila predpogodbo, s katero so se dogovorili, da bodo sklenili prodajno pogodbo, na podlagi katere bosta tožnika toženki prodala nepremičnino v Č. za kupnino v višini 164.000 EUR. Zadnji del kupnine (100.000 EUR) bo plačan na način, da bo toženec, pristopnik k predpogodbi, po opravljenem etažiranju tožnikoma prodal stanovanje v kraju P. na otoku ... (v nadaljevanju: nepremičnina na Hrvaškem). Že na podlagi sklenjene predpogodbe sta tožnika tožencema omogočila posest nepremičnine v Č., toženca pa tožnikoma posest nepremičnine na Hrvaškem.

- Ker sta tožnika zavrnila sklenitev glavne pogodbe, je toženka zoper njiju vložila tožbo za sklenitev prodajne pogodbe. S tožbo je uspela, prodajno pogodbeno razmerje je bilo med njimi vzpostavljeno na podlagi pravnomočne sodbe (sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 291/2017 z dne 4. 10. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 152/2019 z dne 3. 4. 2019). Predmet pogodbene zaveze toženke kot kupovalke in toženca kot sopodpisnika je bilo plačilo kupnine v višini 164.000 EUR, pri čemer se je še neplačano kupnino (100.000 EUR) toženec zavezal poravnati na način, da bosta prodajalca z njim sklenila prodajno pogodbo, na podlagi katere jima bo za kupnino 100.000 EUR prodal nepremičnino na Hrvaškem. Podpisniki prodajne pogodbe (za nepremičnino v Č.) so soglašali, da bodo z dnem sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem njihove medsebojne obveznosti (obveznost toženca za plačilo preostanka kupnine za nepremičnino v Č. in obveznost tožnikov za plačilo kupnine za nepremičnino na Hrvaškem) pobotane. Tožnika sta svoje obveznosti po prodajni pogodbi izpolnila (toženka je postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine v Č.), toženca pa ne.

- Tožnika (oziroma v njunem imenu nepremičninska agencija) sta toženca z dopisom z dne 9. 10. 2019 pozvala, naj v roku 8 dni realizirata plačilo zadnjega obroka kupnine, sicer bosta zaradi neizpolnitve pogodbe svoje pravice sodno uveljavljala. Toženca se na poziv nista odzvala.

7. Pritožnika v pritožbi ponavljata ugovor pravnomočno razsojene stvari, ker je bilo o izpraznitvenem in vrnitvenem zahtevku tožnikov že pravnomočno odločeno (sodba na podlagi odpovedi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 285/2017 z dne 27. 5. 2019). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje njun ugovor zavrnilo (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Bistvo teh razlogov, oprtih na stališče, da je pri presoji (objektivne) identičnosti sporov relevanten tako izrek pravnomočne sodbe kot tudi njena dejanska podlaga, je v tem, da je zahtevek v omenjeni zadevi temeljil na popolnoma drugačni dejanski podlagi kot temelji v tej zadevi (v zadevi P 285/2017 je temeljil na tožbenih trditvah, da nepremičnina v Č. ni bila predmet prodaje, zato toženca nimata pravne podlage za bivanje v nepremičnini,2 v tej zadevi pa temelji na trditvah, da je bila prodajna pogodba razvezana).

