Jedro

Sodišče se je sklicevalo na določbo 771. člena OZ, po kateri mora dati prevzemnik naročila o opravljenem naročilu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval, ali ni. Zakon torej že ureja situacijo, do kakršne je prišlo v obravnavani zadevi, in daje prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami. To je logično, saj prevzemnik naročila ves čas nastopa v imenu in za račun naročitelja. Tožena stranka je torej ravnala v skladu z zakonom in ji protipravnega ravnanja ali zlorabe pravic, ker je prejeta sredstva prenakazala svojemu naročitelju, namesto da bi jih vrnila tožeči stranki, ni mogoče očitati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 62.767,43 EUR. Gre za znesek, ki je bil v zvezi z izvršbo, ki je tekla zoper tožečo stranko v korist upnika V. (tožena stranka je bila pooblaščenec upnika) preveč nakazan na račun tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožbeni zahtevek temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi, tožeča stranka pa ni izkazala, da bi bila tožena stranka obogatena, saj je denar prenakazala upniku. Ravnanje tožene stranke je bilo v skladu z določbami obligacijskega zakonika (OZ) o mandatu, zato ni bilo protipravno.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej sodišču očita, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi formalističnega indičnega sklepanja z analitično sodbo namesto sintetične. Tožena stranka bi prenakazilo lahko izkazala le z ustreznim potrdilom banke, tega pa ni predložila in tudi na pozive tožeče stranke ni hotela predložiti, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 769. člena OZ, po kateri se sme prevzemnik odmakniti od dobljenega naročila samo s soglasjem naročnika. Če meje naročila prekorači, šteje za poslovodjo brez naročila. Tožena stranka je sama celovito zastopala upnika v izvršilnem postopku in ji kot strokovnjaku ni bilo potrebno dajati sprotnih navodil. Prvo neupravičeno nakazilo je na svoj račun prejela že 29.10.2012 in kljub pozivu 7.11.2012 sredstev ni vrnila, prav tako ni nemudoma umaknila izvršilnega predloga, čeprav je vedela, da je pooblastitelj že preplačan. Da je tožena stranka ravnala dolozno, je toliko bolj vidno iz vsebine umika predloga za izvršbo, v katerem je zapisano, da je upnik v celoti poplačan. Ob nakazilu drugega zneska 3.12.2012 je torej tožena stranka dobro vedela, da je ta znesek neupravičeno nakazan in bi ga morala vrniti. Tožena stranka ni imela nobenega pooblastila glede presežka (pooblastilo je bilo dano za izvršilni postopek do poplačila upnika), kar pomeni, da se je odmaknila od naročila, presegla naročilo in naročitelju ni izročila vsega, kar je prejela iz naročila. Takšno njeno ravnanje pa je v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, seveda pa tudi s pravilom iz 190. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi etični standard iz drugega odstavka 43. točke Kodeksa odvetniške poklicne etike.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje, povzela določbe OZ o mandatni pogodbi in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je vsa dejstva ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ni sporno, da je bila tožena stranka v postopku izvršbe proti tožeči stranki, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Kamniku vodilo pod opr. št. In 1 pooblaščenec upnika V. V postopku je torej nastopala v imenu in za račun pooblastitelja (naročitelja naročila). Na transakcijski račun tožene stranke je bil nakazan vtoževani znesek, čeprav sta pred tem stranki izvršilnega postopka dosegli drugačen dogovor in je zato prišlo do preplačila. Tožena stranka je sicer uspela z izdajo sklepa o nasprotni izvršbi, vendar zaradi začetka insolvenčnih postopkov nad upnikom do poplačila ni prišla. V zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve je zato odločilno, kdo je bil obogaten - tožena stranka ali njen naročitelj. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bil denar prenakazan upniku in da je bil torej obogaten upnik. V našem civilnem procesnem pravu velja načelo proste dokazne presoje, kar pomeni, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodnik je torej tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Sklep o nasprotni izvršbi je postal pravnomočen, ne da bi mu V. ugovarjali, upravitelj postopka prisilne poravnave je terjatev tožeče stranke iz naslova nasprotne izvršbe v celoti priznal, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča že izkustveno kaže, da je upnik denar resnično prejel, v nasprotnem primeru bi upravitelj terjatev tožeče stranke gotovo prerekal. Res bi tožena stranka prenakazilo zelo enostavno dokazala s predložitvijo ustreznih bančnih izpiskov, vendar ob odsotnosti kakšnih drugih konkretnih očitkov (na primer o morebitnih dogovorih med toženo stranko in upnikom, zlasti pa upraviteljem, v zvezi s to pravdno zadevo in z namenom oškodovanja tožeče stranke) okoliščina, da takega dokaza ni predlagala, ne zadošča za drugačen zaključek. Ker je bil obogaten upnik, je zahtevek zoper toženo stranko iz naslova neupravičene obogatitve neutemeljen.

Tožeča stranka je v tožbi sicer navajala, da svoj zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi, hkrati pa je podala navedbe, ki bi, če bi se izkazale za resnične, lahko utemeljevale odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do očitkov protipravnosti ravnanja (torej do morebitne odškodninske odgovornosti) in pri tem pravilno ugotovilo dejstva in na ta dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Sklicevalo se je na določbo 771. člena OZ, po kateri mora dati prevzemnik naročila o opravljenem naročilu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval, ali ni. Zakon torej že ureja situacijo, do kakršne je prišlo v obravnavani zadevi, in daje prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami. To je logično, saj prevzemnik naročila ves čas nastopa v imenu in za račun naročitelja. Tožena stranka je torej ravnala v skladu z zakonom in ji protipravnega ravnanja ali zlorabe pravic, ker je prejeta sredstva prenakazala svojemu naročitelju, namesto da bi jih vrnila tožeči stranki (1), ni mogoče očitati. Dejstvo, da je tožena stranka odvetniška družba, ne more vplivati na drugačen zaključek.

Tožeča stranka je v pritožbi očitala sodišču prve stopnje še, da je napačno uporabilo materialno pravo in sicer bi moralo uporabiti 769. člen OZ, ki ureja prekoračitev naročila. Za prekoračitev naročila tožeča stranka šteje dejstvo, da je toženec od tožeče stranke prejel tudi tisto, "kar naročitelju tožeča stranka ni dolgovala" in tega denarja ni vrnil tožeči stranki. Za uporabo 769. člena ZPP sodišče ni imelo nobene podlage. Preplačilo je bilo namreč izvedeno v zvezi z izvršilnim postopkom, za katerega je tožena stranka nesporno imela pooblastilo. Če bi držala razlaga tožeče stranke (da je naročilo prenehalo v trenutku popolnega poplačila), bi to pomenilo, da tožena stranka ne bi imela pooblastila niti za vložitev predloga za ustavitev postopka, kar pa seveda ne drži. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP za toženo stranko. Glede na potek postopka, vsebino pritožbe, zlasti pa glede na dejstvo, da je tožena stranka odvetniška družba (zastopal pa jo je odvetnik iz te družbe), ni šlo za potreben strošek postopka.

op. št. 1: Tako ali tako bita očitek lahko veljal kvečjemu za 21.522,37 EUR, ki jih je tožena stranka prejela in nakazala naprej po tistem, ko je bila s strani tožeče stranke obveščena o dogovoru med dolžnikom in upnikom. Tudi v tem primeru pa je citirani 771. člen OZ toženo stranko zavezoval, da prejeti denar nakaže naročitelju.