Jedro

Tožnica navaja, da pooblastilo odvetniku zajema le naročilo do polnega poplačila terjatve upnika in nič več, ker pa je toženka prejela več, je po njenem mnenju ravnala v nasprotju s 769. členom OZ, ki ureja odmik od naročil in navodil. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je toženka imela pooblastilo za izvršilni postopek, preplačilo pa je bilo izvedeno v zvezi s tem postopkom. Po takšni razlagi, kot jo zagovarja tožnica, toženka ne bi imela pooblastila niti za vložitev predloga za ustavitev postopka, kar pa ne drži. Ravno nasprotno, toženka je pri prenakazilu ravnala po izrecnih navodilih svoje stranke in se je njenih navodil držala. S tem je toženka ravnala tudi v skladu s 768. členom OZ, ki mandatarju v prvem odstavku nalaga, da mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem pa mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Mandatarju torej nalaga, da v razmerju do naročnika, in ne do naročnikove nasprotne stranke, kot navaja tožnica, ravna kot dober gospodar.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.820,24 EUR.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 62.767,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka). Ta znesek naj bi bil v korist upnika A., d.d., preveč nakazan na račun toženke, ki je bila pooblaščenka tega upnika v postopku izvršbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica je v skladu s sklepom DoR 64/2015-7 z dne 26. 5. 2015 vložila revizijo, s katero izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo prvostopenjske sodbe, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naložitev povračila stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Tožnica je bila dolžna družbi A., d.d., plačati 83.397,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

- Tožnica dolga ni prostovoljno izpolnila, zato je družba A., d.d., vložila zoper njo izvršilni predlog za plačilo 102.940,29 EUR s pripadki.

- Toženka je bila v tem postopku izvršbe proti tožnici pooblaščenka upnika A. , d.d., in je torej nastopala v imenu in za račun pooblastitelja (naročitelja naročila).

- Tožnica in družba A., d.d., sta nato 30. 8. 2012 sklenili sporazum glede preostalega, neplačanega dolga v znesku 46.995,45 EUR in se sporazumeli za obročno plačilo, hkrati pa je potekal izvršilni postopek.

- Na transakcijski račun toženke je bil, ne glede na drugačen dogovor v sporazumu, nakazan vtoževani znesek 62.767,43 EUR, in je zato prišlo do preplačila dolga.

- Toženka kot mandatar je prejeti denar prenakazala svoji stranki.

- Tožnica je uspela z izdajo sklepa o nasprotni izvršbi zoper upnika A., d.d., vendar zaradi začetka insolvenčnih postopkov nad upnikom do poplačila ni prišla.

**Opredelitev pravnega vprašanja, o katerem bo odločeno**

7. Vprašanje v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je bilo, ali je toženka, odvetniška družba, z vidika odškodninske odgovornosti ravnala pravilno, ko je svojemu naročitelju prenakazala denar, kljub temu, da naj bi vedela, da je šlo za preplačilo, ali pa bi morala nakazilo, ne glede na navodila svoje stranke, vrniti upniku.

8. V delu, relevantnem za odločitev o reviziji, sta sodišči nižjih stopenj sprejeli stališče, da je toženka ravnala v skladu z zakonom in ji protipravnega ravnanja ali zlorabe pravic, ker je prejeta sredstva prenakazala svojemu naročitelju, namesto da bi jih vrnila tožnici, ni mogoče očitati, saj je ravnala v skladu s 771. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi za uporabo 769. člena OZ ni podlage.

9. Vrhovno sodišče je s sklepom DoR 64/2015-7 z dne 26. 5. 2015 na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja, ali bi moral v okoliščinah konkretnega primera odvetnik/odvetniška družba dati prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami.

10. Tožnica v reviziji vztraja pri očitkih, da bi morala toženka v okoliščinah obravnavanega primera dati prednost razmerju med prevzemnikom naročila in tretjo osebo pred razmerjem med naročiteljem in prevzemnikom naročila. Tožnica jo je namreč pozivala k vračilu neutemeljeno zarubljenega denarja, zlasti še po tem, ko je toženka že umaknila predlog za izvršbo z navedbo, da je tožnica v celoti poravnala dolgovano terjatev. Toženka naj ne bi izkazala skrbnosti, ravnala naj bi protipravno in zlorabila svoje pravice, predlog za izvršbo pa naj bi umaknila prepozno.