8. Nepremičnina v Č. je bila pridobljena odplačno v času trajanja zakonske zveze tožencev, zato obveznost plačila kupnine bremeni oba zakonca nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR3). Toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podala trditev v smeri, da je bil nakup nepremičnine v Č. financiran s sredstvi toženkinega posebnega premoženja. Pritožbene trditve, da je toženka v nakup vložila svoja sredstva (prodala je svojo nepremičnino, v kateri je družina prej živela), in da sta se s tožencem dogovorila, da bo nepremičnina v Č. njeno posebno premoženje4, so torej nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Ker gre za dolg iz naslova skupnega premoženja zakoncev, posledično ni odločilno, ali je bil toženec prevzemnik dolga v smislu 427. člena OZ5 ali pristopnik k dolgu v smislu 432. člena OZ6. Pritožbeno sodišče kljub temu odgovarja tudi na pritožbeni očitek, da je toženka svojo obveznost v celoti izpolnila, kar izključuje možnost razveze pogodbe zaradi neizpolnitve, posledično pa tudi dopustnost izbrisne tožbe. Sodišče prve stopnje, ki pri utemeljitvi toženčevega pravnega položaja ni bilo vezano na razloge pritožbenega sodišča v sodbi I Cp 152/2019,7 je prepričljivo obrazložilo svoje stališče, da je bila del prodajne pogodbe za nepremičnino v Č. pogodba o pristopu k dolgu (dogovor med tožnikoma in tožencem), na podlagi katere se je toženec tožnikoma zavezal k plačilu dela kupnine poleg, ne namesto toženke.8 Sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem s pobotom medsebojnih obveznosti iz naslova kupnine je predstavljala način izpolnitve pogodbene obveznosti. Vsebina toženkine obveznosti (plačilo preostanka kupnine 100.000 EUR) se ni spremenila. V primeru, da toženec prevzete obveznosti ne bi izpolnil, toženka v razmerju do tožnikov, ki sta se zavezala, da proti plačilu celotne kupnine 164.000 EUR lastninsko pravico na nepremičnini v Č. preneseta (le) na toženko, ni bila razbremenjena svoje pogodbene obveznosti (plačila preostanka kupnine).9

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima obravnavana izbrisna tožba pravno podlago v 1. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1.10 Neutemeljen je zato v pritožbi ponovljen ugovor, da izbrisna tožba ni dopustna, saj niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno vložitev.

11. Pri presoji, ali sta tožnika utemeljeno odstopila od prodajne pogodbe za nepremičnino v Č., se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo na ravnanja pravdnih strank po pravnomočnosti sodbe P 291/2017. Toženca sta dala pobudo za sestanek, ki je 3. 6. 2019 potekal v pisarni odvetnika B. B., v prisotnosti odvetnika, tožnikov in nepremičninskega posrednika tožnikov D. D. Pritožnika ne izpodbijata pravilnosti dokazne ocene, da sestanek ni bil izveden zato, da bi se sklenila prodajna pogodba za nepremičnino na Hrvaškem. Prodajna pogodba ni bila pripravljena, toženca na sestanku nista bila prisotna, odvetnik B. B. pa tudi ni imel njunega pooblastila za sklenitev pogodbe. Zato tudi ni pomembno, ali sta tožnika na sestanku izražala nestrinjanje s pravnomočno sodbo, oziroma ali sta bila takrat še vedno odklonilna do dokončne izvedbe posla.11

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je trditev tožencev, da sta si ves čas prizadevala za prenos lastninske pravice na nepremičnini na Hrvaškem v korist tožnikov, ostala na ravni pavšalnosti. Toženca se sklicujeta na ravnanja na podlagi sklenjene predpogodbe (vpis hipoteke, etažiranje, plačilo prometnega davka 4.000 EUR), ki izkazujejo njuno pripravljenost za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v Č. (ne za nepremičnino na Hrvaškem), in ki so bila del pravne argumentacije v zadevi P 291/2017. Toženca nista izkazala kakršnihkoli aktivnosti po omenjenem sestanku pri odvetniku, usmerjenih v sklenitev prodajne pogodbe (v smislu priprave prodajne pogodbe12 ali poziva tožnikov k sklenitvi prodajne pogodbe). Ravnanja (vložitev tožbe za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem pred hrvaškim sodiščem) po tem, ko sta tožnika že odstopila od prodajne pogodbe, ne morejo biti upoštevna. Toženec glede na vsebino pogodbene zaveze (prodaja tožnikoma) res ni bil dolžan nepremičninskega posrednika D. D. pooblastiti za prodajo (tretji osebi),13 bil pa je dolžan aktivno pristopiti k dokončni realizaciji pravnega posla. Tožnika sta bila pogodbi zvesti stranki, zato je očitek, ki ga pritožba naslavlja na njiju (da bi lahko pripravila prodajno pogodbo in jo ponudila v podpis tožencu), treba nasloviti na toženca. V primeru neizpolnitve obveznosti ima pogodbi zvesta stranka izpolnitveni interes ali pa interes, da pride do prenehanja pogodbe. Ima torej možnost, da zahteva izpolnitev pogodbe ali doseže prenehanje pogodbe skladno s 105. členom OZ. V interesu tožencev je bilo (oziroma bi moralo biti, v izogib razvezi prodajne pogodbe zaradi neizpolnitve), da tožnikoma ponudita izpolnitev, torej, da pripravita prodajno pogodbo za nepremičnino na Hrvaškem z dogovorjeno vsebino in jo tožnikoma ponudita v podpis. Pravno nepomembna je domneva tožencev, da tožnika ponujene pogodbe ne bi podpisala. Pritožbene navedbe, da je bil odvetnikov predlog (o sestavi pogodbe s strani hrvaškega odvetnika) ekonomsko upravičen, in da je bilo tožnikoma znano, da toženec sodeluje z odvetnikom iz Zadra, bi bile lahko pravno upoštevne, če bi toženca trdila, da sta tožnika zavrnila podpis prodajne pogodbe, sestavljene s strani hrvaškega odvetnika. Toženca svoje pasivnosti ne moreta opravičiti z zatrjevanimi prizadevanji tožnikov za spremembo pogodbenih pogojev (tožnika sta predlagala, da se posel realizira na način, da toženec podpiše D. D. pooblastilo za prodajo, ki se opravi v korist tretjega kupca, ne v korist tožnikov). Odločilno je, da tožnika, v primeru, da bi jima bila ponujena izpolnitev, le-te ne bi smela zavrniti. Če bi jo, bi prišla v upniško zamudo, poleg tega ne bi mogla realizirati odstopnega upravičenja. Šele v primeru, da bi tožnika po pozivu tožencev k sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem po dogovorjeni ceni 100.000 EUR, zavrnila podpis ponujene prodajne pogodbe, bi bilo mogoče ugotoviti, da toženca svoje pogodbene obveznosti nista mogla izpolniti. Neizpolnitev zaradi razlogov na strani tožnikov pa bi predstavljala oviro za njun odstop od prodajne pogodbe za nepremičnino v Č.

