Jedro

Če je pogodbena kazen določena za vsak dan zamude, gre za občasno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok.

Upoštevaje prehodno določbo 1. odstavka 130. člena ZPP-D, v kateri je določeno, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače, in ostale prehodne določbe, ki ne določajo izjeme od te določbe za začetek veljavnosti 18. člena ZPP-D, s katerim je bila spremenjena sporna določba 105.a člena ZPP, je treba v konkretni pravdi upoštevati tudi novelirano določbo 105. a člena ZPP, kljub temu, da je postopek začel teči pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2010. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (2., 4. in 6. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje z dne 9. 9. 2009. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo z dne 9. 9. 2009 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki plačati 41.990,51 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 191,73 EUR od 26. 5. 2005 dalje do prenehanja obveznosti ter od zneska 41.798,78 EUR od vložitve tožbe dalje do prenehanje obveznosti, v petnajstih dneh (1. točka izreka); kar je zahtevala prvotožeča stranka več ali drugače iz naslova plačila pogodbene kazni, je zavrnilo (2. točka izreka). V 3. točki izreka je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna drugotožeči stranki plačati 13.996,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 63,92 EUR od 26. 5. 2005 dalje do prenehanja obveznosti ter od zneska 13.932,93 EUR od vložitve tožbe dalje do prenehanje obveznosti, v petnajstih dneh. Kar je zahtevala drugotožeča stranka več ali drugače iz naslova plačila pogodbene kazni, je v 4. točki izreka zavrnilo. Nadalje je zavrnilo tožbena zahtevka na ugotovitev zapadlosti terjatve prvotožeče stranke do tožene stranke v višini 64.806,91 EUR s pripadajočimi obrestmi ter na ugotovitev zapadlosti terjatve drugotožeče stranke do tožene stranke v višini 21.602,31 EUR s pripadajočimi obresti (5. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.181,68 EUR s pripadajočimi obrestmi (6. točka izreka).