**O neutemeljenosti revizije**

11. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V skladu s tem so neutemeljeni revizijski ugovori glede dokazov o prenakazilu sredstev s strani odvetniške družbe svoji stranki. Vrhovno sodišče namreč revizije glede tega vprašanja ni dopustilo, zato šteje za ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je vezano, da je do prenakazila sredstev iz toženkinega računa na račun njene stranke, A., d.d., prišlo.

12. Toženka, odvetniška družba, in njena stranka A., d.d., sta bili glede omenjenega izvršilnega postopka v mandatnem razmerju. Z mandatno pogodbo se prevzemnik naročila zaveže naročitelju, da si bo prizadeval zanj opraviti določen posel (prvi odstavek 766. člena OZ) in da bo pri tem ravnal v skladu z ustrezno skrbnostjo (prvi odstavek 768. člena OZ). Mandatar, prevzemnik naročila, ves čas ravna v imenu in za račun stranke. Po prvem odstavku 768. člena OZ mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih. V skladu s 771. členom OZ mora dati o opravljenem naročilu račun in naročitelju brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupnih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne. Na podlagi te zakonske določbe mora mandatar na naročitelja prenesti koristi takoj ko jih prejme.

13. Za mandatarjevo obveznost prenesti na naročitelja koristi, ki jih je uresničil pri opravljanju posla, torej (načeloma) ni pomembno, ali je za uresničitev te koristi obstajal (veljaven) pravni temelj (torej ali je to korist druga oseba ?naročitelju dolgovala?).(1) Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno presodili, da že zakon ureja situacijo, do kakršne je prišlo v obravnavani zadevi, in daje prednost notranjemu razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila pred razmerjem med prevzemnikom naročila in tretjimi osebami.

14. Tudi pri razlagi 771. člena OZ pa je treba spoštovati splošna zakonska načela. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi katerih je sklenila pogodbo, temveč mora s pravo mero in ustrezno skrbnostjo skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke. Čeprav so si interesi pogodbenih strank, zaradi katerih sta sklenili pogodbo, nujno vsaj v določeni meri v nasprotju, morata biti druga do druge lojalni.(2) To velja tudi za odvetnika, ki stranko zastopa, saj mu 11. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) še dodatno nalaga ravnanje, ki je vestno, pošteno, skrbno ter v skladu z načeli odvetniške poklicne etike. Prav tako je treba spoštovati načelo prepovedi zlorabe pravic, po katerem so pravice iz obligacijskih razmerij omejene z enakimi pravicami drugih in jih je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli OZ in z njihovim namenom. Udeleženci v obligacijskem razmerju se morajo pri izvrševanju svojih pravic vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev (prvi in drugi odstavek 7. člena OZ).

15. Tožnica s tega vidika v reviziji zatrjuje, da je toženka s tem, ko je prenakazala denar svoji stranki, kljub temu da je vedela, da je bil isti dolg že plačan, kršila načelo prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ, povzročanja škode iz 10. člena OZ in oškodovanja upnikov iz 255. člena OZ, poleg tega pa še drugi odstavek 43. točke Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije in 11. člen ZOdv.

16. Po stališču Vrhovnega sodišča ti revizijski ugovori glede na konkretne okoliščine zadeve niso utemeljeni. Tožnica zlorabo pravic (7. člen OZ) in kršitev drugih zgoraj naštetih zakonskih določb utemeljuje s tem, da je toženka predlog za izvršbo umaknila prepozno in da tudi po tem, ko ga je (z navedbo, da je tožnica v celoti poravnala dolgovano terjatev) umaknila, nakazanih denarnih sredstev tožnici ni vrnila, kljub temu da je vedela, da gre za preplačilo dolga. Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo (in na to ugotovitev je Vrhovno sodišče vezano), da bi se očitek protipravnega ravnanja in zlorabe lahko nanašal kvečjemu na 21.522,37 EUR, ki jih je toženka prejela in nakazala svoji stranki po tistem, ko jo je tožnica obvestila o dogovoru med dolžnikom in upnikom. Po stališču Vrhovnega sodišča pa jo je tudi v tem primeru zgoraj citirani 771. člen OZ zavezoval, da je prejeti denar nakazala naročniku, ne glede na to, ali je za preplačilo vedela ali ne. Dejstvo, da je toženka odvetniška družba, ki jo zavezujejo tudi določbe ZOdv in pravila stroke, navedenega ne spremeni. Pri presoji mandatarjevega ravnanja je namreč, kot že navedeno, treba upoštevati, da mandatar ravna v imenu in za račun stranke in je njegova stranka tista, ki mu daje navodila glede urejanja razmerij, za katere je pooblaščen.