13. Tožnika sta bila aktivnejša, toženca sta že pred 9. 10. 2019 pozivala k realizaciji prodajne pogodbe za nepremičnino v Č., torej k sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem (dopis z dne 16. 9. 2019 v prilogi A9, elektronsko sporočilo v prilogah A17 in A18). V svojem zadnjem dopisu sta jima postavila 8-dnevni rok za realizacijo plačila zadnjega obroka kupnine. Izpoved D. D., da je bil namen dopisov, naslovljenih na toženca, ureditev poplačila, torej da se del kupnine realizira s kompenzacijo ali pa doseže kak drug dogovor, ni v nasprotju z vsebino dopisa, kot jo razlaga sodišče prve stopnje - kot poziv za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem. Ne potrjuje pritožbene teze, da sta tožnika zavračala sklenitev prodajne pogodbe, temveč dokazuje, da sta bila odprta za morebiten drugačen dogovor, s katerim bi bila prodaja nepremičnine v Č. v celoti izvedena. Če sta bila toženca v negotovosti glede obstoja pooblastilnega razmerja (glede upravičenosti zastopanja tožnikov po D. D.), bi morala od tožnikov zahtevati, da se izjavita o odobritvi poziva (drugi odstavek 73. člena OZ). Ker tega nista zahtevala, se neutemeljeno sklicujeta na neobstoj pooblastilnega razmerja, in posledično na neveljavnost poziva z dne 9. 10. 2019. 14. V pozivu z dne 9. 10. 2019 sta tožnika tožencema določila 8-dnevni dodatni rok za izpolnitev obveznosti, naložene s pravnomočno sodbo.14 Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil izpolnitveni rok glede na naravo in vsebino obveznosti primeren. Pritožnika konkretno ne pojasnita, zakaj v tem roku ni bilo mogoče pripraviti in skleniti prodajne pogodbe za nepremičnino na Hrvaškem. Ker se toženca na omenjeni poziv nista odzvala, so nastopile pravne posledice neizpolnitve v dodatnem roku iz tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ.15 Zaradi razveze prodajne pogodbe za nepremičnino v Č., ki je nastopila avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonske določbe, so prenehale vse obveznosti, ki so bile predmet pogodbe. Tožnika utemeljeno uveljavljala reparacijo z izbrisno tožbo in vrnitvenim zahtevkom (drugi odstavek 111. člena OZ). Z razvezo je namreč odpadla pravna podlaga za izpolnitev, zato ni podlage, da prejemnik izpolnitev obdrži. Kršitelj pogodbe, ki je izpolnitev že prejel, mora prejeto vrniti.

15. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje spora ni rešilo, temveč zgolj dodatno zapletlo, velja poudariti, da razlog za morebitne nove sodne spore ne izvira iz ravnanja sodišča, temveč iz ravnanja tožencev. Izpodbijana odločitev bo morda res generirala nove spore, kar pa ne more biti argument za zavrnitev zahtevanega sodnega varstva. Pritožbena navedba, da bo družina v primeru pravnomočne sodbe ostala na cesti (saj nima drugega premoženja, s katerim bi lahko financirala nakup nadomestne nepremičnine), s katero pritožnika merita na svojo pravico do spoštovanja doma, oziroma na poseg vanjo, je neutemeljena. Po podatkih v spisu družina ni brez premoženja (toženec je lastnik nepremičnine na Hrvaškem, toženka pa bo upravičena do vračila plačane kupnine), toženca pa tudi ne trdita, da si bivanja ne moreta urediti v okviru nelastniškega (na primer najemniškega) razmerja.

16. Izpodbijana odločitev je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške v zvezi z njo, tožnikoma pa sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune pritožbene stroške v višini 1.116,30 EUR (1500 točk oziroma 900 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT,16 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške in 22 % DDV). Priznane stroške jima morata plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa jima od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Po tem, ko je sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 291/2017 z dne 4. 10. 2018 z odločitvijo pritožbenega sodišča postala pravnomočna, sta se tožnika v zadevi P 285/2017 odpovedala tožbenemu zahtevku. 3 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami. 4 Čeprav toženca nista podala trditev o naravi premoženja, je sodišče prve stopnje na podlagi toženkine izpovedi ugotovilo, da toženca nista sklenila sporazuma o delitvi skupnega premoženja. 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (prvi odstavek 427. člena OZ). Namen pogodbenih strank je doseči popolno zamenjavo dolžnika. Pogoj za nastop te posledice je privolitev upnika. 6 S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (432. člen OZ). 7 Iz katerih izhaja, da toženec ni bil podpisnik predpogodbe, temveč zgolj prevzemnik dolga. 8 Avtoriteta pritožbenega sodišča sama po sebi ni pravni argument. V zvezi z odstopom od stališča, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi I Cp 152/2019, je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo pravno obrazložitev. 9 V primeru pristopa k dolgu je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika. Upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti od kogarkoli od njiju, z izpolnitvijo enega ugasne obveznost drugega. Glej M. Juhart, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 625. 10 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami.Z izbrisno tožbo se lahko izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba: če je izpodbijana vknjižba postala neveljavna zaradi razveze zavezovalnega pravnega posla, ki jo je povzročila zunajsodna uresničitev odstopne pravice izbrisnega upravičenca (1. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). 11 Da sta dejansko pristala na pravno situacijo na podlagi pravnomočne sodbe, izkazujejo njuna procesna dejanja (odpoved zahtevku) po pravnomočnosti sodbe P 291/2017, v sporu za plačilo uporabnine (priloga B3) in v sporu za izpraznitev in izročitev nepremičnine (priloga B4). 12 Toženčeva izpoved, da je dal pripraviti pogodbo, ki jo imata odvetnik v Sloveniji in na Hrvaškem, v izpovedi odvetnika B. B. ni imela dokazne opore. 13 Nepremičninska družba je našla potencialnega kupca iz Francije, zato je tožencu v imenu tožnikov ponudila (dopis z dne 16. 9. 2018 v prilogi A9), da nepremičninskega posrednika D. D. pooblasti za izvedbo prodaje v njegovem imenu. 14 V zadevi P 291/2017 je bilo tožnikoma naloženo, da v roku 15 dni skleneta glavno pogodbo, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba. Obveznost iz prodajne pogodbe glede nepremičnine na Hrvaškem bi lahko toženec izpolnil kadarkoli po pravnomočnosti sodbe P 291/2017 (3. 4. 2019). 15 Primeren dodaten rok za izpolnitev ima značilnost roka za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, pri kateri je čas bistvena sestavina obveznosti. Primeren dodaten rok se šteje za fiksen rok in z nastopom dolžniške zamude glede izpolnitve v primernem dodatnem roku je pogodba razvezana v skladu z določbo 104. člena OZ. Glej M. Juhart, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 575. 16 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015.