S sklepom z dne 28. 4. 2010 pa je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 13. 10. 2009 (1. točka izreka) ter predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbo z dne 8. 10. 2009 (2. točka izreka). V 3. točki izreka je zavrnilo predlog tožene stranke za podaljšanje roka za predložitev potrdila o plačilu sodne takse za pritožbo z dne 8. 10. 2009. V 4. točki izreka je štelo pritožbo tožene stranke z dne 8. 10. 2009 za umaknjeno.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določbe 1. odstavka 339. člena ZPP ter določb 14. in 15. točke 2. odstavka 339 člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks ugodi in toženo stranko oprosti plačila sodnih taks v postopku ter šteje pritožbo tožene stranke z dne 8. 10. 2009 za pravočasno; podrejeno, da sklep spremeni tako, da predlogu tožene stranke za obročno plačilo sodnih taks ugodi ter šteje pritožbo tožene stranke z dne 8. 10. 2009 za pravočasno ter temu podrejeno, da sklep spremeni tako, da toženi stranki odloži plačilo sodne takse do izdaje odločbe sodišča druge stopnje ter šteje pritožbo tožene stranke z dne 8. 10. 2009 za pravočasno. Stališče sodišča, da je treba v konkretnem postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08; v nadaljevanju ZST-1), glede oprostitve in odloga plačila sodnih taks upoštevati ZST-1, in ne prej veljavnega Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 14/91 in nasl., v nadaljevanju ZST), je zmotno. Določba 39. člena ZST-1 namreč podaljšuje veljavnost ZST za vse pravdne postopke začete pred uveljavitvijo ZST-1, brez izjeme. Iz plačilnega naloga je sicer razvidno, da sodišče ni uporabljalo le II. poglavja ZST-1, temveč je sodne takse tudi odmerilo po ZST-1. Navedeno pa je v izrecnem nasprotju z ZST-1, pa tudi z izpodbijanim sklepom, ki sicer navaja, da naj bi v konkretnem primeru veljajo le II. poglavje ZST-1, v preostanku pa določbe ZST. Tako se sodišče tudi sklicuje na 5. člen ZST-1, čeprav samo ugotovi, da le-ta sploh ne velja. Sicer pa meni, da razlaga sodišča o uporabi II. poglavja ZST-1 pod nobenim pogojem ne more izključiti uporabe določbe 8. člena ZST, ki določa, da neplačilo sodne takse ne pomeni ovire za izvedbo postopka. Upoštevaje 39. člen ZST-1 sodišče tudi ne bi smelo upoštevati določbe 8. člena ZST-1. Meni, da iz sklepa ni jasno, ali je sodišče sploh uporabilo kakršnekoli določbe ZST, pa čeprav niti samo ne zanika njihove veljave. Ob upoštevanju 2. odstavka 13. člena ZST bi moralo sodišče vsebinsko odločati o predlogu za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse, ne pa ga šteti za prepoznega. Ne glede na to, kdaj nastane taksna obveznost, skladno s členom 13/2 ZST to ne ovira sodišča, da vsebinsko odloči o predlogu za obročno plačilo. Določba 1. odstavka 14. člena ZST namreč izrecno navaja, da samo oprostitev plačila sodne takse učinkuje od dneva vložitve predloga, torej navedeno izrecno ne velja za odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče bi tako ob pravilni uporabi 39. člena ZST-1 moralo uporabiti citirane določbe ZST in predlogu z dne 22. 10. 2009 ugoditi ter določiti bodisi obročno plačilo, bodisi odlog plačila sodne takse. Sodišče pa je neutemeljeno tudi zavrnilo „laični“ ugovor tožene stranke, saj poimenovanje same vloge ni pravno relevantno. „Laični“ ugovor z dne 13. 4. 2010 bi moralo sodišče šteti kot predlog za obročno plačilo ali odlog plačila ter o njem vsebinsko odločiti. Sodišče je posledično napačno uporabilo tudi določbo 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), saj navedeni člen določa, da se vloga šteje za umaknjeno le v primerih, ko sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Gre za kumulativna pogoja. Upoštevati pa je tudi treba, da se določba 105.a člena ZPP nanaša samo na postopke začete po 1. 10. 2008. To je edina možna razlaga določbe 39. člena ZST-1 v povezavi z določbo 105. a člena ZPP. Tudi sicer pa 105. a člena ZPP napotuje na uporabo določb ZST in ne ZST-1. V primeru, da bo sodišče štelo, da je potrebno uporabiti vse določbe ZST-1, opozarja na preplačilo sodne takse plačane za odgovor na tožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Zoper 2., 4. in 6. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da dajatvenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo tako stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi stroškov pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je pogodbena kazen občasna dajatev v smislu 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ). Ta določba se ne nanaša na pogodbeno kazen, temveč na terjatve, ki že po svoji naravi zapadejo občasno. Pogodbena kazen pa ni taka terjatev. Dejstvo, da gre v konkretnem primeru za pogodbeno kazen, katere višina je dogovorjena tako, da je določena v fiksnem znesku za vsak dan zamude, pa tega ne more spremeniti. Kljub temu gre še vedno za pogodbeno kazen in ne za občasno dajatev. Zato zanjo velja splošni petletni zastaralni rok, kar pomeni, da še ni prišlo do zastaranja. Odločitev pa je nepravilna tudi zato, ker je sodišče nepravilno razlagalo določilo 367. člena OZ. To določilo sicer res uporablja izraz „tožba“ oziroma „zavrženje“, vendar pa ga nikakor ni dopustno razlagati tako ozko, kot je to storilo sodišče. Nanaša se namreč na vse primere uveljavljanja zahtevkov ter na vse primere, ko je bil upnik pri uveljavljanju takega zahtevka neuspešen iz razlogov, ki se ne tičejo same stvari. Tak je bil nedvomno tudi namen zakonodajalca. Izvršilno sodišče je predlog za izvršbo zavrnilo iz razlogov, ki se ne tičejo same stvari, tožnici pa sta v roku iz 367. člena OZ vložili tožbo v tej zadevi. Zato se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo predloga za izvršbo. Celo če nobeden od navedenih razlogov ne bi bil utemeljen, pa še posebej poudarja, da terjatev tožnic izvira iz pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa s klavzulo neposredne izvršljivosti. Za takšne terjatve pa velja desetletni zastaralni rok. Zato vtoževana terjatev tudi iz tega razloga ni mogla zastarati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 28. 4. 2010: V prehodnih določbah ZST-1 je določeno, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi (39. člen ZST-1). Upoštevaje navedeno določbo bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem pravdnem postopku, ki je začel teči pred 1. 10. 2008 (to je pred uveljavitvijo ZST-1), glede vseh vprašanj v zvezi s plačilom sodne takse uporabiti določbe ZST in ne ZST-1. Kljub zmotni uporabi določb ZST-1 pa je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tudi ZST je namreč, enako kot sedaj veljavni 13. člen ZST-1, v 14. členu določal, da sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Omenjena določba pa velja tudi za predlog obročno plačevanje in odloženo plačilo sodnih taks, saj sta obročno in odloženo plačilo sodnih taks podvrsti oprostitve plačila sodnih taks (Ude in drugi: Pravdni postopek, 2. knjiga, Ur. l. RS in GV, Ljubljana, 2006, str. 80). Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bil njen predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo z dne 8. 10. 2009 zoper sodbo, vložen dne 13. 4. 2010, ki ga je sicer sodišče prve stopnje štelo kot ugovor zoper plačilni nalog, vložen pravočasno. Taksna obveznost za pritožbo je nastala ob vložitvi pritožbe (člen 4/2-1 ZST), kar pomeni, da je bil njen predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo z dne 13. 4. 2010 vložen prepozno. Enako velja za predlog za obročno plačilo z dne 15. 4 2010, vložen po pooblaščenki. Tudi sicer pa je, saj je bilo o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo oziroma obročno plačilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bil že njen predlog z dne 22. 10. 2009 kot prepozen zavržen (glej sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1472/2008-II dne 27. 10. 2009 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 543/2010 z dne 16. 3. 2010).

