Jedro

Sklep sodišča prve stopnje, da se pritožba toženca šteje za umaknjeno, je po oceni Vrhovnega sodišča nepravilen iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi U-I-41/13. Sodišče prve stopnje bo moralo izpeljati postopek s pritožbo toženca pri čemer bo moralo smiselno upoštevati napotke iz navedene odločbe Ustavnega sodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v prvi alineji izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, da se njena pritožba šteje za umaknjeno (4. točka izreka), ugodi, in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 1472/2008-II z dne 9. 9. 2009 delno ugodilo zahtevkoma tožnic za plačilo pogodbene kazni zoper toženca kot poroka in je prvi tožnici prisodilo 41.990,51 EUR, drugi tožnici pa 13.996,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar sta tožnici zahtevali več ali drugače, je zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev sta se pritožili tako tožnici kot toženec. Toženec je pritožbo po odvetnici vložil 8. 10. 2009. Po prejemu pritožbe je bil tožencu 13. 10. 2009 poslan nalog za plačilo sodne takse za pritožbo, ki ga je toženec prejel 14. 10. 2009 in nato pred potekom roka za plačilo, dne 23. 10. 2009 sodišču poslal laično prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks oziroma za plačilo takse po obrokih. Sodišče je s sklepom z dne 27. 10. 2009 predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks oziroma za obročno plačilo zavrglo z obrazložitvijo, da je dan prepozno, da ne more veljati za takso za pritožbo ampak le za vloge, vložene po danem predlogu.

3. Zoper ta sklep se je toženec pritožil po odvetnici in sodišče druge stopnje je ta sklep dne 16. 3. 2010 potrdilo. Sklep je bil odvetnici vročen 29. 3. 2010 in takrat je začel teči 15-dnevni rok za plačilo sodne takse, ki se je nato iztekel 13. 4. 2010. 4. Potem, ko je sodišče toženca pozvalo, naj predloži dokazilo o plačilu sodne takse, je toženec zadnji dan roka za plačilo sodne takse, dne 13. 4. 2010, vložil laičen ugovor zoper plačilo sodnih taks, v njem navedel, da nima sredstev in da se mu kršijo pravice, da bi vsaj obročno odplačeval znesek. Dne 16. 4. 2010 pa je tudi toženčeva odvetnica vložila predlog za obročno plačilo, podrejeno pa je predlagala, da se rok za predložitev potrdila o plačilu podaljša za 30 dni.

5. Sodišče prve stopnje je toženčevo laično vlogo štelo za ugovor zoper plačilni nalog in ga je s sklepom z dne 28. 4. 2010 zavrglo (1. točka izreka). Obenem je zavrglo predlog toženca za obročno plačilo sodne takse za pritožbo (2. točka izreka), predlog toženca za podaljšanje roka za predložitev potrdila o plačilu sodne takse je zavrnilo (3. točka izreka), pritožbo toženca pa je štelo za umaknjeno (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedlo, da je rok za vložitev ugovora zoper plačilni nalog začel teči 30. 3. 2010, ko je toženec prejel sklep o zavrnitvi njegove pritožbe zoper zavrženje predloga za oprostitev oziroma za obročno plačevanje, in se je iztekel po 8 dneh ter da je ugovor tako prepozen. Predlog odvetnice pa je štelo za predlog za obročno plačilo in ga je zavrglo iz enakih razlogov kot že prvič. Obrazložilo je, da lahko učinkuje le za takse za vloge, ki bodo vložene po danem predlogu, dodalo pa je še, da toženec tudi ni predložil dokazil in je bil predlog tudi nepopoln.

6. Zoper ta sklep se je toženec pritožil in sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo z dne 1. 12. 2010 njegovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, obenem pa je zavrnilo tudi pritožbo tožnic in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, zavrnilnem delu. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je postopek začel teči pred 1. 10. 2008, torej pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah iz leta 2008 (Ur. l. RS, št. 37/2008 do Ur. l. RS, št. 89/2013, v nadaljevanju ZST-1) in je zato treba uporabiti dotedanji Zakon o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1-1/90 do Ur. l. RS, št. 98/2007, v nadaljevanju ZST). Navedlo je, da je tudi ZST v 14. členu določal, da sklep o oprostitvi plačila sodne takse - to pa velja tudi za toženčev laičen in odvetničin predlog za obročno plačilo - učinkuje šele od dneva, ko je predlog vložen. Odločilo je, da je tako pravilna odločitev, da sta bila tako predlog za oprostitev kot predlog za obročno odplačevanje vložena prepozno. Opozorilo pa je tudi, da je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 27. 10. 2009. 7. Zoper takšno odločitev toženec vlaga revizijo. Opozarja, da je višje sodišče odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in sicer od stališč, ki jih je le-to zavzelo v zadevah I Up 809/2002 in I Up 174/2009. Navaja, da je predlog z dne 13. 4. 2010, ki ga sodišče druge stopnje pravilno šteje za predlog za obročno plačilo, vložil pred potekom roka za plačilo sodne takse in da za predlog za obročno plačilo tudi ne more veljati prvi odstavek 14. člena ZST, ampak ta določba lahko velja kvečjemu za predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