17. Vrhovno sodišče ne dvomi v to, da je toženka tudi glede prenakazila presežka plačila ravnala v okviru svojih pooblastil (in torej kot mandatar in ne kot poslovodja brez naročila) in danega pooblastila ni prekoračila. Tožnica namreč navaja, da pooblastilo odvetniku zajema le naročilo do polnega poplačila terjatve upnika in nič več, ker pa je toženka prejela več, je po njenem mnenju ravnala v nasprotju s 769. členom OZ,(3) ki ureja odmik od naročil in navodil. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je toženka imela pooblastilo za omenjeni izvršilni postopek, preplačilo pa je bilo izvedeno v zvezi s tem postopkom. Po takšni razlagi, kot jo zagovarja tožnica, toženka ne bi imela pooblastila niti za vložitev predloga za ustavitev postopka, kar pa ne drži. Ravno nasprotno, toženka je pri prenakazilu ravnala po izrecnih navodilih svoje stranke in se je njenih navodil držala. S tem je toženka ravnala tudi v skladu s 768. členom OZ, ki mandatarju v prvem odstavku nalaga, da mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem pa mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Mandatarju torej nalaga, da v razmerju do naročnika, in ne do naročnikove nasprotne stranke, kot navaja tožnica, ravna kot dober gospodar.

18. Kar se tiče očitkov o prepoznem umiku predloga za izvršbo Vrhovno sodišče poudarja, da sodišči nižjih stopenj dejstev o tem, kdaj je bil predlog za izvršbo umaknjen in ali je bil res (predvsem glede na vsebino sporazuma) umaknjen prepozno, nista ukvarjali. Tožnik bi lahko vsebinsko presojo tega ugovora (da je odvetnik zlorabil pravice, ker je predlog za izvršbo umaknil prepozno) dosegel kvečjemu z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb postopka zaradi neobrazloženosti izpodbijane sodbe, vendar ne v okviru te revizije, ki je omejena na dopuščeno pomembno pravno vprašanje (enako 11. točka obrazložitve te sodbe).

19. Razumljivo je, da je tožnica poskušala narediti vse, da bi ji bil preplačani znesek dolga vrnjen. Žal se je nad njeno dolžnico, naročnico toženke, po nakazilu presežka plačila dolga začel postopek prisilne poravnave in nato stečajni postopek. Zoper to družbo je tožnica vložila nasprotno izvršbo na vračilo zneska in prijavila terjatev v postopku prisilne poravnave, v stečajnem postopku pa ji je bila nato terjatev v celoti priznana. Lahko torej, da bo do (delnega) vračila od družbe A., d.d., celo prišla. Vendar pa samo dejstvo (naknadne) plačilne nesposobnosti toženkine stranke še ne more samo po sebi pomeniti, da je toženka kot odvetniška družba zlorabila svoje pravice ali ravnala protipravno, ker je koristi iz mandatnega razmerja izročila svoji stranki.

20. Podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke (odvetniške družbe) torej tudi po mnenju Vrhovnega sodišča z vidika protipravnosti ravnanja v konkretnem primeru ni. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka**

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče toženki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) v znesku 1.472,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 1.820,24 EUR stroškov revizijskega postopka.

(1) Enako tudi N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 250. (2) Ibidem, stran 227. (3) V 769. členu OZ je določeno:

(1) Prevzemnik naročila se sme odmakniti od dobljenega naročila in navodil samo s soglasjem naročitelja; če pa ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, se sme odmakniti od naročila in navodil samo, če lahko po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi.

(2) Če prevzemnik prekorači meje naročila ali če se odmakne od dobljenih navodil, čeprav ne gre za primer iz prejšnjega odstavka, se ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, razen če naročitelj pozneje odobri tisto, kar je storil.