Glede pritožbene navedbe, da je treba v konkretni zadevi upoštevati 8. člen ZST, ki določa, da neplačilo sodne takse ne pomeni ovire za izvedbo postopka, pa je treba pojasniti, da tožena stranka omenjeno določbo pomanjkljivo bere oziroma spregleda, da je v nadaljevanju določbe tudi predpisano, da navedeno pravilo velja le, če ni v zakonu ali v taksni tarifi določeno drugače. Izjema od tega pravila pa je določeno tudi za plačilo sodne takse za pritožbo, in sicer v 105. a členu ZPP, ki določa, da je plačilo sodne takse za pritožbo procesna predpostavka za njeno meritorno obravnavanje. Pritožba sicer meni, da uporaba citirane določbe ZPP za konkretni pravdni postopek ne pride v poštev, ker se je ta začel pred uveljavitvijo novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/08), to je pred 1. 10. 2008, vendar pa takšnemu stališču ni moč pritrditi, saj zanj ni podlage v prehodnih določbah ZPP-D. Upoštevaje prehodno določbo 1. odstavka 130. člena ZPP-D, v kateri je določeno, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače, in ostale prehodne določbe, ki ne določajo izjeme od te določbe za začetek veljavnosti 18. člena ZPP-D, s katerim je bila spremenjena sporna določba 105.a člena ZPP, je treba v konkretni pravdi upoštevati tudi novelirano določbo 105. a člena ZPP, kljub temu, da je postopek začel teči pred uveljavitvijo novele ZPP-D. V zvezi s preplačilom sodne takse za odgovor na tožbo, na katerega opozarja tožena stranka v pritožbi, velja še dodati, da preplačila ni mogoče upoštevati na način, kot želi tožena stranka, in sicer, da se preplačilo navedene sodne takse šteje kot plačilo sodne takse za pritožbo, saj za takšen način „vrnitve“ preveč plačane sodne takse ni podlage v V. poglavju ZST, v katerem je določen postopek in pogoji za vrnitev (med drugim) preveč plačane takse.

Ker so bili torej predlogi tožene stranke za oprostitev in obročno plačilo sodne takse za pritožbo utemeljeno zavrženi in ker tožena stranka sodne takse za pritožbo do dne 14. 4. 2010, ko se je, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, iztekel 15 dnevni rok za plačilo sodne takse za pritožbo po plačilnem nalogu z dne 13. 10. 2009, ki je postal pravnomočen in zato zavezuje, kljub temu, da sodišče prve stopnje za izdajo le-tega ni imelo pravne podlage (toženi stranki bi moralo v skladu z določbo 4. odstavka 26. člena ZST poslati opomin in ne plačilnega naloga), je odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba tožene stranke šteje za umaknjeno, pravilna.

Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo z dne 9. 9. 2009: Pritožbena navedba navaja, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ, ker pogodbena kazen ni občasna terjatev, ni utemeljena.