8. Sodišče je revizijo vročilo v odgovor tožnicama, ki sta nanjo odgovorili in navedli, da sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in za obročno plačilo taks že pravnomočno odločeno. Poudarjata tudi, da toženec pogojev za oprostitev oziroma za obročno plačilo ni izkazal. 9. Revizija je utemeljena.

10. Sodišče druge stopnje ima prav, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti ZST. Ta je imel v prvem odstavku 14. člena povsem enako določbo kot kasneje uveljavljeni ZST-1 v prvem odstavku 13. člena. Oba sta določala, da sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je obveznost nastala tega dne ali pozneje.

11. ZST-1 je bil nato 18. 7. 2013 noveliran (ZST-1B) in je bil prvi odstavek 13. člena spremenjen tako, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402. 12. V podobnem primeru, kot je obravnavani, ko bi višje sodišče moralo uporabiti ZST-1 pred to novelo in bi moralo pritožbo zaradi neplačila sodne takse šteti za umaknjeno, je višje sodišče začelo postopek za presojo ustavnosti stare določbe prvega odstavka 13. člena ZST-1. Ustavno sodišče je zadevo obravnavalo pod št. U-I-41/13 in odločilo, da je bil prvi odstavek 13. člena ZST-1 v delu, v katerem se je nanašal na oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek o pritožbah, za katere se uporablja ZPP, v neskladju z Ustavo RS. V obrazložitvi je navedlo, da Ureditev, ki možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse za pritožbo omejuje na trenutek nastanka te obveznosti (ne dopušča je več po trenutku, ko je pritožnik z nalogom za plačilo takse seznanjen s konkretno višino taksne obveznosti in ko teče rok za njeno plačilo) in ne predvideva vnaprejšnjega opozorila na to omejitev, posledica te ureditve pa je lahko nepovraten odrek vsebinskega preizkusa pritožbe, izvrševanje pravice do pritožbe ureja na tako utesnjujoč način, da posega v človekovo pravico do pravnega sredstva. Ker sporna določba ob odločanju Ustavnega sodišča ni več veljala, Ustavno sodišče zakonodajalcu ni naložilo, naj za nazaj odpravi ugotovljeno protiustavnost. Da bi zavarovalo človekovo pravico do pritožbe v tistih sodnih postopkih, v katerih bi morala sodišča – med njimi predlagatelj – sicer uporabiti izpodbijano protiustavno določbo, je določilo način izvršitve svoje odločbe (2. točka izreka). Določilo je, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse, kolikor se nanaša na takso za postopek o pritožbah, za katere se uporabljajo določbe ZPP, učinkuje od vložitve pritožbe oziroma njene napovedi in velja tudi za takso za postopek o pritožbi, če je predlog za taksno oprostitev ali olajšavo vložen najpozneje v roku, določenem v nalogu za plačilo te takse. Povedano drugače: predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za postopek s pritožbo je pravočasen, če je vložen v roku za plačilo te takse, določenem v taksnem plačilnem nalogu. Če sodišče nato takemu predlogu ne ugodi, začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo takse šele po vročitvi sklepa, s katerim je sodišče predlog zavrnilo oziroma zavrglo, na kar mora sodišče stranko opozoriti.

13. Sklep sodišča prve stopnje, da se pritožba toženca šteje za umaknjeno, je po oceni Vrhovnega sodišča nepravilen iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v zgoraj navedeni odločbi. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi toženca delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, v delu, da se pritožba šteje za umaknjeno, razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo tako moralo izpeljati postopek s pritožbo toženca pri čemer bo moralo smiselno upoštevati napotke Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-41/13. 14. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v nov postopek, po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.