Pri občasnih terjatvah gre za to, da ima upnik iz enega pravnega naslova pravico zahtevati vedno nove izpolnitve, toda v časovnih presledkih. Triletni rok zastaranja iz 1. odstavka 347. člena OZ ne velja za vse občasne terjatve, ampak ga je mogoče upoštevati le v primeru, če so izpolnjeni naslednji pogoji: terjatve morajo biti samostojne, ne smejo se nanašati na dele celote, obdobja dospelosti posameznih občasnih terjatev morajo biti leto dni ali krajša, višina terjatev mora biti določena oziroma določljiva (primerjaj Vesna Kranjc in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 464-465). Ti pogoji so v konkretnem primeru po presoji sodišča druge stopnje izpolnjeni. Za pogodbeno kazen sicer ni nujno, da dospeva občasno, saj lahko pogodbeni stranki skladno s 247. členom OZ poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. Nedvomno tako pogodbena kazen ne izpolnjuje pogojev za občasne terjatve, kadar je določena v skupnem znesku. Nasprotno pa velja takrat, ko je pogodbena kazen določena za vsak dan zamude, saj gre v takšnem primeru za občasno dospelost posamezne terjatve iz naslova pogodbene kazni. Prav na takšen način pa je bila določena pogodbena kazen z najemno pogodbo (B2), na podlagi katere tožnici vtožujeta pogodbeno kazen. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, so se namreč pogodbene stranke v VII. členu najemne pogodbe dogovorile, da je najemnik v primeru zamude z izročitvijo najete nepremičnine v neposredno posest najemojemalcev dolžan najemodajalcema plačati pogodbeno kazen, ki znaša za vsak dan zamude v tolarski protivrednosti 100 DEM. Dogovorjeno je bilo torej, da terjatve pogodbene kazni dospevajo dnevno - za vsak dan zamude, dogovorjena pa je tudi njihova višina. Dejansko imata tožnici kot najemodajalki iz naslova pogodbene kazni več samostojnih terjatev do dolžnika (oziroma tožene stranke kot poroka), ki niso del celote, in sicer: terjatev za prvi dan zamude, terjatev za drugi dan zamude, terjatev za tretji dan zamude. Odločitev sodišča prve stopnje, da je treba za zastaranje terjatev pogodbene kazni v tej zadevi upoštevati triletni zastaralni rok, je torej pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa tega stališča ne morejo omajati.

Sodišče druge stopnje se nadalje ne more strinjati s pritožnicama, da velja v konkretnem primeru za zastaranje pogodbene kazni desetletni zastaralni rok. Drži sicer, da je najemna pogodba, s katero je bila dogovorjena tudi pogodbena kazen, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pri čemer v skladu s sodno prakso velja, da terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku (uporaba zakonske analogije z določbo 1. odstavka 356. člena OZ). Vendar pa je v konkretni zadevi treba upoštevati, da so vtoževane terjatve iz naslova pogodbene kazni, kot je bilo zgoraj obrazloženo, občasne terjatve, hkrati pa gre tudi za bodoče terjatve (v trenutku sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa še niso zapadle). Za takšne terjatve pa velja, ob uporabi zakonske analogije, določilo 2. odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb ali odločb drugega organa ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku določenem za zastaranje občasnih terjatev, to pa je v skladu z že omejenim 1. odstavkom 347. člena OZ v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve.

Končno pa je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bilo skladno s 367. členom OZ zastaranje pretrgano že z vložitvijo predloga za izvršbo, ki naj bi bil zavrnjen iz razlogov, ki se ne tičejo same stvari. Skladno s 365. členom OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe ali z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. V določbi 366. člena OZ so določeni primeri, v katerih vložena tožba ali drugo dejanje po 365. členu OZ ne pretrga zastaranje, in sicer: če je umaknjena ali če upnik drugače odstopi od dejanja, če je zavržena, če je zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljen ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. 1. odstavek 367. člena OZ pa določa, da se šteje, če je bila tožba

zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. Isto velja v primeru imenovanja prednika in uveljavljanja pobota terjatev v pravdi, pa tudi, če sodišče ali drug organ napoti upnika, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku (2. odstavek 367. člena OZ). Iz povzete vsebine določb OZ izhaja, da je v določbi 367. člena OZ predpisana izjema od splošnega pravila iz 366. člena OZ, ki med drugim določa, da tožba, ki je bila zavržena, ne pretrga zastaranja. Dejstvo, da gre za izjemo, pa terja njeno restriktivno razlago. Ker je v 1. odstavku 367. člena OZ jasno določeno, da se izjema nanaša zgolj na tožbo in ne morebiti tudi na druga upnikova dejanja zoper dolžnika, ki so omenjena v predhodnih dveh določbah OZ, širše razlage določbe 367. člena OZ, za katero se zavzemata pritožnici, in sicer, da se 367. člen OZ nanaša na vse primere uveljavljanja zahtevkov (tudi v izvršilnem postopku) ter na vse primere, ko je bil upnik pri uveljavljanju takega zahtevka neuspešen iz razlogov, ki se ne tičejo same stvari, po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče sprejeti, saj nima zakonske podlage. Odločitev sodišča prve stopnje, da v tej zadevi ne pride v poštev uporaba določbe 367. člena OZ, je zato pravilna.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, saj se pritožnici v tem delu pritožujeta le posledično, glede na delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je odločitev v zavrnilnem delu pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, upoštevaje uspeh v pravdi.

Glede na navedeno, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 4. in 6. točki izreka (353. člen ZPP).

Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).